Jedro

Postopek razrešitve ali odpoklica je drugačen od postopka redne odpovedi iz krivdnega razloga in z redno odpovedjo delodajalec ne more z enim aktom odpovedati pogodbe o zaposlitvi delavskemu direktorju in pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, iz katere pravice in obveznosti mirujejo. Istočasno ne moreta biti v veljavi dve pogodbi o zaposlitvi naenkrat.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče je z izpodbijanim sklepom z dne 19. 6. 2015 sklenilo, da se ugovor tožene stranke zoper sklep o začasni odredbi z dne 18. 5. 2015 zavrne.

2. Tožena stranka vlaga pravočasno pritožbo zoper sklep z dne 19. 6. 2015 v zvezi s sklepom z dne 18. 5. 2015 iz vseh pritožbenih razlogov, in sicer zaradi bistvenih kršitev pravil postopka, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sklep z dne 18. 5. 2015 in sklep z dne 19. 6. 2015 razveljavi in spremeni tako, da se kot neutemeljen zavrne predlog dolžnika za izdajo začasne odredbe, da se zadrži izdana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 1. 2014, pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas, iz katere pravice, obveznosti in odgovornosti mirujejo iz delovnega razmerja za nedoločen čas in se hkrati prepoveduje dolžniku oz. toženi stranki, da stori karkoli, kar bi lahko povzročalo škodo upniku oz. tožniku v zvezi z opravljanjem funkcije „delavski direktor“, ki je upnik oz. tožnik opravlja pri dolžniku oz. toženi stranki, hkrati pa se naloži dolžniku - toženi stranki, da upniku oz. tožniku do pravnomočnosti postopka, v katerem upnik oz. tožnik izpodbija izdano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi oz. do časa trajanja spora o nezakonitosti izdane odločbe o prenehanju delovnega razmerja izplačuje plačo, ki bi tožniku pripadala kot delavskemu direktorju v višini 4.623,60 EUR bruto, ter da je dolžnik, tožena stranka dolžna povrniti upniku tudi stroške začasne odredbe, skupaj z obrestmi. Na podlagi 272. člena ZIZ sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Glede neobstoja verjetnosti terjatve tožena stranka navaja, da je bil tožnik s sklepom skupščine A., d.o.o., št. ... z dne 1. 10. 2012 imenovan za delavskega direktorja za dve leti, nato je bil s sklepom te iste skupščine mandat delavskega direktorja podaljšan iz 2 na 5 let (sklep št. … z dne 17. 12. 2013), pri čemer je tožnik sklenil pogodbo o zaposlitvi za določen čas trajanja mandata delavskega direktorja. Na podlagi tretjega odstavka 20. člena ZDR-1 je za sklenitev pogodbe o zaposlitvi pristojen organ delodajalca določen v aktu o ustanovitvi, če tega ni, pa lastnik, v 18. členu Akta o ustanovitvi družbe z omejeno odgovornostjo B. d.o.o. pa je kot tak organ določen edini družbenik po predhodnem soglasju skupščine edinega družbenika, ki je A. d.o.o. Ne glede na navedeno pa je dejstvo, da je direktor tožene stranke C.C. redno odpoved, kar je razvidno iz fotokopije, tudi lastnoročno podpisal. Glede na to, da je odpoved podpisal tudi zakoniti zastopnik tožene stranke, je odpoved zakonita. Verjetnost obstoja tožnikove terjatve tako ni podana. Tožena stranka navaja, da naslovno sodišče ni pristojno za odločanje o imenovanju in odpoklicu delavskega direktorja, o čemer teče spor med tožnikom in A., d.o.o. pri Okrožnem sodišču (gospodarski oddelek). To pomeni tudi, da tožnikova terjatev po reintegraciji sploh ne obstoji, oz. posledično tožnik ne more dokazati, da terjatev v tem delu obstoji. Glede pravnega interesa za izdajo začasne odredbe, je tožena stranka tožniku 10. 3. 2015 vročila redno odpoved iz krivdnega razloga, na podlagi katere je tožnik imel 15 dnevni odpovedni rok. Pred tem datumom je bil izdan sklep A. d.o.o., s katerim se je skupščina seznanila s postopkom redne odpovedi tožnika in pooblastila direktorico družbe A. d.o.o.. Dne 11. 3. 2015 je A. d.o.o. tožnika razrešil in odpoklical kot delavskega direktorja iz krivdnih razlogov, tožniku je bila podana tudi izredna odpoved, na podlagi katere mu je dne 20. 3. 2015 pogodba o zaposlitvi in delovno razmerje prenehalo. Glede na to, je tožniku delovno razmerje prenehalo že 20. 3. 