Jedro

Tudi po presoji sodišča je zato pravilna ocena toženke, da tožnikove navedbe, do katerih se je prepričljivo, popolno in obrazloženo opredelila toženka v izpodbijanem sklepu, ne izkazujejo tehtnih razlogov niti za obstoj sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu v delu, ki se nanaša na obravnavanje predanih prosilcev po Uredbi Dublin III, niti drugih okoliščin, ki bi lahko vzbujale dvom, da bo tožnik med predajo ali o njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi tako, da se izvršitev odločbe Ministrstva za notranje zadeve številka 2142-363/2023/10(1221-11) z dne 25. 3. 2024 zadrži do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu.

Obrazložitev

Izpodbijani sklep

1.Z izpodbijanim sklepom je toženka na podlagi 32. člena v povezavi s sedmo točko 2. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) ter prvega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito (1. točka izreka). Odločila je še, da Republika Slovenija ne bo obravnavala tožnikove prošnje, saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi Dublin III, za to odgovorna država članica (2. točka izreka) ter da se tožnikova predaja izvrši kakor hitro je to praktično izvedljivo in najkasneje v šestih mesecih od 12. 2. 2024, ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo. (3. točka izreka). Toženka je odločila da bo o stroških postopka odločeno v ločenem postopku (4. točka izreka).

2.Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnik, čigar istovetnost v postopku ni nesporno ugotovljena, 17. 1. 2024 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju Prošnja). Toženka je ugotovila, da je bil tožnik 2. 1. 2024 vnesen v Centralno evidenco EURODAC kot prosilec za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški. Toženka je 12. 2. 2024 prejela odgovor, da Republika Hrvaška na podlagi petega odstavka 20. člena Uredbe Dublin III sprejema odgovornost za obravnavo tožnikove prošnje.

3.Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik na osebnem razgovoru v bistvenem povedal, da se v Republiko Hrvaško ne želi vrniti, saj tam ni zaprosil za mednarodno zaščito. Povedal je, da so ga po odvzemu prstnih odtisov napotili v azilni dom in še istega dne je odšel proti Republiki Sloveniji. V Republiki Hrvaški ni imel stika z drugimi uradnimi osebami, razen s policisti. V azilnem domu v Zagrebu se je nahajal od 9:00 do 18:00, malo spal, nato je odšel proti Sloveniji. Na območju Republike Hrvaške se je skupno nahajal približno dva dni. V azilnem domu je imel zagotovljeno prehrano, a te možnosti ni izkoristil. Zdravniške oskrbe ni potreboval. Tožnik je povedal, da je večkrat od leta 2018 poskušal vstopiti v Republiko Hrvaško in bil nekajkrat pretepen s strani policistov in ve, da so rasisti. Ob pretepu s strani policistov je utrpel zlom rebra, policist ga je prijel za glavo, ga vrgel na tla in ga z nogo udaril po hrbtu. Večkrat so mu tudi odvzeli denar in telefone. Pri teh poskusih vstopa v Republiko Hrvaško, mu niso dali možnosti komunikacije, saj te takoj udarijo, če govoriš. V primeru vrnitve v Republiko Hrvaško ga najbolj skrbi, da bi bil pretepen. Njegove izkušnje s hrvaškimi policisti so bile nehumane. Tožnik nima zdravstvenih težav.

4.Iz obrazložitve izhaja, da je tožnikove izjave, da na hrvaškem ni zaprosil za mednarodno zaščito, upoštevajoč evidenco EURODAC, ki dokazuje nasprotno in izjavo tožnika, da je bil po postopku na policijski postaji napoten v azilni dom in tam tudi prejel kartico za odpiranje vrat, štela kot neutemeljene. S sklicevanjem na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Up 173/2023 z dne 23. 8. 2023, je opozorila, da je v vsakem primeru vzpostavljen položaj odgovornosti Republike Hrvaške, le na drugi pravni podlagi (prvi odstavek 13. člena Dublinske uredbe).

