Jedro

Sodišče prve stopnje je nekritično sledilo navedbam in specifikaciji upnika (podane s strani selitvenega servisa) o številu dni oprave deložacije, postavki 20,00 EUR za delavca na uro, številu opravljenih ur, številu uporabljenih vozil, voženj in o ceni vožnje vsakega od vozil, saj teh navedb upnik, kot pravilno uveljavljata dolžnika, ni z ničemer izkazal. Dolžnika sta že v prejšnji pritožbi navedla, katere so tiste (na primer) primerne listine oziroma dokazila, s katerimi bi upnik navedeno lahko izkazal, vsekakor pa vse navedeno ni izkazano na podlagi specifikacije selitvenega servisa, ki se, kot pravilno opozarjata dolžnika, niti ne začne na pravi dan. Sodišče prve stopnje tej specifikaciji ne more slediti zgolj na podlagi domnevnih razmer na trgu, kjer gre za opravljanje profitne dejavnosti, glede na velikost prostorov, ki jih je bilo treba izprazniti, drugih del, ki jih je bilo ob tem treba opraviti (demotaža kuhinj itd...), s sklepanjem, da gre za bruto zneske, nekaj od tega pa odpade še na stroške delavcev v administraciji in stroške kapitala, saj ne gre za odločanje po prostem preudarku, temveč morajo biti nastali stroški izkazani.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep delno razveljavi v I. točki izreka glede zneska nadaljnjih izvršilnih stroškov 11.980,40 EUR in v celoti v II. točki izreka, ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Sicer se pritožba zavrne in se sklep v nerazvejlavljenem delu I. točke izreka (t.j. glede zneska 3.729,31 EUR) potrdi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za nov sklep.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da sta dolžnika dolžna upniku v roku 8 dni povrniti nadaljnje stroške izvršilnega postopka v skupni višini 15.709,71 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila (I. točka izreka sklepa) in da dolžnika sama nosita stroške pritožbe z dne 29. 5. 2023 (II. točka izreka sklepa).