2015, tožnik pa glede izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni predlagal začasne odredbe, tožena stranka vztraja, da tožnik nima pravnega interesa za zadržanje učinkovanja redne odpovedi iz krivdnega razloga, po kateri bi mu pogodba in delovno razmerje prenehalo, če ne bi prej prejel izredne odpovedi, šele 25. 3. 2015. Tožena stranka izpostavlja tudi drugi odstavek 278. člena ZIZ, ki določa, da sodišče ustavi postopek in razveljavi opravljena dejanja tudi na predlog dolžnika, če so se okoliščine, zaradi katerih je bila izdana začasna odredba, pozneje spremenile, tako da odredba ni več potrebna. Sodišče samo priznava, da sta postopek odpoklica in razrešitve delavskega direktorja in postopek redne odpovedi iz krivdnega razloga ločena postopka. Po stališču tožene stranke mora zaradi kršitev s strani delavskega direktorja delodajalec imeti možnost, da delavskemu direktorju odpove delovno razmerje in ga odpokliče tudi brez predloga sveta delavcev. Seja na kateri je bil tožnik razrešen in odpoklican s funkcije delavskega direktorja iz razlogov, navedenih v redni odpovedi iz krivdnega razloga in izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je potekala sočasno s postopkom redne odpovedi iz krivdnega razloga in izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zaradi navedenega verjetnost obstoja terjatve ni podana. Glede odpovedi pogodbe o zaposlitvi za delavskega direktorja, pogodbe o zaposlitvi za voznika, sklenjene za nedoločen čas in delovnega razmerja, ne gre za institut suspenza, ki ga ureja 53. člen ZDR, pač pa za četrti odstavek 49. člena ZDR-1. Zato je tožena stranka tožniku pravilno odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Sodišče se je v izpodbijanem sklepu z dne 18. 5. 2015 postavilo na stališče, da je redna odpoved iz krivdnega razloga podana po poteku objektivnega roka in prepozno, v sklepu z dne 19. 6. 2015 pa se je postavilo na pravilno stališče, da tožnik ni izkazal za verjetno, da je odpoved prepozna. Glede neobstoja pogojev za izdajo regulacijske začasne odredbe, tako tožnik ni izkazal verjetnosti obstoja terjatve, torej ni izkazal nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode, da tožnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku. Predlog za izdajo začasne odredbe je potrebno razlagati restriktivno, pri čemer se je tožnik v predlogu za izdajo začasne odredbe skliceval, da toženi stranki ne bi nastala nikakršna škoda, saj se masa in plače ne bi bistveno povečale in predstavlja plača tožnika, ki je sicer 4.623,60 EUR zanemarljiv strošek. Tožena stranka se z stališčem sodišča ne more strinjati glede razlage 2. člena ZSDU, pri čemer 2. člen ZSDU določa, da se sodelovanje delavcev pri upravljanju uresničuje na več načinov. Ni mogoče mimo dejstva, kot izhaja iz kršitev odpovedi, tožnik s svojim ravnanjem ni zastopal delavcev in ščitil njihovih interesov. Tožniku je sicer delovno razmerje prenehalo na podlagi druge odpovedi - izredne. Tožena stranka v pritožbi predlaga tudi izločitev celotnega sestava, ki je odločal o zadevi in sicer višjih sodnic D.D., E.E. in višjega sodnika F.F., saj je isti senat že dvakrat zavzel stališče, od katerega ne odstopa.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS, št. 26/99 in naslednji) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Pritožbeno sodišče uvodoma navaja, da je podpredsednik Višjega delovnega in socialnega sodišča v zadevi opr. št. Su 357/2015 z dne 14. 7. 2015 odločal o predlogu za izločitev višje sodnice E.E. in zahtevo za izločitev kot neutemeljeno zavrnil. Prav tako je podpredsednik Višjega delovnega in socialnega sodišča odločal o predlogu za izločitev višjega sodnika F.F. in v zadevi opr. št. Su 357/2015 z dne 13. 8. 2015 predlog za izločitev zavrnil. Predsednik Vrhovnega sodišča RS je v zadevi opr. št. Su 1703/2015 z dne 17. 7. 2015 zavrnil predlog za izločitev višje sodnice D.D.. Sklepi so postali pravnomočni, tako da je pritožbeno sodišče lahko odločalo o pritožbi, pri čemer je odločalo v delno spremenjenem senatu, in sicer zaradi spremembe Letnega razporeda dela, tako da je v predmetni zadevi sodelovala pri odločanju kot predsednica senata višja sodnica dr. G.G..

6. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 18. 5. 2015 izdalo predlog za izdajo začasne odredbe, da se zadrži izdana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 7. 1. 2014, pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas iz katere pravice, obveznosti in odgovornosti mirujejo in delovnega razmerja iz krivdnega razloga z dne 20. 2. 2015 in se hkrati toženi stranki prepove, da stori karkoli, kar bi lahko povzročilo škodo tožeči stranki v zvezi z opravljanjem funkcije delavskega direktorja, ki jo tožeča stranka opravlja pri toženi stranki, hkrati pa se naloži toženi stranki, da tožeči stranki do pravnomočnosti tega postopka izplačuje plačo, ki bi tožeči stranki pripadala kot delavskemu direktorju, v višini 4.623,60 EUR. V nadaljevanju je sodišče s sklepom z dne 19. 6. 2015 ugovor tožene stranke zoper sklep o začasni odredbi zavrnilo.

7. V individualnem delovnem sporu lahko sodišče izda začasno odredbo za zavarovanje terjatve na podlagi 43. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDDS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004), po določbah Zakona o izvršbi (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/98 s sprem.), če ZDSS-1 ne določa drugače. ZIZ opredeljuje pogoje za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarnih in nedenarnih terjatev (270. in 272. člen ZIZ) ter primeroma našteva vrste teh odredb (271. člen in 273. člen ZIZ). Sodišče lahko izda začasno odredbo le, če so zanjo izpolnjeni vsi zakonski pogoji in v takšni obliki, da se z njo doseže namen zavarovanja terjatve. Zakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ – Ur. l. RS, št. 44/2006 s sprem.) v 272. členu določa pogoje za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve in določa, da mora upnik izkazati za verjetno, da terjatev obstoji ali mu bo terjatev zoper tožnika nastala, poleg tega pa mora izkazati tudi eno izmed naslednjih predpostavk: - nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena; - da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode; - da tožnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku.

8. Po določilih 273. člena ZIZ pa sodišče za zavarovanje nedenarne terjatve lahko izda vsako začasno odredbo, s katero je mogoče doseči namen zavarovanja, torej ne določa vrst začasnih odredb taksativno, kar pomeni, da je tožnik lahko predlagal tudi začasno odredbo za zadržanje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in prepoved toženi stranki, da stori karkoli, da se lahko prepreči škoda upniku oziroma tožniku v zvezi z opravljanjem njegove funkcije delavski direktor ter naloži dolžniku - toženi stranki, da upniku za čas trajanja spora o nezakonitosti izdane odločbe o prenehanju delovnega razmerja izplačuje plačo, ki bi upniku pripadala kot delavskemu direktorju v višini 4.623,60 EUR bruto.

