Jedro

Ob upoštevanju začetka teka roka po petem odstavku 40. člena ZBPP je organ za BPP pravilno zaključil, da je tožnikov predlog za izplačilo nagrade prepozen. Tožnik nima prav, da je rok za vrnitev napotnice pričel teči šele, ko je 15. 5. 2013 prejel odločitev Višjega sodišča o pritožbi, na katero je podal odgovor, saj je rok za vrnitev napotnice vezan na opravo storitve, za katero je bila brezplačna pravna pomoč dodeljena. Iz prvega odstavka 40. člena ZBPP namreč ne izhaja, da bi bila popolnost napotnice vezana na datum končanja sodnega postopka oziroma na pravnomočnost in izvršljivost. To tudi ne izhaja iz 39. člena ZBPP. Tožnik zato tudi ne more uspeti z ugovorom, da postopek na prvi stopnji sploh še ni končan, saj v tem postopku oddana napotnica vsebuje stroške za opravljeno storitev vložitve odgovora na pritožbo. Ta storitev pa je bila opravljena s tem, ko je tožnik odgovor na pritožbo podal.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je organ za BPP zavrgel predlog odvetnika - tožnika za izplačilo nagrade in stroškov po napotnici Bpp 172/2013 z dne 23. 4. 2013, kot prepoznega. V obrazložitvi je navedel, da je organ za BPP z odločbo z dne 23. 4. 2013 dodelil prosilki A.A. redno obliko brezplačne pravne pomoči v obsegu pravnega svetovanja in zastopanja pred sodiščem I. stopnje ter v obsegu sestave odgovora na pritožbo zoper sklep z dne 13. 3. 2013, oboje v nepravdni zadevi, N 87/2012. Organ je po vpogledu v navedbe tožnika, vrnjeni napotnici priložene listine ter elektronski N vpisnik tega sodišča ugotovil, da je tožnik odgovor na pritožbo zoper sklep, N 87/2012 z dne 13. 3. 2013, vložil dne 19. 4. 2013 in takrat so bili znani vsi stroški izvajanja pravne pomoči po napotnici. Ker pa je tožnik prejel odločbo, s katero je bil določen za izvajalca brezplačne pravne pomoči (in s tem tudi napotnico Bpp 172/2013, ki se je nanašala na sestavo odgovora na pritožbo zoper sklep N 87/2012 z dne 13. 3. 2013) šele 7. 5. 2013, je rok za vračilo napotnice pričel teči dan po vročitvi odločbe. Tožnik je napotnico vrnil 20. 5. 2013, kar glede na 40. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) pomeni, da je bila napotnica vrnjena po preteku 8-dnevnega roka. Ta rok je prekluzivne narave in vezan na datum oprave storitve, tožnik pa je bil že v odločbi o dodelitvi brezplačne pravne pomoči opozorjen na pravne posledice nepravočasne vrnitve napotnice.