5.S sklicevanjem na sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 906/2022-15 z 8. 7. 2022 in Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Up 155/2023 z 21. 6. 2023, je toženka upoštevajoč, da tožnik z drugimi uradnimi osebami, razen s policisti, ni imel stika, da je azilni dom samovoljno zapustil po nekaj urah, še preden bi pristojni organ lahko odločal o njegovi prošnji, ocenila kot take, ki ne dokazujejo, da bi v primeru predaje Republiki Hrvaški s tožnikom nečloveško ali poniževalno ravnali, saj bo šlo v tem primeru za postopek mednarodne zaščite in ne za policijski postopek. Toženka je ugotovila, da ni razlogov, ki bi preprečevali predajo Republiki Hrvaški, ki je pristojna za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito.

6.Iz obrazložitve izhaja, da se je toženka opredelila do informacij o obravnavi dublinskih povratnikov v Republiki Hrvaški, komentarjem na informacije o dublinskih povratnikih v Republiko Hrvaško ter vprašanja, naslovljenega na Hrvaški pravni center in njegovega odgovora, spletni članki in poročilo Amnesty International za Hrvaško , poročilo AIDA (Country Report: Dublin Croatia) z 22. 4. 2022, poročilo AIDA, poročila EUAA, sodbe tujih sodišč (Regionalno upravno sodišče v Hannovru z dne 7. 9. 2022, Regionalno upravno sodišče v Stuttgartu z 2. 9. 2022, nemška sodba s 24. 5. 2023, sodba nemškega sodišča z 8. 5. 2023), članek Švicarskega odbora za begunce iz decembra 2021, poročilo Odbora za preprečevanje mučenja in nehumanega ter poniževalnega ravnanja ali kaznovanja Hrvaški vladi po obisku na Hrvaškem med 10. in 14. 8. 2020, povzetek poročila Švicarskega sveta za begunce, izdanega decembra 2021, in poudarila, da bodo tožnika v primeru vrnitve v Republiko Hrvaško sprejela uradne osebe Ministrstva za notranje zadeve Republike Hrvaške in bo nastanjen v azilni dom, v kolikor bo namero za ponovno vložitev prošnje seveda izrazil. Toženka je ugotovila, da ni bil predložen noben primer, ko bi bil prosilec v primeru predaje Republiki Hrvaški oviran pri dostopu do azilnega postopka ali bi bil deportiran v Bosno in Hercegovino oziroma v Srbijo, niti ga nikjer ne omenja sodna praksa drugih držav članic Evropske unije. Ugotovila je tudi, da se dublinske predaje Republiki Hrvaški še vedno izvajajo. Izpostavila je, da je Republika Hrvaška polnopravna članica Evropske unije od 1. 7. 2013, spoštuje pravni red Evropske unije in s tem tudi Dublinsko uredbo.

7.Iz obrazložitve izhaja, da je toženka od pristojnega organa Republike Hrvaške prejela splošno zagotovilo, da so prosilci za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški obravnavani v skladu s pravicami, določenimi v 3. členu Evropske konvencije o človekovih pravicah oziroma v členu 4 Listine Evropske unije ter pojasnilo, da je prosilcem zagotovljen dostop do postopka za priznanje mednarodne zaščite in sodno varstvo v ter postopku. Toženka je ugotovila, da bo imel tožnik dostop do azilnega postopka v Republiki Hrvaški, da velja med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško načelo vzajemnega zaupanja, zato za predaje oseb po pravilih dublinskega postopka načeloma ni ovir. Toženka je ugotovila, da v hrvaškem azilnem sistemu ni sistemskih pomanjkljivosti, zaradi katerih predaja v Republiko Hrvaško ne bi smela biti opravljena in, da tožnik ob vrnitvi v Republiko Hrvaško ne bo podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanja, prav tako pa tam ni sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile takšno ravnanje, zato je na podlagi četrte alineje prvega odstavka 51. člena v povezavi z devetim odstavkom 49. člena ZMZ-1 prošnjo za priznanje mednarodne zaščite tožnika zavrgla, saj je za obravnavo njegove prošnje odgovorna Republika Hrvaška.

8.Toženka se bo upoštevajoča, da je Republika Hrvaška potrdila sprejem tožnika, ki ni izkazal razlogov, ki bi govorili v prid nevračanju v Republiko Hrvaško, v skladu s prvim odstavkom 29. člena Uredbe Dublin III s pristojnim organom Republike Hrvaške dogovorila o predaji tožnika, ki bo potekala na nekdanjem mednarodnem mejnem prehodu Obrežje.

Povzetek relevantnih navedb tožnika

9.Tožnik predlaga odpravo izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v ponoven postopek toženki.

