Jedro

Zoper sklep predsednika okrožnega sodišča o zavrnitvi zahteve za izločitev predsednika razpravljajočega senata ni posebne pritožbe, ampak se sklep lahko izpodbija samo s pritožbo zoper sodbo. Pritožbeno sodišče je v pritožbenem postopku zoper sodbo sodišča prve stopnje utemeljeni pritožbi državne tožilke ugodilo in sklep predsednika okrožnega sodišča iz drugega odstavka 42. člena ZKP spremenilo in predsednika razpravljajočega senata izločilo iz sojenja. Ugotovilo je, da sodnik s procesnim vodenjem prvostopenjskega sojenja ni ohranil ustavnega jamstva nepristranskega sodnika (23. člen Ustave). Spremenjeni sklep je imel za posledico tudi razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje.

Izrek

Pritožbi okrožne državne tožilke se ugodi in se:

1. Izpodbijani sklep predsednika Okrožnega sodišča v Ljubljani Su 22/2019 z dne 30. 1. 2019 spremeni tako, da se zahtevi za izločitev sodnika C. C. ugodi in se ga izloči iz sojenja v navedeni kazenski zadevi.

2. Izpodbijana sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 16. 4. 2019 se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred popolnoma spremenjen senat.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo v novem sojenju1 obtoženega A. A. oprostilo obtožbe, da je storil kaznivo dejanje umora po 4. točki 116. člena Kazenskega zakonika Republike Slovenije. Oškodovanki C. B. in mladoletno Č. B. je s premoženjsko pravnima zahtevkoma napotilo na pravdo; o stroških kazenskega postopka je odločilo na podlagi prvega odstavka 96. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), da ti v obsegu iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki zagovornika in obtoženca ter nagrada zagovornika bremenijo proračun.

2. Okrožna državna tožilka se je zoper navedeno sodbo pritožila zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po prvem in drugem odstavku 371. člena ZKP ter zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP. Predlagala je razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje pred popolnoma spremenjen senat. Pritožila se je tudi zoper sklep predsednika Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. Su 122/2019 z dne 30. 1. 2019 o zavrnitvi zahteve za izločitev okrožnega sodnika C. C., zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja; zoper sklep senata z dne 16. 4. 2019 o zavrnitvi zahteve SDT za izločitev sodnega izvedenca za telekomunikacije dr. Č. Č., zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja po 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP, ter zoper sklepe senata, razglašene na glavnih obravnavah 18. 12. 2018 in 11. 1. 2019, o izključitvi javnosti pri zaslišanju prič D. D., E. E. in F. F., zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 4. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

3. Na pritožbo okrožne državne tožilke sta odgovorila zagovornika obtoženega A. A. in navajala, da pritožba glede izpodbijanih sklepov in sodbe ni utemeljena, zato sta predlagala zavrnitev le-te in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4. Obtoženčeva zagovornika sta v predlogu dne 30. 10. 2019, ko sta predlagala izločitev posameznih sodnikov Višjega sodišča v Ljubljani, predlagala, da se ju obvesti o seji pritožbenega senata.

5. Javne pritožbene seje, razpisane za 12. 2. 2020 se obtoženi A. A. ni udeležil, kar glede na določbo četrtega odstavka 378. člena ZKP ni pomenilo ovire, da senat seje ne bi opravil. 6. Pritožba je utemeljena.

**K točki 1 – spremembi izpodbijanega sklepa predsednika Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 30. 1. 2019:**

7. Okrožna državna tožilka je podala predlog za izločitev predsednika senata C. C. iz razloga po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP z vlogo z dne 18. 1. 2019. Navajala je, da ima predsednik senata vnaprej ustvarjeno mnenje o obtožbenih očitkih, da se je do nekaterih dokazov, izvedenih na prvem sojenju že opredelil, na tretjem naroku glavne obravnave pa podajal tudi izjave o "že dokazanih dejstvih" na ponovnem sojenju. Z načinom zasliševanja prič je priče evidentno ločil na priče obrambe in priče obtožbe, s tem pa jasno kazal svoje že ustvarjeno mnenje o sprejemu odločitve – oprostilne sodbe.

Državna tožilka je za narok z dne 18. 12. 2018, v zahtevi za izločitev opozarjala na način zasliševanja priče C. B., predočanje podatkov tej priči, ki iz spisa niso izhajali, način komunikacije z navedeno pričo (grobo prekinjanje le-te), razburjanje predsednika senata, ko je priča z odgovori ugovarjala oziroma zanikala resničnost navedb predsednika senata; navajanje sodnika že na začetku glavne obravnave v ponovljenem sojenju, da ne bo upošteval nobenih izvedenskih mnenj o osebnosti obtoženca niti izjav prič o teh okoliščinah.

Za narok z dne 21. 11. 2018 je državna tožilka navajala, da je predsednik senata neenako obravnaval in zasliševal izvedenca G. G. in pričo H. H., kar se je odrazilo v različnem obsegu dopuščanja podajanja predhodno izdelanih pisnih mnenj; da tožilki na naroku ni dovolil postaviti vprašanja izvedenki I. I. in tudi ni navedel razloga, zakaj vprašanja ne dovoli; mestoma pa tudi sam odgovarjal na vprašanja namesto priče. V zvezi z glavno obravnavo 11. 1. 2019 je državna tožilka kot okoliščine, ki so nakazovale na pristranskost predsednika senata, opozarjala na način zasliševanja prič J. J. in F. F., ko je navedenima pričama predočal svoje videnje "odhajanja Arabcev in prihajanja Izraelcev", vlogo L. L. v organih K., kar iz spisovnih podatkov ni izhajalo; državni tožilki pa pri zaslišanju priče F. F. ni dovolil postavljati vprašanj, nevedoč, kako se bodo glasila; z navedbami, da je že do sedaj "dokazano, da je bilo vsaj 5 do 6 ljudi zainteresiranih za B. B. smrt" pa je izrazil vnaprejšnjo opredeljenost do dokazanosti posameznih okoliščin še pred izvedbo celotnega dokaznega postopka. Po pripombi državne tožilke o neustreznosti takih zaključkov predsednika senata, jo je razburjen napotil iz razpravne dvorane, glavna obravnava pa se je nadaljevala brez navzočnosti državne tožilke, pri čemer v zapisniku o naroku s tega dne tudi ni navedena vsebina obrazloženega dokaznega predloga državne tožilke.

V zvezi z narokom glavne obravnave z dne 15. 1. 2019 je državna tožilka navajala, da je predsednik senata tudi priči K. K. postavljal vprašanja iz druge kazenske zadeve in jo skušal diskreditirati s predočanjem "tuje literature", ki jo je sam proučil, ni pa navajal, za katero literaturo naj bi šlo.

8. Do predloga za izločitev predsednika senata se je slednji opredelil na podlagi določbe tretjega odstavka 42. člena ZKP. V točki 1 izjave je navajal, da je ugodil vsem dotakratnim dokaznim predlogom strank; da je tožilka zastavila več sto vprašanj, da so zaslišanja posameznih prič trajala okoli eno uro in da sodišče lahko tudi samo izvaja dokaze po uradni dolžnosti in ugotavlja določena dejstva celo proti volji strank zaradi iskanja materialne resnice.

V točki 2 izjave - o močnejšem motivu drugih oseb za odstranitev B. B., je opozarjal na nove okoliščine, izhajajoče iz zaslišanja D. B., ki da je bil seznanjen z negativnim odnosom M. M. in F. F. do njegovega sina; da je bila izraelska znanstvenica L. L. imenovana v nadzorni odbor K., da je bila z direktorjem B. B. v večkratnih telefonskih stikih in v osebnem stiku tudi na dan umora; da je izkazan enak način storitve kaznivega dejanja v obravnavanem primeru in v zadevi, ko je M. M. napeljeval drugega Arabca k umoru vodje organizacijske enote K. dr. N. N., da je K. med drugim resno delal na raziskavi detektorjev razstreliv, kar da ima izrazit pomen za varnost izraelskih oboroženih sil, v tem pa je prepoznati tudi bistveno močnejši motiv za odstranitev B. B., kot ga je moč prepoznati za A. A. zaradi prekinjenega delovnega razmerja in odpusta s K. Predsednik senata je navajal tudi ... "da je državna tožilka vse to očitno spregledala, da se je sedaj loteva huda živčnost, da se pred celo strokovno in laično javnostjo jasno kažejo rezultati njene nesposobnosti. Po tipičnem psihološkem mehanizmu projekcije projecira svoje zatrte vsebine v tretjo osebo (predsednika senata), ki ne počne nič drugega kot vestno opravlja svoje delo in v skladu z zaključki Vrhovnega sodišča, rečena SDT pa doživlja drugega za drugim izbruhe živčnosti, kar mora predsednik senata preprečevati, da sodni postopek, ki se vodi zaradi resnega kaznivega dejanja, ne bi zašel v psihoterapijo. V slednji je predvideno provociranje pogostih čustvenih odzivov, da bi se v pacientu sprožili procesi ozaveščanja, vendar SDT ni na lastni psihoterapevtski seansi, temveč na resnem kazenskem postopku, v katerem grozi kazen do 30 let zapora in njeni nenehni izbruhi oddaljujejo fokus obravnave, predsedniku senata in ostalim jemljejo pozornost in energijo, ki pa je nujna za vodenje in dokazno sklepanje v tako zahtevni zadevi." V točki 3 izjave je predsednik senata navajal, da je šlo pri izključitvi javnosti glavne obravnave za obravnavanje izrazito delikatnih vprašanj iz zasebnosti D. D. in F. F., pri E. E. pa se je nakazovala možnost, da bi sodišče moralo v primeru razkritja njenega "vira" - po imenu in priimku - uporabiti ukrepe za zakritje identitete priče. V zvezi s pričo F. F. je opozoril še na okoliščino, da je bila slednja na obisku pri M. M. nekaj ur pred umorom B. B., pa tudi nekaj ur preden je M. M. najetemu morilcu izročil pištolo istega kalibra, kot je bila pištola, s katero je bil likvidiran B. B. Glede državne tožilke pa: "da SDT ni pripravljena na tako zelo zahteven dokazni postopek, vseh teh okoliščin ne pozna, pa ji ni razumljivo tudi danes, zakaj je bilo potrebno v določenih fragmentih zapirati postopek javnosti".

