Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

sodba U 1268/2006

ECLI:SI:UPRS:2007:U.1268.2006 Javne finance

potrdilo o poreklu naknadni obračun carinskega dolga predhodni postopek carinskega skladiščenja deklaracija na podlagi knjigovodskih vpisov carina
Upravno sodišče
11. junij 2007
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

V obravnavanem primeru je za odločitev o naknadnem obračunu relevantna okoliščina, da je tožnik imel dovoljenje za deklariranje na podlagi knjigovodskih vpisov po 3. točki 1. odstavka 59. člena CZ, zato se v tem primeru, tako kot pravilno ugotavlja tožena stranka, glede narave, carinske vrednosti in količine blaga v smislu 151. člena CZ upošteva po določbi 3. odstavka 85. člena CZ tista narava blaga, ki je veljala v trenutku začetka postopka carinskega skladiščenja za to blago. Za obravnavano blago v tem carinskem postopku sprostitve blaga v prost promet pa ni sporno, da je bilo v predhodni postopek carinskega skladiščenja prijavljeno brez predloženega potrdila o poreklu, saj je šele naknadno, že po prepustitvi blaga v izbran carinski postopek, tožnik predložil naknadno pridobljeno potrdilo o prometu (EUR.1), ki pa je bilo zavrnjeno, kar pa ni predmet tega spora.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Carinskega urada A., št. ... z dne 28. 7. 2003, s katero je prvostopni organ za del blaga, sproščenega v prost promet s carinsko deklaracijo (ECL) št. K4-315 z dne 7. 1. 2002, Izpostava B. Carinskega urada A., po uradni dolžnosti naknadno obračunal uvozne dajatve v skupnem znesku 82.449,00 SIT ter zavrnil zahtevo za povrnitev stroškov postopka. Prvostopni organ je na podlagi 62. člena Carinskega zakona (Uradni list RS, št. 1/95 in spremembe, v nadaljevanju CZ) pri tožniku preveril pravilnost uvrščanja blaga v kombinirano nomenklaturo in njegovo poreklo. Naknadno preverjanje je bilo opravljeno s pregledom evidenc tožnika kot imetnika carinskega skladišča, knjigovodskih vpisov tožnika kot imetnika dovoljenja poenostavljenega postopka deklariranja blaga, carinskih deklaracij s priloženimi dokumenti ter dejanskega stanja zalog v skladišču glede na izpis po evidenci. V postopku naknadnega preverjanja je bil sestavljen zapisnik št. ... z dne 14. 4. 2003, ki je bil tožniku vročen in je po pripombah tožnika bil izdan dopolnilni zapisnik z dne 3. 6. 2003, zato je po mnenju tožene stranke tožnik imel možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev o stvari (146. člen Zakona o splošnem upravnem postopku - Uradni list RS, št. 80/99 do 52/02, dalje ZUP in 15.a člen Zakona o davčnem postopku - Uradni list RS, št. 18/96 in spremembe, v nadaljevanju ZDavP). Iz ugotovitev prvostopnega organa izhaja, da je bilo v tem postopku obravnavano deklaracijo, vloženo za postopek sprostitve v prost promet po predhodnem postopku carinskega skladiščenja, za blago v postavkah 06 deklarirana ugodnejša carinska stopnja iz naslova preferencialne obravnave (polje 36 (ugodnosti) šifra P, v polje 39 (kontingent) - šifra 1401), kot izhaja iz Uredbe o izvajanju Srednjeevropskega sporazuma o prosti trgovini (CEFTA) ter začasni uporabi dodatnega Protokola št. 11 k CEFTA (Uradni list RS, št. 110/2001, dalje Uredba). Preferencialna obravnava je bila deklarirana na podlagi (šifra P01 v polju 44 - posebni zaznamki/predložene listine/potrdila in dovoljenja) potrdila o prometu EUR.1 št. 629070 v smislu b) točke 1. odstavka 16. člena Priloge 36 navedene Uredbe. Tožena stranka poudarja, da