Jedro

Ker gre pri uporabi nepremičnine, obremenjene s tovrstno služnostjo, za pravico služnostnega upravičenca in ne za njegovo obveznost, gola opustitev posesti in njeno neizvrševanje sama po sebi ne moreta imeti pravnoposlovnih učinkov enostranske izjave volje o odpovedi vknjiženi stvarni pravici služnosti stanovanja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožnika morata v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženki njene stroške odgovora na pritožbo v višini 279,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

Oris zadeve in odločitev sodišča prve stopnje:

1. Tožnika sta v tožbeni podlagi zatrjevala, da je toženka z izselitvijo iz stanovanjske hiše na naslovu ..., na konkludenten način izjavila, da se je odpovedala osebni služnosti stanovanja, ki je v njeno korist vknjižena pri nepremičnini parc. št. 1142, k. o. ... . Na navedeni nepremičnini je po tožbenih navedbah še vedno vknjižena lastninska pravica na ime njunega pokojnega očeta A. A. Zapuščinski postopek po njem še ni zaključen, saj je med pravdnima strankama prišlo do spora o tem, ali ima toženka po zapustniku dedno pravico.

S tožbenim zahtevkom tožnika zahtevata, (i) ugotovitev, da je najkasneje z dnem 4. 10. 2022 na podlagi toženkine odpovedi prenehala obstajati osebna služnost rabe stanovanja, vknjižena v toženkino korist, (ii) odreditev izbrisa zaznambe osebne služnosti in (iii) povrnitev pravdnih stroškov.

2. Sodišče prve stopnje je presodilo, da mora biti odpoved osebni služnosti stanovanja po določbah prvega in drugega odstavka 214. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) izrecna, jasna in nepogojna. Zaključilo je, da takšne izjave o odpovedi ne pomeni ravnanje služnostnega upravičenca, ki z izselitvijo opusti posest s služnostjo obremenjene nepremičnine. Ob takšni razlagi navedenih določb je nadalje zaključilo, da je tožba neodpravljivo nesklepčna in z izpodbijano sodbo tožbeni zahtevek zavrnilo.

Povzetek pritožbenih navedb in navedb iz odgovora na pritožbo:

3. Tožnika sodbo izpodbijata iz vseh pritožbenih razlogov. Navajata, da bi ju moralo sodišče prve stopnje, če je že menilo, da je tožba neodpravljivo nesklepčna, pozvati na odpravo nesklepčnosti. Ker sodišče prve stopnje tega ni storilo, je sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka, ki je povzročila njeno nezakonitost. Sodišče prve stopnje bi moralo po njunem mnenju tožbo ob stališču, da je ta neodpravljivo nesklepčna, zavreči, vendar jo je v nasprotju s tem toženki vročilo v odgovor, v nadaljevanju pa obravnavalo na glavni obravnavi. Sodišče prve stopnje je zadevo po navedbah pritožbe "vzelo v obravnavo", ker je spoznalo, da je treba izvesti ustrezni postopek. Nenazadnje je obe pravdni stranki na naroku za glavno obravnavo pozvalo, naj navedeta vsa dejstva in dokaze, ki so potrebna za razjasnitev obravnavanega spornega pravnega razmerja, s čimer je po pritožbenem stališču sodišče prve stopnje priznalo, da je tožbeni zahtevek sposoben za obravnavanje. Tožnika uveljavljata, da je sodišče prve stopnje kršilo pravice tožnikov, ker jima ni primarno omogočilo odprave nesklepčnosti, podredno pa dokazovanja postavljenih trditev. V nadaljevanju pritožbe sta tožnika navajala, da bi z izvedbo predlaganih dokazov dokazala, da je s sporno služnostjo obremenjena stanovanjska hiša zaradi ravnanj toženke postala neuporabna oziroma uničena, s čimer je izvrševanje osebne služnosti postalo nemogoče, to pa je po določbi 214. člena SPZ dodatna podlaga za ugoditev zahtevku. Navajata, da sta takšne trditve podala že v tožbi.

Tožnika sta v nadaljevanju pritožbe opozorila, da toženka kljub temu, da je od njene izselitve iz hiše poteklo več kot eno leto, zoper tožnika ni uveljavljala nobenega pravnega varstva. Toženka je po pritožbenih navedbah status zapustnikove zunajzakonske partnerke pridobila šele v sodnem postopku pod P 39/2021 pri Okrajnem sodišču v Šentjurju, s čimer je po njunem stališču toženka kot dedinja po pokojnem A. A. na nepremičnini pridobila tudi solastninsko pravico. Nadaljevala sta, da toženka ne more imeti služnosti na svoji lastni stvari kot dedinja zapustnika, saj je po določbah stvarnega prava ugasnila.