9. Pritožba uveljavlja absolutni bistveni kršitvi pravil postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi sklep imel pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, ker nima razlogov o odločilnih dejstvih, pa naj bi bilo nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sklepa o vsebini listin, ter med samimi listinami. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da nista podani absolutni bistveni kršitvi pravil postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo odločitev, razlogi o odločilnih dejstvih pa so jasni in prepričljivi. Prav tako ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sklepa, pri čemer pritožbeno sodišče ugotavlja, da podane odpovedi ni podpisal direktor tožene stranke, pač pa direktorica A. d.o.o., H.H.. Iz parafe v levem spodnjem kotu pa ni razvidno, da bi šlo za podpis direktorja tožene stranke.

10. Pritožbeno sodišče uvodoma navaja, da je v predhodnem odločanju zavzelo stališča glede tega, kdo lahko poda delavcu odpoved pogodbe o zaposlitvi in tudi navedlo, da je tožnik sklenil pogodbo o zaposlitvi za funkcijo delavskega direktorja družbe A. d.o.o., kar pomeni, da je d.o.o. samostojen pravni subjekt, ki ga načelno zastopa njegov zakoniti zastopnik, določen z zakonom ali aktom o ustanovitvi ali od njega pisno pooblaščena oseba. Jasno je tudi navedlo, da iz do tedaj predloženih dokazov izhaja, da je bil tožnik s sklepom skupščine družbe A. d.o.o. imenovan za delavskega direktorja družbe B.B. d.o.o. z dnem 1. 1. 2013 za mandatno dobo dveh let, pri čemer je v nadaljevanju edini družbenik družbe na podlagi sklepa skupščine družbe A. d.o.o., sprejel sklep o uskladitvi trajne mandatne dobe delavskega direktorja z določili spremenjenega Akta o ustanovitvi družbe B. d.o.o. z dosedanjih 2 na 5 let tako, da je tožnik sklenil pogodbo o zaposlitvi za določen čas, za čas trajanja mandata delavskega direktorja, ki poteče z dnem 1. 1. 2018. Pritožbeno sodišče je navedlo tudi pravne podlage za odločanje in med drugim navedlo tudi Zakon o sodelovanju delavcev pri upravljanju (Ur. l. RS, št. 42/1993 - ZSDU).

11. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka že po odločitvah o predlogu za izdajo začasne odredbe šele v obravnavani pritožbi predložila izredno odpoved, ki pa jo pritožbeno sodišče ne more upoštevati, ker je predložena prepozno. Tako pritožbeno sodišče pri reševanju navedene začasne odredbe med drugim ne more upoštevati navedb tožene stranke, da tožnik nima pravnega interesa za izdajo začasne odredbe, ker je tožniku prenehala pogodba o zaposlitvi na podlagi dne 20. 3. 2015 vročene nove izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kar naj bi izhajalo iz vročilnice in poročila o opravljeni vročitvi. Postopek glede zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi se vodi pred sodiščem pod opr. št. I Pd 410/2015, v katerem pa tožnik očitno ni predlagal začasne odredbe. Tožena stranka se pri tem tudi sklicuje na predložene dokaze, ki pa jih v predmetnem postopku ni niti predložila. Pritožbeno sodišče tudi poudarja, da v predmetni zadevi ne rešuje očitno kasneje podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnika, pač pa zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 7. 1. 2014, pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, iz katere pravice, obveznosti in odgovornosti mirujejo in delovnega razmerja iz krivdnega razloga z dne 20. 2. 2015, ki jo je podala tožena stranka tožniku ter v tem postopku podan predlog za izdajo začasne odredbe.

