Jedro

Institut odprave odločbe po nadzorstveni pravici (5. tč. 1. odst. 263. čl. ZUP) je izredno pravno sredstvo, ki se v upravnem postopku uporablja pod zakonsko določenimi pogoji predvsem v takih primerih, ko se težke posledice ne dajo odpraviti po drugi poti, zato je treba to določbo zakona razlagati restriktivno glede na okoliščine vsakega posameznega primera posebej.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila zahtevo tožnika za odpravo odločbe Komiteja za varstvo okolja in urejanje prostora občine z dne 10.6.1990 po nadzorstveni pravici. V obrazložitvi navaja, da je bil z navedeno odločbo zavrnjen zahtevek tožnika za izdajo potrdila o priglašenih delih za izvedbo cevnega propusta v melioracijskem jarku na parc. št. 1092 in zasip dela melioracijskega jarka na parc.št. 1097 iz razloga, da tožnik ne razpolaga z zemljiščem. Tožnik v zahtevi za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici meni, da je bila odločba izdana kot posledica drugega nedovoljenega dejanja iz 5. točke 1. odstavka 263. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). S sporno odločbo naj bi bil zavrnjen zahtevek tožnika za izdajo potrdila o priglašenih delih, ker tožnik naj ne bi razpolagal z zemljiščem, na katerem je priglasil dela. Tožnik pa trdi, da je zahtevano dokumentacijo predložil osebno namestniku predstojnika upravnega organa, pristojni delavec pa ponudenega dokumenta ni hotel prevzeti v zadevni vpis in je na ta način zlorabil svoj položaj v škodo stranke. Prav tako naj bi bil seznanjen tudi z zapisnikom, na katerem je izjava razpolagalca z zemljiščem, da tožnik lahko opravi na spornem zemljišču predmetna dela. O tem naj bi bil seznanjen tudi predstojnik upravnega organa, ki je omenjeno odločbo podpisal, kar vse kaže na izkoriščanje formalnih pooblastil v breme stranke. Tožena stranka navaja, da v tem primeru ni mogoče uporabiti 5. točke 1. odstavka 263. člena ZUP, saj sporna odločba ni izdana kot posledica prisiljenja, izsiljevanja, posebnega primera izsiljevanja, pritiska ali drugega nedovoljenega dejanja. Ta institut je lahko uporabljiv v najskrajnejših in najnujnejših primerih navedenih zakonskih dejanj, kar še posebej potrjuje dejstvo, da se glede na določbo 4. odstavka 264. člena ZUP odločba o odpravi odločbe na podlagi prej omenjene 5. točke 1. odstavka 263. člena ZUP lahko izda ne glede na roke, določene v 3. odstavku tega člena. Tožnik je imel zoper sporno odločitev možnost vložiti pritožbo, česar pa ni izkoristil. Glede na to, da tožnikovemu zahtevku za priglašena dela ni bilo ugodeno, lahko ta zahtevo ponovno vloži, zato tudi v svojih pravicah ni bil dokončno prizadet. Tožnik v tožbi navaja, da je zgrešeno stališče tožene stranke, da je določba 5. točke 1. odstavka 263. člena uporabljiva le v izjemnih primerih, saj za takšno naziranje ne vidi opore v ustreznih določbah ZUP. S tem je tožena stranka nepravilno uporabila oziroma tolmačila določbe ZUP, ki urejajo navedeno izredno pravno sredstvo. Zmotna je tudi ugotovitev tožene stranke, da sporna odločba ni bila izdana kot posledica drugega nedovoljenega dejanja upravnega organa. Ta odločitev tožene stranke ni z ničemer utemeljena. Večletno ravnanje upravnih organov občine, ki je povezano s tožnikom in njegovimi pritožbami glede odločitev v komasacijskem oziroma melioracijskem postopku, kažejo ravno nasprotno. V tej upravni zadevi je nesporno, da je bil predstojnik prvostopnega upravnega organa, ki je izdal zavrnilno prvostopno odločbo, ker tožnik naj ne bi izkazal upravičenja do uporabe zemljišča, seznanjen s tem, da je tožnik takšno dovoljenje dejansko imel. Isti upravni delavec je namreč tudi podpisnik zapisnika terenskega ogleda objektov na melioracijskem območju z dne 30.6.1989, ki je bil opravljen tudi na zahtevo tožnika. Na tem ogledu pa je bil sprejet sklep pristojne komisije, da se tožniku dovoli uporabljati sporno parc. št. 1097 in da se mu dovoli zgraditev propusta na parc. št. 1092, da se mu torej dovoli uporaba teh zemljišč. Iz navedenega je mogoče utemeljeno zaključiti, da so pristojni upravni delavci v spornem upravnem postopku izkoristili pravno neizkušenost tožnika, ko je na poziv upravnega organa poskušal dopolniti svojo vlogo s priložitvijo navedenega "zapisnika", v katerem je bilo vpisano tudi dovoljenje upravljalca zemljišča za uporabo zemljišča s strani tožnika. Sprejem tega zapisnika so odklonili z utemeljitvijo, da kot priloga ni potreben in da zadostuje ročno zapisana "izjava članov komasacijskega odbora", ki pa formalno ni bil upravljalec komasiranih zemljišč. Na ta način je upravni organ kasneje lahko opredelil vlogo tožnika kot nepopolno in jo zavrnil. Po drugi strani pa je bilo upravnemu delavcu, ki je zavrnilno odločbo izdal, znano, da tožnik z dovoljenjem za uporabo spornega zemljišča razpolaga. Zato ima po mnenju tožnika ravnanje upravnih delavcev, ki so sodelovali v spornem upravnem postopku znake zlorabe njihovega položaja, kar je mogoče opredeliti kot "drugo nedovoljeno ravnanje". Na tej osnovi pa je bila izdana prvostopna upravna odločba. To je razlog za odpravo upravne odločbe po nadzorstveni pravici (5. točka 1. odstavka 263. člena ZUP). V tem delu je drugostopni organ nepravilno ugotovil dejanski stan oziroma na podlagi ugotovljenih dejanskih okoliščin napravil nepravilen sklep o dejanskem stanju. Tožnik predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo, kot tudi odločbo pristojnega upravnega organa z dne 10.6.1990 in ugodi zahtevi tožnika za izdajo potrdila o priglašenih delih.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po vpogledu listin in podatkov zbranih v upravnih spisih je sodišče presodilo, da je tožena stranka v stvari pravilno odločila in sodišče se tudi v celoti strinja z razlogi, ki jih tožena stranka v podporo svoji odločitvi navaja v obrazložitvi izpodbijane odločbe. ZUP v svojih določbah ni opredelil pojma "drugega nedovoljenega dejanja", zato je treba ta pojem tolmačiti v vsakem posameznem primeru posebej. Vsekakor se sodišče pridružuje mnenju tožene stranke, da dejanj, na katere se je tožnik skliceval že v pritožbi in sedaj tudi v tožbi, ni mogoče šteti za taka dejanja, kot jih ima v mislih določba 5. točke 1. odstavka 263. člena ZUP. Sodišče pri tem še pripominja, da je institut odprave in razveljavitve dokončne odločbe po nadzorstveni pravici izredno pravno sredstvo, ki se v upravnem postopku uporablja pod zakonsko določenimi pogoji in sicer predvsem v takih primerih, ko se težke posledice ne dajo odpraviti po drugi poti. Zato je po mnenju sodišča treba navedeno zakonsko določbo razlagati restriktivno, glede na okoliščine vsakega posameznega primera posebej. Iz že navedenih razlogov sodišče v tem primeru nima pomislekov v zvezi z odločitvijo tožene stranke.

Ker je tožba neutemeljena, jo je sodišče zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je, enako kot ZUP smiselno uporabilo kot republiški predpis na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).