je bila obravnavana ECL, kot izhaja iz v polje 44 ECL vpisane šifre "S14" dopolnilna ECL pri poenostavitvi na podlagi knjigovodskih vpisov. Knjigovodski vpis ima po 5. odstavku 59. člena CZ enak učinek kot sprejem carinske deklaracije in skupaj z dopolnilno carinsko deklaracijo tvori enoten in nedeljiv dokument, ki učinkuje od dneva sprejema poenostavljene deklaracije (4. odstavek 59. člena CZ).V skladu s 3. odstavkom 85. člena CZ se za uvozno blago, sproščeno v prost promet s 3. točko 1. odstavka 59. člena CZ (s knjigovodskimi vpisi) za uporabo določb 151. člena CZ (pravila, ki se upoštevajo pri določitvi carinskega blaga) upošteva tista narava, carinska vrednost in količine blaga, ki je veljala v trenutku začetka postopka carinskega skladiščenja blaga za to blago. Blago v predhodni postopek carinskega skladiščenja pa je bilo prijavljeno dne 2. 7. 2001 s carinsko deklaracijo, št. K7-3091, kateri pa ni bilo priloženo potrdilo o poreklu, šele naknadno, že po prepustitvi blaga v izbrani carinski postopek, pa je tožnik navedeni ECL želel priložiti naknadno izdano potrdilo o prometu EUR.1 z dne 12. 7. 2001, vendar je bil njegov zahtevek z odločbo Carinskega Urada A. z dne 17. 9. 2002 zavrnjen, zato po navedenem glede na 3. odstavek 85. člena CZ po mnenju tožene stranke ni mogoče priznati preferencialne stopnje. Po mnenju tožene stranke v konkretnem primeru tudi ni mogoče uporabiti a) točke 5. odstavka 154. člena CZ, saj je napako carinskega organa razumeti kot napako, povzročeno z aktivnim ravnanjem v postopku, v obravnavanem primeru pa je carinski organ pri sprejemanju carinskih deklaracij upošteval podatke, ki so bili v njih navedeni, prav tako pa v carinskih deklaracijah obračunanih carinskih dajatev ni spreminjal. Carinskemu organu ni mogoče naprtiti odgovornosti za pravilnost vložene carinske deklaracije, saj je glede na določbe 47.a člena CZ obveznost, da zagotovi točnost podatkov, verodostojnost listin, dokumentov in dokazil ter spoštovanje vseh obveznosti, ki izhajajo iz odobrenega carinskega postopka, bremeni deklaranta. Tožena stranka zavrača tudi očitke tožnika v zvezi z njegovim statusom deklaranta. Pri tem se sklicuje na 94. člen Uredbe za izvajanje carinskega zakona (Uradni list RS, št. 46/99 in spremembe, dalje UICZ), po katerem mora biti carinska deklaracija izpolnjena v skladu z navodili iz priloge 19 te Uredbe. Iz obravnavane ECL izhaja, da jo je vložil tožnik sam (polje 54), ki se je v polje 14 sam vpisal kot deklarant in v polje 8 kot prejemnik, zato tožena zavrača kot brezpredmetne ugovore glede zastopanja tožnika s strani zastopnika in preverjanja pooblastil. Deklariranje na podlagi knjigovodskih vpisov pa bilo tožniku dovoljeno, na podlagi dovoljenj št. ... z dne 29. 7. 1996 oz. ... z dne 1. 8. 2002. Za blago, ki se sprosti v prost promet, nastane carinski dolg na pravni podlagi a) točke 1. odstavka 143. člena CZ in v trenutku sprejema carinske deklaracije. Ker je bilo v konkretnem primeru blago deklarirano na podlagi knjigovodskih vpisov, kasneje pa je bila zanj vložena dopolnilna carinska deklaracija, se na podlagi 5. odstavka 59. člena CZ šteje, da je bila deklaracija sprejeta v trenutku, ko je bilo blago vpisano v knjige, dolžnik za tako nastali carinski dolg pa je deklarant (3. odstavek 143. člena CZ). Ker je bilo za del blaga po prepustitvi blaga v izbrani carinski postopek ugotovljeno, da v času sprostitve niso bili izpolnjeni pogoji za zahtevani postopek sprostitve v prost