Tožnik je v tožbi uvodoma povzel potek postopka v zadevi N 87/2012, navedel, da je sklep Višjega sodišča v Kopru, Cp 353/2013, s katerim je bilo odločeno o pritožbi zoper sklep Okrožnega sodišča v Novi Gorici, N 87/2012 z dne 13. 3. 2013, prejel 15. 5. 2013, pet dni pozneje pa oddal napotnico. Iz odločbe, št. Bpp 172/2013 z dne 23. 4. 2013, izhaja, da je BPP odobrena v postopku pred sodiščem na I. stopnji in v obsegu sestave odgovora na pritožbo zoper sklep z dne 13. 3. 2013. Postopek Okrožnega sodišča v Novi Gorici N 87/2012 na prvi stopnji sploh še ni končan, zato je tožnik podal predlog za izplačilo nagrade oziroma stroškov za odgovor na pritožbo ob upoštevanju 34. člena Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT) kot plačilo predujma. Njegov predlog je zato kvečjemu preuranjen. ZBPP ne določa roka za priglasitev nagrade oziroma stroškov kot predujma. Ne glede na to pa je treba šteti, da je bila storitev odgovora na pritožbo tožnika opravljena s tem, ko mu je bila vročena odločitev Višjega sodišča v Kopru v zvezi s pritožbo zoper sklep, tj. dne 15. 5. 2013. Tako je tudi v skladu z 9. členom ZOdvT, ki določa zapadlost stroškov, ko sodišče izda sklep o stroških. V primeru, ko odvetnik deluje v okviru BPP, pa se zapadlost stroškov odvetniških storitev presoja po Zakonu o izvrševanju proračuna RS. Sklep o stroških namreč sodišče izda po koncu postopka. Iz sklepa Višjega sodišča v Kopru pa izhaja, da se odločitev o stroških postopka pridrži za končno odločbo. Tudi iz tega bi se dalo sklepati, da je predlog preuranjen. Sicer pa tožnik meni, da je glede na 34. člen ZOdvT predlog pravočasen. ZOdvT je specialnejši predpis od ZBPP, zato je treba v celoti upoštevati ZOdvT. Odločitev je zato napačna. Ker sodišče še ni izdalo sklepa o stroških, stroški še niso zapadli v plačilo (9. člen ZOdvT). Tako ravnanje toženke je tudi v nasprotju z načelom pravne varnosti, ker je treba določbe, kdaj šteti, da je storitev opravljena, razlagati strogo omejeno, saj gre za vsebinsko razlago in ne za objektivni kriterij. Ker pa gre za vsebinsko razlago, kdaj je storitev opravljena, je le-to moč šteti takrat, ko je znana in odvetniku vročena odločitev sodišča, v zvezi s katero je odvetnik vlagal prava sredstva oziroma opravljal procesna dejanja. Tudi sicer je zakonski rok iz petega odstavka 40. člena ZBPP prekratek in to ravno iz razloga, ker posledično dopušča in ustvarja okoliščine, ki so se zgodile v konkretnem primeru. Taka določba je v nasprotju z 2. členom Ustave in posledično tudi v nasprotju z načelom zakonitosti, določnosti in pravne varnosti. Ravnanje sodišča je tudi povsem arbitrarno in neživljenjsko, ker je organ tožniku odločbo vročil 14 dni po poteku roka za vložitev odgovora na pritožbo zoper sklep z dne 13. 3. 2013. Kot stalni izvajalec BPP tožnik ugotavlja prakso služb za BPP, to je, da odločbe izdajajo naknadno, po poteku rokov za opravo procesnih ali drugih dejanj, vse s sklicevanjem na 11. člen ZBPP. Iz tega razloga je že večkrat ostal brez plačila za svoje storitve. S takšnim rigoroznim in birokratskim odločanjem pa službe za BPP tudi povzročajo, da se vse več odvetnikov briše s seznama za nudenje BPP, s čimer se državljanom krati pravica do sodnega varstva. Predlagal je, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijani sklep spremeni tako, da se predlogu tožnika ugodi v celoti, podrejeno, da izpodbijani sklep odpravi in vrne zadevo organu v ponovni postopek, toženki pa še naloži povrnitev njegovih stroškov postopka.

Toženka je v odgovoru na tožbo povzela potek postopka, obrazložitev izpodbijane odločbe in še navedla, da tožnik ni bil dodeljen za celotni postopek na II. stopnji, temveč le za opravo posameznega dejanja. Zato tudi vračila napotnice ni mogoče šteti kot zahtevo za izplačilo predujma po 34. členu ZOdvT, saj je bila storitev po napotnici opravljena. Glede na navedeno je vztrajala pri svoji odločbi.