10.Povzema svoje izjave iz osebnega razgovora in ponavlja, da so ga v R Hrvaški zajeli policisti, ki so z njim in njegovimi kolegi grdo in neprimerno ravnali. Navaja, da je bil na policijski postaji, ne pa v azilnem domu. V postopku na policijski postaji ni imel prevajalca, hrvaškega jezika ne razume, zato ni razumel postopkov na policiji niti tega, kaj so mu naložili. Ni vedel, zakaj so mu vzeli prstne odtise, saj jih ni razumel. Tožnik navaja, da toženka ne razpolaga z nobenim dokumentom, iz katerega bi izhajalo, da je tožnik dejansko vložil v R Hrvaški prošnjo za azil. Toženki očita, da je bistveno kršila pravila postopka, pomanjkljivo ugotovila dejansko stanje, ugotovitev sprejela brez kakršnega koli dokaza o tem, kar je v sklepu navedla, ni podrobno in natančno preverila v postopku vseh dejstev in ni pridobila zadostnih dokazov za sprejem izpodbijane odločitve. Tožnik navaja, da je tožnik ni navedel, da je mlad in zdrav, kar je navedla toženka. Tožnik meni, da ima izpodbijani sklep takšne pomanjkljivosti v smislu notranjih nasprotij oziroma nejasnosti ter pomanjkljivosti glede ugotovljenega dejanskega stanja, da se ga ne da preizkusiti in da je podana absolutno bistvena kršitev določb postopka.

11.Tožnik poudarja, da države ni zapustil zato, da bi bolj udobno živel, ampak zato, da bi preživel. Če bi se moral vrniti v Alžirijo, bi bilo njegovo življenje hudo ogroženo. Prav tako Alžirija zanj ni varna država. Navaja, da bi bil v primeru vračanja v R Hrvaško izpostavljen nevarnostim in nečloveškemu ravnanju ter nevarnim razmeram, saj je R Hrvaška zaradi izjemno povečanega števila beguncev odklonilna, z njimi nečloveško in ponižujoče ravna, ne nudi jim nastanitve, hrane, ne pojasni osnovnih pravic in pravil postopka, tako da prosilci sploh ne vedo, v kakšnem postopku so se znašli in kaj morajo narediti in podpisovati. Ker so v strahu in pod posebno hudimi pritiski policistov, dokumente podpišejo, vendar sploh ne vedo, kaj so dejansko podpisali.

12.Tožnik še navaja, da mora biti po pravu EU in sodni praksi ESČP, presoja tveganja v primeru predaje stroga in ob upoštevanju načela medsebojnega zaupanja. Stroga presoja tveganja pa ne dopušča pristopa, po katerem bi bilo sprejemljivo postaviti popolno ločnico med policijskim postopkom pred formalnim sprejemom prošnje za mednarodno zaščito in sprejemom tujca oziroma prosilca po Uredbi Dublin III. Sistemske pomanjkljivosti niso pogoj za varstvo pravice do prepovedi nečloveškega ravnanja in za to, da se uporabi drugi pod-odstavek člena 3(2) Uredbe Dublin III in za to, da se aktivirajo procesne in materialno-pravne obveznosti države glede stroge presoje dejstev in da se v okviru tega preveri stanje v drugi državi članici EU in morebiti zagotovi določene preventivne ukrepe. Poudarja, da je tekom postopka pred izdajo izpodbijanega sklepa priložil vrsto dokumentov, ki dokazujejo ovire za njegovo izročitev R Hrvaški, do katerih se toženka vsebinsko sploh ni opredelila. Toženka je v svoji obrazložitvi navedla vrsto ukrepov in odločitev drugih držav o vračanju v R Hrvaško, pri čemer se tožnik do tega sploh ne more opredeliti, saj toženka ni navedla vira, iz katerega je te informacije pridobila, torej kje so objavljene te odločitve, katere navaja, da bi se tožnik sploh lahko prepričal, da informacije držijo in so resnične. Sploh pa navedeni primeri ne odražajo identičnega stanja kot je tožnikov. Tožnik še izpostavlja, da je bil nenazadnje v Sloveniji v preteklem letu organiziran celo protestni shod proti podobnim odločitvam toženke v primerih vračanja v R Hrvaško, kar po njegovem mnenju kaže, da so tožnik in podobni v enaki situaciji v resnem strahu pred tem, da se bodo morali vrniti v R Hrvaško, kar rezultira v resnih sistemskih pomanjkljivostih in ovirah, ki tožnikov vzbujajo strah pred nečloveškimi razmerami v tej državi.