4. Toženka je v odgovoru na pritožbo obrazloženo nasprotovala pritožbenim navedbam.

Presoja pritožbenih navedb:

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Med strankama je bilo nesporno, da je v korist toženke pri nepremičnini parc. št. 1142, k. o. ..., ki v naravi predstavlja stanovanjsko hišo na naslovu ..., vknjižena osebna služnost stanovanja. Prav tako ni bilo sporno, da se je toženka iz te stanovanjske hiše izselila.

7. Sodišče prve stopnje se je ob postavljenih tožbenih trditvah in postavljenem tožbenem predlogu pri odločanju pravilno oprlo na pravila o načinih prenehanja osebne služnosti užitka, ki so umeščena v določbe 241. člena SPZ in se na podlagi 248. člena SPZ smiselno uporabljajo tudi za prenehanje služnosti stanovanja. Skladno s temi pravili služnost stanovanja preneha s (-) potekom časa, (-) z odpovedjo služnostnega upravičenca in z izbrisom iz zemljiške knjige (-) s smrtjo služnostnega upravičenca oziroma njegovim prenehanjem ali (-) če je stvar uničena (prvi, drugi in tretji odstavek 241. člena SPZ v zvezi z 248. člena SPZ). Odpoved služnosti stanovanja je enostranska izjava služnostnega upravičenca, da se svoji pravici odpoveduje (drugi odstavek 241. člena SPZ).

Sodna praksa se je že postavila na stališče, da zgolj neizvrševanje služnosti stanovanja ne vodi do njenega prenehanja po zgoraj povzetih določbah SPZ. V tej zadevi pa se bo moralo pritožbeno sodišče glede na vsebino pritožbenih navedb opredeliti, ali lahko to dejstvo ustreza konkludentno podani izjavi služnostnega upravičenca o odpovedi tej služnostni pravici.

8. Tožnika sta se postavila na stališče, ki ga ponavljata v pritožbi, da se je toženka služnosti stanovanja konkludentno odpovedala z izselitvijo iz obremenjene nepremičnine in z opustitvijo posesti na njej.

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da mora biti enostranska izjava upravičenca o odpovedi služnosti stanovanja po določbi drugega odstavka 241. člena SPZ jasna in nepogojna. Pritožbeno sodišče dodano pojasnjuje, da je mogoče izjavo volje o odpovedi služnostni pravici stanovanja podati tudi na neobličen način, torej ustno, po določbi 18. člena Obligacijskega zakonika (OZ) pa na načelni ravni ni mogoče izključiti niti možnosti konkludentnega načina izjave takšne volje z aktivnim ali pasivnim ravnanjem. To ravnanje mora biti takšno, da je mogoče iz njega glede na okoliščine posameznega primera zanesljivo sklepati na izraz takšne volje.

9. Ker služnost stanovanja, kadar se ji služnostni upravičenec jasno in nepogojno odpove, preneha šele z izbrisom iz zemljiške knjige, mora služnostni upravičenec poleg izjave o odpovedi služnosti izstaviti še zemljiškoknjižno dovolilo, s katerim dovoljuje njen izbris iz zemljiške knjige. Za veljavnost dovolila veljajo obličnostne zahteve iz 23. člena SPZ in iz prvega odstavka 41. člena Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1). Drugače rečeno, v primeru odpovedi služnosti stanovanja, ki mora biti jasna in nepogojna ter je lahko izražena tudi neoblično, ta preneha šele z izbrisom iz zemljiške knjige na podlagi izstavljenega zemljiškoknjižnega dovolila. Če kljub izraženi odpovedi služnostni upravičenec dovolila ne želi izstaviti, lahko lastnik nepremičnine to izposluje z ustrezno dajatveno tožbo na izstavitev zemljiškoknjižne listine. Izjava o odpovedi služnosti stanovanja ima torej pravno naravo zavezovalnega pravnega posla, ki nima neposrednega pravnega učinka prenehanja te stvarne pravice, in zato ne daje podlage za ugotovitveno tožbo zaradi ugotovitve prenehanja služnosti.

10. Enak zaključek velja za del tožbe, ki se nanaša na zahtevek na izbris zaznambe (pravilno vknjižbe) služnosti stanovanja. Takšen zahtevek je mogoč zgolj na podlagi določb o izbrisni tožbi od 243. člena do 245. člena ZZK-1. Izbrisni upravičenec mora po tej pravni podlagi bodisi z ustrezno tožbo izpodbiti zavezovalni posel, ki je bil podlaga za vpis, bodisi dokazati njegovo ničnost v okviru reševanja predhodnega vprašanja, če ni postavil ustreznega vmesnega ugotovitvenega zahtevka. Tožnika takšnega zahtevka nista postavila, prav tako nista podala trditev o ničnosti zavezovalnega pravnega posla, ki je bila podlaga za vknjižbo sporne služnosti. Ker je sodna praksa o tem, da pravno podlago za tovrstni zahtevek predstavljajo zgolj pravila o izbrisni tožbi, povsem ustaljena, bi morala tožnika s presojo tega dela zahtevka po tej pravni podlagi računati. Presoja sodišča prve stopnje o nesklepčnosti tožbe in posledični neutemeljenosti postavljenega zahtevka je iz zgornjih razlogov materialnopravno pravilna.

