Jedro

Vrhovno sodišče je v sodbi II Ips 68/2011 z dne 30. 6. 2011 že zavzelo stališče, da zastaralni režim sukcesivno nastajajoče bodoče škode, ki predpostavlja, da je dejavnost, ki povzroča škodo, že zaključena, ni uporabljiv za odškodninske terjatve za povrnitev škode, ki stalno nastaja zaradi učinkovanja prometnih imisij. Ob upoštevanju tega stališča in glede na to, da je bila odškodnina prisojena za obdobje treh let pred vložitvijo tožbe in kasneje, dopustitev revizije glede vprašanja, ki se nanaša na pravočasnost navedb v zvezi z zastaranjem, ne bi mogla prispevati k drugačni odločitvi, kot je bila sprejeta v izpodbijani sodbi.

Vrhovno sodišče je že zavzelo stališče tudi o višini odškodnin in teži posameznih okoliščin, ki vplivajo na njeno odmero (sodba II Ips 303/2010 z dne 13. 12. 2010 in druge, sprejete v podobnih zadevah istega dne). Ker izpodbijana sodba ne odstopa od teh stališč, niti s tega vidika niso izpolnjene predpostavke za dopustitev revizije.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožniki so zahtevali plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi imisij, ki jih je povzročal tranzitni promet po cestnem odseku G1-3/1308, ob katerem živijo. Sodišče prve stopnje je prvemu in drugemu tožniku prisodilo vsakemu 5.000,00 EUR, tretji tožnici in petemu tožniku vsakemu 5.800,00 EUR, četrtemu in šestemu tožniku vsakemu 2.545,80 EUR in sedmi tožnici 6.200,00 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 10. 2006 dalje do plačila. Presežek tožbenih zahtevkov prvega tožnika, drugega tožnika in sedme tožnice je zavrnilo in odločilo še o pravdnih stroških.

2. Sodišče druge stopnje je toženkini pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zneske odškodnin znižalo na 3.800,00 EUR za prvega tožnika, 3.800,00 EUR za drugega tožnika, 4.500,00 za tretjo tožnico, 4.500,00 EUR za petega tožnika in 5.000,00 EUR za sedmo tožnico, presežek njihovih tožbenih zahtevkov pa je zavrnilo. Znižalo je tudi znesek toženki naloženih pravdnih stroškov, sicer pa je njeno pritožbo zavrnilo in tožnike zavezalo k plačilu 88,25 EUR toženkinih pritožbenih stroškov. Strinjalo se je s stališčem sodišča prve stopnje o nepravočasnosti navedb v zvezi z ugovorom zastaranja celotne terjatve, ki je predmet tožbe.

3. Zoper sodbo pritožbenega sodišča toženka vlaga predlog za dopustitev revizije, v katerem nasprotuje uporabi prekluzijskih določb v zvezi z ugovorom zastaranja celotne odškodninske terjatve in višini odškodnine, ki je bila prisojena prvi, drugi, tretji, peti in sedmi tožeči stranki.

4. Predlog ni utemeljen.

5. Vrhovno sodišče dopusti revizijo, če je od njegove odločitve mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, pomembnem za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse (prvi odstavek 367.a člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP).

6. Vrhovno sodišče je v sodbi II Ips 68/2011 z dne 30. 6. 2011 že zavzelo stališče, da zastaralni režim sukcesivno nastajajoče bodoče škode, ki predpostavlja, da je dejavnost, ki povzroča škodo, že zaključena, ni uporabljiv za odškodninske terjatve za povrnitev škode, ki stalno nastaja zaradi učinkovanja prometnih imisij. Ob upoštevanju tega stališča in glede na to, da je bila odškodnina prisojena za obdobje treh let pred vložitvijo tožbe in kasneje, dopustitev revizije glede vprašanja, ki se nanaša na pravočasnost navedb v zvezi z zastaranjem, ne bi mogla prispevati k drugačni odločitvi, kot je bila sprejeta v izpodbijani sodbi.

7. Vrhovno sodišče je že zavzelo stališče tudi o višini odškodnin in teži posameznih okoliščin, ki vplivajo na njeno odmero (sodba II Ips 303/2010 z dne 13. 12. 2010 in druge, sprejete v podobnih zadevah istega dne). Ker izpodbijana sodba ne odstopa od teh stališč, niti s tega vidika niso izpolnjene predpostavke za dopustitev revizije.

8. Po navedenem je Vrhovno sodišče predlog zavrnilo (drugi odstavek 367.c člena ZPP).