13.Tožnik predlaga, da sodišče zadrži izvršitev izpodbijanega sklepa, ker bi mu v nasprotnem primeru nastala težko popravljiva škodi.

Trditve toženke

14.Toženka predlaga zavrnitev tožbe, ker je izpodbijani sklep po njenem mnenju zakonit in pravilen.

15.Toženka nasprotuje navedbam tožnika, da tožnik ni bil v azilnem domu, saj je na osebnem razgovoru 22. 2. 2024 povedal, da je bil v azilnem domu ter prejel izkaznico, ki jo je tudi predložil v postopek.

16.Toženka v zvezi z odvzemom prstnih odtisov pojasnjuje, da je odvzem prstnih odtisov dolžnost policije in na tem mestu izpostavlja sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Up 194/2023 z 11. 10. 2023 in opozarja, da je bil odvzem prstnih odtisov nujen in skladen z evropsko zakonodajo. Poudarja, da je že v izpodbijanem sklepu pojasnila, zakaj ravnanje policije v predhodnem postopku, v predmetni zadevi ni relevantno in izpostavlja sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Up 216/2023 s 17. 8. 2023.

17.Toženka nasprotuje tožnikovim navedbam, da naj bi pristojnemu organu Republike Hrvaške poslala prošnjo za ponovni sprejem prosilca, na katerega pa Republika Hrvaška naj ne bi odgovorila, ker to ne drži, ker je na poslano zahtevo za ponovni sprejem odgovoril 12. 2. 2024 z dopisom 216-03/24-07/2202, s katerim je Republika Hrvaška na podlagi petega odstavka 20. člena Uredbe Dublin III sprejela odgovornost za obravnavo tožnikove prošnje.

18.Toženka ponavlja, da iz EURODAC izpiska št. 2142-363/2024/2 z 2. 1.2024 izhaja, da je bil tožnik 2. 1. 2024 ob 13:00 evidentirana pod številko HIT 1 (torej kot prosilec) v Zagrebu v Republiki Hrvaški, kar dokazuje, da je v Republiki Hrvaški prošnjo za priznanje mednarodne zaščite dejansko podal oziroma je za to vsaj izrazil namen. Poleg tega pa tudi iz registracijskega lista št. 2253- 28/2024/4 (3J651-018) z 2. 1. 2024 izhaja, da je tožnik, ko je bila v predhodnem postopku v Republiki Sloveniji obravnavana s strani Policijske postaje za izravnalne ukrepe Novo mesto, imel potrdilo o registraciji prosilca za azil v Republiki Hrvaški št. 511-19-28- 24-3 z 2. 1. 2024. Toženka še izpostavlja, da je tožnik povedal, da je bila po policijski obravnavi napotena v azilni dom ter na osebnem razgovoru tudi predložila začasno izkaznico azilnega doma, kar vse dokazuje, da je prošnjo v Republiki Hrvaški dejansko podal, oziroma je za to izrazil namen, saj bi bil v nasprotnem primeru v Republiki Hrvaški obravnava kot tujec in ne bi bil napoten v azilni dom, v EURODAC evidenci pa bi bila evidentirana pod številko HIT 2. Toženka navaja, da tožnik kljub dani možnosti, upoštevnih zadržkov glede vrnitve v Republiko Hrvaško, ni navedel.

19.Toženka poudarja, da v izpodbijanem sklepu ni mogoče najti zaključka, da je tožnik mlad in zdrav, kot to navaja tožnik. Ponavlja, da tožnik nima zdravstvenih težav. Razlogi, zaradi katerih je tožnik zapustil izvorno državo, niso predmet postopka, v katerem se nahaja. V predmetni zadevi je za obravnavo prošnje za mednarodno zaščito tožnika pristojna Republika Hrvaška.

20.Toženka je še navedla, da tožnika pred vrnitvijo v izvorno državo vsekakor ščiti postopek mednarodne zaščite, saj je lahko v izvorno državo vrnjen šele po tem, ko (in če) prejme negativno odločitev v zvezi z njegovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite in ko ta odločba postane tudi pravnomočna oziroma izvršljiva. V zvezi s člankom v Delu pa toženka meni, da protest ni in ne more biti dokaz o obstoju sistemskih pomanjkljivosti v azilnem postopku ali postopku sprejema v Republiki Hrvaški.