V točki 4 je predsednik senata v zvezi z izjavo, da pri odločanju ne bo upošteval nobenih izvedenskih mnenj o osebnosti obtoženca in dokazovanje v tej smeri ne bo potekalo, navedel, da izvajanje dokazov v to smer predstavlja grobo kršitev obdolženčeve pravice do domneve nedolžnosti, dokazovanje v tej smeri pa je "odsev neizobraženosti konkretne SDT", ne pa vnaprejšnjega prepričanja predsednika senata o čemerkoli.

V točki 5 je predsednik senata pojasnil, da je prekinjanje sodnega izvedenca in strank v povezavi z načelom ekonomičnosti in koncentracije kazenskega postopka, ker je pri zapisani SDT in pooblaščencu večkrat prišlo do situacije, da so bila zaradi nerazumevanja zadeve pričanja usmerjena v nepomembne vsebine, da: "za razliko od njega SDT spisa skoraj ne pozna, ne ve, da so v njem ključne vsebine, se osredotoča na bizarnosti, ki so njej v korist in tako izstavlja fokus dokaznega postopka v irelevantno. Ko jo predsednik senata v tem aktivno preprečuje, ustvari v sebi ODT obrambni mehanizem, počuti se osebno napadeno in predsednika senata doživlja kot osebnega sovražnika …"; podal je tudi oceno: "da gre s strani tožilke za planirano destrukcijo dokaznega procesa z namernim odvračanjem pozornosti od relevantnih vsebin"; navajal pa tudi obseg lastnega angažmaja za študij zadeve.

V točki 6 je predsednik senata navajal, da je izmišljotina, da državni tožilki ni dovoli postavljati vprašanj pričam in izvedencem; v točki 7 pa, da se v spisu nahaja več člankov, pretežno v angleščini in nemščini, ki jih je sam proučil, pravnomočna sodba za O. O. pa je tudi javno objavljena. Navedel je še, da je dokazano, da je imelo več oseb enako dokazno močan namen umoriti oškodovanca, in sicer med njimi M. M., trije odpuščeni delavci K., več odpuščenih arabskih sodelavcev, F. F., "gradbena mafija", posojilojemalci in anonimni ovaditelji, kar so podatki v spisu, ki ga državna tožilka in pooblaščenec ne poznata. Povezava med B. B. in izraelsko armado (L. L. je rezervna častnica oboroženih sil Izraela visokega ranga, ki se sicer ukvarja z raziskovanjem na področju kemije), pa bi utegnila pripeljati M. M. (kot Arabca) do namere likvidirati B. B., kar je dokazna povezava, ki jo sodišče mora upoštevati.

9. Predsednik sodišča je s sklepom z dne 30. 1. 2019 zahtevo tožilstva za izločitev predsednika senata zavrnil z utemeljitvijo, da po uveljavljenih mednarodnopravnih, ustavnopravnih in judikatnih podlagah Ustavnega in Vrhovnega sodišča Republike Slovenije niso podane okoliščine, ki bi izkazovale dvom v subjektivni in objektivni vidik pristranskosti predsednika senata. Način in vsebina zastavljenih vprašanj in zasliševanja prič, predočanje morebitnih prejšnjih izpovedb, način in obseg protokolacije izpovedb, spada v okvir procesnega vodstva predsednika senata, s katerim je potrebno povezati tudi določbo 17. člena ZKP, ki sodišču daje pravico in ga tudi obvezuje, da tudi samo enako pazljivo preizkuša in ugotavlja dejstva, ki obtoženca obremenjujejo, in tista, ki ga razbremenjujejo. Zato v zvezi s tem predsedniku senata ni moč očitati pristranskosti (6. točka). Kot izhaja iz 7. točke izpodbijanega sklepa z dne 30. 1. 2019, je bilo odločilno, da je tudi izražena stališča o arabsko-izraelskih sporih na K., o odhajanju Arabcev in prihajanju Izraelcev, o inkorporiranju izraelske sodelavke na K., predsednik senata pojasnil v kontekstu iskanja motiva; vsebine zapisnika o glavni obravnavi, kjer ni zapisano oziroma posneto vse, kar je po oceni tožilstva bistveno, pa ni moč uspešno izpodbijati z novinarskim poročanjem (točka 9). Predsednik sodišča je v točki 11 tudi navajal posamezne določbe ZKP glede načina vodenja zapisnika o glavni obravnavi in možnost strank za podajo pripomb v zvezi s tem (točka 9 in 11), ter ocenil, da je predsednik senata dopuščal strankam široke možnosti zastavljanja vprašanj, da je ugodil vsem dokaznim predlogom strank, zato z redkimi prekinitvami določenih izpovedb (priče C. B., izvedenca G. G.) ni prišlo do situacije, da bi bil ustvarjen videz pristranskosti na strani predsednika senata. Zatrjevane morebitne nepravilnosti v zvezi z izključitvijo javnosti so lahko predmet izpodbijanja s pravnim sredstvom zoper končno odločbo.

Predsednik sodišča je še navedel (v točki 14), da neposredno poslušanje posnetkov glavnih obravnav izkazuje zelo avtoritativno vodenje glavne obravnave, mestoma tudi robatost v komunikaciji z udeleženci postopka, ki je lahko moteča in iritirajoča, ta osebnostna komponenta predsednika senata pa je prišla do izraza tudi v njegovi izjavi po tretjem odstavku 42. člena ZKP, ko se ni opredelil le do navedb v zahtevi za izločitev, pač pa s svojega subjektivnega stališča nanizal tudi razloge, zaradi katerih naj bi bila zahteva za njegovo izločitev sploh vložena, kar je ocenil za nepotrebne navedbe, po vsebini pa ne za takšne, da bi ugotovljena specifičnost v komunikaciji predsednika senata, kljub neoptimalni interakciji s strankami, okrnila videz nepristranskosti v pravno upoštevni meri, še posebej, ker je na enak način komuniciral z vsemi strankami. Navedene okoliščine po oceni predsednika sodišča niso kazale na sodnikovo vnaprejšnje prepričanje o predmetni zadevi niti na kakršnokoli pomembno povezanost sodnika z zadevo ali stranko postopka, zato je bila zahteva tožilstva za izločitev predsednika senata zavrnjena.

10. Upoštevaje določbo četrtega odstavka 42. člena ZKP, se je državna tožilka zoper naveden sklep lahko pritožila le v pritožbi zoper sodbo.

11. Da je pritožba utemeljena, je višje sodišče ocenilo glede na obstoječe konvencijske, ustavne in zakonske podlage, kot bodo navedene v nadaljevanju ter upoštevaje okoliščine konkretno obravnavanega primera.

Določba 23. člena Ustave Republike Slovenije (Ustave RS) - pravica do sodnega varstva - zagotavlja, da ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu, brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Sodi lahko samo sodnik, ki je izbran po pravilih, vnaprej določenih z zakonom in s sodnim redom.

Določba 22. člena Ustave RS - enako varstvo pravic - pa zagotavlja vsakomur enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih, pravnih interesih. Navedeni ustavni določbi spadata v okvir ustavno opredeljenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Te se uresničujejo neposredno na podlagi Ustave, upoštevaje določbo 15. člena (uresničevanje in omejevanje pravic). Iz določbe drugega odstavka te določbe pa izhaja, da je z zakonom mogoče predpisati način uresničevanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kadar tako določa Ustava, ali če je to nujno zaradi same narave posamezne pravice ali svoboščine. V situaciji, ko je način uresničevanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin določen z zakonom, je sodišče vezano tudi na zakonsko ureditev, upoštevaje določbo 125. člena Ustave RS (neodvisnost sodnikov), da so sodniki pri opravljanju sodniške funkcije neodvisni, vezani na Ustavo in zakon.

Upoštevaje vsebino in naravo pravic iz 22. in 23. člena Ustave RS je ti določbi moč uresničevati le tako, da je način uresničevanja in s tem zagotavljanja navedenih pravic urejen z zakoni, ki po postopkovni plati urejajo posamezna področja uresničevanja teh pravic.