promet z uporabo preferencialne carinske stopnje kot podlage za obračun, bi zanj moral biti obračunan carinski dolg po konvencionalni stopnji. Po mnenju tožene stranke je pravna podlaga za nastanek carinskega dolga v b) točki 1. odstavka 146. člena CZ, carinski dolžnik pa je oseba, ki bi morala izpolniti pogoje za prepustitev blaga v določen carinski postopek (3. odstavek 146. člena CZ), to pa je tožnik kot deklarant. Tožena stranka kot neutemeljene zavrača očitke tožnika, da odločba ni argumentirana, da izrek ni popolno določen in jasen kot tudi očitke glede neupravičenega odstopa drugemu krajevno pristojnemu organu, saj so tako inšpektor kot tudi osebe, ki so vodile postopek pred izdajo izpodbijane odločbe, zaposlene pri Carinskem uradu A., tožnik pa same višine obračunanih dajatev ni izpodbijal. Odločitev o stroških tožena stranka utemelji z 2. odstavkom 113. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 do 70/00, dalje ZUP).

Tožnik je vložil tožbo iz vseh tožbenih razlogov po 1., 2., 3. in 4. točki 1. odstavka 25. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 do 45/06-odl. US, dalje ZUS). Očita neveljavno pooblastilo državni podsekretarki po zaprisegi nove vlade, kar pomeni, da po datumu 3. 12. 2004, dr. Dušan Mramor ne more odločati v imenu ministrstva in razlaga pomen predstojnika v upravnem postopku s t.i. osebno pristojnostjo. Navaja določbe ZUP glede stvarne in krajevne pristojnosti (23. člen) in steka pristojnosti ter citira določbe Zakona o carinski službi in Uredbe o določitvi carinskih uradov v RS glede stvarne in krajevne pristojnosti carinskih organov in inšpektorja. V zvezi z neposrednim zastopanjem navaja, da špedicija ni imela pooblastila, da tožnika vpiše v rubriko 14 ECL, carinski organ pa ni preverjal neposrednega zastopstva. Tožnik ni bil fizično navzoč pri carinjenju. Navaja splošna pravila o carinskem dolgu po 143. členu CZ in se sklicuje na točko a) 5. odstavka 154. člena CZ, po katerem carinskega dolga ni treba naknadno obračunati, če je bila odločitev sprejeta na podlagi napake carinskega organa ter navaja, da bi carinski organ moral odgovoriti na vprašanje, ali bi carinski dolžnik v danih okoliščinah zmogel ustreči zahtevam, ki zanj izhajajo iz ugotovljene dolžnosti zavedati se možnosti, da je listina o poreklu ponarejena. V nadaljevanju govori o poštenem dokaznem postopku, navaja 11. člen Ustave RS in da morajo biti vsi dokazi uradno prevedeni v slovenščino, odločba ni argumentirana. V obrazložitvi izpodbijane odločbe ni opisano dejansko stanje, ki bi ustrezalo konkretni pravni normi iz 143. člena CZ. Očita kršitev enakega varstva pravic in enakosti pred zakonom (22. člen in 2. odstavek 14. člena Ustave RS), ki med drugim zagotavlja, da morajo sodišča in drugi državni organi v enakih primerih odločati enako. Očita kršitev načela pravne države ter navaja na kakšen način se dokazujejo ponarejene listine. V tem okviru govori o obnovi postopka na stopnji upravičenega dvoma ali verjetnosti ter se sklicuje na obnovitveni razlog po 2. točki 260. člena ZUP ter v zvezi s tem govori o predhodnem vprašanju po 1. odstavku 147. člena ZUP. Sklicuje na določbe 32. člena Protokola 4 glede preverjanja dokazil o poreklu. Ponarejeno potrdilo o poreklu je v vzorčni zvezi z nezakonito odločbo, zaradi česar bi naslovni organ moral obnoviti postopek po 2. točki 260. člena ZUP in navaja opustitev ovadbe kaznivega dejanja ali storilca ter se sklicuje na 34. člen Protokola 4 Evropskega sporazuma o pridružitvi med Republiko Slovenijo na eni strani in Evropskimi skupnostmi in njihovimi državami članicami, ki delujejo v okviru Evropske unije na drugi strani. Navaja da ponarejeno potrdilo o poreklu ni javna listina, ter se sklicuje na določbe ZUP v zvezi z dokazovanjem z izvedenci. V nadaljevanju citira 1. odstavek 31. člena Protokola 4 glede medsebojne pomoči ter navaja potrebo po uporabi domače procesne zakonodaje v dokaznem postopku. Glede pravne narave potrdil o poreklu navaja, da potrdila o poreklu v procesnem smislu spadajo v potrdila, o katerih državni organi ne vodijo uradne evidence, saj se dejstva ugotavljajo v skladu z 21. in 22. členom Protokola 4, glede preverjanja potrdil pa 32. člen Protokola 4 in 12. člen Protokola 5, ki jih citira. Navaja kršitve temeljnih načel ZUP, kršitev 22. člena Ustave RS in se sklicuje na odločbe Upravnega sodišča RS v Ljubljani, v katerih je sodišče zavzelo stališče, da se obravnava ponarejenih potrdil o poreklu izvaja po določilih ZUP o obnovi postopka. V nadaljevanju navaja absolutno bistveno kršitev pravil postopka, ker se odločbe ne da preizkusiti in kršitev 22. in 25. člena Ustave RS. Citira določbe 2. in 3. odstavka 143. člena in točko c) 1. odstavka 154. člena CZ, ki se nanašata na splošno pravilo o carinskem dolgu, ki da nista v nobeni vzročni zvezi s ponarejeno izjavo na računu. V izpodbijani odločbi ni ugotovitvenega dela v izreku in naproša sodišče, da o tem zavzame svoje stališče, saj omenjeno vprašanje zlasti pomembno pri spremembi odločbe v škodo stranke. V obrazložitvi odločbe se carinski organ sploh ne ukvarja s ponarejeno izjavo na računu. V nadaljevanju očita carinskemu organu, da ta ni preveril pri sprejemanju carinske deklaracije podatkov glede osebnega imena zakonitega ali pogodbenega zastopnika pravne osebe ter se sklicuje na pravila o zastopanju pravnih oseb in na stališče iz sodbe Vrhovnega sodišča RS, št. U-113/95-7 z dne 25. 3. 1998. Carinski organ bi moral preveriti podatke iz 66. člena ZUP, kot tudi podatke iz 3. odstavka 53. člena CZ, po katerem ima deklarant pravico biti prisoten pri pregledu blaga in jemanja vzorcev in je zato zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje glede fizične osebe, ki naj bi izpolnila polje 14 ECL, glede fizične osebe, ki naj bi bila prisotna pri pregledu blaga v skladu z 2. odstavkom 53. člena CZ, glede podpisnika deklaracije, ki jo je po mnenju tožnika treba podpisati v skladu z 28. členom ZUP ter v nadaljevanju predstavi vprašanja, ki bi jih bilo treba postaviti osebi, ki je sprejela carinsko deklaracijo in osebi, ki jo je vložila. Sodišču predlaga, da po opravljeni glavni obravnavi tožbi ugodi in odločbo tožene stranke odpravi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka v celoti prereka navedbe tožnika in vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe, nasprotuje predlaganim dokazom ter navaja, da gre za nedovoljene tožbene novote. V zvezi s pooblastilom podpisnice odločbe pa se sklicuje na določbo 28. do 31. člena ZUP, iz katerih izhaja, da z menjavo ministra ni potrebno, da bi novi minister uradnim osebam, ki že imajo pooblastilo za vodenje ali odločanje v upravnem postopku, podelil novo pooblastilo. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Drugopis odgovora na tožbo je bil poslan tožeči stranki.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa je prijavilo udeležbo v tem postopku z vlogo št. ... z dne 14. 6. 2006. Tožba ni utemeljena.