12. Sodišče ponavlja razloge, ki jih je že zavzelo v predhodnih postopkih. Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 - ZDR-1) v 20. členu ureja, kdo je delodajalec in sicer določa, da če je delodajalec pravna oseba, lokalna skupnost ali podružnica tuje družbe ali druge organizacije, nastopa v imenu delodajalca njegov zastopnik, določen z zakonom ali aktom o ustanovitvi, ali od njega pisno pooblaščena oseba (1. odstavek 20. člena ZDR-1). Kadar se sklepa pogodba o zaposlitvi s poslovodno osebo, nastopa v imenu delodajalca organ, ki je po zakonu oziroma aktih družbe (akt o ustanovitvi, družbena pogodba, statut) pristojen za zastopanje delodajalca proti poslovodnim osebam, če le-tega ni, pa lastnik (3. odstavek 20. člena ZDR-1). Kadar se sklepa pogodba o zaposlitvi s poslovodno osebo v času ustanavljanja delodajalca, nastopa v imenu delodajalca ustanovitelj (4. odstavek ZDR-1). Ob tem ponovno navaja, da sodbe, na katere se sklicuje sodišče prve stopnje niso primerljive s predmetno zadevo, pri čemer iz zadeve opr. št. VIII Ips 57/2013 izhaja, da je šlo za odpoved glavnemu direktorju enoosebne družbe z omejeno odgovornostjo, pri čemer pa tožnik ni zakoniti zastopnik tožene stranke in v konkretnem primeru ima tožena stranka zakonitega zastopnika, pri tem pa je pomembno tudi to, da postopka odpovedi pogodbe o zaposlitvi in odpoklic in razrešitev nista enaka, kot je že navedeno v sklepu pritožbenega sodišča. Prav tako citirane zadeve pritožbenega sodišča niso primerljive, saj je šlo v teh primerih za razrešitev zakonitega zastopnika delodajalca, v konkretnem primeru pa gre za delavskega direktorja, ki ni zakoniti zastopnik, zakoniti zastopnik pa še vedno obstaja, pri čemer ima pravice in dolžnosti za odločanje o delovnih razmerjih delavcev po ZDR-1. 13. Ugotoviti je, da je bil tožnik na predlog sveta delavcev tožene stranke s sklepom skupščine družbe A. d.o.o. imenovan za delavskega direktorja družbe B. d.o.o. z dnem 1. 1. 2013 za mandatno dobo 2 let, pri čemer je v nadaljevanju edini družbenik družbe na podlagi sklepa skupščine družbe A. d.o.o., sprejel sklep o uskladitvi trajanja mandatne dobe delavskega direktorja z določili spremenjenega Akta o ustanovitvi družbe B. d.o.o. z dosedanjih dveh na pet let tako, da je tožnik sklenil pogodbo o zaposlitvi za določen čas, za čas trajanja mandata delavskega direktorja, ki poteče z dnem 1. 1. 2018. Zakon o sodelovanju delavcev pri upravljanju (Ur. l. RS, št. 42/1993 - ZSDU) v 81. členu določa, da družba z dvotirnim sistemom upravljanja, kjer je zaposlenih več kot 500 delavcev, ima delavskega direktorja, ki ga predlaga v upravo družbe svet delavcev (prvi odstavek 81. člena ZSDU). V družbi z enotirnim sistemom upravljanja, kjer je zaposlenih več kot 500 delavcev je na predlog sveta delavcev eden od predstavnikov delavcev v upravnem odboru imenovan za izvršnega direktorja (drugi odstavek 81. člena ZSDU). V družbi, kjer je zaposlenih manjše število delavcev, se lahko imenuje delavskega direktorja v upravo družbe ali predstavnika delavcev v upravnem odboru za izvršnega direktorja, če je tako določeno z dogovorom med svetom delavcev ali delodajalcem (tretji odstavek 81. člena). Ob navedenem prvi odstavek 82. člena ZSDU določa, da na predlog sveta delavcev imenuje delavskega direktorja kot člana uprave družbe nadzorni svet, predstavnika delavcev za izvršnega direktorja upravnega odbora pa upravni odbor.

