Jedro

Vprašanje legitimacije je materialnopravno in ne dejansko vprašanje, vendar so podlaga za presojo tega vprašanja dejstva, ki sestavljajo dejanski stan, na katerega pravo veže pravna upravičenja v korist ali breme določenih oseb. Teh dejstev sodišče ne sme ugotavljati po uradni dolžnosti. Mora pa na podlagi dejstev, ki sta jih navedli stranki, opraviti pravno presojo o obstoju legitimacije, čeprav tega vprašanja stranki ne načenjata.

Druga toženka ni navajala dejstev, ki bi utemeljevala sklep, da zaradi delegacije pristojnosti ni odgovorna za nastalo škodo. Nobena okoliščina primera tudi ne kaže, da bi šlo za zahtevek, s katerim stranki ne bi smeli razpolagati. Tožnika sta trditvenemu bremenu glede legitimacije in odgovornosti druge toženke zadostila, slednja pa trditvam o njeni upravljalski vlogi v zvezi z vzdrževanjem mostu ni oporekala. S svojim ravnanjem je sodišče drugi toženki onemogočilo ustrezno obrambo in izpodbijana sodba zanjo nedvomno predstavlja presenečenje.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v delu, ki se nanaša na zahtevek prve tožnice zoper drugo toženko glede plačila 45.000 EUR s pripadajočimi obrestmi (tretji odstavek I. točke sodbe), in v delu, ki se nanaša na stroškovno razmerje med prvo tožnico in drugo toženko, ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, sicer se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem, a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka glede prve tožnice in druge toženke se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožnika od tožencev kot solidarnih zavezancev zahtevata plačilo odškodnine za premoženjsko škodo, ki jima je nastala na njunem premoženju zaradi poplav v letu 2007. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo, pritožbeno sodišče pa je z odločbo III Cp 2656/2014 s 7. 1. 2015 pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopno sodbo. Na podlagi vložene revizije tožnice, ki se je nanašala na zavrnitev zahtevka za plačilo odškodnine v znesku 45.000 EUR, je Vrhovno sodišče z odločbo II Ips 169/2015 z 8. decembra 2016 sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo v delu, ki se nanaša na zahtevek prve tožnice zoper drugo toženko glede plačila 45.000 EUR s pripadajočimi obrestmi in glede stroškovne odločitve ter v tem delu zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje. Poudarilo je, da pritožbeno sodišče zaradi napačne ugotovitve, da je tožba zaradi pomanjkljive trditvene podlage nesklepčna, ni odgovorilo na bistveni procesni očitek pritožnice glede kršitve razpravnega načela.

2. V ponovnem postopku je pritožbeno sodišče presojalo pritožbo tožnice v delu, ki se nanaša na drugo toženko. Pritožba v zvezi s tem kot bistveno navaja, da je sodišče v sodbi napačno povzelo, da tožnica odgovornost za neustrezno ureditev mostu pripisuje prvi toženi stranki. Tožnica je navedla, da most skladno z Zakonom o cestah spada med cestne objekte, vzdrževanje podporne konstrukcije premostitvenega objekta pa je sestavni del vzdrževanja javne ceste. Upravitelj občinskih cest je občinska uprava, zato bi morala druga tožena stranka ustrezno vzdrževati most in ker tega ni storila, je podana njena odgovornost za nastalo škodo. Tožnika sta izpostavila, da je druga toženka tista, ki je v preteklosti že uredila most, in sicer je zabetonirala oziroma obzidala temelj mostu, s čimer je že tako premajhno svetlo odprtino mostu še dodatno zmanjšala. Sodišče prve stopnje je kršilo razpravno načelo, saj druga toženka ni prerekala svoje odgovornosti za škodo v zvezi z mostom. Pravočasno je ugovarjala le pasivni legitimaciji in ni substancirano prerekala navedb, da prihaja do poplav zaradi preozkega mostu, da je dolžna zagotavljati redno vzdrževanje cest, prav tako ni navajala, da naj bi redno vzdrževanje cest zagotavljala z oddajo koncesije oziroma da bi za to morala skrbeti krajevna skupnost. Druga toženka tudi ni navedla, da je izkoristila možnost delegacije nalog po 127. členu Odloka in da je vzdrževanje mostu v domeni krajevne skupnosti. Prav tako se ni sklicevala na razbremenitev odgovornosti, ker tožnika ne zahtevata povrnitve škode od glavnega dolžnika. Sodišče je torej kršilo razpravno načelo kot temeljno načelo pravdnega postopka, ko je izven trditev toženke sprejelo zaključek, da bi morala tožnika primarno zahtevati plačilo odškodnine od krajevne skupnosti. Tožnika nadalje v pritožbi grajata s strani sodišča prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje glede vzrokov za poplave, ki jih vidita tudi v pomanjkljivem vzdrževanju samih vodotokov, in odločitev o odgovornosti tretje tožene stranke v zvezi z gradbenimi dovoljenji. Ker je bilo o odgovornosti prve in tretje toženke že pravnomočno odločeno, pritožbeno sodišče v tem delu ne povzema ponovno celotnih pritožbenih navedb.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Sodišče druge stopnje v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami prvostopnega sodišča, ki so zgoščeno povzete v 40. točki izpodbijane sodbe, da je glavni vzrok poplav nepremičnin tožnikov, na katerega je mogoče vplivati, premajhna pretočnost „mostu “, zaradi katere reka Y. prestopi bregove, in ne neustrezna regulacija reke Y. 5. Tožnica je že v tožbi, podrobneje pa v prvi pripravljalni vlogi, trdila, da se pri mostu zaradi opustitve čiščenja struge naredi čep iz naplavljenega materiala, zaradi česar potok ob večjih padavinah ne požira in voda prestopi bregove, saj je most znatno premalo prepusten. Ker se nahaja na lokalni cesti, je za njegovo vzdrževanje odgovorna druga tožena stranka.

