Jedro

Glede na to, da ZPIZ-2 glede izpolnjevanja pogojev po 11. odstavku 92. člena ZObr, ki kot pogoj za enostransko prenehanje delovnega razmerja določa tudi pridobitev pravice do starostne pokojnine po splošnih pogojih, pri čemer se upošteva tudi zavarovalna doba s povečanjem oziroma dodatna doba iz naslova obveznega dodatnega zavarovanja, izrecno napotuje na določbo 204. člena ZPIZ-2, ki pa se nanaša le na pogoje za pridobitev pravice do poklicne pokojnine, celote navedenih določb ni mogoče razlagati drugače kot tako, da vojaški osebi delovno razmerje na podlagi odločbe ministra preneha najkasneje do konca koledarskega leta, v katerem je izpolnila pogoje za poklicno pokojnino. Ker je tožnik izpolnil pogoje za pridobitev poklicne pokojnine, je imela tožena stranka v enajstem odstavku 92. člena ZObr pravno podlago za ugotovitev prenehanja veljavnosti tožnikove pogodbe o zaposlitvi. Zato tožbeni zahtevek za odpravo odločbe tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja ni utemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika, da se ugotovi, da je odločba tožene stranke št. … z dne 3. 11. 2015 nezakonita in se razveljavi ter ugotovi, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo dne 31. 12. 2015, zato ga je tožena stranka dolžna prijaviti v pokojninsko, zdravstveno in invalidsko zavarovanje za čas prenehanja delovnega razmerja od 1. 1. 2016 dalje, ter mu priznati delovno dobo in ga pozvati nazaj na delo, obračunati plačo v bruto znesku 1.120,59 EUR, od tega zneska plačati davke in prispevke za socialno varnost, neto znesek pa izplačati tožniku skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsake posamezne mesečne plače do plačila ter tožniku povrniti stroške postopka (I. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo, smiselno pa zoper njen zavrnilni del in zoper odločitev, da tožnik sam krije svoje stroške postopka, se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške postopka. V pritožbi navaja, da je tožnik sodišču prve stopnje predlagal, da prekine postopek in na Ustavno sodišče RS poda zahtevo za oceno ustavnosti 10. odstavka 413. člena ZPIZ-2 v zvezi z 204. členom ZPIZ-2. Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da je Ustavno sodišče RS s sklepom U-I-72/14 z dne 17. 9. 2015 o tovrstni zahtevi že odločala in zahteve ni sprejelo v obravnavo. Zaradi zmotnega zaključka je sodišče prve stopnje napačno ocenilo, da prekinitev postopka iz tega razloga ne bi bila upravičena. Ustavno sodišče RS vsebinsko sploh ni obravnavalo zahteve sindikata za oceno ustavnosti, ampak jo je zavrglo iz procesnih razlogov in zato Ustavno sodišče RS še ni tehtalo (ne)ustavnosti sporne ureditve. Zato tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče prekine postopek odločanja o tožnikovi pritožbi in na Ustavno sodišče RS poda zahtevo za oceno ustavnosti 10. odstavka 413. člena ZPIZ-2 v zvezi z 204. členom ZPIZ-2. Po oceni tožnika je tožena stranka z izpodbijano odločbo dejansko diskriminirala tožnika kot vojaško osebo, s tem ko mu je na podlagi 10. odstavka 413. člena ZPIZ-2, odpovedala pogodbo o zaposlitvi ob izpolnitvi pogojev za poklicno (in ne starostno) pokojnino. Tožnik kot vojaška oseba nima pravice do izbire, ali se bo poklicno upokojil in prejemal pokojnino do izpolnitve pogojev za predčasno ali starostno upokojitev, ali pa pravice do poklicne pokojnine ne bo uveljavljal in bo delal do izpolnitve pogojev za predčasno in starostno upokojitev. Takšna ureditev oziroma takšen sistem je edinstven le za vojaške osebe in jih postavlja v slabši položaj nasproti drugim zavarovancem. Za takšno razlikovanje pa ne obstojijo nobeni ustavno dopustni cilji. Narava vojaškega poklica je namreč posebej upoštevana v številnih drugih določbah in rešitvah ZObr, navsezadnje to potrjuje tudi ureditev do uveljavitve ZPIZ-2, ko je delovno razmerje vojaških osebam prenehalo ob izpolnitvi pogojev za starostno upokojitev. Določba 10. odstavka 413. člena ZPIZ-2 tudi ne nudi pravne varnosti in ustvarja pravno negotovost, ker ne določa roka, v katerem se morajo določbe ZPIZ-2 in ZObr ter ZSSloV uskladiti, kar omogoča toženi stranki zlorabo pravne praznine v prehodnem obdobju. Navsezadnje tožnik tudi izpostavlja dejstvo, da je bila z novelo ZPIZ-2B (Ur. l. RS, št. 102/2015), ki velja od 1. 