Jedro

Od dokončnosti odločb, katerih obnovo postopka predlaga tožnik, pa do vložitve predloga za obnovo postopka, ki ga je tožnik podal 11. 8. 2022, je preteklo več kot tri leta. Zadnja odločba, ki jo navaja tožnik, številka: ... z dne 20. 2. 2017 je postala dokončna dne 22. 2. 2017. Zaradi preteka objektivnega triletnega roka je torej toženec tožnikov predlog za obnovo postopka utemeljeno kot prepozen zavrgel. ZUP namreč v prvem odstavku 267. člena določa, da mora organ preizkusiti predlog za obnovo postopka tudi glede vprašanja pravočasnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločba tožene stranke številka: ... z dne 6. 2. 2023 in sklep številka: ... z dne 19. 8. 2022 in da se ugodi predlogu tožnika za obnovo postopkov, končanih z odločbami številka: ... z dne 25. 1. 2005, številka: ... z dne 27. 1. 2009, številka: ... z dne 22. 2. 2010 in številka: ... z dne 16. 9. 2016 v zvezi z odločbo številka: ... z dne 20. 2. 2017 ter da se tožniku v postopku obnove prizna 37.254,82 EUR, zavrnilo.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje ni sledilo napotkom pritožbenega sodišča, da naj v ponovnem sojenju razčisti, kaj je med strankama sporno. Tožnik je od toženca zahteval izplačilo nadomestila plač in ostale stroške za celotno obdobje upravičene zadržanosti od dela zaradi bolezni, ki gredo nad 30 dni v izplačilno breme Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Vse odsotnosti od dela so bile evidentirane in potrjene pri FURS A., kar pomeni, da je bilo dejansko stanje tudi po vsebini razjasnjeno. FURS je dne 31. 8. 2023 izdal potrdilo številka: ..., ki dokazuje, da ima davčni zavezanec, torej tožnik, na dan 31. 8. 2023 pri FURS plačane vse evidentirane obvezne dajatve in druge denarne nedavčne obveznosti iz naslova prispevkov za zdravstveno varstvo, ki jim je do 31. 8. 2023 potekel rok plačila. Navedenega potrdila sodišče prve stopnje niti ne navaja. Glede navedb sodišča, da tožnik v predlogu ni predložil dokaza, iz katerega bi izhajalo, da bi bil dolg iz naslova prispevkov iz zdravstvenega zavarovanja dejansko plačan, tožnik navaja, da omenjeno izhaja iz potrdila FURS z dne 31. 8. 2023, ki ga je tožnik priložil k pritožbi zoper sodbo z dne 20. 6. 2023. Z izpodbijano sodbo se sodišče tudi ni opredelilo do uporabe argumenta moči toženca do tožnika, upoštevaje dogajanje v letu 2010 v zvezi s kompenzacijo. S tem v zvezi naj bi bilo dejansko stanje zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno. Zaradi ugotovitve dejanskega stanja je tožnik tudi predlagal zaslišanje prič, vendar je sodišče predlagane dokaze brez obrazložitve zavrnilo. Sodba ima zato pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Zmotna je tudi ugotovitev sodišča glede pravočasnosti predloga za obnovo postopka. Tožnik je predlog podal na podlagi prve točke 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP).1 Sodišču je predložil dokaz, in sicer potrdilo z dne 31. 8. 2023, ki dokazuje, da ima do 31. 8. 2023 plačane vse dajatve iz naslova zdravstvenega zavarovanja. To pa pomeni, da tožnik toženi stranki ne dolguje ničesar. Sodišče se do tega ni opredelilo, zaradi česar sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Gre za bistveno kršitev določb postopka po 339. členu ZPP. Sodišče prve stopnje je tudi napačno uporabilo določbo 81. člena ZDSS-1. Ker so bile tožniku kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, opredeljene v 14. in 15. členu Ustave RS in v določbah EKČP, pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. Po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)2 v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju: ZDSS-1)3 je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba. Dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovilo ter tudi sprejelo pravilno materialnopravno odločitev.

5. Sodišče prve stopnje je v celoti upoštevalo tudi napotke, ki jih je dalo pritožbeno sodišče v sklepu Psp 206/2023 z dne 31. 1. 2024 in so s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.

6. Sodišče prve stopnje je presojalo pravilnost in zakonitost izpodbijane dokončne odločbe tožene stranke številka: ... z dne 6. 2. 2023 in v zvezi z njo tudi sklep številka: ... z dne 19. 8. 2022. Z navedenim sklepom je bil tožnikov predlog za obnovo postopka, kot prepozen zavržen.

7. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju ugotovilo, da je tožnik 11. 8. 2022 pri toženi stranki vložil predlog za obnovo postopka na podlagi 1. točke 260. člena ZUP. Zahteval je obnovo postopkov, končanih z odločbami tožene stranke številka: ... z dne 25. 1. 2005, številka: ... z dne 27. 1. 2009, številka: ... z dne 22. 2. 2010 in številka: ... z dne 16. 9. 2016 v zvezi z odločbo številka: ... z dne 20. 2. 2017. Navedene odločbe se nanašajo na zadržanje izplačila nadomestila plače, potnih stroškov, stroškov zdravstvenih storitev in zdravil, to pa iz razloga, ker tožnik naj ne bi imel plačanih prispevkov za zdravstveno zavarovanje. Tožnik je v predsodnem postopku kot nov dokaz k predlogu priložil potrdilo FURS številka: ... z dne 11. 7. 2022, ki se nanaša na plačilo prispevkov za zdravstveno zavarovanje. Tekom sodnega postopka je predložil še potrdilo številka: ... z dne 31. 8. 2023. 8. ZUP v 1. točki 260. člena določa, da se postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva (odločba, dokončna v upravnem postopku) obnovi, če se izve za nova dejstva ali se najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi bili mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi, pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku. Skladno s četrtim odstavkom 263. člena ZUP se po preteku treh let od dokončnosti odločb obnova ne more več predlagati in tudi ne uvesti po uradni dolžnosti.

9. Kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, je od dokončnosti odločb, katerih obnovo postopka predlaga tožnik, pa do vložitve predloga za obnovo postopka, ki ga je tožnik podal 11. 8. 2022, preteklo več kot tri leta. Zadnja odločba, ki jo navaja tožnik, številka: ... z dne 20. 2. 2017 je postala dokončna dne 22. 2. 2017. Zaradi preteka objektivnega triletnega roka je torej toženec tožnikov predlog za obnovo postopka utemeljeno kot prepozen zavrgel. ZUP namreč v prvem odstavku 267. člena določa, da mora organ preizkusiti predlog za obnovo postopka tudi glede vprašanja pravočasnosti.

10. Tožnik je sicer uveljavljal obnovo postopka tudi po 4. točki 260. člena ZUP, pri čemer se je skliceval na odločbo ZPIZ z dne 17. 8. 2022, iz katere naj bi prav tako izhajalo, da ima poravnane prispevke za sporna obdobja. Skladno s 4. točko 260. člena ZUP se postopek obnovi, če se odločba organa, ki je vodil postopek, opira na kakšno predhodno vprašanje, pa je pristojni organ pozneje to vprašanje v bistvenih točkah drugače rešil. V predmetni zadevi glede na odločbo ZPIZ ne gre za predhodno vprašanje, torej za samostojno pravno vprašanje, ki bi se pojavilo v postopku odločanja in od katerega rešitve je odvisna odločitev v upravni stvari.4 Kot to pravilno navaja že sodišče prve stopnje vprašanje, ali je oseba za določeno obdobje poravnala obvezne prispevke za zdravstveno zavarovanje, v tej zadevi ne predstavlja predhodnega vprašanja v smislu 147. člena ZUP.

11. Zaradi zavrženja predloga za obnovo postopka se zadeva ni obravnavala po vsebini. V tem primeru ni bilo potrebno razčiščevati dejanskega stanja z zaslišanjem prič, niti za rešitev zadeve ni relevantno vprašanje postopanja toženca glede morebitne kompenzacije, o kateri naj bi bilo govora v letu 2010. 12. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da sodišče odločitve ni ustrezno obrazložilo in da sodbe ni mogoče preizkusiti. Sodišče je pojasnilo ključne razloge za svojo odločitev, kar pomeni, da ni kršena niti 14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP niti druge določbe omenjenega predpisa, ki jih zgolj pavšalno omenja tožnik. Prav tako niso bile kršene določbe Ustave oziroma določbe EKČP. 13. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

1 Ur. list RS, št. 80/99 s spremembami. 2 Ur. list RS, št. 26/99 s spremembami. 3 Ur. list RS, št. 2/2004. 4 ZUP v prvem odstavku 147. člena določa, da če organ, ki vodi postopek, naleti na tako vprašanje, da brez njegove rešitve ni mogoče rešiti same stvari, to vprašanje pa je samostojna pravna celota, ki spada v pristojnost sodišča ali kakšnega drugega organa (predhodno vprašanje), ga lahko ob pogojih iz tega zakona organ sam obravnava ali pa prekine postopek, dokler ga ne reši pristojni organ. O prekinitvi postopka izda sklep, zoper katerega je dovoljena posebna pritožba, razen če ga je izdal organ druge stopnje. Če organ obravnava predhodno vprašanje, ima njegova rešitev pravni učinek samo v stvari, v kateri je bilo vprašanje rešeno.