6. Pritožba utemeljeno opozarja, da druga toženka ni pravočasno in substancirano prerekala svoje odgovornosti za škodo zaradi premajhne pretočnosti mostu, niti svoje vloge kot upravljalca občinske ceste. Druga toženka se tudi nikoli ni sklicevala, da je z oddajo koncesije redno vzdrževanje cest prepustila krajevni skupnosti, na katero je delegirala naloge skladno z Odlokom o kategorizaciji občinskih cest v Občini , čeprav gre za dejstvo, za katero nosi trditveno in dokazno breme. Drži sicer, da je vprašanje legitimacije materialnopravno in ne dejansko vprašanje, vendar so podlaga za presojo tega vprašanja dejstva, ki sestavljajo dejanski stan, na katerega pravo veže pravna upravičenja v korist ali breme določenih oseb. Teh dejstev sodišče ne sme ugotavljati po uradni dolžnosti. Mora pa na podlagi dejstev, ki sta jih navedli stranki, opraviti pravno presojo o obstoju legitimacije, čeprav tega vprašanja stranki ne načenjata.

7. Sodišče prve stopnje, ki je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je ocenilo, da je bilo vzdrževanje mostu v času škodnega dogodka v domeni krajevne skupnosti, ki ji je bila ta pristojnost deligirana, občine pa le subsidiarno (42. in 43. točka sodbe), je odločitev sprejelo v nasprotju z razpravnim načelom kot temeljnim načelom pravdnega postopka (7. člen ZPP). Sodišče sme namreč ugotavljati dejstva, ki jih stranke niso navajale le, če izhaja iz obravnave in dokazovanja, da imajo namen razpolagati z zahtevki, s katerimi ne morejo razpolagati (drugi odstavek 7. člena ZPP). Druga toženka ni navajala dejstev, ki bi utemeljevala sklep, da zaradi delegacije pristojnosti ni odgovorna za nastalo škodo. Nobena okoliščina primera tudi ne kaže, da bi šlo za zahtevek, s katerim stranki ne bi smeli razpolagati. Tožnika sta trditvenemu bremenu glede legitimacije in odgovornosti druge toženke zadostila, slednja pa trditvam o njeni upravljalski vlogi v zvezi z vzdrževanjem mostu ni oporekala. S svojim ravnanjem je sodišče drugi toženki onemogočilo ustrezno obrambo in izpodbijana sodba zanjo nedvomno predstavlja presenečenje.

8. Ker je sodišče samo ugotavljalo dejstva, ki jih druga toženka ni navajala, je kršilo določilo drugega odstavka 7. člena ZPP, ta kršitev pa je vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Pritožbeno sodišče je zato izpodbijano sodbo v delu, v katerem še ni pravnomočno odločeno, torej glede zahtevka prve tožnice zoper drugo toženko glede plačila 45.000 EUR s pripadajočimi obrestmi in posledično v delu, ki se nanaša na stroškovno razmerje med prvo tožnico in drugi toženko, razveljavilo in vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (prvi odstavek 354. člena ZPP).

9. V novem sojenju sodišče ne bo smelo upoštevati dejstev in dokazov, ki jih pravdni stranki nista pravočasno navedli in ponudili, v primeru uporabe pravne podlage, na katero stranki nista bili pozorni, sploh, če gre za lokalni podzakonski predpis, pa jima bo moralo z ustreznim materialnim procesnim vodstvom (285. člen ZPP) omogočiti, da se do pravnorelevantnih dejstev opredelita.

10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu tretjega odstavka 165. člena ZPP.