12. Na pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave se simbiotično navezuje pravica do poštenega sojenja, ki se odraža v zagotavljanju enakopravnega položaja strank v postopku, z enako mero procesnih pravic strank v postopku, z enakimi možnostmi predstaviti svoja stališča, vključno z dokazi in ko nobena od strank ni postavljena v bistveno slabši oziroma podrejen položaj. Višje sodišče glede na vsebino navedene ustavne določbe ocenjuje, da je pravica do poštenega postopka izpolnjena in podana le takrat, ko je postopek pošten za obe in ne le za eno stranko postopka, zato se uresničevanje te pravice navezuje tudi na vlogo tožilstva kot stranke. Pravica do poštenega sojenja pomeni eno od ključnih pravnih jamstev ter izvedbenih določil načela pravne države (2. člen Ustave RS) oziroma vladavine prava (Preambula Evropske konvencije o človekovih pravicah – EKČP).2

13. Tudi določbo 23. člena Ustave RS je moč udejaniti le tako, da je zagotovljeno njeno uresničevanje na podlagi zakona in vnaprej določenih pravil, ki pomenijo temelj neodvisnega in nepristranskega sodišča in sodnika. Do sojenja po sodniku, ki je izbran po pravilih, vnaprej določenih z zakonom in s sodnim redom, je upravičen vsakdo, ki ima po procesnih predpisih sposobnost biti stranka v posameznem sodnem postopku. Tudi pravica do "naravnega" sodnika predstavlja človekovo pravico procesnega značaja. Zato tudi za to pravico velja, da jo v enakem obsegu uživajo tudi pravne osebe javnega prava, tudi država3. Tudi zahteva po neodvisnem in nepristranskem sodniku je nerazdružljivo povezana z vsebino in smislom pravice do poštenega sojenja. In prav neposrednemu uresničevanju te pravice so namenjene tudi določbe o izločitvi sodnika (39. - 43. člen ZKP).4

14. O kriterijih za presojo nepristranskosti sodnika je oblikovana obsežna ustavno-sodna praksa. Eden temeljnih pogojev za zagotovitev nepristranskega sojenja je prepoved, da bi sodno funkcijo opravljala oseba, glede katere obstajajo okoliščine, ki vzbujajo dvom o njeni nepristranskosti oziroma objektivnosti. Nepristranskost sodišča je treba ocenjevati ne le po njenih učinkih (na primer po odsotnosti kršitev procesnih pravic ene izmed strank, po vplivu (ne)pristranskosti na odločitev o glavni stvari, temveč tudi po njenem zunanjem izrazu, namreč kako lahko vprašanje razmerja pristranskosti oziroma nepristranskosti razumejo stranke v konkretnem kazenskem postopku. Ni dovolj, da sodišče v kazenskem postopku ravna in odloča nepristransko: sodišče mora biti sestavljeno tako, da ne obstajajo nikakršne okoliščine, ki vzbujajo dvom o njegovi pristranskosti5. Iz ustavne pravice do nepristranskosti sojenja izhaja tudi zahteva, da sodišče pri postopanju v konkretni zadevi ustvarja oziroma ohrani videz nepristranskosti6. Če so podani izključitveni in odklonitveni razlogi, določeni v 39. členu ZKP, ti preprečujejo, da bi sodnik v konkretni zadevi opravljal sodno funkcijo, kar je namen določb o prepovedi opravljanja sodne funkcije v tem, da se prepreči, da bi v zadevi odločal sodnik, ki ni nepristranski (1. do 5. točka prvega odstavka 39. člena ZKP), odklonitveni razlog pa je podan v primeru obstoja drugih okoliščin, ki vzbujajo dvom o njegovi pristranskosti (6. točka prvega odstavka 39. člena ZKP)7. Za presojo, če je bila zagotovljena nepristranskost sodišča (in sodnika) je pomemben že videz pristranskosti oziroma obstoj okoliščin, ki pri razumnem človeku vzbudi upravičen dvom o sodnikovi nepristranskosti8. 15. Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) je za ugotavljanje obstoja nepristranskosti sojenja vzpostavilo subjektivni kriterij za presojo nepristranskosti sojenja, ki se nanaša na ugotavljanje osebnega prepričanja sodnika, ki odloča v konkretni zadevi, in objektivni kriterij, po katerem je treba presojati, če je bilo s strani sodnika zagotovljeno uresničevanje procesnih jamstev strank, tako da je izključen vsak upravičen dvom o njegovi nepristranskosti. Nepristranskost običajno pomeni odsotnost predsodkov ali pristranskosti, sodnikova osebna nepristranskost pa se domneva, dokler stranka ne dokaže nasprotno9. 16. V obravnavani zadevi je po oceni višjega sodišča predsednik okrožnega sodišča zmotno ocenil tako subjektivni kot objektivni vidik nepristranskosti predsednika senata, kar je vodilo v zmotno ugotovitev dejanskega stanja glede pravilnosti ugotovitve odklonitvenega razloga in v nadaljevanju tudi do kršitev ustavnih jamstev iz 22. in 23. člena Ustave RS, vse navedeno pa je vplivalo tudi na zakonitost in pravilnost izrečene sodbe s strani prvostopenjskega sodišča. 17. Pritožbena zatrjevanja tožilstva je višje sodišče preverilo glede na razloge izpodbijanega sklepa predsednika sodišča z dne 30. 1. 2019, na spisovne podatke – zapisnike o glavnih obravnavah, zvočne posnetke glavnih obravnav, predlog za izločitev predsednika senata in njegovo izjavo v zvezi s tem.

18. Pritrditi je moč zaključku izpodbijanega sklepa, da je način zasliševanja prič (tudi z določenimi omejitvami postavljanja vprašanj procesnim udeležencem), vodenje zapisnika o naroku ter obseg izvajanja dokazov, v precejšnji meri lahko odvisen tudi od različnega procesnega vodenja vsakokratnega predsednika senata in postopanja v okviru določbe 17. člena ZKP – iskanja materialne resnice, h kateremu je sodišče prav tako zavezano. V obravnavanem primeru pa ravnanj predsednika senata po oceni višjega sodišča ni moč v celoti umestiti v okvir zakonitega procesnega vodstva in pod okrilje ugotavljanja materialne resnice.

19. Zasliševanje priče C. B. na glavni obravnavi 18. 12. 2019 (list. št. 4728 – 4729) potrjuje pravilnost pritožbenih zatrjevanj, da je predsednik senata priči predočal v spisu neobstoječe podlage o inkorporiranju izraelske državljanke v upravo K., o njenem statusu v izraelski vojski, o domnevnem preusmerjanju sredstev v neke inštitucije s strani K., pri čemer teh okoliščin, ki jih je predsednik senata očitno štel kot vsaj njemu znana in tudi pravilna dejstva, ni moč preveriti in so kot taka lahko tudi neresnična ali celo neobstoječa. V spisu se sicer nahaja uradni zaznamek policistov o razgovoru z L. L., vendar okoliščine, ki jih je v zvezi z njo kot pomembne za iskanje motiva na strani drugih oseb kot pri obtožencu, tudi iz uradnega zaznamka ne izhajajo, listine, ki nakazujejo, kdo je L. L. in njen poklicni profil (ne v K.), in statut K. pa je v spis vložil pooblaščenec oškodovanke 14. 1. 2019 (C 219-232). Odrekanje vere priči, da njene navedbe ne držijo, s strani predsednika senata gotovo ne morejo biti prepričljivo ovržene zgolj s sklicevanjem na to, da "če to reče on, potem to drži in to drži" (list. št. 4729 spisa).

Iz vsebinsko enakih izhodišč o pomenu vloge L. L. – tudi v organih K. in o svojih zaključkih in ugotovitvah glede "odhajanja Arabcev in prihajanju Izraelcev na K.", je predsednik senata izhajal tudi pri zaslišanju priče F. F. dne 11. 1. 2019 (list. št. 4903, 4904). Tudi pri zaslišanju priče J. J. dne 11. 1. 2019 je priči vsiljeval védenje o tem, da je in kako hitro je lahko L. L. bila s strani B. B. imenovana v nadzorni odbor K. V zvezi s tem se v spisu res nahaja uradni zaznamek o razgovoru z J. J. z dne 19. 12. 2014 (list. št. 148 spisa), ko je prav slednja navajala, da je bila L. L. imenovana v nadzorni odbor K., kar je okoliščina, ki v teku postopka niti z zaslišanjem te priče niti izvajanjem kakršnihkoli dokazov v tej smeri ni bila potrjena, priča J. J. pa je to navedbo ocenila le kot verjetno, ko je bila vprašana o taki njeni izjavi v uradnem zaznamku, ki ji je bil predočen s strani tožilke na isti glavni obravnavi. V nadaljnjem teku postopka se je izkazalo, da take navedbe ne držijo, glede na predloženo dokumentacijo K. o organizacijskem ustroju le-tega in o kadrovskih fluktuacijah. Navedeno pisanje se v spisu nahaja in je datirano z dne 16. 1. 2019, ni pa popisano z oznako listovnih oziroma rednih številk, kot je to potrebno za spisovno gradivo.

Priči J. J. je predsednik senata prav tako predočal podatke o prenehanju zaposlitve za P. P., kar je sama navajala v že navedenem uradnem zaznamku, na podlagi omembe navedenega (očitno Arabca) pa ustvaril zgodbo o odhajajočih Arabcih in prihajajočih Izraelcih na velika vrata, kjer gre za medsebojno vojaško nasprotovanje. V zvezi s tem je pričo tudi spraševal, če so se njej porodile kakšne misli v zvezi s tem in z zaskrbljenostjo B. B. v zadnjem času ter dejstvom, da je bil tudi ubit ter če gre po vednosti priče za kakšne povezave v zvezi s tem (list. št. 4919 spisa). Nenazadnje pa je priči J. J. – ista listovna številka, predočal tudi v spisu neobstoječ podatek, da naj bi B. B. izvedel posojila 2,4 mio EUR neki sorodnici, kar naj bi povedala priča, zaslišana pred J. J. (torej F. F.), kar pa glede na zapisnik o zaslišanju te priče s tega dne prav tako ne drži. 20. Pritožnica upravičeno zatrjuje, da jo je predsednik senata pri postavljanju vprašanj izvedenki I. I. omejeval na način, da ji niti ni dopustil postaviti vprašanja do konca, pri tem pa ni navedel razlogov za takšno procesno neutemeljeno postopanje. Drži tudi, da je sam podajal odgovore oziroma vsaj posredoval v smeri odgovorov še pred navajanjem same izvedenke (list. št. 4822, 4823 spisa). Da tudi tožilki ni dovolil postaviti vprašanja F. F., čeprav niti ni vedel, kako se bo to glasilo (list. št. 4908 spisa), pri čemer seveda ni vprašljivo, da predsednik senata ne bi smel prepovedati določenega vprašanja, ali strank s procesnim vodenjem do določene mere usmerjati v način in obseg postavljanja le-teh, ni pa dopustno, da za tako odločitev oziroma procesno vodenje niti ne poda nikakršne razlage, temveč se sklicuje na pomen in očitno pravilnost svojega védenja in odločitve.