11. Sodišče prve stopnje je presojo, da je tožba neodpravljivo nesklepčna, opravilo s sklicevanjem na določbe 318. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki se sicer uporabljajo v postopku izdaje zamudne sodbe, kar pa na pravilnost zaključkov glede (ne)sklepčnosti tožbe v konkretnem primeru ni vplivalo.

Pri sklepčnosti tožbe gre za vprašanje, ali iz tožbenih trditev izhaja pravna posledica, ki je predmet tožbenega zahtevka. Gre za materialnopravno sklepanje, zato je posledica nesklepčnosti tožbe zavrnitev tožbenega zahtevka. Pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče prve stopnje nesklepno tožbo zavreči, je posledično zgrešeno. S tem, ko je sodišče prve stopnje formalno popolno tožbo vročilo toženki v odgovor, in nato po vložitvi odgovora na tožbo razpisalo pripravljalni narok in narok za glavno obravnavo, na kateri je tožbo tudi vsebinsko obravnavalo, je procesno ravnalo povsem pravilno. V tem ni nobenega nasprotja oziroma "kolizije lastnih interesov" na strani sodišča, kot to zmotno uveljavlja pritožba.

12. S pritožbeno navedbo, da bi moralo sodišče prve stopnje tožnika pozvati na odpravo nesklepčnosti tožbe, tožnika smiselno uveljavljata kršitev obveznosti sodišča iz 285. člena ZPP in s tem relativno bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP. Določba 285. člena ZPP o materialnem procesnem vodstvu sodišču nalaga, da v določenih primerih stranki opozori na pomanjkljivost njunih trditev, na sporna vprašanja iz dokaznega postopka, na pravna vprašanja (pravno podlago) in v omejenem obsegu tudi na pomanjkljivosti pri oblikovanju tožbenih zahtevkov. V sodni praksi je uveljavljeno stališče, da materialno procesno vodstvo ni potrebno, ko na te pomanjkljivosti opozori že nasprotna pravdna stranka.

Tožnika bi morala svojo pritožbeno grajo relativne procesne kršitve konkretizirati in v tem okviru obrazložiti, zakaj je ta kršitev po njunem vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. V pritožbi bi morala tako opredeliti, na navedbo katerih trditev bi ju moralo pozvati sodišče prve stopnje, da bi bila vzpostavljena sklepčnost tožbe. Prav tako bi morala navesti, ali in zakaj ter v kakšni smeri bi ju moralo sodišče opozoriti na neustreznost pravne posledice, ki je predmet tožbenega zahtevka, in kako bi morebitni poziv glede tožbenega zahtevka vplival na vzpostavitev sklepčnosti tožbe. Šele ob takšnih pritožbenih navedbah bi lahko pritožbeno sodišče presodilo, ali je sodišče zagrešilo relativno bistveno kršitev določb postopka zaradi neizpolnitve obveznosti iz naslova materialnega procesnega vodstva, ki je vplivala zakonitost in pravilnost sodbe. Pritožbeno uveljavljanje te procesne kršitve je ob povedanem neutemeljeno že zato, ker ni dovolj obrazloženo.

Poleg tega je sodišče prve stopnje na prvem naroku za glavno obravnavo tožnikoma jasno predočilo, da je tožba nesklepčna, vendar v zvezi s tem tožnika od sodišča nista zahtevala prav nobenih dodatnih pojasnil ali grajala procesne kršitve, ker svojega stališča ni podrobneje razčlenilo. Uveljavljanje te procesne kršitve v pritožbi je zato tudi prepozno. Na nesklepčnost tožbe je z obširnimi navedbami predhodno opozorila že toženka v odgovoru na tožbo, kar pomeni, da sodišču materialnega procesnega vodstva za vzpostavitev sklepčnosti v tej smeri sploh ni bilo treba izvajati. Sodišče torej ni zagrešilo očitane relativne kršitve določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP.

13. Opustitev materialnega procesnega vodstva lahko preraste v absolutno bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v primeru, ko sodišče odloči o zahtevku po pravni podlagi, na katero stranke kljub svoji procesni skrbnosti niso mogle računati, in posledično niso imele možnosti navajati dejstev, ki so glede na relevantno pravno podlago odločilna (t. i. sodba presenečenja). Takšne kršitve tožnika v pritožbi konkretizirano sploh ne uveljavljata. Pritožbeno sodišče zgolj v pojasnilo dodaja, da sta tožnika sama zahtevek opirala ravno na določbe 241. člena SPZ o načinih prenehanja služnosti stanovanja. Zgolj to, da je sodišče prve stopnje zavzelo drugačno materialnopravno razlago določb o odpovedi služnosti, ne predstavlja posega v njuno pravico do izjave. Pritožbeno sodišče je že pojasnilo, da sta tožnika glede na ustaljeno sodno prakso morala računati na presojo dela zahtevka po določbah o izbrisni tožbi.