K I. točki izreka

21.Sodišče je v dokaznem postopku izvedlo vse predlagane dokaze in sicer prebralo listine, ki so v sodnem spisu označene priloga A1, A2, B1 in v soglasju z obema strankama štelo za prebrane vse listine spisa toženke št. 2142-363/2024 ter tožnika zaslišalo.

Tožba ni utemeljena.

22.Po presoji sodišča je toženka pravilno zavrgla Prošnjo in odločila, da Republika Slovenija ne bo obravnavala tožnikove prošnje in da bo tožnik predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril Uredbe Dublin III odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove Prošnje, zato se sodišče na podlagi drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje na razloge izpodbijane odločbe.

23.Prošnjo za mednarodno zaščito lahko pristojni organ s sklepom zavrže kot nedopustno med drugim tudi, če se na podlagi meril, določenih v Uredbi 604/2013/EU, ugotovi, da je za obravnavo prošnje odgovorna druga država članica Evropske unije ali pristopnica k Uredbi 604/2013/EU (četrta alineja prvega odstavka 51. člena ZMZ-1). Države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, vloženo na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju, prošnjo pa obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III (prvi odstavek 3. člena Uredbe Dublin III). Kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina), država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej proučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno (drugi odstavek 3. člena Uredbe Dublin III). Ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici je torej domneva, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.). Pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. Države članice so namreč zavezane k spoštovanju temeljnih pravic prosilcev za mednarodno zaščito, zato prosilca ne smejo predati odgovorni državi članici, če ni mogoče, da ne bi vedele, da sistematične pomanjkljivosti sistema azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev za azil v tej državi članici pomenijo utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil prosilec izpostavljen resnični nevarnosti, da se bo z njim nečloveško ali poniževalno ravnalo v smislu 4. člena Listine.

24.Med strankama ni sporno, da je bil tožnik na Hrvaškem, še preden je v Republiki Sloveniji vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Ni sporno, da je bil tožnik 2. 1. 2024 vnesen v Centralno evidenco EURODAC kot prosilec za mednarodno zaščito s strani Republike Hrvaške in ni sporno, da je Republika Hrvaška na podlagi petega odstavka 20. člena Uredbe Dublin III sprejela odgovornost za obravnavo tožnika. Toženka je tudi po presoji sodišča pravilno ugotovila, da je na podlagi III. poglavja Uredbe Dublin III za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito odgovorna Republika Hrvaška.

25.Vrhovno sodišče RS je s sodbo I Up 173/2023 iz 23. 8. 2023 že zavzelo stališče, da za obravnavanje prošnje na podlagi Uredbe Dublin III ni relevantno, ali je ob prihodu na Hrvaško tam vložil namero oziroma prošnjo za mednarodno zaščito ali ne, temveč je relevantno nesporno dejstvo, da je na Hrvaško prišel. V obeh primerih je vzpostavljen položaj odgovornosti Hrvaške, le na drugi pravni podlagi (prvi odstavek 13. člena Uredbe Dublin III). Tudi če bi bile resnične trditve tožnika, da prošnje oziroma namere za mednarodno zaščito na Hrvaškem ni vložil, bi bil tako vzpostavljen položaj iz točke a) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III, v katerem bi bila prav tako Hrvaška kot odgovorna država članica dolžna sprejeti tožnika, po sprejemu pa bi bila to prošnjo na podlagi prvega pododstavka drugega odstavka istega člena dolžna tudi obravnavati. Ob upoštevanju nespornega dejstva, da je bil tožnik pred vložitvijo prošnje v Republiki Sloveniji na Hrvaškem, za ugotovitev, da je za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito odgovorna Republika Hrvaška na podlagi meril iz III. poglavja Uredbe Dublin III, zato niso relevantne, kot je mogoče smiselno povzeti, tožnikove navedbe, da prošnje na Hrvaškem ni vložil.

26.Kot že povzeto, je ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici domneva, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine (drugi pododstavek drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III). Vrhovno sodišče RS je že večkrat pojasnilo (na primer sodba I Up 155/2023 z dne 21. 6. 2023), da je ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici ugotovitev, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali / in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.). Kot že poudarjeno, pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. Domneva, da vse države članice spoštujejo temeljne oziroma človekove pravice, je izpodbojna, zato je v takih primerih pristojni organ dolžan presoditi obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v drugi državi članici; če te nevarnosti ne more izključiti, pa mora od druge države članice pridobiti posebna zagotovila, da do kršitve pravice ne bi prišlo. Tako Sodišče Evropske unije kot Vrhovno sodišče RS sta že sprejeta stališče, da se mora pristojni organ pri presoji nevarnosti opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke o razmerah v drugi državi članici, ki dokazujejo dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določeno skupino oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ti podatki lahko izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe ESČP, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov. Pravilna je ugotovitev toženke, da navedenega za Republiko Hrvaško ni izkazano.

27.Glede na povzeta materialnopravna stališča in stališča Vrhovnega sodišča RS, tudi ravnanje hrvaških policistov s tujci, kot očita tožnik Hrvaški (tudi, da je vodila postopek brez tolmača), ne dokazuje ovir za predajo tožnika Republiki Hrvaški na podlagi Uredbe Dublin III. Toženka utemeljeno opozori, da bo tožnik predan Republiki Hrvaški na podlagi Uredbe Dublin III in zato ne bo izpostavljen obravnavi, za katero navaja, da jo je v Republiki Hrvaški že doživel. Tudi po presoji sodišča je zato pravilna ocena toženke, da tožnikove navedbe, do katerih se je prepričljivo, popolno in obrazloženo opredelila toženka v izpodbijanem sklepu, ne izkazujejo tehtnih razlogov niti za obstoj sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu v delu, ki se nanaša na obravnavanje predanih prosilcev po Uredbi Dublin III, niti drugih okoliščin, ki bi lahko vzbujale dvom, da bo tožnik med predajo ali o njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU.

28.V obravnavani zadevi ni sporno, da bo tožnik v primeru vrnitve na Hrvaško v okviru dublinskega postopka obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito in ne kot tujec. Glede na navedeno, je po presoji sodišča za ugotavljanje ovir za predajo Republiki Hrvaški na podlagi Uredbe Dublin III, bistvenega pomena to, kako ravnajo hrvaški organi z osebami, ki imajo status prosilcev za mednarodno zaščito. Pravilna je ugotovitev toženke, da tožnik tega niti ni zatrjeval. Tožnikove navedbe, da so ga ob pretepli, okradli ob nelegalnem prehodu hrvaško bosanske meje, tudi po presoji sodišča, ker se nanašajo na obravnavo tožnika kot tujca, ki se je na ozemlju države nahajal ilegalno, ne dokazujejo sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine (drugi pododstavek drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III). Navedbe glede dosedanjega postopka hrvaških policistov, je toženka pravilno ocenila kot take, ki sistemskih pomanjkljivosti azilnega postopka ne dokazujejo. Tožnik namreč v postopku, v katerem je bil deležen zatrjevanega nečloveškega ravnanja, glede na to, da ima status prosilca, v primeru predaje ne bo. Glede na povzeta materialnopravna stališča in stališča Vrhovnega sodišča RS, ravnanje hrvaških policistov s tujci, tudi če je resnično táko, kot ga zatrjuje tožnik, ne dokazuje ovir za predajo tožnika Republiki Hrvaški na podlagi Uredbe Dublin III. Toženka utemeljeno opozori, da bo tožnik predan Republiki Hrvaški na podlagi Uredbe Dublin III in zato ne bo izpostavljen obravnavi, za katero navaja, da jo je v Republiki Hrvaški že doživel. Tudi po presoji sodišča je zato pravilna ocena toženke, da tožnikove navedbe o ravnanju hrvaških policistov, ki se nanašajo na ilegalen prehod hrvaško in na nadaljnjo policijsko obravnavo tožnika, ko je imel status tujca, tudi če so resnične in do katerih se je prepričljivo, popolno in obrazloženo opredelila toženka v izpodbijanem sklepu, ne izkazujejo tehtnih razlogov niti za obstoj sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu v delu, ki se nanaša na obravnavanje predanih prosilcev po Uredbi Dublin III, niti drugih okoliščin, ki bi lahko vzbujale dvom, da bo tožnik med predajo ali o njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU.