14. Postopek razrešitve ali odpoklica je drugačen od postopka redne odpovedi iz krivdnega razloga in z redno odpovedjo delodajalec ne more z enim aktom odpovedati pogodbe o zaposlitvi delavskemu direktorju kot pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, iz katere pravice in obveznosti mirujejo. Istočasno ne moreta biti v veljavi dve pogodbi o zaposlitvi naenkrat. Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 - ZDR-1) sicer ne ureja več mirovanja pravic iz delovnega razmerja, kot to izhaja iz odpovedi, pač pa je institut mirovanja nadomeščen in urejen v 53. členu ZDR-1 z naslovom suspenz pogodbe o zaposlitvi, ki izrecno v prvem odstavku določa, da v primerih, ko delavec iz določenih razlogov začasno preneha opravljati delo, pogodba o zaposlitvi ne preneha veljati in jo delodajalec ne sme odpovedati, razen če so podani razlogi za izredno odpoved, ali če je uveden postopek za prenehanje delodajalca, v konkretnem primeru pa ne gre za izredno odpoved niti za postopek za prenehanja delodajalca. Drugi odstavek 53. člena ZDR-1 tudi izrecno določa, da med suspenzom pogodbe o zaposlitvi mirujejo pogodbene in druge pravice in obveznosti iz delovnega razmerja, ki so neposredno vezane na opravljanje dela, torej pogodbe o zaposlitvi v suspenzu ni mogoče odpovedati z redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Navedeno bo moralo sodišče presojati pri odločitvi glede verjetnosti obstoja terjatve.

15. Pogodba o zaposlitvi tožnika za funkcijo delavskega direktorja z dne 7. 1. 2014 v 3. členu ureja obveznosti in pravice pogodbenih strank in določa, da: „Delavski direktor sodeluje z direktorjem v skladu s tem dogovorom, s tem, da zastopa in predstavlja interese zaposlenih glede kadrovskih in socialnih vprašanj. O predvidenih odločitvah poslovodje - direktorja, obvešča SD ter po predhodnem usklajevanju o predlogih in stališčih zaposlenih tekoče seznanja poslovodjo - direktorja in v zvezi s tem predlaga ustrezne rešitve, ki so v interesu in uspešnega poslovanja družbe. Delavski direktor sodeluje s kadrovsko-socialno službo v družbi in ima v dogovoru z direktorjem pravico zahtevati kakršnekoli podatke in poročila v skladu z ZSDU pri upravljanju in drugimi zakoni in podzakonskimi akti, pooblaščeni vodilni delavci na teh področjih pa so mu jih dolžni posredovati. Delavski direktor sodeluje pri odločanju v statusnih, kadrovskih in socialnih vprašanjih, določenih z zakonom, ki ureja sodelovanje delavcev pri upravljanju in predstavlja interese delavcev glede teh vprašanj. V okviru pristojnosti delavskega direktorja iz prejšnjega odstavka tega člena, ima delavski direktor pravico in dolžnost, da: - sodeluje pri prenovi družbe (statusna vprašanja) in pri pripravi gradiv za sklepe direktorja družbe s tem v zvezi; - sodeluje pri reševanju kadrovskih vprašanj in sicer v zvezi s: potrebo po novih delavcih (število in profili); sistemizacijo delovnih mest; razporejanjem večjega števila delavcev iz kraja v kraj, sprejemanjem aktov s področja dodatnega pokojninskega, invalidskega in zdravstvenega zavarovanja; zmanjševanjem števila delavcev; sprejemanjem splošnih pravil o disciplinski odgovornosti, ter pri pripravi gradiv za sklepe direktorja družbe s tem v zvezi; - sodeluje pri pripravi gradiv za sklepe direktorja družbe na področju kolektivne pogodbe, internih splošnih aktov, plačnega sistema, počitniškega standarda in drugih socialnih vprašanj.“