14. Sodišče prve stopnje je v 5. točki obrazložitve izpodbijane sodbe s pravilnimi in razumnimi razlogi pojasnilo, zakaj ni izvajalo s strani strank predlaganih dokazov, zato sodišče s tem, ko jih ni izvajalo, ni zagrešilo absolutno bistvene procesne kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji, da sodišču prve stopnje predlaganih dokazov ni bilo treba izvajati zaradi nesklepčnosti tožbe.

15. Tožnika v pritožbi zatrjujeta, da sta želela s predlaganimi dokazi dokazati svojo trditev, da je s služnostjo obremenjena nepremičnina zaradi ravnanja toženke postala neuporabna oziroma da stanovanjske hiše zaradi tega ni mogoče več uporabljati.

Tožnika s temi navedbami očitno merita na prenehanje služnosti stanovanja zaradi uničenja stvari (tretji odstavek 241. člena ZPP), vendar gre pri tem za neupoštevne pritožbene novote v smislu prvega odstavka 337. člena ZPP, na kar pravilno opozarja toženka v svojem odgovoru na pritožbo. Tožnika sta v tožbi res navajala, da je toženka ob izselitvi iz nepremičnine odnesla svoje osebne stvari, nekatere gospodinjske aparate oziroma opremo in les za ogrevanje, nista pa trdila, da bi toženka stanovanjsko hišo s tem povsem uničila. V pritožbi ne uveljavljata, da teh trditev nista mogla podati pravočasno brez svoje krivde.

16. V kategorijo nedovoljenih pritožbenih novot spada tudi trditev, da je toženka šele naknadno, s sodbo Okrajnega sodišča v Šentjurju P 39/2021, pridobila status zunajzakonske partnerke zapustnika in s tem njegove dedinje. Če gre za sodbo, ki je bila izdana po 4. 10. 2023, pa gre za dejstvo, ki ni obseženo s časovnimi mejami pravnomočnosti izpodbijane sodbe, in je tudi zato ta pritožbena navedba za presojo utemeljenosti pritožbe povsem nepomembna.

Poleg tega iz omenjene sodbe v nobenem primeru ne izhaja, da bi toženka postala solastnica s služnostjo obremenjene nepremičnine, saj ne gre za ugotovitev obsega zapuščine, pač pa zgolj za ugotovitev toženkine dedne pravice.

17. Ker s pritožbo zatrjevani pritožbeni razlogi in razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), niso podani, je sodišče pritožbo tožnikov zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (prvi odstavek 351. člena ZPP).

O stroških pritožbenega postopka:

18. Tožnika s pritožbo nista uspela, zato nosita svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

19. Tožnika morata na toženki povrniti njene potrebne stroške za odgovor na pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in 155. členom ZPP). Toženka je upravičena do nagrade za sestavo odgovora na pritožbo v višini 274,50 EUR (375 točk in 22 % DDV po tar. št. 22/1 OT, v zvezi s 7/1. členom OT, pri čemer vrednost točke znaša 0,60 EUR) ter znesek 5,49 EUR za materialne stroške (11. člen OT), skupaj torej 279,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do dne plačila.

-------------------------------

(1) Odločbi Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2070/2018 in II Cp 1912/2014.

(2) Prim. odločbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 8/2020 (za dogovore o razbremenitvi nepremičnini po določbah OZ obličnost ni predpisana).

(3) Torej ne nujno izrecno, kot je to zmotno presodilo sodišče prve stopnje.

(4) Renato Vrenčur: Stvarnopravni zakonik s komentarjem (ur. Miha Juhart, Matjaž Tratnik, Renato Vrenčur), Ur. l. RS, PF Univerze v Ljubljani, PF Univerze v Mariboru, Ljubljana 2018, strani 1130 in 1131.

(5) Odločba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 75/2016 (12. točka obrazložitve in tam navedena ustavnosodna praksa).

(6) Predsednik senata postavlja vprašanja in skrbi na drug primeren način, da se pred obravnavo ali med njo navedejo vsa odločilna dejstva, da se dopolnijo nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih, da se ponudijo ali dopolnijo dokazila, ki se nanašajo na navedbe strank, in sploh da se dajo vsa potrebna pojasnila, da se ugotovita sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje, ki sta pomembni za odločbo (285. člen ZPP).

(7) Odločba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije III Ips 35/2012, odločba Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1348/2021.

(8) Odločba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 75/2016.