29.Nekonkretizirani in presplošni so tožbeni ugovori: (i) da naj toženka ne bi pravilno upoštevala tožnikovih navedb (tožnik ne navede, katerih navedb naj toženka ne bi upoštevala); (ii) da naj toženka ne bi podrobno in natančno preverila s strani tožnika v postopku zatrjevanih dejstev (ki jih ne navede); (iii) da naj ne bi pridobila zadostnih dokazov za sprejem izpodbijane odločitve; (iv) da se do dokumentov, predloženih s strani tožnika, toženka naj ne bi vsebinsko opredelila; (v) da so pomanjkljivosti izpodbijanega akta in notranja nasprotja oziroma nejasnosti ter pomanjkljivosti glede ugotovljenega dejanskega stanja. Ker navedenih tožbenih ugovorov tožnik ne konkretizira, ne omogočajo sodnega preizkusa. Nerelevantne, čeprav jih sodišče sprejema kot resnične, so tožnikove navedbe, da Alžirije ni zapustil, da bi bolj udobno živel ampak, da bi preživel.

30.Republika Hrvaška je sprejela obravnavo tožnika na podlagi petega odstavka 20. člen Uredbe Dublin III, ki določa, da prosilca, ki je prisoten v drugi državi članici brez dokumenta za prebivanje ali ki tam vloži prošnjo za mednarodno zaščito po umiku svoje prve prošnje, podane v drugi državi članici med postopkom določanja odgovorne države članice, država članica, v kateri je bila najprej vložena ta prošnja za mednarodno zaščito, ponovno sprejme pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 z namenom dokončanja postopka določanja odgovorne države članice. Glede na to, da se šteje, da je tožnik prošnjo v Republiki Hrvaški umaknil, je Republika Hrvaška na podlagi drugega pododstavka drugega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III dolžna zagotoviti, da ima tožnik pravico zahtevati dokončanje obravnave njegove prošnje ali vložiti novo prošnjo za mednarodno zaščito, ki ne bo obravnavana kot naknadna prošnja, kot je določeno v Direktivi 2013/32/EU. Tožnik pa niti ne zatrjuje toliko manj dokaže, da te obveznosti iz drugega pododstavka drugega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III Republika Hrvaška naj ne bi izpolnila. Odveč je pojasnilo, da se bo tožnik sam odločil ali bo vložil (ponovno) prošnjo v Republiki Hrvaški ali ne.

31.Sodišče je na podlagi obrazloženega po ugotovitvi, da je po pravilnem postopku izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

K II. točki izreka:

32.Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva.

33.Toženka argumentirano ne prereka navedb, da bi tožniku z izvršitvijo izpodbijanega akta nastala težko popravljiva škoda. Ker teh navedb toženka ne prereka, jih sodišče na podlagi 214. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, šteje za priznane. Po presoji sodišča je s temi navedbami težko popravljiva škoda v smislu določbe 32. člena ZUS-1 izkazana in je zato sodišče zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodilo.

-------------------------------

Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev).

https://www.delo.si/novice/slovenija/zaposlene-prosilce-z-azil-izganjajo-na hrvasko/;https://www.dnevnik.si/1043024123 J https://nlinfo.si/novice/slovenija/prosilci-za- azil-golobovi-vladi-ne-vracajte-nas-na-hrvasko-tam-nas-pretepajo/

Glasi se: "Nihče ne sme biti podvržen mučenju ali ponižujočemu ravnanju in kaznovanju."

V tem smislu Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju SEU) v sodbi N. S. (združeni zadevi C-411/10 in C-493/10) z dne 21. 12. 2011 (85. točka).

Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev).

Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev).

C-411/10 (88. točka).

Prav tam, 94. točka.

Glej npr sodbe Sodišča Evropske unije v združeni zadevi Aranyosi in Caldararu proti Generalstaatsanwaltschaft Bremen (C-404/15 in C-659/15) z dne 5. 4. 2016 in v združenih zadevah C-297/17, C-318/17, C 319/17 in C-438/17 z dne 19. 3. 12019 in sodne odločbe Vrhovnega sodišča RS I Up 250/2016 z dne 16. 11. 2016. I Up 309/2016 z dne 6.9.2017 in I Up 245/2022 z dne 24. 11. 2022.

Zveza:

Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva - člen 29

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.