21. Navedbam pritožnice o izražanju stališč predsednika senata in to že po treh narokih glavnih obravnav v ponovljenem postopku, da je "dokazano, da je bilo vsaj 5 do 6 ljudi zainteresiranih za B. B. smrt" je prav tako moč pritrditi, saj navedeno izhaja tudi iz vlog pooblaščenca oškodovanke, v taki obliki so stališča predsednika senata povzeta tudi v časopisnih člankih, s katerimi je tožilka utemeljevala resničnost takih navedb glede na dejstvo, da iz zapisnikov o glavnih obravnavah te ne izhajajo, nenazadnje pa je tem navedbam moč slediti tudi iz razloga, ker jih tudi predsednik senata v izjavi po 42. členu ZKP, podani pred odločanjem predsednika sodišča o njegovi izločitvi, potrjuje in dodatno pojasnjuje, vendar v smeri iskanja in izkazovanja močnejšega motiva za odstranitev B. B., kot se sme sklepati za A. A. 22. V tako izraženih stališčih predsednika senata višje sodišče prepoznava ustvarjanje določene percepcije posameznih okoliščin tako pri navzoči javnosti, strankah in v širši javnosti, ki je bila s tako ustvarjenimi in izraženimi stališči predsednika senata seznanjena, zato je predsednik senata z vodenjem postopka na tak način in izražanjem lastnih stališč pred zaključkom dokaznega postopka o tem, kaj je že dokazano, ustvaril videz, da ima vnaprej ustvarjeno mnenje o zadevi. To po oceni višjega sodišča izkazuje, da je videz nepristranskosti okrnjen v taki meri, da že po objektivni plati ni moč pričakovati, da bo predsednik senata v nadaljevanju sojenja in izvajanja dokaznega postopka sodil na način, da je moč izključiti vsakršen dvom v njegovo nepristranskost. 23. Utemeljene so tudi navedbe pritožnice, da je predsednik senata tudi na naroku glavne obravnave 15. 1. 2019 zaslišani priči K. K. predočal podatke iz druge kazenske zadeve (list. št. 4981, 4982) in ji predočal lastno razumevanje "tuje strokovne literature", pri čemer ni navajal katere, ter s predočanjem navedenih podatkov skušal omajati njene zaključke. Ti so po oceni višjega sodišča lahko predmet preverjanja le s strani druge strokovno primerljive osebe, na sodišču pa je, da oceni, kdo je za sodišče bolj prepričljiv in iz katerih razlogov. V zvezi s tem višje sodišče tudi ni prezrlo, da predsednik senata na naroku za glavno obravnavo 11. 1. 2019 pooblaščencu oškodovanke ni dovolil predočati podatkov, ki niso v spisu (list. št. 4927), kar dodatno izkazuje, da morajo biti merila delovanja procesnih udeležencev v konkretnem postopku enaka za vse, pa navedeno izkazano ni veljalo za predsednika senata.

24. Okoliščine, ki tudi nakazujejo okrnitev objektivnega videza nepristranskosti vodenja kazenskega postopka že v začetni fazi ponovljenega sojenja, so tudi ugotovljene procesne kršitve, ki bodo navedene v nadaljnji obrazložitvi te odločbe. Višje sodišče zato ocenjuje za zmotne zaključke predsednika sodišča v izpodbijanem sklepu, da pri razumnem zunanjem opazovalcu postopanje predsednika senata ne more vzbuditi upoštevnega dvoma glede objektivnega videza nepristranskosti razpravljajočega sodnika.

25. Pritožbena graja je utemeljena tudi v delu, da je zmotna ugotovitev predsednika sodišča v točki 14 izpodbijanega sklepa, da so navajanja predsednika senata v izjavi po tretjem odstavku 42. člena ZKP nepotrebna, ker gre po vsebini za žalitve, do katerih pa se predsednik sodišča niti ni opredelil, temveč ocenil, da je predsednik senata uravnoteženo komuniciral s strankami, da pa pretirana impulzivnost sama po sebi ne more okrniti videza nepristranskosti v upoštevni meri.

Višje sodišče ugotavlja, da so v izjavi predsednika senata, ki jo je podal v zvezi z njegovo predlagano izločitvijo, res lahko prišle do izraza določene osebnostne komponente slednjega, vendar to zagotovo ne narekuje tolerance do žaljivosti zapisanih navedb na račun ene od strank kazenskega postopka niti s strani stranke v postopku, niti višjega sodišča. Izjava sodnika po navedeni zakonski določbi mora vsebovati le izjasnitev glede razlogov predlagane izločitve. Ko se razpravljajoči sodnik o stranki kazenskega postopka izraža na tak način, tudi če hoče podkrepiti pravilnost svojih stališč, kontaminira kazenski postopek z dvomom v sposobnost nepristranskega odločanja in sprejemanja tudi drugačnih stališč, kot jih ima sam o zadevi. Ker spisovni podatki tudi ne izkazujejo, da bi bil tak način komuniciranja predsednika senata namenjen tudi drugim strankam v postopku, višje sodišče zaključuje, da je tudi po tej – subjektivni plati podan dvom v sodnikovo nepristranskost, to pa lahko vodi v nezaupanje strank o nepristranskem sojenju v konkretni zadevi, pa tudi v nezaupanje javnosti v nepristranskost sodišč nasploh.10 Te ugotovitve so privedle do zaključka višjega sodišča, da v obravnavanem primeru niso bila ohranjena ustavna jamstva o nepristranskosti sodnika iz 23. člena Ustave in o enakem varstvu pravic iz 22. člena Ustave, kar je – zaradi odločitve predsednika sodišča o zavrnitvi predloga za izločitev predsednika senata iz sojenja v obravnavani zadevi, upoštevaje tudi nadaljnje procesne kršitve v postopku (odločanje o dokaznih predlogih, pomanjkljivosti rekonstrukcije …) nujno vodilo nezakoniti sodbi. Zato je višje sodišče spremenilo izpodbijani sklep tako, da je ugodilo predlogu tožilstva za izločitev predsednika senata iz sojenja v obravnavani zadevi.

26. Sklep senata o zavrnitvi zahteve za izločitev sodnega izvedenca za telekomunikacije dr. Č. Č. državna tožilka izpodbija zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, z utemeljitvijo, da je bil predlog za izločitev izvedenca podan zaradi okoliščin osebne narave na strani izvedenca, ne pa njegove strokovnosti oziroma zaposlitve, kar je prvostopenjsko sodišče na strani 23 izpodbijane sodbe uporabilo kot argument za zavrnitev zahteve za izločitev sodnega izvedenca. Dvom v nepristranskost izvedenca (kot izhaja iz zahteve tožilstva za izločitev izvedenca telekomunikacijske stroke) je tožilstvu vzbudilo dejstvo, da sta bila dr. Č. Č. in odvetnik ... sopobudnika ustanovitve gibanja – društva X., ko je šlo za ozek krog 11 ljudi, ki so se združili na podlagi enakih pogledov na določeno problematiko in zaradi uveljavljanja enakih ciljev. Glede na prilogo C-338 - zaradi opozarjanja na dvojna merila v javnem zavodu RTV Slovenije in zaradi obrambe javne besede na RTV Slovenija, njenih zaposlenih ter ščitenja pravic gledalcev in poslušalcev, ki so upravičeni do celovitega, nepristranskega in nazorsko uravnoteženega poročanja, komentiranja in komunikacije. Tožilstvo je ocenilo, da navedena okoliščina predstavlja osebno in poslovno povezanost izvedenca dr. Č. Č. in obtoženčevega zagovornika ..., zaradi česar je štelo, da je podan dvom v nepristranskost izvedenca in je te okoliščine skušalo razjasniti z zaslišanjem izvedenca na glavni obravnavi 5. 3. 2019. Iz zapisnika o glavni obravnavi s tega dne in prepisa zvočnega posnetka le-te (list. št. 5106, 5115 in dalje) je razvidno, da predsednik senata nobenih vprašanj v zvezi s temi okoliščinami ni dovolil oziroma jih je prepovedal, še preden so bila v kakršnikoli obliki postavljena.

27. Institut izločitve izvedenca ureja določba 44. člena ZKP. Iz prvega odstavka navedenega člena izhaja, da se določbe o izločitvi sodnikov in sodnikov porotnikov smiselno uporabljajo tudi za državne tožilce in osebe, ki so po zakonu o državnem tožilstvu upravičene zastopati državnega tožilca v postopku, zapisnikarja, tolmače, strokovnjake in izvedence, če ni zanje določeno kaj drugega (251. člen ZKP).

28. Višje sodišče najprej ugotavlja, da zahteva za izločitev izvedenca slednjemu ni bila dana v izjavo v skladu z določbo tretjega odstavka 42. člena ZKP, zato je prvostopenjsko sodišče že s tem kršilo navedeno zakonsko določbo, kar je lahko vplivalo na pravilnost sprejete odločitve razpravljajočega senata, toliko bolj, ker na glavni obravnavi 5. 3. 2019 predsednik senata vprašanj tožilki v zvezi z uveljavljanim razlogom ni dovolil. V odgovoru na pritožbo zoper sodbo in sklepe prvostopenjskega sodišča je obtoženčev zagovornik sicer navajal, da izločitveni razlog ni podan, ker sta se odvetnik ... in izvedenec Č. Č. videla le nekajkrat v življenju, da sta sicer bila skupaj ob ustanovitvi civilnodružbenega gibanja, nista pa medsebojno povezana, ne osebno, ne poslovno. Tožilstvo tudi sicer ni uveljavljalo izločitvenega razloga nepristranskosti zaradi napačnosti ali pristranskosti izdelanega mnenja.

29. Ker predsednik senata tožilstvu ni dovolil vprašanj o okoliščinah, ki jih je to uveljavljalo v zahtevi za izločitev izvedenca, je po oceni višjega sodišča zaradi tega nepopolno ugotovljeno dejansko stanje glede okoliščine zatrjevane nepristranskosti izvedenca, odločitev za zavrnitev zahteve pa tudi ni logično in prepričljivo obrazložilo glede na uveljavljen izločitveni razlog, saj je sodišče obrazlagalo sklep o zavrnitvi izločitve izvedenca z okoliščinami, ki niso bile predmet zahteve za izločitev (zaposlitev izvedenca, dana prisega). Tako ugotovljena kršitev je zato vsaj mogla vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe, saj je bilo izvedensko mnenje, ki ga je prvostopenjsko sodišče dokazno ovrednotilo kot pomemben razbremenilni dokaz, sredstvo za dokazovanje odločilnega dejstva kaznivega dejanja oziroma obtoženčeve krivde, zato je pritožbena navedba državnega tožilstva o zmotno ugotovljenem dejanskem stanju glede te okoliščine utemeljena.

**K točki 2 – razveljavitvi izpodbijane sodbe**

30. Pritožnica je izpodbijala tudi pravilnost sklepov o izločitvi javnosti iz glavne obravnave z dne 18. 12. 2018 in 11. 1. 2019 ter navedeno utemeljeno uveljavljala tudi kot kršitev določb kazenskega postopka po 4. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

Za kršitev po navedeni točki gre, če je bila v nasprotju z zakonom izključena javnost glavne obravnave.

31. Na naroku za glavno obravnavo 18. 12. 2019 je razpravljajoči senat odločil o izključitvi javnosti na podlagi določbe 297. člena ZKP v zvezi z zaslišanjem priče D. D. za čas "nadaljnjega zaslišanja te priče" ter v zvezi s pričo E. E. Na podlagi zapisnika o naroku glavne obravnave s tega dne in zvočnega prepisa le-tega, višje sodišče ugotavlja, da iz zapisnika ne izhaja, da bi senat pred izključitvijo javnosti zaslišal stranke v zvezi s tem, kar bi glede na določbo 295. člena ZKP moral storiti; razen tega pa tudi ni naveden razlog izključitve, saj je pri sklepu o izključitvi javnosti v zvezi z zaslišanjem D. D. navedeno le - očitno tudi v zvezi z odstranitvijo obtoženca z glavne obravnave - da je podana možnost, da bo priča v njegovi nenavzočnosti lahko izpovedovala drugače, kot če bi bil obtoženec navzoč. Pri zaslišanju priče E. E. pa je navedeno le, da se pričanje "zapre za javnost", pri čemer razlog izključitve prav tako ni naveden. Nadalje iz zapisnika o glavni obravnavi s tega dne tudi na razvidno, da bi bila sklepa o izključitvi javnosti kakorkoli obrazložena, prav tako ni iz zapisnika razvidno, da bi bile stranke glede na izključitev javnosti opozorjene na določbo tretjega odstavka 296. člena ZKP (da so tisti, ki so navzoči na glavni obravnavi katere javnost je izključena, dolžni varovati kot tajnost vse, kar izvedo na glavni obravnavi, in da so opozorjeni, da pomeni izdaja tajnosti kaznivo dejanje). Navedeno opozorilo je bilo dano le v zvezi z zaslišanjem priče D. D. (list. št. 4700), ne pa tudi v zvezi z zaslišanjem priče E. E., kar so okoliščine, na katere je tožilstvo utemeljeno opozarjalo – razen v delu izostanka opozorila po tretjem odstavku 296. člena ZKP strankam v zvezi z zaslišanjem priče D. D. Tudi na glavni obravnavi 11. 1. 2019 je bila izključena javnost glavne obravnave pri zaslišanju priče F. F. Iz zapisnika o glavni obravnavi s tega dne (list. št. 4828) izhaja, da je senat o izključitvi javnosti odločil s sklepom, da bo zaslišanje te priče "zaprto za javnost" zaradi morebitnih zasebnih podrobnosti v zvezi z njo.

Tudi v zvezi z izključitvijo javnosti glavne obravnave pri zaslišanju te priče državno tožilstvo utemeljeno zatrjuje, da stranke pred sprejetjem take odločitve senata niso bile zaslišane, da sklep tudi ni bil obrazložen in da tudi v tem primeru navzoči na glavni obravnavi, katere javnost je bila v delu za čas zaslišanja te priče izključena, niso bile opozorjene na dolžnosti iz 296. člena ZKP. Razen tega tudi v tem primeru višje sodišče ugotavlja, da niti ni naveden zakonski razlog za izključitev javnosti, prav tako veljavne določbe ZKP v času sojenja niso dovoljevale izključitve javnosti pri zaslišanju prič.

32. V pisnem odpravku sodbe je prvostopenjsko sodišče na strani 24 sicer navajalo, da je v zvezi z iskanjem motiva za umor moralo raziskovati določene podrobnosti iz intimnega, spolnega in čustvenega življenja zakoncev (pri D. D.), ter morebitne tovrstne povezave med to pričo in pokojnim; iz enakih razlogov tudi pri F. F. Pri priči E. E. pa da je bilo potrebno pridobiti osebne podatke morebitnega vira, ki naj bi povezal obtoženca s strelnim orožjem. Takšna obrazložitev ne more za nazaj sanirati zagrešene kršitve na samih glavnih obravnavah, še posebej ne glede okoliščin o potrebnem zaslišanju obeh strank pred sprejetjem sklepa o izključitvi javnosti in zaradi nenavedenega razloga za izključitev pri posameznih pričah. Zato so utemeljene navedbe pritožnice o zagrešeni bistveni kršitvi določb kazenskega postopka iz 4. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker razlogi za sprejetje sklepov o izločitvi javnosti ob razglasitvi niso bili obrazloženi. Do tega pa je očitno prišlo zaradi napačne presoje sodišča, da so sploh bili podani razlogi za izločitev javnosti po 295. členu ZKP, oziroma da obrazložitev sklepa niti ni potrebna. Z opustitvijo zaslišanja strank, ko se te niso imele možnosti izjasniti o izključitvi javnosti z glavne obravnave, pa je bilo kršeno tudi načelo kontradiktornosti postopka pred odločanjem o ustavno zajamčeni pravici do javnosti sojenja iz 24. člena Ustave RS.11 Po povedanem nikakor ni moč slediti navedbam obtoženčevih zagovornikov v odgovoru na pritožbo državne tožilke, da je šlo le za "neke formalistične pomanjkljivosti." Pritrditi pa je potrebno tudi navedbam pritožnice, da se prepisa zvočnega posnetka zaslišanj prič F. F. in E. E. nahajata v sklopu prepisa vseh zaslišanih prič tega dne in ju ni moč fizično ločiti od zapisnikov ostalih prič, za razliko od prepisa zaslišanja D. D., pri kateri je sodišče poskrbelo, da se zapisnik v delu, kjer je bila pri njenem zaslišanju izključena javnost, nahaja ločeno od siceršnjega prepisa zvočnega posnetka glavne obravnave z dne 18. 12. 2018. Razumnega razloga za neenako obravnavo prič ni moč prepoznati.

33. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki je podana, če je bila glavna obravnava opravljena brez oseb, katerih navzočnost na glavni obravnavi je po zakonu obvezna, pritožnica uveljavlja z navedbo, da je predsednik senata državno tožilko na glavni obravnavi 11. 1. 2019 "zaradi nesramnega vedenja" napotil iz razpravne dvorane, obravnave pred tem ni prekinil, nato pa jo nadaljeval v nenavzočnosti upravičene tožilke in s tem zato zagrešil zatrjevano kršitev.

Ob izključitvi javnosti z glavne obravnave 18. 12. 2018 (pri zaslišanju D. D.) pa je predsednik senata iz razpravne dvorane napotil tudi obtoženca, čeprav za to niso bili podani zakonski pogoji iz tretjega odstavka 307. člena ZKP in katerega navzočnost na glavni obravnavi je prav tako obvezna, kolikor pa je predsednik senata za napotitev obtoženca z obravnave imel v mislih razloge iz 327. člena ZKP, opozarja, da o tem ni bil sprejet noben sklep senata, da sklep ni bil obrazložen, prav tako obtožencu po vrnitvi na zasedanje ni bila prebrana izpoved priče in tako obtoženec ni imel možnost postavljati priči vprašanj ali podati pripomb k njeni izpovedbi.

34. Z vpogledom v zapisnik o glavni obravnavi z dne 11. 1. 2019 (list. št. 4828 do 4833 in prepis zvočnega posnetka na list. št. 4887 do 4950) se je višje sodišče prepričalo, da iz list. št. 4833 izhaja zapis: "da se državno tožilko zaradi nesramnega vedenja napoti izven razpravne dvorane". Potem se je senat umaknil na posvetovanje, sprejel sklep o ugoditvi dokaznim predlogom pooblaščenca ter sklep tudi razglasil. Na naroku z navedenega dne so bile posnete le izjave zaslišanih prič (R. R., F. F., J. J., S. S., Š. Š., T. T. in U. U.), katerih zaslišanje in snemanje njihovih izpovedb je bilo zaključeno ob 13.05.00 uri. Iz zapisnika o glavni obravnavi s tega dne (list. št. 4828 do 4833) je razvidno, da je bil narok tega dne končan ob 13.40 uri.

Navzočnost posameznih procesnih udeležencev na glavni obravnavi je urejena v določbah 306. do 309. člena ZKP, delno se na to navezuje tudi določba 327. člena ZKP.

Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 11. 1. 2019 (list. št. 4822 do 4833) je razvidno, da je po zaslišanjih navedenih prič pooblaščenec oškodovanke podal dokazne predloge, da je tudi obtoženec podal pripombo glede v spisu predložene fotografije s strani pooblaščenca, tožilka pa je predlagala zaslišanje priče V. V. Nato sledi zapis o napotitvi državne tožilke iz razpravne dvorane zaradi nesramnega vedenja. Kaj naj bi bila vsebina nesramnega vedenja iz zapisnika ne izhaja, kot tudi ne, da je s tem oziroma s čim drugim motila red, kar bi bilo upravičeno pričakovati glede na zapis o nesramnem obnašanju v smislu določbe petega odstavka 302. člena ZKP, ki določa, da v primeru, če moti red državni tožilec, predsednik senata obvesti o tem pristojnega državnega tožilca, lahko pa tudi prekine glavno obravnavo in zahteva od pristojnega državnega tožilca, naj določi koga drugega za zastopanje obtožnice. V obravnavanem primeru glede na zapis v zapisniku ne izhaja, da bi državna tožilka dejansko motila red na glavni obravnavi, prav tako ne na kakšen način, nadalje, da v zvezi s tem tudi ni bila s strani predsednika senata na nič opozorjena, da glavna obravnava pred, niti po napotitvi državne tožilke iz razpravne dvorane, ni bila prekinjena, temveč se je dejansko nadaljevala s posvetovanjem o dokaznih predlogih in razglasitvijo sklepa.

V navedenem tudi višje sodišče prepoznava kršitev določb 306. člena ZKP, saj je oseba, katere navzočnost na glavni obravnavi je obvezna, tudi upravičen tožilec; prav tako je izkazana kršitev določbe 302. člena ZKP, saj glavna obravnava ni bila prekinjena, iz zapisnika pa tudi ne izhaja vsebina motenja reda na glavni obravnavi s strani državne tožilke. Ugotovljene kršitve ne more omajati dejstvo, da v času, ko je bila državna tožilka napotena iz razpravne dvorane, ni bil (več) v teku in izvajan dokazni postopek, na kar smiselno v odgovoru na pritožbo državne tožilke opozarja obtoženčeva obramba, saj tudi razglasitev sklepa, s katerim je bilo odločeno o dokaznih predlogih pooblaščenca pomeni procesno dejanje izvajano na glavni obravnavi, ki bi sicer ob pravilni uporabi procesnih določb morala biti prekinjena, da bi bilo sploh moč udejaniti določbo petega odstavka 302. člena ZKP. Z dopisom z dne 14. 1. 2019 je predsednik senata sicer obvestil specializirano državno tožilstvo o dogodku na obravnavi 11. 1. 2019, v katerem je, kot je navajala tudi pritožnica, netočno navajal, da je narok prekinil in kaj je bil razlog temu, pri čemer je vsebina navedenega dopisa tudi v nasprotju z vsebino oziroma zapisom poteka dogajanja na naroku 11. 1. 2019, ko ni, kot je že bilo rečeno, razvidno niti, na kak način je državna tožilka motila red, in ko iz zapisnika tudi ne izhaja, da bi bila kakorkoli opozorjena in ko narok za glavno obravnavo tudi ni bil prekinjen, pač pa v obsegu, kot je bilo že navedeno, nadaljevan.

35. V delu, ko pritožnica uveljavlja istovrstno kršitev zaradi napotitve obtoženca z naroka z glavne obravnave dne 18. 12. 2018 (v delu zaslišanja D. D.) pa višje sodišče ugotavlja, da iz zapisnika s tega dne sicer izhaja, da je sklep o izključitvi javnosti in odstranitvi obtoženca za čas zaslišanja priče D. D. sprejel senat (list. št. 4699), glede na izostanek obrazložitve za tako postopanje v smislu določbe 327. člena ZKP pa ni moč ugotoviti, na podlagi katerih okoliščin se je senat za odstranitev obtoženca z glavne obravnave odločil. Zgolj obstoj možnosti, da bo priča v navzočnosti obtoženca lahko izpovedovala drugače, kot če bi bil navzoč, ne predstavlja zakonske podlage za odstranitev obtoženca z naroka glede na določbo 327. člena ZKP, ki določa: "da sme senat izjemoma skleniti, da se obtoženca začasno odstrani iz sodne dvorane, če soobtoženec ali priča v njegovi navzočnosti noče izpovedovati ali če okoliščine kažejo, da v njegovi navzočnosti ne bo govoril resnice. Po vrnitvi obtoženca na zasedanje se mu prebere izpovedba soobtoženca oziroma priče, obtoženec pa ima pravico postavljati priči vprašanja …" Ker iz zapisnika o naroku s tega dne tudi ni razvidno, kdaj se je obtoženec vrnil na glavno obravnavo in tudi ne, da bi mu bila izpoved priče predočena, se vnaprejšnje sklepanje senata, da bo pričina izpovedba v navzočnosti obtoženca lahko drugačna kot v njegovi nenavzočnosti izkaže za povsem abstraktno sklepanje, ki nima podlage v konkretnih okoliščinah ali podatkih, ki so služili za sprejem takega sklepa. Kljub ugotovljenim kršitvam določb 307. in 327. člena ZKP pa višje sodišče ocenjuje, da tako ugotovljene okoliščine ne pomenijo, da je bil obtoženec sojen v nenavzočnosti in zato zgolj zaradi postopanja senata v zvezi z ugotovljenimi kršitvami, ki se nanašajo na odstranitev obtoženca z naroka glavne obravnave dne 18. 12. 2018, zatrjevana kršitev iz 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ne bi bila podana.12

36. Državna tožilka zatrjuje tudi zagrešitev bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, na način, da je podano precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki.

V zvezi z zatrjevano kršitvijo se sklicuje na stran 163 izpodbijane sodbe, ko je sodišče navedlo 8 odločilnih okoliščin, na podlagi katerih je obtožencu izreklo oprostilno sodbo in ko je v točki 8 na strani 163 izpodbijane sodbe sodišče navedlo: "da z orožjem, Š. Š. in Z. Z. obtoženca dokazi ne povezujejo." Navedeno je potrebno povezati z razlogi v zvezi s to točko na strani 175 sodbe, ko je sodišče navedlo: "da E. E. potrdi, da si je zgodbo o "novinarskem viru" po dogovoru z obrambo, izmislila", kar državna tožilka utemeljeno graja s sklicevanjem na to, da iz zapisnika o zaslišanju E. E. kaj takega ne izhaja, saj je ta ves čas zaslišanja že v prvem in ponovljenem sojenju vztrajala pri tem, da vir obstaja, le da ni želela razkriti njegovega imena, o tem pa se je prepričalo tudi višje sodišče z vpogledom v zapisnik o zaslišanju navedene priče na list. št. 4765 (glavna obravnava 18. 12. 2018). Izkazano je torej precejšnje nasprotje med tem, kar je navedeno v razlogih sodbe o vsebini zaslišanja navedene priče in samim zaslišanjem, in ko je za navedeno okoliščino moč šteti, da se nanaša na odločilno dejstvo, saj je bila ta okoliščina ena od tistih, ki so sodišče prve stopnje prepričevale o nedokazanosti obtožencu naslovljenih očitkov iz obtožnice.

V točki 1 na strani 163 sodbe je navedeno, da je A. A. motiv močno izpod ravni motivacije M. M. in F. F. ter ne močnejši od motivov številnih drugih, ki so v obdobju B. B. vodenja odstranjeni s K., eliminirani kot pogodbeni partnerji, udeleženi v neraziskanih nakazilih na K. ter s strani K. doma in v tujini udeleženi v sodnih postopkih tipa A. A. in podobno.

O obstoječih in celo dokazanih motivih drugih oseb za B. B. umor se je predsednik senata izjasnjeval že na narokih glavnih obravnav pred 18. 1. 2019, ko je bil tudi zaradi tega podan predlog za njegovo izločitev iz sojenja v obravnavani zadevi. Kot je bilo že obrazloženo v tej odločbi v točkah 21 - 22, višje sodišče tudi na tem mestu ugotavlja, da sodbeni zaključki v tej točki, ki so le nadgradnja že tekom postopka (in pred predlagano izločitvijo predsednika senata) izraženih stališč o dokazanih motivih drugih oseb, že takrat niso temeljili na izkazanih in v spisu obstoječih dejanskih podlagah, sedanji sodbeni zaključki pa so tudi v očitnem nasprotju z vsebino listin, ki se v spisu sicer nahajajo in s katerimi je bil tudi predsednik senata nedvomno seznanjen, čeprav te listine niso pravilno evidentirane v spisu.