2. Zoper sklep se po pooblaščencu pravočasno pritožujeta dolžnika. Kot bistveno navajata, da je sodišče prve stopnje kršilo pravila postopka, ker vloge upnika z dne 5. 4. 2023 s pripadajočo dokumentacijo, s katero je ta zahteval povrnitev stroškov, ni posredovalo v izjavo dolžnikoma, da bi se o pravilnosti obračuna lahko izjavila. Iz računa družbe A. d.o.o. št. 055/2023 z dne 29. 3. 2023 in drugih priloženih listin, ki so podlaga računu izvršitelja št. 056/2023 z dne 31. 3. 2023, izhaja, da naj bi se izvršilno dejanje izpraznitve in izročitve nepremičnin začelo 15. 3. 2023 in naj bi trajalo do 29. 3. 2023, kar ne drži. Deložacija na naslovu dolžnikov se je pričela 16. 3. 2023 in je trajala do 22. 3. 2023, to je 7 dni. Izvršilno dejanje se ni začelo 15. 3. 2023, ampak na dan razpisane deložacije 16. 3. 2023, kot izhaja tudi iz zapisnika izvršitelja. Postavka na računu za dan 15. 3. 2023 v skupnem znesku 1.000,00 EUR, od tega 800,00 EUR za delo 7 delavcev in 200,00 EUR za 4 kombije, je izmišljena, sodišče pa je obračunu nekritično sledilo, kljub temu, da bi ga lahko preverilo že z vpogledom v datum napovedane deložacije in z zaslišanjem prič, ter tudi obeh dolžnikov. Iz zapisnika izvršitelja je razvidno, da je bilo izvršilno dejanje zaključeno 27. 3. 2023 ob 10. uri. Iz tabele družbe A. d.o.o. pa izhaja, da naj bi tega dne dva delavca opravljala delo 4 ure, kar ni res, saj to pomeni, da bi morala biti na kraju deložacije že ob 6. uri zjutraj, kar pa ni bil nikoli primer. Predolgo je trajalo tudi razstavljanje trampolina in gugalnice. Dolžnika sta stanovanje skoraj v celoti izpraznila sama ob pomoči prijateljev. Tudi ostali stanovalci v hiši so svoje osebne stvari v celoti sami odstranili in odpeljali. Dolžnika sta le enkrat ali dvakrat prosila za pomoč pri prenosu stvari do kombija dva delavca, pa še takrat so polomili nekaj stvari. Iz tabele, priložene računu podizvajalca, je razvidno, da naj bi bila uporabljena vsak dan izvršilnega dejanja dva kombija, nekajkrat celo štirje kombiji pa tudi tovornjak, kar ne drži. Delo se je opravljalo izključno z enim kombijem. Dolžnikoma je bilo rečeno, da imajo tudi druge posle, in da kombi ni na razpolago cel dan, ampak samo nekaj ur. Občasno je sicer prihajal tudi drug kombi, vendar ne za odvoz dolžnikovih stvari, že napolnjen, ali pa je pripeljal sendviče za delavce. Celo obračun vožnje enega samega kombija je lahko samo delno pravilen in utemeljen, obračun za prevoz z dvema ali celo štirimi kombiji in tovornjakom pa je v celoti neutemeljen, ker nima podlage v dejansko opravljeni storitvi. Tudi ure na računu so močno pretirane in brez podlage v opravljenem delu. Dolžnika sta prihajala na nepremičnino okoli 11. ure, kot je bilo dogovorjeno in čakala na izvršitelja oziroma podizvajalce, ki so zamujali, do 13. ure ali še dlje, da so odprli vrata. Ker je bilo potrebno vse delo striktno zaključiti do 18. ure, je torej za pakiranje in odvoz stvari ostalo na razpolago največ 4 ure dnevno. Delavci so bili tujci, ki niso govorili slovensko. Glede na splošno znano dejstvo, da so delavci iz tujih, posebej manj razvitih držav, zelo pogosto izkoriščani in podplačani, dolžnika utemeljeno domnevata, da so dejanski stroški, ki jih je imel podizvajalec z delavci, bistveno nižji, kot jih prikazuje podizvajalec (glede na to, da je na spletnih straneh bizi.si in pirs.si razvidno, da naj bi imel A. d.o.o. le 2 zaposlena delavca, je jasno, da je šlo pri delavcih za najete delavce). Zato naj izvršitelj oziroma upnik predloži bodisi pogodbe, bodisi napotnice in delovne naloge in podatke o izplačilih delavcem, t. j. kateri delavci z imenom in priimkom so sodelovali pri deložaciji, in zneske, ki so bili izplačani vsakemu posameznemu delavcu z dokazili. Sodišče je v izpodbijanem sklepu nekritično potrdilo, da je cena bruto urne postavke 20,00 EUR primerna razmeram na trgu. Utemeljitev prvostopenjskega sodišča, s katero je v celoti sledilo upniku, da v tej ceni niso upoštevani bruto zneski, ne prepriča, niti ob razlogih, da stroški dela ne predstavljajo zgolj stroški dela delavcev na terenu, temveč tudi drugi stroški (delavci v administraciji, stroški kapitala, itd.). Upnik zmedo glede datumov začetka in konca deložacije lahkotno odpravi s pripombo, da je šlo zgolj za očitno pomoto v številkah. Če bi dejansko šlo za pomoto (pa ni šlo), to pomeni, da 15. 3. 2023 ni bilo opravljeno nobeno dejanje, povezano z deložacijo in je torej celoten tega dne zaračunan znesek brezpredmeten. In če bi bilo res (pa ni), da je pripravljalec računa pomotoma zamaknil datume za en dan in da je po tej logiki podizvajalec opravljal storitve izvršitelja še dva dni po koncu deložacije, torej 28. in 29. marca 2023, to pomeni, da je podizvajalec samovoljno odpeljal dolžnikove stvari že po zaključeni deložaciji, torej brez kakršnegakoli pooblastila. Višje sodišče naj zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, ki naj v ponovljenem postopku izvede predlagane dokaze, ter izvršitelju oz. upniku naloži pridobitev in predložitev listin in podatkov, iz katerih bo mogoče pravilno odločiti o stroških upnika (pogodbe z delavci, potrdila o plačilih, potni nalogi za vozila, evidenca prisotnosti ipd.). Priglašata pritožbene stroške.

