Jedro

Primarno pritožbeno sodišče meni, da kljub splošni naravi določbe 239. člena ZIZ, ki narekuje smiselno (subsidiarno) uporabo določb tega zakona o izvršbi tudi za zavarovanje, določbe drugega odstavka 34. člena ZIZ ni mogoče smiselno uporabiti za odločanje o toženkinem predlogu za „omejitev sredstev zavarovanja“.

Učinek citirane določbe v izvršbi je (zgolj) v tem, da se da določenemu izvršilnemu sredstvu prednost pri opravljanju izvršbe pred drugimi dovoljenimi sredstvi. Navedena določba pa ne predvideva, da bi v primeru omejitve izvršbe na zgolj določena izvršilna sredstva sodišče smelo ustaviti izvršbo na druga sredstva in razveljaviti opravljena dejanja. Kolikor namreč izvršba s posameznim izvršilnim sredstvom ni uspešna, sodišče omejeno izvršbo (po samem zakonu) nadaljuje z naslednjimi izvršilnimi sredstvi.

V primeru zavarovanja terjatve pa takšne omejitve že po naravi stvari ni mogoče opraviti, ker se pri tem ne opravljajo nobena dejanja, na podlagi kateri bi lahko prišlo do uspešnega poplačila upnikove terjatve, tako da ni mogoče dati zgolj „začasne“ prednosti posameznim sredstvom zavarovanja. Tudi sam predlog toženke ne meri na opisano začasno omejitev (zgolj to je po obrazloženem moč storiti pri izvršbi na citirani podlagi), temveč predlaga ustavitev zavarovanja (in razveljavitev opravljenih dejanj) s predznambo zastavne pravice na njeni nepremičnini.

Izrek

1. Pritožbi se ugodi in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v zvezi s sklepom o popravi spremeni tako, da se predlog tožene stranke z dne 15. 7. 2014 zavrne.

2. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 158,72 EUR v roku 15 dni od prejema sklepa sodišča druge stopnje, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom (v zvezi s sklepom o popravi) predlogu tožene stranke (v nadaljevanju: toženke) za omejitev sredstev zavarovanja ugodilo (točka I izreka) tako, da je postopek zavarovanja denarne terjatve tožeče stranke (v nadaljevanju: tožnice) na podlagi predhodne odredbe opr. št. II Pg 38/2012 z dne 10.12.2012 v točki I. B., t.j. s predznambo zastavne pravice na nepremičnine toženke z ID znakom 657xxx, ustavilo in opravljena dejanja razveljavilo (točka II izreka).

2. Zoper sprejeto odločitev se pravočasno pritožuje tožnica iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da upoštevajoč stanje dolga na dan 27.8.2014 (po njenem izračunu znaša obračun terjatve 23.682,95 EUR), rezervacija sredstev pri N. d.d. ne zadošča za poplačilo celotne terjatve tožnice. Toženka je zavedla sodišče prve stopnje s predložitvijo spiska zarubljenih premičnin (opreme), saj so bile predmet rubeža v konkretni zadevi zgolj električne ključavnice, kot je to razvidno iz rubežnega zapisnika izvršitelja A. Š. z dne 25.1.2013. Glede zarubljenih ključavnic pa izpostavlja, da gre za premično opremo, katere amortizacijska doba je 3 leta, glede na čas montaže in čas, ko bi sploh lahko prišlo do prodaje v izvršbi, pa ni pričakovati uspeha s prodajo, vsaj ne za omembe vredno ceno. Šele s predznamovano hipoteko ima tožnica zadostno varstvo za poplačilo svoje terjatve. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v celoti razveljavi, toženki pa naloži v plačilo njene stroške pritožbenega postopka.

3. Pritožba je utemeljena.

4. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje na predlog tožnice v zavarovanje njene denarne terjatve v znesku 16.498,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.10.2011 dalje ter izvršilnih stroškov v znesku 36,00 EUR s pripadki s (sedaj pravnomočnima) sklepoma z dne 10.12.2012 in 21.12.2012 izdalo predhodne odredbe, s katerimi je odredilo: (1) prepoved organizacijam za plačilni promet izplačilo iz računov toženke navedenega denarnega zneska, (2) predznambo zastavne pravice na nepremičnini v lasti toženke z ID znakom 657xxx in (3) rubež premičnin na naslovu toženke (...).

5. Toženka je v svojem predlogu z dne 15.7.2014 trdila, da je bila na podlagi citiranih predhodnih odredb opravljena rezervacija denarnih sredstev N. d.d. v višini 18.432,07 EUR in rubež premičnin dne 25.1.2013 (88 električnih ključavnic), pri čemer naj bi skupno vrednost takšnega zavarovanja dosegla 34.930,07 EUR, kar naj bi za skoraj 15.000,00 EUR presegalo višino zavarovane terjatve v trenutku pisanja predloga (po izračunu toženke naj bi ta znašala 20.557,57 EUR). Sklicujoč se na določilo 34. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ) v zvezi z 239. členom istega zakona je sodišču prve stopnje predlagala, naj omeji sredstva zavarovanja zgolj na zavarovanje s prepovedjo izplačila organizacijam za plačilni promet in z rubežem nepremičnin, medtem ko naj sklep o predhodni odredbi razveljavi v delu, v katerem je bila odrejena predznamba zastavne pravice na njeni nepremičnini in v tem delu postopek ustavi ter vsa opravljena dejanja razveljavi.

6. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, je sodišče prve stopnje predlogu toženke sledilo na podlagi zaključka, da znesek rezerviranih sredstev na računu toženke in zarubljene premičnine toženke dajejo zadostno zavarovanje za poplačilo terjatve tožnice, pri čemer je kot podlago za sprejeto odločitev navedlo drugi odstavek 34. člena v zvezi z 239. členom ZIZ.

7. V okviru uradnega preizkusa pravilnosti izpodbijanega sklepa (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ) je pritožbeno sodišče ugotovilo, da določila ZIZ v konkretnem primeru ne dajejo podlage za sprejeto odločitev.

8. Primarno pritožbeno sodišče meni, da kljub splošni naravi določbe 239. člena ZIZ, ki narekuje smiselno (subsidiarno) uporabo določb tega zakona o izvršbi tudi za zavarovanje, določbe drugega odstavka 34. člena ZIZ ni mogoče smiselno uporabiti za odločanje o toženkinem predlogu za „omejitev sredstev zavarovanja“.

Učinek citirane določbe v izvršbi je (zgolj) v tem, da se da določenemu izvršilnemu sredstvu prednost pri opravljanju izvršbe pred drugimi dovoljenimi sredstvi. Navedena določba pa ne predvideva, da bi v primeru omejitve izvršbe na zgolj določena izvršilna sredstva sodišče smelo ustaviti izvršbo na druga sredstva in razveljaviti opravljena dejanja(1). Kolikor namreč izvršba s posameznim izvršilnim sredstvom ni uspešna, sodišče omejeno izvršbo (po samem zakonu) nadaljuje z naslednjimi izvršilnimi sredstvi.

V primeru zavarovanja terjatve pa takšne omejitve že po naravi stvari ni mogoče opraviti, ker se pri tem ne opravljajo nobena dejanja, na podlagi kateri bi lahko prišlo do uspešnega poplačila upnikove terjatve, tako da ni mogoče dati zgolj „začasne“ prednosti posameznim sredstvom zavarovanja. Tudi sam predlog toženke ne meri na opisano začasno omejitev (zgolj to je po obrazloženem moč storiti pri izvršbi na citirani podlagi), temveč predlaga ustavitev zavarovanja (in razveljavitev opravljenih dejanj) s predznambo zastavne pravice na njeni nepremičnini.

9. Dejansko torej toženka zahteva prenehanje predhodne odredbe, ki se nanaša na predznambo zastavne pravice na njeni nepremičnini. Kdaj in pod kakšnimi pogoji sodišče ustavi postopek s predhodno odredbo in razveljavi opravljena dejanja, pa urejata 264. in 265. člen ZIZ. Tako sodišče to stori na dolžnikov predlog: - če slednji pri sodišču položi zavarovano terjatev z obrestmi in stroški (1. točka prvega odstavka 264. člena); - če izkaže za verjetno, da je bila terjatev takrat, ko je bil izdan sklep o predhodni odredbi, že plačana ali dovolj zavarovana (2. točka prvega odstavka 264. člena); - v primeru, če je pravnomočno ugotovljeno, da terjatev ni nastala ali da je prenehala (3. točka prvega odstavka 264. člena); - in v primeru, če so pogoji za izvršbo izpolnjeni, preden poteče čas, za katerega je sodišče izdalo predhodno odredbo, pa upnik ne predlaga izvršbe v 15 dneh, odkar so ti pogoji nastopili (265. člen).

10. Pritožbeno sodišče meni, da v konkretnem primeru ni podan noben od citiranih zakonskih razlogov, ki omogočajo ustavitev postopka s predhodno odredbo. Na zadostno zavarovanost terjatve se sicer nanaša razlog po 2. točki prvega odstavka 264. člena ZIZ, vendar zgolj v situaciji, da je bila terjatev zadostno zavarovana takrat, ko je bil izdan sklep o predhodni odredbi. Tega pa toženka v svojem predlogu ni niti zatrjevala, ravno nasprotno, trdila je, da je na podlagi (izvršitve) izdanih predhodnih odredb prišlo do stanja, ko je po njenem mnenju terjatev tožnice zadostno zavarovana.

11. Ker je pritožba utemeljena že glede na doslej obrazloženo, se pritožbeno sodišče ni vsebinsko ukvarjalo s pritožbenimi navedbami, v katerih tožnica zatrjuje nezadostno zavarovanost svoje terjatve.

12. Pritožbeno sodišče je pritožbi tožnice ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je predlog toženke z dne 15.7.2015 kot neutemeljenega zavrnilo (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

13. Tožnici, uspešni s pritožbo, je toženka dolžna povrniti njene pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena istega zakona in 15. členom ZIZ). Pritožbeno sodišče druge stopnje je tožnici priznalo stroške za nagrado za redno pravno sredstvo po tar. št. 3468 Zakona o Odvetniški tarifi v priglašenem znesku 110,10 EUR, pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tar. št. 6002 v znesku 20,00 EUR, ter 22 % DDV na odvetniške storitve v znesku 28,62 EUR, kar znaša skupaj 158,72 EUR. Te stroške je toženka dolžna povrniti tožnici v roku 15 dni od prejema sklepa pritožbenega sodišča, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

op. št. 1 : Primerjaj: sklep VSL I Ip 2353/2013 z dne 9.8.2013 in sklep VSC II Ip 390/2012 z dne 19.9.2012.