16. Tožena stranka v pritožbi navaja, da je bila tožniku v času odpovednega roka 20. 3. 2015 vročena tudi izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, zoper katero je sicer tožnik vložil tožbo, ki se vodi pod opr. št. I Pd 401/2015, ni pa v navedenem sporu podal predloga za izdajo začasne odredbe za zadržanje učinkovanja izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ni mogoče slediti pritožbenemu ugovoru, da tožnik iz navedenega razloga nima pravnega interesa za zadržanje učinkovanja redne odpovedi iz krivdnega razloga, po kateri bi mu delovno razmerje prenehalo, če ne bi prej prejel izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 3. 2015. Seveda pa bi to veljalo tudi v primeru, če tožnik ne bi vložil tožbe zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Vendar je ključno v predmetnem sporu to, da tožnik v tej zadevi ne izpodbija izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, tako da se sodišče glede tega ne razjasnjuje, saj poteka glede tega individualni delovni spor, vložitev druge tožbe zoper toženo stranko, pa nikakor ne more biti dejstvo, da tožnik nima pravnega interesa v predmetni zadevi za izdajo začasne odredbe. Prav tako ne more biti v predmetni zadevi relevantno, da tožena stranka navaja, da sodišče vodi spor glede razrešitve delavskega direktorja pred rednim sodiščem.

17. Tožena stranka je tožniku hkrati podala odpoved dveh pogodb, in sicer pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto delavskega direktorja, kot tudi pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto voznika I., ki je v času veljavnosti pogodbe o zaposlitvi za delavskega direktorja mirovala. ZDR v 53. členu ureja suspenz pogodbe o zaposlitvi, pri čemer ne moreta hkrati veljati dve pogodbe o zaposlitvi. Z enim aktom oz. eno odpovedjo delodajalec ne more odpovedati dveh pogodb o zaposlitvi. To velja tudi ob upoštevanju četrtega odstavka 39. člena ZDR-1, ki določa, da če se sklene pogodba o zaposlitvi za določen čas - delavski direktor, se sklene pogodba o zaposlitvi z delavcem, ki je že zaposlen pri delodajalcu za nedoločen čas, v času opravljanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Pravice, obveznosti in odgovornosti mirujejo. Zakoniti zastopnik tožene stranke C.C. ima pravice in obveznosti za odločanje o delovnih razmerjih po ZDR-1 in je bil tako pristojen za podajo odpovedi, na podlagi določil 20. člena ZDR-1. 18. Ob tem je zavajajoč in v nasprotju s predloženimi dokazi pritožbeni ugovor, da je direktor tožene stranke C.C. redno odpoved podpisal, kar naj bi bilo razvidno tudi iz fotokopije, ki jo je predložil tožnik v tožbi in predlogu za izdajo začasne odredbe. Iz fotokopije redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, št. ... z dne 7. 1. 2014, pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, iz katere pravice, obveznosti in odgovornosti mirujejo in delovnega razmerja iz krivdnega razloga, ki jo je predložil tožnik, izhaja, da je navedeno odpoved kot delodajalec, v imenu katerega nastopa edini družbenik A. d.o.o. podpisala H.H., direktorica, pri čemer ni razvidno, da bi direktor podpisal odpoved. Na vsaki strani odpovedi je nekakšna parafa, vendar to zagotovo ne more pomeniti, da gre za podpis direktorja. Pritožbeno sodišče je namreč vpogledalo tudi ostale fotokopije podpisov direktorja tožene stranke C.C. in ugotavlja, da je že na prvi pogled (sicer brez izvedenca grafologa) razvidno, da ne gre za podpis direktorja. V kolikor pa tožena stranka razpolaga z drugačnim izvodom navedene odpovedi, bi morala to sodišču pravočasno predložiti, česar pa do sedaj ni.

19. V tem pritožbenem postopku ni mogoče upoštevati tudi pritožbenega ugovora tožene stranke glede uporabe določil 2. odstavka 278. člena ZIZ, ki določa, da sodišče ustavi postopek in razveljavi opravljena dejanja tudi na predlog dolžnika, če so se okoliščine, zaradi katerih je bila izdana začasna odredba, pozneje spremenile, tako da odredba ni več potrebna. Zgolj navedbe tožene stranka o drugem relevantnem postopku glede podaje izredne odpovedi v tem pritožbenem postopku ne morejo biti upoštevne, tožena stranka pa lahko postopa skladno z določbami ZIZ.

20. Pritožbeno sodišče na ostale obširne pritožbene navedbe ne odgovarja, saj ocenjuje, da niso relevantne za rešitev v predmetni zadevi.

21. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 2. točke 365. člena ZPP.