3. Upnik je odgovoril na pritožbo in predlagal, da višje sodišče dolžnikoma v plačilo naloži stroške postopka.

4. Pritožba je delno utemeljena, delno pa ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 10. 5. 2023 upniku prvič že priznalo stroške, ki so ponovno predmet izpodbijanega sklepa. Zoper sklep sta dolžnika takrat vložila pritožbo, ki ji je višje sodišče s sklepom I Ip 825/2023 z dne 5. 6. 2023 ugodilo, saj dolžnikoma sodišče vloge upnika z dne 5. 4. 2023, s katero je priglasil stroške postopka, ni posredovalo v izjavo, zato se predhodno do priglašenih stroškov nista mogla opredeliti, s tem pa je bila dolžnikoma kršena pravica do izjave. Višje sodišče je ob tem sodišču prve stopnje dalo napotek, da se bo moralo v nadaljevanju postopka opredeliti do pritožbenih navedb dolžnikov in ob njihovem upoštevanju ponovno obrazloženo odločiti o priglašenih stroških.

6. V zvezi s povedanim višje sodišče najprej ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni (ponovno) kršilo pravice do izjave dolžnikoma iz razloga, ker vloge z dne 5. 4. 2023 s pripadajočo dokumentacijo ni pred izdajo izpodbijanega sklepa vročilo v izjavo dolžnikoma, saj sta se o upnikovi vlogi oziroma priglašenih stroških izjavila v pravkar omenjeni pritožbi z dne 29. 5. 2023. O v tej vlogi podanih navedbah in predlaganih dokazih naj bi se sodišče prve stopnje opredelilo v tokratnem, novem postopku. Dalje višje sodišče ugotavlja, da se bo, če sta dolžnika oziroma drugi stanovalci nekatere svoje stvari sicer odnesli sami, to pokazalo v manjšem številu opravljenih ur delavcev in številu voženj, sicer pa konkretnega vpliva na navedeno dolžnika nista zatrjevala in s tem ne moreta uspeti. Prav tako višje sodišče ugotavlja, da se dolžnika sicer pritožujeta zoper celoten sklep, vendar pa je iz njunih navedb razvidno, da konkretizirano prerekata le stroške delovne sile in prevoza, ki so na računu A. d.o.o. navedeni v višini 9.820,00 EUR plus 22% DDV (skupaj 11.980,40 EUR), na pa tudi stroškov skladiščenja, embalaže, potrošenega materiala in ostalih, neprerekanih stroškov izvršitelja po računu št. 056/2023 (torej z izjemo pretežnega dela postavke pod št. 7 tega računa). Glede na navedeno omenjeni neprerekani stroški med strankama niti niso sporni, posledično pa ni utemeljena pritožba glede citiranih stroškov, ki skupaj znašajo 3.729,31 EUR. Glede tega zneska je višje sodišče pritožbo zato zavrnilo in v tem obsegu sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. člena ZIZ).

7. V preostalem pa višje sodišče pritožbo dolžnikov presoja za utemeljeno. V vlogi z dne 29. 5. 2023 sta dolžnika uveljavljala, da ne drži, da je deložacija trajala od 15. 3. 2023 do 29. 3. 2023, temveč se je pričela 16. 3. 2023 in trajala do 22. 3. 2023, t.j. 7 dni. Izvršilno dejanje se ni začelo 15. 3. 2023, ampak na dan razpisane deložacije, 16. 3. 2023. Postavka na računu za dan 15. 3. 2023 je tako izmišljena. Dolžnika sta stanovanje v celoti izpraznila sama skupaj s poimensko navedenimi prijatelji, ki navedeno lahko potrdijo prav tako ostali stanovalci v hiši. Če je bilo izvršilno dejanje zaključeno 27. 3. 2023 ob 10h zjutraj, bi tega dne dva delavca morala delati po 4 ure od 6h zjutraj. Tudi tabela v zvezi z uporabo 2h ali celo 4h kombijev na dan ne drži, saj se je delo opravljalo le z enim kombijem, pa še to samo nekaj ur. Prerekala sta nekritično potrditev postavke 20,00 EUR na delavca na uro glede na razmere na trgu s strani sodišča prve stopnje. Predlagala sta, naj sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku izvršitelju (oziroma upniku) naloži predložitev listin in podatkov, iz katerih bo mogoče pravilno odločiti o stroških upnika, t.j. pogodbe z delavci, potrdila o plačilih, potne naloge za vozila, evidenco prisotnosti itd. O vsem citiranem bi se torej sodišče prve stopnje v novem postopku moralo opredeliti.