Sodišče je odločalo na podlagi določb 51. do 72. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1), na podlagi 2. odstavka 105. člena istega zakona. Sodišče sledi utemeljitvi upravnega akta in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (2. odstavek 71. člena ZUS-1), glede tožbenih ugovorov pa dodaja: Po mnenju sodišča je neutemeljen tožbeni ugovor, da državna podsekretarka A.A. nima ustreznega pooblastila za odločanje. Po določbi 16. člena Zakona o državni upravi (Uradni list RS, št. 52/02 - 53/05, v nadaljevanju ZDO-1), minister v skladu s sprejeto politiko vodi in predstavlja ministrstvo, izdaja predpise in druge akte v skladu z zakonom in sprejema druge odločitve iz pristojnosti ministrstva. Iz navedene določbe je razvidno, da je minister nosilec vseh pooblastil v ministrstvu in istočasno predstojnik vsem zaposlenim v ministrstvu. V določbi 1. odstavka 28. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in spremembe, v nadaljevanju ZUP) je določeno, da o upravni stvari, za katero je pristojen monokratičen (individualno voden) organ, izda odločbo v upravnem postopku njegov predstojnik, če ni s predpisi tega organa, ali drugimi predpisi določeno drugače. V skladu z 2. odstavkom istega člena predstojnik lahko pooblasti drugo osebo, zaposleno pri istem organu za odločanje v upravnih stvareh iz določene vrste zadev. V obravnavanem primeru državna podsekretarka razpolaga s pooblastilom ministra za finance, št. ... z dne 1. 1. 2003 in torej pooblastilo predstojnika ima. Tožeča stranka nima prav, da državna podsekretarka ne more odločati v imenu ministra, ker razpolaga s pooblastilom, ki ni podpisano s strani aktualnega ministra za finance. Po presoji sodišča pooblastilo ministra za odločanje ni vezano na njegov mandat. Prenehanje mandata predstojnika na dano pooblastilo ne vpliva (v nasprotju z državnim sekretarjem, ki mora ob prenehanju funkcije predsednika vlade ali ministra ponuditi svoj odstop), ker ne gre za osebno pooblastilo (pooblastilo za zastopanje), ampak za pooblastilo za odločanje, ki izhaja iz položaja (funkcije) ministra. Takšno pooblastilo po presoji sodišča preneha z odvzemom ali preklicem. Zato ima po presoji sodišča imenovana državna podsekretarka veljavno pooblastilo za odločanje v upravnem postopku po določbi 2. odstavka 28. člena ZUP.