Tožnik je v pripravljalni vlogi prerekal vse navedbe toženke in vztrajal kot doslej.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločitev organa pravilna in zakonita, organ pa je za svojo odločitev navedel pravilne in izčrpne razloge, na katere se sodišče v izogib ponavljanju sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami pa še dodaja: Organ je svojo odločitev utemeljil na podlagi 40. člena ZBPP, po katerem je (med drugim) dolžan izvajalec brezplačne pravne pomoči napotnico po končani opravi storitve pravne pomoči predložiti strokovni službi za brezplačno pravno pomoč, organizirani pri vsakem pristojnem sodišču (prvi odstavek) ter po katerem izvajalec brezplačne pravne pomoči, če ne vrne napotnice v roku 8 dni po opravljeni storitvi, ni upravičen do plačila storitev brezplačne pravne pomoči. Iz podatkov spisa izhaja, da je bil tožnik dodeljen za izvajanje brezplačne pravne pomoči v obsegu pravnega svetovanja in zastopanja v postopku pred sodiščem na I. stopnji ter v obsegu sestave odgovora na pritožbo zoper sklep z dne 13. 3. 2013, oboje v nepravdni zadevi Okrožnega sodišča v Novi Gorici, N 87/2012. Odločba o dodelitvi BPP je bila izdana 23. 4. 2013, tožniku pa vročena 7. 5. 2013. Tožnik je napotnico za plačilo opravljenega dejanja brezplačne pravne pomoči - sestavo odgovora na pritožbo organu za BPP poslal 20. 5. 2013, iz podatkov vpisnika zadeve N 87/2012 pa je razvidno, da je tožnik odgovor na pritožbo posredoval sodišču 19. 4. 2013. Ob upoštevanju začetka teka roka po petem odstavku 40. člena ZBPP glede na vročitev odločbe o dodelitvi BPP se je tudi po presoji sodišča rok za vrnitev napotnice iztekel 15. 5. 2013, zaradi česar je organ pravilno zaključil, da je tožnikov predlog za izplačilo nagrade po tej napotnici prepozen. Tožnik nima prav, da je rok za vrnitev napotnice pričel teči šele, ko je 15. 5. 2013 prejel odločitev Višjega sodišča o pritožbi v zadevi N 87/2012, na katero je podal odgovor, saj je rok za vrnitev napotnice vezan na opravo storitve, za katero je bila brezplačna pravna pomoč dodeljena. Iz prvega odstavka 40. člena ZBPP namreč ne izhaja, da bi bila popolnost napotnice vezana na datum končanja (posamezne stopnje) sodnega postopka oziroma na pravnomočnost in izvršljivost. To tudi ne izhaja iz 39. člena ZBPP, po katerem (med drugim) lahko strokovna služba za BPP izda na podlagi odločbe o odobritvi brezplačne pravne pomoči upravičencem tudi več napotnic, če je odobrenih več oblik pravnih pomoči za vsako obliko posebej (npr. posebej za pravno svetovanje in zastopanje, posebej za oprostitev plačila sodnih stroškov postopka) ali za posamezne faze znotraj vsake oblike pravne pomoči (npr. za sestavo tožbe ali pravnega sredstva). Tožnik zato tudi ne more uspeti z ugovorom, da postopek na prvi stopnji sploh še ni končan, saj v tem postopku oddana napotnica vsebuje stroške za opravljeno storitev vložitve odgovora na pritožbo. Ta storitev pa je bila opravljena s tem, ko je tožnik odgovor na pritožbo podal. Tako stališče glede roka za vrnitev napotnice glede na opravo storitve je zavzelo tudi že Vrhovno sodišče v večih svojih odločbah, npr: v sklepu, X Ips 464/2012 z dne 12. 12. 2012. Oddane napotnice pa zaradi (že) opravljene storitve tudi ni mogoče šteti kot predloga za izplačilo predujma po 34. členu ZOdvT, ki v razmerju do ZBPP tudi ni specialnejši predpis, kot to meni tožnik. Ker pa so stroški v tem obsegu izvajanja brezplačne pravne pomoči že znani, so tudi že zapadli, zaradi česar tožnik tudi nima prav, da glede na 9. člen ZOdvT (ta določa zapadlost stroškov odvetniške storitve v plačilo, če odvetnik dela v okviru brezplačne pravne pomoči, po zakonu, ki ureja izvrševanje proračuna Republike Slovenije za tekoče leto) še niso. Rok iz petega odstavka 40. člena ZBPP pa je materialni prekluzivni rok, ki ga je kot primernega določil zakonodajalec, določba sama pa je tudi jasna, zaradi česar ni v nasprotju z 2. členom Ustave RS in načelom zakonitosti, določnosti in pravne varnosti.

V zvezi s tožbenim zatrjevanjem o arbitrarnem ravnanju organa za BPP pri izdaji odločbe o BPP in zato izbrisom več odvetnikov iz seznama odvetnikov za nudenje BPP, kar pa povzroča kratenje ustavno zavarovane pravice državljanov do sodnega varstva, pa sodišče še dodaja, da iz podatkov spisa izhaja, da je prosilka prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči vložila šele 18. 4. 2013, torej en dan pred vložitvijo odgovora na pritožbo s strani tožnika, in je organ o zadevi odločil z odločbo z dne 23. 4. 2013, torej v kratkem in zato primernem roku, le vročitev tožniku je bila opravljena (šele) 7. 5. 2013. S takim postopanjem pa organ ni kršil nobenih rokov za izdajo upravnih aktov, ne po ZBPP, ne po Zakonu o splošnem upravnem postopku, po katerem glede na drugi odstavek 34. člena ZBPP, postopa pristojni organ za BPP, če ZBPP ne določa drugače. Ker je po presoji sodišča izpodbijani sklep pravilen in na zakonu utemeljen, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka tožnika temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.