37. Pritožnica pravilno opozarja na v spisu obstoječ dokument – dopis K. z dne 16. 1. 2019, ki je bil sicer naslovljen na predsednika sodišča ..., nato pa je bil 22. 1. 2019 na podlagi odredbe izročen sodniku C. C., ki je bil z njim nedvomno seznanjen, saj je na dokumentu odredba sodnika C. C. z dne 24. 1. 2019. Iz tega dopisa izhajajo pojasnila, da K. nikoli ni sklepal posojilnih pogodb s fizičnimi osebami, da je v obdobju od leta 2010 do vključno 2018 K. posojilno pogodbo sklenil le z eno pravno osebo, in sicer s T., da L. L. ni članica nadzornega sveta K., saj ta sploh nima nadzornega sveta, in da tudi sicer ni imela nobene formalne funkcije ter ni bila članica upravnega odbora, kolegija, znanstvenega sveta ali drugega formalnega organa inštituta, navedena pa so tudi obsežna in jasna pojasnila glede zaposlovanja in prenehanja zaposlitev tujcev na K. v letih 2013 in 2014, in ko iz navedenih podatkov nikakor ni moč napraviti zaključkov kot jih je, kljub očitni seznanjenosti z navedenim dopisom in neseznanjanjem strank v zvezi s tem, v svojih stališčih izražal predsednik senata in v zvezi s tem sprejemal tudi sodbene zaključke, ki so se nanašali na moč izkazanega motiva obtoženega A. A. v primerjavi z drugimi osebami, in ko je na strani 164 sodišče zaključilo, da možnosti, da primera ne bi bila povezana (umor B. B. in napeljevanje k umoru N. N., prav tako s K.) in da ne bi kazala na iste storilce in isto ozadje, praktično ni; da je B. B. glede na višjo hierarhično umestitev na K. od N. N. vplival na odstranitev M. M. (stran 166 sodbe); na isti strani sodbe pa sodišče zaključuje, da sta F. F. in M. M. za odpustitev z dela M. M. s K. krivila N. N.) in štelo za nemogoče, da v umor obeh ne bi bila vpletena prav F. F., M. M. in različni strelci.

38. Tudi višje sodišče je prepričano v utemeljenost navedb pritožnice, da je podano nasprotje glede odločilnih dejstev, upoštevaje sodbene zaključke v točki 1 na strani 163 (v povezavi z razlogi na strani 164 do 170), in o dejstvih, ki izhajajo iz dopisa K. z dne 16. 1. 2019, ter dejstvih, ki delno izhajajo iz listin C 219 - 231, in da so ta nasprotja precejšnja, po pomenu pa takšna, da so vplivala na ugotavljanje, obstoj in ocenjevanje obtoženčevega motiva kot ene od okoliščin, pomembnih za presojo dokazanosti obtoženčeve krivde. Iz navedenega dopisa K. namreč izhaja, da je v letu 2013 na K. prenehala zaposlitev 40 osebam, od tega 37 osebam slovenskega državljanstva, enemu Indijcu, enemu Italijanu in enemu Nemcu; v letu 2014 pa 43 osebam, od tega 38 osebam slovenskega državljanstva ter 5 osebam italijanskega, češkega, srbskega, hrvaškega in indijskega državljanstva.

V letu 2013 je bilo na novo zaposlenih 37 oseb, od tega 34 oseb slovenskega državljanstva in po ena oseba egiptovskega, malezijskega in nemškega državljanstva; v letu 2014 pa je bilo od 48 na novo zaposlenih 44 oseb slovenskega državljanstva ter dve osebi hrvaškega, ena češkega in ena kitajskega državljanstva.

Navedeno izkazuje ne le netočnost, temveč tudi protispisnost izraženih stališč predsednika senata o "odhajajočih Arabcih in prihajajočih Izraelcih", o "finančnih mahinacijah K.", ki ga je v navedenem obdobju vodil B. B., in končno z zaključki, napravljenimi na podlagi stališč predsednika senata o razmerah na K., ki naj bi se po oceni senata odražale v motiviranosti številnih drugih za odstranitev B. B. 39. Državna tožilka utemeljeno zatrjuje zagrešitev istovrstne bistvene kršitve določb kazenskega postopka tudi s sklicevanjem na to, da iz dokumentacije iz spisa opr. št. IV K 0000/2017 – (obdolženi M. M.), ki se v tem spisu nahaja na list. št. 5180, podlaga za zaključek o zasegu streliva enake vrste, istega letnika M. M., kot je bilo strelivo, ki je ubilo B. B., ni podana. Pravilno opozarja, da letnik streliva iz listinske dokumentacije ne izhaja. Višje sodišče je pri preverjanju teh navedb ugotovilo, da iz kriminalističnotehničnih ugotovitev, ki izhajajo iz zapisnika o ogledu z dne 18. 10. 2017 (list. št. 81 do 83 spisa, vodenega zoper obdolženega M. M., in kar so listine, ki so bile na glavni obravnavi 12. 3. 2019 prebrane), iz točke 17 in 18 izhaja zapis o zavarovanju pištole z napisom Mod. 315 Auto, made in Italy z nabojnikom ter pod točko 18 - 16 (šestnajst) nabojev z napisom 6,35 br. S & B, medtem ko je bil B. B. umorjen s strelnim orožjem cal. 7,65 mm, znamka streliva Sellier Bellot (list. št. 607 do 609 spisa). Navedeno izkazuje le istovrstnost streliva znamke Sellier & Bellot (S & B), ni pa podlage za zaključek o tem, da gre za isti letnik streliva, pri čemer je tudi ob taki ugotovitvi potrebno posebej opozoriti na to, da gre tudi za orožje različnega kalibra. Ker je tudi sodbeni zaključek na strani 164 izpodbijane sodbe v zvezi s tem ena od okoliščin, s katerim je prvostopenjsko sodišče izključevalo motiv obtoženega A. A. za izvršitev kaznivega dejanja in s tem intenzivnost le-tega primerjalo z močjo motiva drugih oseb, ta okoliščina pa je v zvezi z ugotavljanjem odločilnih dejstev, ki se nanašajo na obtoženčevo krivdo, je ugotovljeno nasprotje med listinami in sodbenim zaključkom precejšnje in se tudi nanaša na odločilno dejstvo, zato je bistvena kršitev določb kazenskega postopka na način, kot zatrjuje tožilstvo, dejansko podana.

40. Zagrešitev relativnih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP državna tožilka zatrjuje z navedbami, da stranke niso bile seznanjene z izvajanjem dokazov s strani senata oziroma telefonskim klicem predsednika senata na policijo in odgovorom policije na klic (list. št. 5104 – 5105), v odgovoru policije, s katerim stranke niso bile seznanjene, pa so manjkali tudi ključni podatki, potrebni za izvedbo rekonstrukcije po navodilih Vrhovnega sodišča, zato je bila rekonstrukcija v ponovljenem postopku izvedena na podlagi pomanjkljivih podatkov, "traso" je brez možnosti sodelovanja strank določil predsednik senata, glede na neustrezno sestavljen zapisnik o opravljeni rekonstrukciji pa se senat, ki ni bil navzoč na rekonstrukciji, tudi ni mogel ustrezno seznaniti z rekonstrukcijo in to upoštevati pri svojem odločanju.

V zvezi z navedenim dopisom na list. št. 5104 do 5105 višje sodišče ugotavlja, da iz le-tega dejansko izhaja, da je bilo podano telefonsko zaprosilo s strani predsednika senata, da je bil opravljen pregled terena na področju med Ž. in G. ter T. ulico in da se odgovor po vsebini navezuje na lokacijo kamer na posameznih objektih oziroma ulicah.

Višje sodišče še ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče v prvem odstavku na 21 strani izpodbijane sodbe sicer navedlo, da je izvedlo dokaz v zvezi s to listino, vendar iz nobenega zapisnika o glavnih obravnavah po tem datumu, torej po odgovoru z dne 28. 2. 2019, to ne izhaja. Navedeno vodi k ugotovitvi, da je bila kršena določba 355. člena ZKP, po kateri sodišče opre sodbo samo na dejstva in dokaze, pretresene na glavni obravnavi, kar velja tudi za zaslišanje dveh prič, za kateri je prvostopenjsko sodišče navajalo, da jih je zaslišalo, pa tega ni storilo (priči Ž. Ž. in R. C. – stran 35 in 36 sodbe) in ko v ponovljenem postopku njuni izpovedbi tudi nista bili prebrani.

V povezavi z ugotovitvami o zatrjevanih pomanjkljivostih pri opravljeni rekonstrukciji z dne 19. 3. 2019 (ko je bila pot od Ž. ulice do kraja storitve kaznivega dejanja prevožena z avtomobilom še pred razpisano uro rekonstrukcije, ko je le-ta bila opravljena v drugačnih časovnih razmerah – v zgodnjem dopoldanskem času, ne pa v večernem času, ko je izkazano podana različna gostota prometa; ko iz zapisnika o rekonstrukciji ne izhaja točno definirana izhodiščna točka, razen z oznako "tu, kjer bomo začeli z vožnjo", ko ni bilo jasno, kdaj je kolesar začel z vožnjo in kdaj je predsednik senata oziroma strokovna sodelavka pričela z meritvijo (da ni bilo znano, kdaj se je kolesar odpeljal, je razvidno tudi iz video posnetka v prilogi A 293); da je pri merjenju potrebnega časa od Ž. ulice do kraja kaznivega dejanja prišlo do popolne zmede in zato tudi do zelo različnih meritev, ki so jih izvajali posamezniki (tudi obdolženec); da je predsednik senata sam izbral pot, po kateri se je opravljala rekonstrukcija, ne da bi po vedenju strank razpolagal z uradnimi podatki o postavljenih kamerah glede na napotke Vrhovnega sodišča; da je bilo v meritev časa, potrebnega za odhod z Ž. ulice všteto dvakratno zajemanje pištole (iz sefa in iskanje pištole v drvarnici), čeprav v zvezi s tem ni bilo nobenega podatka, da naj bi se tam sploh kadarkoli nahajala, navedeno očitno nakazuje na pomanjkljivo opravljeno rekonstrukcijo, zaradi katere so bile podane tudi obsežne pripombe državnega tožilstva na zapisnik, s tem pa dejansko kršitev določb 246. in 247. člena ZKP, kar je tudi po oceni višjega sodišča vsaj moglo vplivati na pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja, saj je bila rekonstrukcija in časovni vidik posameznih opravil na le-tej bistvenega pomena za odločanje o dokazovanju kaznivega dejanja obtoženca in njegove krivde, s tem pa tudi na pravilnost izrečene sodbe.