V obravnavanem primeru je sporen naknaden obračun carinskega dolga potem, ko je prvostopni organ na podlagi pooblastila iz 62. člena CZ pri tožniku preveril pravilnost uvrščanja blaga v KN CT ter poreklo blaga. Naknadno preverjanje je bilo opravljeno v okviru rokov iz 9. člena CZ, po prepustitvi blaga v prost promet zaradi preverjanja točnosti podatkov v deklaraciji. O ugotovitvah je bil sestavljen zapisnik, s katerim je bil tožnik seznanjen, ki je nanj podal pripombe ter je bil po pripombah izdan tudi dopolnilni zapisnik v smislu 15.a člena ZDavP in odločba, s katero je bilo tožniku naknadno naloženo plačilo zneska uvoznih dajatev na pravni podlagi točke c) 1. odstavka 154. člena CZ. Po navedeni določbi carinski organ izda po uradni dolžnosti odločbo o nastali obveznosti, če izve oz. ugotovi, da je obračunan znesek carinskega dolga nižji, kot je to določeno s tem zakonom, odločbo pa izda carinski organ takoj, ko pridobi podatke, potrebne za izračun dolga ter podatke, ki omogočijo določitev carinskega dolžnika. Naknaden obračun carinskega dolga v skladu z navedeno točko se lahko opravi v treh letih po nastanku carinskega dolga (4. odstavek 154. člena CZ). Iz ugotovitev prvostopnega organa, zajete v zapisniku in dopolnilnem zapisniku o naknadnem preverjanju izhaja, da je bilo glede uveljavljanja preferencialnih ugodnosti ugotovljeno, da določeno blago, navedeno v navedenih postavkah zadevne ECL, ne izpolnjuje pogojev za preferencialno obravnavo, zato je tudi po mnenju sodišča podan razlog za nastanek carinskega dolga zaradi neizpolnjevanja dolžnosti po točki b) 1. odstavka 146. člena CZ, po katerem nastane carinski dolg pri uvozu zaradi neizpolnitve enega od pogojev za prepustitev blaga v določen carinski postopek ali za odobritev carinske oprostitve ali olajšave zaradi namena končne uporabe tega blaga s tem, da je carinski dolžnik oseba, ki bi morala izpolniti pogoje za prepustitev blaga v določen carinski postopek (3. odstavek 146. člena CZ). To pa je tudi po mnenju sodišča tožnik kot deklarant, kar izhaja iz vpisov v ustrezna polja ECL.

V obravnavanem primeru je za odločitev o naknadnem obračunu relevantna okoliščina, da je tožnik imel dovoljenje za deklariranje na podlagi knjigovodskih vpisov po 3. točki 1. odstavka 59. člena CZ, zato se v tem primeru, tako kot pravilno ugotavlja tožena stranka, glede narave, carinske vrednosti in količine blaga v smislu 151. člena CZ upošteva po določbi 3. odstavka 85. člena CZ tista narava blaga, ki je veljala v trenutku začetka postopka carinskega skladiščenja za to blago. Za obravnavano blago v tem carinskem postopku sprostitve blaga v prost promet, pa ni sporno, da je bilo v predhodni postopek carinskega skladiščenja prijavljeno brez predloženega potrdila o poreklu, saj je šele naknadno, že po prepustitvi blaga v izbran carinski postopek, tožnik predložil naknadno pridobljeno potrdilo o prometu (EUR.1), ki pa je bilo zavrnjeno, kar pa ni predmet tega spora. Posledično, glede na določbo 3. odstavka 85. člena CZ, navedeno blago ni imelo narave blaga s poreklom, glede na to, da ni izpolnjevalo pogojev za preferencialno obravnavo v smislu predložitve potrdila o prometu blaga EUR.1 iz točke a. (in ne b, kot navaja tožena stranka) 1. odstavka 16. člena Priloge 36 Uredbe o izvajanju Srednjeevropskega sporazuma o prosti trgovini (CEFTA) ter začasni uporabi Dodatnega protokola št. 11 k CEFTA (Uradni list RS, št. 110/01). Na tej podlagi je carinski organ, tako kot pravilno ugotavlja tudi tožena stranka, bil dolžan izdati po 154. členu CZ odločbo o nastali obveznosti, pravilna pa je tudi opredelitev po točki c) 1. odstavka 154. člena CZ, saj je carinski organ ugotovil, da je bil obračuni znesek carinskega dolga nižji, kot je to določeno s CZ. Po mnenju sodišča tudi ne gre za napako carinskega organa v smislu a) točke 5. odstavka 154. člena CZ, na kar se sklicuje tožnik. Po navedeni določbi carinskega dolga ni treba naknadno obračunati, če je bila odločitev, da se carinski dolg ne obračuna ali obračuna v nižjem znesku, kot je to določeno s tem zakonom, sprejeta na podlagi napake carinskega organa, ki je carinski dolžnik ni mogel opaziti in je ravnal v dobri veri in v skladu z veljavnimi predpisi, v zvezi s carinskimi deklaracijami. Gre za izjemo od pravila o naknadnem obračunu carinskega dolga, ki pride v poštev le ob ob izpolnjevanju zakonsko določenih kumulativnih pogojev, carinski dolg pa se nanaša na veljavne carinske predpise v zvezi s carinskimi deklaracijami. Zato se sodišče pridružuje stališču tožene stranke, da v obravnavanem primeru ne gre za tak primer. Ni prišlo do napake carinskega organa, saj ni sporno, da tožnik ob predhodnem postopku carinskega skladiščenja sam ni predložil dokazila o poreklu (EUR.1), zato ni mogoče reči, da carinski dolžnik ni mogel opaziti, da je napačno deklariral in da je torej ravnal v dobri veri. Deklarant pa tudi sicer mora po 47. a členu CZ zagotoviti med drugim točnost podatkov, ki jih navaja v carinski deklaraciji.

