Jedro

Toženec, ki je po svoji krivdi posekal bukova drevesa na tožnikovi parceli, je dolžan plačati odškodnino.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvo sodišče je z izpodbijano sodbo naložilo tožencu, da plača tožniku odškodnino za posekani les v znesku 68.285,00 SIT s pripadki. Obenem je odločilo, da je toženec dolžan tožniku povrniti njegove pravdne stroške v znesku 276.091,00 SIT. Proti sodbi se pritožuje toženec, uveljavlja pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvene kršitve določb postopka. Navaja, da je toženec parcelo št. 1225 k.o.x kupil od M.K.. Če bi obveljala meja med parcelo št. 1225 k.o.x in 105 k.oy., bi bila tožena stranka prikrajšana najmanj za 5 do 7 arov zemljišča. Ker priči F.in M.K. tožeči stranki nista mogli pokazati meje med navedenima parcelama, bi moral geometer pri natančni ugotovitvi meje upoštevati tudi velikost obeh parcel. Tega izvedenec ni upošteval in je njegova skica zgolj približna, odločitev sodišča pa zmotna. Stranki sta se na glavni obravnavi dne 12.3.1997 strinjali z ugotovitvijo, da se meja med parcelama v spodnjem delu lomi. Odprto pa je ostalo vprašanje, pod kakšnim kotom. Sodišče druge stopnje predlaga razveljavitev sodbe, prvemu sodišču pa nalaga, natančno ugotovitev meje (s pomočjo izvedenca) med parcelo št. 1225 k.o.x in 105 k.o.y. Pritožba ni utemeljena. Osrednje vprašanje v tej odškodninski pravdi je bilo, ali je toženec posek bukev izvršil na svoji parceli št. 105 k.o x. ali na tožnikovi parceli št. 1225 k.o.y . Tožnik je po ugotovitvi prvega sodišča dokazal, da je bilo sekano v njegovem gozdu št.1225 k.o.x Sodišče mu je utemeljeno verjelo, saj je potek meje med parcelama potrdil izvedenec geometer, ki je podatke o katastrski meji prenesel v naravo. Toženec v postopku pred prvim sodiščem ni zatrjeval relevantnih razlogov za dokazovanje drugačnega poteka meje, kot jo izkazujejo katastrski podatki (uživanje, močnejša pravica). Trdil je le, da je s potekom meje, ki jo izkazujejo katastrski podati, pri nakupu zemljišča prikrajšan za 5 do 7 arov. To zatrjevano dejstvo pa drugačnega poteka meje ne more dokazovati. Neutemeljen je tudi očitek geometru, da pri prenosu meje v naravi ni upošteval velikosti parcel, saj le-ta za prenos katastrske meje v naravo ni pomembna. Meja med spornima parcelama se po ugotovitvah strank, sodišča in po katastrskih podatkih lomi. To dejstvo izhaja tudi iz skice geometra in mapnih kopij, pomislekov o nestrokovnem povzemanju katastrske meje v naravo pa pritožbeno sodišče nima in zato ne vidi razlogov za ponovno ugotavljanje meje po katastrskih podatkih z novim izvedencem, kar bi bilo smiselno mogoče povzeti iz toženčeve pritožbe. Toženec v pritožbi količini in vrednosti posekanega lesa, kakor tudi svoji pasivni legitimaciji, ne oporeka. Odločitev prvega sodišča je tedaj v dejanskem in materialnopravnem pogledu pravilna. Ker pa sodišče tudi ni zagrešilo kakšne absolutne bistvene kršitve določb postopka, na kar mora paziti po uradni dolžnosti (pritožnik pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka namreč ni obrazložil), je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje po določbi 368. člena ZPP.