8. Višje sodišče sicer ne pritrjuje pritožbenim navedbam dolžnikov v delu, v katerih le-ta trdita, da bi sodišče moralo zaslišati priče ter tudi oba dolžnika. V vlogi z dne 29. 5. 2023 dolžnika svojega zaslišanja niti nista predlagala, glede zaslišanja poimensko navedenih prijateljev pa zaslišanje ni bilo predlagano izrecno, temveč v smislu, da našteti prijatelji lahko njune trditve potrdijo, zlasti pa dolžnika nista navedla njihovih prebivališč oziroma zaposlitev, kot to zahteva 236. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Z neizvedbo dokazov z zaslišanji sodišče prve stopnje tako ni kršilo določila 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

9. Navedeno kršitev pa je sodišče prve stopnje zagrešilo s tem, ko je, kot pravilno uveljavljata dolžnika, v izpodbijanem sklepu ponovno nekritično sledilo navedbam in specifikaciji upnika (podane s strani selitvenega servisa) o številu dni oprave deložacije, postavki 20,00 EUR za delavca na uro, številu opravljenih ur, številu uporabljenih vozil, voženj in o ceni vožnje vsakega od vozil, saj teh navedb upnik, kot pravilno uveljavljata dolžnika, ni z ničemer izkazal. Dolžnika sta že v prejšnji pritožbi navedla, katere so tiste (na primer) primerne listine oziroma dokazila, s katerimi bi upnik navedeno lahko izkazal, vsekakor pa vse navedeno ni izkazano na podlagi specifikacije selitvenega servisa, ki se, kot pravilno opozarjata dolžnika, niti ne začne na pravi dan (15. 3. 2023, namesto 16. 3. 2023). Sodišče prve stopnje tej specifikaciji ne more slediti zgolj na podlagi domnevnih razmer na trgu, kjer gre za opravljanje profitne dejavnosti, glede na velikost prostorov, ki jih je bilo treba izprazniti, drugih del, ki jih je bilo ob tem treba opraviti (demotaža kuhinj itd...), s sklepanjem, da gre za bruto zneske, nekaj od tega pa odpade še na stroške delavcev v administraciji in stroške kapitala, saj ne gre za odločanje po prostem preudarku, temveč morajo biti nastali stroški izkazani. Ob tem višje sodišče pritrjuje tudi pritožbenim razlogom, da se sama specifikacija delovnih ur in voženj tudi ne ujema s poročilom izvršitelja o začetku in koncu deložacije (datumi), zaradi česar bi točno število opravljenih ur in voženj toliko bolj moralo biti z gotovostjo izkazano.

10. Po vsem pojasnjenem je pritožba glede zneska stroškov 11.980,40 EUR utemeljena, prav tako pa je posledično utemeljena tudi zoper II. točko izreka, v kateri je sodišče prve stopnje odločilo o v prejšnjem sklepu višjega sodišča I Ip 825/2023 pridržanih stroških pritožbe z dne 29. 5. 2023, po katerih bo v novem postopku treba odločati po načelu končnega uspeha. Višje sodišče je po delni ugoditvi pritožbi tako sklep v I. točki izreka glede zneska 11.980,40 EUR in v II. točki izreka razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), v katerem naj o omenjenih stroških ponovno odloči glede na v tem sklepu podana izhodišča. Ob tem pa naj sodišče prve stopnje presodi še vpliv tega, da naj bi bila določena izvršilna dejanja opravljena že po zaključku deložacije, na pravico upnika do povračila teh nastalih stroškov.

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je višje sodišče skladno s četrtim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pridržalo za nov sklep.