Na tožnikove ugovore glede statusa deklaranta je odgovorila že tožena stranka, kljub temu, da je po mnenju sodišča šlo za novo dejstvo, saj tožnik ni obrazložil, zakaj ga ni navedel že v postopku na prvi stopnji (3. odstavek 238. člena ZUP), so pa njegovi ugovori glede preverjanja pooblastil in zastopanja brezpredmetni, saj kot je pojasnila že tožena stranka, tožnik nastopa sam kot deklarant, kot vložnik in kot prejemnik (polja 8, 14 in 54 obravnavane ECL). Položaj, v katerem oseba nastopa po carinskem postopku, pa je razviden iz listin (ECL), kar je tožena stranka pravilno pojasnila in v kolikor so ugovori enaki jih iz istih razlogov zavrača tudi sodišče. Po presoji sodišča je bil postopek naknadnega obračuna carinskega dolga opravljen v skladu z določbami CZ in ZDavP, ki se uporabljajo na podlagi 6. člena CZ, niti ni bila kršena stvarna in krajevna pristojnost carinskih uradov oz. carinskih inšpektorjev ter ni prišlo do kršitev temeljnih načel ZUP. Neutemeljeni so tudi tožbeni ugovori v zvezi z neenakim varstvom pravic in s sklicevanjem na odločitve Upravnega sodišča RS v Ljubljani. Sodišče je obravnavalo številčno razmeroma veliko upravnih sporov, katerih vsebina se je nanašala na nepravilno uporabo preferencialne stopnje in je v nekaterih primerih bilo uporabljeno izredno pravno sredstvo obnove po ZUP, v nekaterih pa so bile uporabljene določbe CZ o naknadnem plačilu dajatev. V obravnavanem primeru je dolg obračunan na podlagi določb CZ, zato ugovori tožnika v zvezi z uporabo določb ZUP glede obnove v predmetni zadevi niso relevantni. Tožbeni ugovori v zvezi s ponarejenimi listinami pa niso predmet tega upravnega spora, zato sodišče te navedbe kot brezpredmetne zavrača. Sodišče zavrača tudi tožbeni ugovor, da je izrek nejasen, saj je v izreku prvostopne odločbe kot dajatvene določena tako višina obveznosti, carinski dolžnik in rok za plačilo. Neutemeljeno je tudi sklicevanje na sodbo VS v zvezi s špediterjem in pooblaščene osebe špediterja, saj se nanaša na drugačno dejansko in pravno stanje.

Po povedanem je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, tožba pa neutemeljena, sodišče pa tudi ni našlo pavšalno zatrjevanih ničnostnih razlogov in kršitev ustavnih pravic, zato je tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je odločilo brez glavne obravnave na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS-1, ker dejansko stanje, ki je za odločitev v tem upravnem sporu relevantno, ni predmet tožbenih ugovorov.

Pouk o pravnem sredstvu temelji na 1. odstavku 73. člena ZUS-1 v povezavi s 2. odstavkom 107. člena istega zakona.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia