Jedro

Po ustaljeni sodni praksi je videz nepristranskosti sojenja lahko okrnjen, če je stranka, sodnik ali bližnji svojec sodnika, ki sodniško službo opravlja na stvarno in krajevno pristojnem sodišču, če je to manjše sodišče, na katerem se vsi sodniki poznajo med seboj in videza nepristranskosti ne bi bilo mogoče zagotoviti niti z izločitvijo posameznih sodnikov (70. in 75. člen ZPP).

V obravnavanem primeru ne velja nič od navedenega: pristojno sodišče je največje okrožno sodišče v državi, druga toženka pa je sodnica največjega okrajnega sodišča v državi, pri čemer obe sodišči ne poslujeta v isti stavbi; da bi bile okoliščine, ki jih kot razloge za dvom v nepristranskost sojenja zatrjuje tožnik (kolegialni respekt, nenaklonjenost sojenja sodniškim kolegom in podobno) na pristojnem sodišču intenzivnejše kot na katerem drugem stvarno pristojnem sodišču, pa se ne trdi.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik s tožbo, ki jo je vložil na Okrožno sodišče v Ljubljani, zahteva odškodnino za škodo, ki naj bi jo utrpel zaradi drugotoženkinega protipravnega ravnanja, konkretno zaradi pristranskega in nestrokovnega odločanja o njegovi zadevi za sodno varstvo, ki jo je na Okrajno sodišče v Ljubljani vložil zoper plačilni nalog prekrškovnega organa.

2. V tožbi je tožnik predlagal prenos krajevne pristojnosti na drugo sodišče. V utemeljitev svojega predloga je navajal, da je drugotoženka sodnica Okrajnega sodišča v Ljubljani, zato pred pristojnim sodiščem gotovo uživa velik ugled in kolegialni respekt ter da se sodniki s toženimi kolegi solidarizirajo in jim niso naklonjeni soditi, zaradi česar naj o zadevi odloči sodišče, ki bo to sposobno storiti pošteno in neodvisno.

3. Predlog ni utemeljen.

4. Vrhovno sodišče lahko na predlog stranke ali pristojnega sodišča določi drugo stvarno pristojno sodišče, da postopa v zadevi, če je očitno, da se bo tako laže opravil postopek, ali če so za to drugi tehtni razlogi (67. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

5. Sodniki odločajo na podlagi ustave in zakonov ter morajo vselej ravnati tako, da varujejo nepristranskost in neodvisnost sojenja ter ugled sodniške službe (3. člen Zakona o sodiščih ter 2. in 37. člen Zakona o sodniški službi). Da ne bi bilo porušeno zaupanje javnosti v sojenje, morajo poleg dejanske zagotovitve nepristranskosti sojenja ohraniti tudi zunanji videz nepristranskosti. Slednji je namreč v posameznih primerih lahko ogrožen. Ne velja pa to po presoji Vrhovnega sodišča za obravnavani primer.

6. Po ustaljeni sodni praksi je videz nepristranskosti sojenja lahko okrnjen, če je stranka, sodnik ali bližnji svojec sodnika, ki sodniško službo opravlja na stvarno in krajevno pristojnem sodišču, če je to manjše sodišče, na katerem se vsi sodniki poznajo med seboj in videza nepristranskosti ne bi bilo mogoče zagotoviti niti z izločitvijo posameznih sodnikov (70. in 75. člen ZPP).

7. V obravnavanem primeru ne velja nič od navedenega: pristojno sodišče je največje okrožno sodišče v državi, druga toženka pa je sodnica največjega okrajnega sodišča v državi, pri čemer obe sodišči ne poslujeta v isti stavbi; da bi bile okoliščine, ki jih kot razloge za dvom v nepristranskost sojenja zatrjuje tožnik (kolegialni respekt, nenaklonjenost sojenja sodniškim kolegom in podobno) na pristojnem sodišču intenzivnejše kot na katerem drugem stvarno pristojnem sodišču, pa se ne trdi.

8. Neutemeljen predlog je Vrhovno sodišče zavrnilo.