41. Enaka ugotovitev velja tudi glede zavrnitve dokaznih predlogov. Državna tožilka utemeljeno graja odločitev sodišča o zavrnitvi dokaznega predloga za poizvedbe pri družbi Y. Inc., ki je bil zavrnjen z utemeljitvijo, da je že izvedenec Č. Č. zadovoljivo pojasnil okoliščine, o katerih naj bi sodišče sicer opravljalo poizvedbe pri družbi Y. Inc. in glede na razlog utemeljitve, da bi bilo nerealno pričakovati, da centrala v ZDA nepooblaščeno spremlja in štiri leta beleži izide spremljanja mobilnega aparata neke docela nepomembne osebe.

Višje sodišče pritrjuje tožilstvu, da je sodni izvedenec razpolagal le s podatki o mobilnem telefonu in o nastavitvah na le-tem v času zasega, ni pa znano, kakšne so bile nastavitve na mobilnem aparatu pred in v času umora B. B., saj je te moč dnevno spreminjati, to pa bi bilo moč ugotoviti le z opravo poizvedb pri navedeni družbi. Višje sodišče še dodaja, da kolikor je moč izvesti neposreden dokaz, ni moč šteti, da je tudi posreden dokaz enake dokazne vrednosti, zato bi glede na pomen ugotovitev, bodisi v prid ali škodo obtoženca ta dokaz bilo potrebno izvesti, ker bi predstavljal objektivno potrditev oziroma ovrženje ne le obtoženčevega zagovora, temveč pridal ali odvzel dokazni pomen tudi drugim dokazom.

42. Utemeljenosti ni moč odreči niti navedbam pritožnice v delu, da je senat neupravičeno zavrnil branje delov spisa I K 3694/2010 in zaslišanje izvedenca R. Č. z utemeljitvijo, da zapisana zadeva ni v nikakršni povezavi s predmetno zadevo, ker gre za drugačna izhodišča kontaminacije in drugačno dejansko stanje, pri čemer pritožnica pravilno navaja, da so bili posamezni podatki iz navedenega spisa prav s strani predsednika senata predočeni priči K. K. na glavni obravnavi 15. 1. 2019. Predsednik senata je, ne da bi ti podatki bili v spisu, prav te očitno štel za pomembne za preverjanje izpovedbe priče K. K. Ob takšnem procesnem postopanju predsednika senata in ob dejstvu, da ravno v zvezi s podatki iz zadeve O. O. (I K 3694/2010) ni dovolil dajati pojasnil in pripomb pooblaščenca, da podatki, ki jih je predočal predsednik senata, niso bili točni (pooblaščenec pa je bil zagovornik obdolženega O. O. v zadevi I K 3694/2010 in je zadevo poznal), temveč vztrajal pri svojem videnju zadeve (list. št. 4982 spisa), višje sodišče ugotavlja, da je zavrnitev dokaznega predloga, predvsem in zaradi predočanja v spisu neobstoječih in zato nepreverljivih podatkov, za sodišče in za ugotavljanje dejanskega stanja očitno bilo pomembno, zato ima pritožnica prav, da je bilo zaradi zavrnitve tega dokaznega predloga tudi zmotno ugotovljeno dejansko stanje glede kontaminacije in čas zadrževanja delcev GSR na rokah, to pa je moglo vplivati tudi na pravilnost izrečene sodbe.

43. Zavrnitev dokaznega predloga o pridobitvi podatkov o številu zaposlenih in odpuščenih na K. z utemeljitvijo, da je to brez vsakega pomena, je glede na izražene zaključke še v teku postopka in ko zanje ni bilo objektivizirane podlage v spisu, po očitni seznanitvi predsednika senata z navedenimi podatki pa ob dejstvu, da s temi podatki strank ni seznanil, čeprav so se listine v zvezi s tem v spisu dejansko nahajale, ne le presenetljiva, temveč tudi nepravilna, saj bi tudi ti podatki lahko privedli do drugačnih zaključkov o dejanskih odhodih in prihodih zaposlenih na K., o državljanstvih le-teh, s tem pa tudi dokazanost posameznih okoliščin, ki jih je prvostopenjsko sodišče dokazno vrednotilo brez oziroma v nasprotju z dejansko podlago.

44. Pritožbena graja je utemeljena tudi v delu zavrnitve dokaznega predloga za postavitev novega izvedenca kemijske in balistične stroke, kar je tožilstvo utemeljilo s sklicevanjem na napotilo Vrhovnega sodišča13 v zvezi s tem v točki 103 sodbe z dne 11. 10. 2018 in z dejstvom, da tudi v ponovljenem postopku niso bile pojasnjene okoliščine ponujene možnosti popolnega alibija, zaradi česar je dejansko stanje ostalo nepopolno in zmotno ugotovljeno, postavitev novih izvedencev pa absolutno potrebna.

Višje sodišče glede na dejstvo, da je v ponovljenem postopku izvedenec G. G. vztrajal pri tem, da so delci na obtožencu posledica streljanja na oškodovanca, da sta izvedenca R. D. in I. I. navajala, da so ti lahko od streljanja ali od kontaminacije, priči R. E. in H. H. pa, da iz kontaminacije, ocenjuje za utemeljene navedbe pritožnice o potrebni postavitvi novih izvedencev, saj bi tudi izvedba teh dokazov utegnila bistveno prispevati k pravilno in popolno ugotovljenemu dejanskemu stanju.

Z navedenimi pomisleki je državna tožilka uspela vzbuditi dvom v pravilnost odločitve, da izvedba dokaznih predlogov ni potrebna, zato v navedenem višje sodišče prepoznava kršitev procesnih določb in drugi odstavek 371. člena ZKP, kar je vsaj moglo vplivati na pravilnost in zakonitost izrečene sodbe.

45. Ker so že ugotovljene bistvene kršitve določb kazenskega postopka, pred tem pa tudi kršitve ustavnih pravic do nepristranskega sojenja in enakega varstva pravic nujno vodile k razveljavitvi izpodbijane sodbe, se višjemu sodišču do nadaljnjih pritožbenih navedb, ki se nanašajo na zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, ni potrebno natančneje in konkretno opredeljevati.

46. Zaradi ugotovljenih kršitev višje sodišče tudi ocenjuje, da bo v ponovljenem sojenju sodišče prve stopnje moralo zagotoviti videz nepristranskosti sodišča in sojenja, ne le s tem, da bo iz sojenja izločen konkreten predsednik senata, glede katerega je bilo odločeno, da se ga iz sojenja v obravnavani zadevi izloči, temveč popolnoma spremenjen senat, ki bo moral odločiti po pošteno izvedenem postopku in upoštevaje enaka ustavnopravna in procesna jamstva procesnih udeležencev, saj le navedeno predstavlja pot k pravilni in zakoniti končni odločitvi.

1 Vrhovno sodišče je s sodbo I Ips 53384/2014 z dne 11. 10. 2018 v obravnavani zadevi pravnomočno sodbo Višjega sodišča v Ljubljani III Kp 53384/2014 z dne 22. 12. 2017 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani IV K 53384/2014 z dne 13. 4. 2014 razveljavilo in odredilo novo sojenje pred prvim sodiščem. 2 Lovro Šturm, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije 2002, stran 258, tč. 23. 3 Ibid, stran 267, točka 53. 4 Odločba Ustavnega sodišča RS Up-365/05 z dne 6. 7. 2006 – tč. 5, Up-57/14 z dne 26. 1. 2017, tč. 15. 5 Odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-149/99 z dne 3. 4. 2003, tč. 7, Up-185/14, U-I-51/2016 z dne 28. 9. 2016, točka 10. 6 Odločba Ustavnega sodišča RS Up-365/05 z dne 6. 7. 2006. 7 Sodba Vrhovnega sodišča I Ips 285/2009 z dne 27. 5. 2010. 8 Odločba Ustavnega sodišča Up-185/14, U-I-51/2016 z dne 28. 9. 2016, točka 10. 9 Sodba ESČP Piersack proti Belgiji z dne 1. 10. 1982. 10 Odločba Ustavnega sodišča RS 365/05 z dne 6. 7. 2006, točka 56. 11 Mag. Štefan Horvat, Zakon o kazenskem postopku (ZKP) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 789, točka 22. 12 Mag. Štefan Horvat, Zakon o kazenskem postopku (ZKP) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, stran 663, točka 17. 13 Zaradi posega Vrhovnega sodišča v obravnavani zadevi bi moralo sodišče prve stopnje v novem sojenju analogno uporabiti imperativ pravila iz tretjega odstavka 397. člena ZKP, ki ga pa ni, tako glede vprašanja novega izvedenca, kakor tudi glede drugih vprašanj, ki so bila predstavljena v poprejšnjih točkah obrazložitve.