Jedro

Glede na to, da se določbe o steku kaznivih dejanj nanašajo na primere storitve dveh ali več kaznivih dejanj, ni mogoče pravil o izreku enotne kazni v teh primerih razlagati in razumeti povsem neodvisno od določb, ki v istem zakonu določajo pravila za izrek kazni za posamično kaznivo dejanje (sistematična razlaga), saj niso namenjena temu, da bi se z enotno kaznijo znižalo najstrožjo določeno posamezno kazen.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z uvodoma citirano sodbo na podlagi zahteve obsojenega B. K. za združitev kazni odločilo tako, da je upoštevaje pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani II K 312/2000 z dne 17. 9. 2004 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Kp 425/2005 z dne 21. 12. 2005, Okrožnega sodišča v Ljubljani I K 156/2008 z dne 16. 6. 2009 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 891/2009 z dne 7. 10. 2010 in Okrožnega sodišča v Ljubljani III K 131/2008 z dne 19. 4. 2009 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani III Kp 109/2009 z dne 9. 12. 2009, na podlagi 2. točke drugega odstavka 53. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) obsojencu izreklo enotno kazen trideset let zapora. V to kazen je sodišče vštelo že prestano kazen po sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani II K 312/2000 in kazen po sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani, ki jo prestaja od 7. 12. 2011 dalje. V ostalem je bilo odločeno, da ostanejo citirane pravnomočne sodbe nespremenjene.

2. Zoper navedeno sodbo sodišča prve stopnje je vložil pritožbo obsojenčev zagovornik, ki pa je bila s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 58203/2011 z dne 29. 5. 2012 zavrnjena kot neutemeljena in potrjena sodba sodišča prve stopnje. Sodišče druge stopnje je odločilo, da se obsojenca oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka.

3. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenec po svojem zagovorniku vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, in sicer zaradi kršitev kazenskega zakona po 1. točki prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Predlagal je, da se sodba sodišča prve stopnje razveljavi in obsojencu izreče enotna kazen dvajset let zapora.

4. Na zahtevo je podala odgovor vrhovna državna tožilka z mnenjem, da je zahteva neutemeljena.

5. Odgovor vrhovne državne tožilke je bil poslan obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki pa se do njega nista opredelila.

6. V zahtevi obsojenčev zagovornik navaja, da je stališče izpodbijane sodbe o očitni napaki zakonodajalca pri določbi 2. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1, ko določa maksimalno enotno kazen dvajset let zapora, neprepričljivo, neutemeljeno in nezakonito. Vložnikovo stališče je, da bi se v tem primeru sodišče moralo držati jezikovne razlage besedila zakona in ne te določbe zakona interpretirati v škodo obsojencu. Pravilna odločitev sodišča bi torej morala biti izrek enotne kazni dvajset let zapora, skladno z 2. točko drugega odstavka 53. člena KZ-1. 7. Stališču vložnika zahteve ni mogoče pritrditi, in sicer iz razlogov, ki sta jih dovolj izčrpno navedli že sodbi sodišča prve in druge stopnje in s katerimi v celoti soglaša tudi Vrhovno sodišče RS. Ni se mogoče strinjati, da je v obravnavanem primeru relevantna le jezikovna metoda razlage določbe 2. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1. Že iz obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje je razvidno, da je v tem primeru upoštevati tudi zgodovinsko razlago glede nastanka oziroma oblikovanja te pravne norme, ko se tudi iz sukcesivnih zakonodajnih sprememb sklepa na resnični zakonodajalčev namen, ko je v določbi o kaznivih dejanjih v steku določal pravila za izrek enotne kazni (točka 8. obrazložitve). Glede na to, da se določbe o steku kaznivih dejanj nanašajo na primere storitve dveh ali več kaznivih dejanj, ni mogoče pravil o izreku enotne kazni v teh primerih razlagati in razumeti povsem neodvisno od določb, ki v istem zakonu določajo pravila za izrek kazni za posamično kaznivo dejanje (sistematična razlaga). Tako je KZ-1 v prvem odstavku 46. člena določal, da zapor ne sme biti krajši od petnajstih dni in ne daljši od trideset let, kar torej pride v poštev pri predpisovanju kazni za posamezna kazniva dejanja kot tudi pri izrekanju kazni za posamezno kaznivo dejanje pri katerem je kazen predpisana v okviru tako postavljenega razpona. Ob tako postavljenem pravilu je tudi po metodi logične razlage zakona mogoče nedvoumno zaključiti, da ni utemeljenih razlogov za sklepanje na zakonodajalčev namen, da bi se za posamezno kaznivo dejanje lahko izreklo maksimalno predpisano kazen trideset let zapora, v primeru, ko bi isti obsojenec storil oziroma bil obsojen še za eno ali več drugih kaznivih dejanj, pa bi se mu po pravilih o steku izreklo enotno kazen, ki bi bila za deset let nižja od izrečene (oziroma v okviru enotne kazni določene) kazni trideset let zapora za posamično kaznivo dejanje. Pravila za izrekanje enotnih kazni za kazniva dejanja v steku po določbah drugega odstavka 53. člena KZ-1 tudi v drugih primerih niso namenjena temu, da bi se z enotno kaznijo znižalo najstrožjo določeno posamezno kazen, temveč predvsem temu, da se ne doseže seštevka določenih kazni in tudi ne prekorači zgornje meje kazni, kot so določene v splošnem delu kazenskega zakonika (v obravnavanem primeru torej trideset let zapora).

8. Glede na navedeno je torej vložnikovo stališče o jezikovni razlagi določbe 2. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 kot edini sprejemljivi in pravilni, neutemeljeno, saj šele umestitev te določbe v kontekst celovitega sistema pravil predpisovanja in izrekanja kazni za kazniva dejanja, kot so določena v IV. poglavju splošnega dela KZ-1, z uporabo tudi drugih razlagalnih metod, daje pravilen odgovor glede njenega zakonitega razumevanja in uporabe.

9. Zaradi navedenih razlogov, ko zatrjevana kršitev kazenskega zakona ni bila ugotovljena, je bila zahteva zavrnjena kot neutemeljena (425. člen ZKP).

10. Odločitev o plačilu stroškov, nastalih v zvezi s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98. a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP.