Jedro

Asfaltiranje obstoječe poti predstavlja vzdrževalna dela v smislu 1. alinee 1. odst. 51. člena Zakona o urejanju naselij (sodba VSRS I Up 182/2000). Asfaltiranje, vključno z vsemi komunalnimi deli, ki se običajno opravijo v zvezi ali zaradi asfaltiranja (ureditev odtokov, ureditev potrebne tamponske poslage in drugo) zato ni možno opredeliti kot gradnjo na tujem svetu v smislu 24. člena ZTLR, ki predstavlja pravno podlago za pridobitev lastninske pravice na tujem svetu.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se ugotovi, da ne obstaja služnostna pravica hoje in vožnje preko parc. št. 1527/6 vl. št. xx k.o. P. v korist parc. št. 1620/2 vl. št. xy k.o. P., parc. št. 1621/5 vl. št. yy k.o. P., parc.

št. 1620/3 vl. št. xz k.o. P. in da se tožencem naloži, da so dolžni opustiti hojo in vožnjo preko parc. št. 1527/6 k.o. P.. Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna A. P., M. P. in E. P. nerazdelno plačati 246.846,00 SIT, F. A., D. F. in B. F. pa nerazdelno

217.800,00 SIT ter D. F. in B. F. še znesek 6.000,00 SIT pravdnih stroškov.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje vložil pritožbo tožnik iz razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, v kateri predlaga, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, toženim strankam pa naloži plačilo pravdnih stroškov. Bistvo pritožbenih navedb je: - v letu 1992 ni šlo za gradnjo ceste, ampak za njeno asfaltiranje.

Makadamska cesta je obstajala že prej. Tožnik je dovolil asfaltiranje, ker je imel interes, da se ne bo kadilo. S tem ni izrazil volje, da sme vsakdo pot uporabljati, kar izhaja iz tega, da je z nekaterimi sklenil pogodbo o ustanovitvi služnostne pravice poti, z drugimi pa ne; - skupno je bilo le asfaltiranje, ne pa gradnja ceste. Ker ni šlo za gradnjo, se ne morejo uporabiti določila 24. in 25. čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih; - pot je napravil tožnik v letu 1978; - ob nakupu parcele 1527/6 se je tožnik s prodajalko M. V. dogovoril, da ima le ona pravico voziti s konjsko vprego za kmetijske potrebe svojih zemljišč, kar pa ne pomeni ustanovitev stvarne služnosti, ampak osebno služnost. Ta osebna služnost je prenehala leta 1992. Vožnje v korist drugih zemljišč so pravno nepomembne, ko se presoja pravica vožnje v korist parc. št. 1620/3 k.o. P.. M. M. V. hiše na parc. št. 1620/3 ni gradil in se zato njegovo izvrševanje služnosti ne more šteti v korist četrto, peto in šestotožene stranke.

Prvo, drugo in tretja tožena stranka odgovarjajo na pritožbo tožnika, da je bila ob asfaltiranju izgrajena tudi elektrifikacija in odvodnavanje, kar po vseh kriterijih predstavlja gradnjo. Tožnik je dal dovoljenje za asfaltiranje. Izjavil je, da je vedel, da se cesta asfaltira za vse hiše pod in nad cesto, saj ne bo občina asfaltirala samo zanj. Tožnik ni dokazal, da nova pot poteka deloma tudi po njegovem zemljišču. Predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba je utemeljena.

Pritožba utemeljeno opozarja, da sporna pot v letu 1992 ni bila na novo zgrajena, ampak se je samo asfaltirala. Asfaltiranje obstoječe poti predstavlja vzdrževalna dela v smislu 1. alineje 1. odst. 51. čl. Zakona o urejanju naselij (glej sodba Vrhovnega sodišča RS št. I Up 182/2000). Asfaltiranje, vključno z vsemi komunalnimi deli, ki se običajno opravijo v zvezi in zaradi asfaltiranja (ureditev odtokov, potrebna ureditev tamponske podlage in drugo), zato ni možno opredeliti kot gradnjo na tujem svetu v smislu 24. čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, ki predstavlja pravno podlago za pridobitev lastninske pravice. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je sodišče prve stopnje zato zmotno zaključilo, da so prvo, drugo in tretjetoženec postali solastniki dela zemljišča parc. št. 1527/6 k.o. P., po katerem teče del sporne služnostne poti. Tožbeni zahtevek zoper njih je bil zato v tem delu iz tega razloga neutemeljeno zavrnjen.

To, da je tožnik dovolil asfaltiranje poti po svojem delu zemljišča parc. št. 1527/6, lahko vpliva le na vprašanje dobrovernosti uporabe poti.

V 6. točki kupne pogodbe z dne 24.5.1971 je tožnik dovolil V. M. vožnjo s kakršnokoli konjsko vprego po južnem robu parc. št. 1527/6, kot osebno pravico. M. V. je tako v primeru opravljanja voženj s konjsko vprego in stroji, ki so jo nadomestili, izvrševala osebno pravico in se zato njenih voženj ne more šteti v čas priposestvovanja uporabe služnostne pravice voženj preko parc. št. 1527/6, v smislu določila 54. čl. ZTLR. Pomemben je tudi namen, za katerega se je služnost izvrševala, ali za kmetijske ali za gradbene namene. Zato ni sprejeti stališča sodišča prve stopnje, da se v čas priposestvovanja lastnikov zemljišča parc. št. 1620/3 k.o. P., všteva tudi čas, ko je po služečem zemljišču parc. št. 1527/6 P. opravljala vožnje M. V.. Preuranjen je zato zaključek, da je pravni prednik četrto, peto in šestotožene stranke priposestvoval služnostno pravico vožnje preko parc. št. 1527/6 v korist parc. št. 1620/3 k.o. P.. Pritožbi je bilo zato v tem delu ugoditi, sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje. V novem postopku bo sodišče moralo ugotoviti kdo in kdaj ter za kakšne potrebe je vozil preko zemljišča parc. št. 1527/6 k.o. P. v korist zemljišča parc. št. 1620/3 k.o. P..

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določilu 165. čl. ZPP.