1. 2016, uvedena nova ureditev glede spornega vprašanja, ki sama po sebi govori v prid trditvam, da je tožnik diskriminiran. Do vseh teh argumentov se sodišče prve stopnje ni opredelilo in s tem kršilo pravico tožnika do sodnega varstva in pravnega sredstva. Gre za relevantne pravne navedbe, ki bi jih sodišče prve stopnje moralo upoštevati. Sicer pa je tožnik prepričan, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko ni ugotovilo nezakonitosti izdane odločbe. Obrazložitev sodišča prve stopnje, ki se sploh ne opredeli do vseh ključnih argumentov tožnika in le na kratko navede, da je odločitev tožene stranke pravno pravilna ter v skladu s sodno prakso, po mnenju tožnika ne ustreza zahtevnim standardom obrazložene sodne odločbe. Odločitev sodišča prve stopnje je pravno zmotna tudi zato, ker ZObr v 11. odstavku 92. člena med drugim določa, da vojaški osebi preneha delovno razmerje na obrambnem področju najkasneje do konca koledarskega leta, v katerem izpolni pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine po splošnih predpisih, ne glede na čas, za katerega je sklenjena pogodba o zaposlitvi. Pri tem se upošteva tudi zavarovalna doba s povečanjem oziroma doba iz naslova obveznega dodatnega zavarovanja. Po prepričanju tožnika, določba 204. člena ZPIZ ne daje pravne podlage, da bi tožniku proti njegovi volji, torej prisilno prenehalo delovno razmerje ob izpolnitvi pogojev za pridobitev pravice do poklicne pokojnine. Smisel ureditve poklicne pokojnine namreč ni v tem, da bi zavarovance silila v upokojitev pod slabšimi pogoji, pač pa ravno nasprotno. ZPIZ-2 daje delavcu in v nobenem primeru delodajalcu pravico, da izbere, ali bo uveljavljal pravico do poklicne pokojnine ali ne. ZPIZ-2 niti v eni sami odločbi ne določa, da bi lahko delodajalec opravil izbiro namesto delavca o tem, ali se bo poklicno upokojil ali ne. Zato je ravnanje tožene stranke v konkretnem primeru, ko je tožniku izdala odločbo o prenehanju delovnega razmerja nezakonito. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, prav tako ne tistih, ki jih uveljavlja tožnik v pritožbi.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ob sklicevanju na določbo 11. odstavka 92. člena Zakona o obrambi (ZObr, Ur. l. RS, št. 82/94 s sprem.), v povezavi z 10. odstavkom 413. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/2012 s sprem.) in 204. členom ZPIZ-2 štelo, da je tožena stranka tožniku zakonito izdala odločbo o prenehanju delovnega razmerja zaradi izpolnitve pogojev za pridobitev pravice do poklicne pokojnine. V skladu z 11. odstavkom 92. člena ZObr vojaški osebi preneha delovno razmerje na obrambnem področju najkasneje do konca koledarskega leta, v katerem izpolni pogoj za pridobitev pravice do starostne pokojnine po splošnih predpisih ne glede na čas, za katerega je sklenila pogodbo o zaposlitvi. Pri tem je izrecno določeno, da se upošteva tudi zavarovalna doba s povečanjem oziroma dodana doba iz naslova obveznega dodatnega zavarovanja. Na to določbo se v prehodnih in končnih določbah sklicuje ZPIZ-2. V 10. odstavku 413. člena ZPIZ-2 pa je določeno, da se do uskladitve ZObr in Zakona o službi v Slovenski vojski (ZSSloV, Ur. l. RS, št. 68/2007 s sprem.), glede izpolnjevanja pogojev po 11. odstavku 92. člena ZObr, uporabljajo določbe 204. člena ZPIZ-2, kjer so določeni pogoji za pridobitev pravice do poklicne pokojnine.

6. Glede na to, da ZPIZ-2 glede izpolnjevanja pogojev po 11. odstavku 92. člena ZObr, ki kot pogoj za enostransko prenehanje delovnega razmerja določa tudi pridobitev pravice do starostne pokojnine po splošnih pogojih, pri čemer se upošteva tudi zavarovalna doba s povečanjem oziroma dodatna doba iz naslova obveznega dodatnega zavarovanja, izrecno napotuje na določbo 204. člena ZPIZ-2, ki pa se nanaša le na pogoje za pridobitev pravice do poklicne pokojnine, celote navedenih določb ni mogoče razlagati drugače kot tako, da vojaški osebi delovno razmerje na podlagi odločbe ministra preneha najkasneje do konca koledarskega leta, v katerem je izpolnila pogoje za poklicno pokojnino.

7. Zakonskih določb 92. člena ZObr in 413. člena ZPIZ-2 pa tudi ni možno šteti za nedopustno diskriminacijo. Odločitev zakonodajalca, da vojaški osebi delovno razmerje preneha na podlagi odločitve delodajalca, ko dopolni določeno starost oziroma izpolni pogoje za upokojitev, ne pomeni arbitrarnega in neutemeljenega razlikovanja, ki bi pomenilo kršitev načela enakosti pred zakonom, kot ga določa drugi odstavek 14. člena Ustave RS. Načelo enakosti pred zakonom zakonodajalca zavezuje, da enake primere obravnava enako in različne različno. To načelo obenem omogoča tudi različno urejanje enakih položajev, če za takšno razlikovanje obstajajo razumni razlogi. V primeru vojaških oseb so takšni razumni razlogi že v naravi in zahtevah opravljanja vojaškega poklica, ki je takšen, da onemogoča, da se delo v njem opravlja enako dolgo, kot v drugih poklicih. Ustavno sodišče RS je že v odločbi U-I-101/95 z dne 8. 1. 1998 zavzelo stališče, da je zakonodajalcu dana možnost presoje, katera vprašanja je glede na posebnosti in različnosti dela in organizacije ter drugih zahtev poklicnega dela v vojski potrebno urejati drugače, kot na področju drugih državnih organov oziroma v primerjavi z drugimi področji zaposlovanja. Da zakonska ureditev prenehanja delovnega razmerja na obrambnem področju ne pomeni diskriminacije, pa izhaja tudi iz določb Direktive sveta 2000/78/ES z dne 27. 11. 2000 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu. Direktiva namreč določa v 19. točki uvodnih določb, da se države članice zato, da lahko še naprej ohranjajo bojno pripravljenost svojih oboroženih sil, lahko odločijo, da ne bodo uporabljale določb te Direktive glede hendikepiranosti in starosti v delu ali v celoti. Iz drugega odstavka 6. člena Direktive pa izhaja, da določitev starosti za upokojitev ali pridobitev pravice do starostne ali invalidske pokojnine za potrebe panožnih programov socialne varnosti, vključno z določitvijo različnih starosti za delojemalce oziroma skupine ali kategorije delojemalcev v teh programih in z uporabo merila starosti pri izračunu rizičnosti, v kontekstu teh programov, ne predstavlja diskriminacije zaradi starosti, pod pogoji, da ni rezultat diskriminacije zaradi spola.

8. Glede na navedeno so neutemeljene tožnikove pritožbene trditve, da je tožena stranka ravnala diskriminatorno do tožnika s tem, ko mu ni omogočila, da bi nadaljeval delovno razmerje do izpolnitve pogojev za starostno pokojnino, temveč ga je silila v upokojitev pod slabšimi pogoji. Sklicevanje 10. odstavka 413. člena ZPIZ-2 na določbe 204. člena ZPIZ-2 v zvezi z izpolnjevanjem pogojev po 11. odstavku 92. člena ZObr, ki določa pogoje za prenehanje delovnega razmerja zaradi pridobitve pravic iz naslova pokojninsko invalidskega zavarovanja, pomeni, da vojaški osebi delovno razmerje preneha, ko izpolni pogoje za poklicno upokojitev. Zato je neutemeljeno tudi pritožbeno zavzemanje tožnika, da bi sodišče prve stopnje moralo prekiniti postopek in na Ustavno sodišče RS podati zahtevo za oceno ustavnosti 10. odstavka 413. člena ZPIZ-2 v zvezi z 204. členom ZPIZ-2. 9. Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem individualnem delovnem sporu niso pomembne (360. člen ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Pritožbeno sodišče je sklenilo, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, ker s pritožbo ni uspel (prvi odstavek 165. člena ZPP v povezavi s 154. in 155. členom ZPP).