Jedro

Iz listin v sodnem in upravnem spisu izhaja, da je tožba, poimenovana pritožba, in naslovljena na toženi zavod, vložena zoper prvostopenjsko odločbo z dne 22. 4. 2021, ne da bi bilo sploh zatrjevano ali dokazovano, da je bilo izčrpano redno pravno sredstvo v predsodnem upravnem postopku. Tožba v tem delu zato ni dopustna in je ob pravilni uporabi 75. člena ZDSS-1 zakonito zavržena.

Enako velja za tožbo, poimenovano pritožba, naslovljeno na toženi zavod in 26. 5. 2021 odstopljeno prvostopenjskemu sodišču, ko je 30 dnevni rok za vložitev izpodbojne tožbe že potekel. Na podlagi listinske dokumentacije sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je bila dokončna odločba z dne 7. 4. 2021 (izdana v zvezi s pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo z dne 5. 3. 2021) tožnici vročena 14. 4. 2021, da je rok za vložitev tožbe začel teči 15. 4. 2021 in se iztekel 14. 5. 2021, ko bi tožba morala biti vložena pri sodišču ali najpozneje tega dne priporočeno oddana na pošto, da bi bila pravočasna (1. in 2. odstavek 112. člena ZPP).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožnica krije sama stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo, prejeto 26. 5. 2021, ker je ugotovilo, da je v enem delu vložena preuranjeno, v drugem pa prepozno.

2. Zoper sklep je tožnica po pooblaščenki vložila pritožbo zaradi kršitve postopka s predlogom na razveljavitev in povračilo stroškov pritožbe.

Ni pravilen zaključek sodišča o zamujenem roku za vložitev tožbe. Dne 30. 4. 2021 je zoper dokončno odločbo z dne 7. 4. 2021 pri tožencu vložila laično tožbo, poimenovano pritožba. V njej je navedla, da ni zmožna priti na delovno mesto in svojega dela ni zmožna opravljati. Toženec jo je 10. 5. 2021 pozval, da sporoči, ali vlogo z dne 27. 4. 2021 šteje za tožbo. Z dopisom z dne 17. 5. 2021 je odgovorila, da naj se pritožba šteje za tožbo. Sodišče je tožbo prejelo 26. 5. 2021. Drži njegova ugotovitev, da je tožbo vložila pri nepristojnem organu, vendar pa to ne omogoča zaključka, da je tožbo vložila šele takrat, ko jo je prejelo sodišče. Sklicuje se na 9. odstavek 112. člena Zakona o pravdnem postopku1 (ZPP), ki sicer ne ureja položaja, ko je tožba poslana nepristojnemu organu, vendar je pravno praznino mogoče zapolniti z njeno smiselno uporabo. Prvostopenjsko sodišče jo neutemeljeno postavlja v neenak položaj v primerjavi z zavarovancem, ki tožbo vloži pri nepristojnem sodišču. Laično tožbo je vložila pravočasno in nato tudi ravnala v skladu z napotilom toženca, zato dejstvo, da je sodišče tožbo prejelo po izteku 30 dnevnega roka, ne utemeljuje zavrženja.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v mejah pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti v skladu s 339. členom ZPP je potrebno ugotoviti, da je tožba zaradi delno preuranjene in delno prepozne vložitve, z izpodbijanim sklepom zakonito zavržena.

5. Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve, ki jo je pravilno uporabilo že sodišče prve stopnje je podana v relevantnih določbah Zakona o delovnih in socialnih sodiščih2 (ZDDS-1) v zvezi z 274. členom ZPP. V skladu s 1. odstavkom 72. člena ZDSS-1 je tožbo v socialnih sporih potrebno vložiti v 30 dneh od vročitve dokončne upravne odločbe, da je izpolnjena procesna predpostavka za meritorno sojenje. V kolikor tožba ni vložena v navedenem roku, jo lahko sodišče ob uporabi 274. člena ZPP le kot prepozno vloženo zavrže. Tako postopa tudi v primeru, ko po predhodnem preizkusu ugotovi, da je tožba vložena prezgodaj, ker proti prvostopenjskemu upravnemu aktu pritožba sploh ni bila vložena. Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, sta obe procesni dejanski stanji podani tudi v predmetni zadevi.

6. Iz listin v sodnem in upravnem spisu izhaja, da je tožba, poimenovana pritožba, in naslovljena na toženi zavod, vložena zoper prvostopenjsko odločbo z dne 22. 4. 2021, ne da bi bilo sploh zatrjevano ali dokazovano, da je bilo izčrpano redno pravno sredstvo v predsodnem upravnem postopku. Tožba v tem delu zato ni dopustna in je ob pravilni uporabi 75. člena ZDSS-1 zakonito zavržena.

7. Enako velja za tožbo, poimenovano pritožba, naslovljeno na toženi zavod in 26. 5. 2021 odstopljeno prvostopenjskemu sodišču, ko je 30 dnevni rok za vložitev izpodbojne tožbe že potekel. Na podlagi listinske dokumentacije sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je bila dokončna odločba z dne 7. 4. 2021 (izdana v zvezi s pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo z dne 5. 3. 2021) tožnici vročena 14. 4. 2021, da je rok za vložitev tožbe začel teči 15. 4. 2021 in se iztekel 14. 5. 2021, ko bi tožba morala biti vložena pri sodišču ali najpozneje tega dne priporočeno oddana na pošto, da bi bila pravočasna (1. in 2. odstavek 112. člena ZPP). Kljub pravilnemu pravnemu pouku, da je zoper odločbo dopustno v 30 dneh od prejema vložiti tožbo na Delovno in socialno sodišče v Ljubljani, Komenskega 7, je tožnica vložila "pritožbo" in jo celo naslovila na območno enoto zavoda. Na toženčev poziv je zatem sicer izjavila, da naj se vloga šteje za tožbo, vendar je sodišče tožbo prejelo šele 26. 5. 2021. Torej po preteku 30 dni od vročitve drugostopenjske upravne odločbe, zato meritorno sojenje ni dopustno. Z izpodbijanim sklepom je tožba tudi v tem delu zakonito zavržena.

8. Pritožničin predlog, da se v zadevi smiselno uporabi 9. odstavek 112. člena ZPP, ki določa, da se tožba, ki je vezana na rok, izročena ali poslana nepristojnemu sodišču pred iztekom roka, pristojnemu pa prispe po izteku roka, šteje da je bila vložena pravočasno, ne more biti upošteven. Postopkovne določbe kogentne narave ni dopustno razlagati niti smiselno uporabljati na procesno stanje, kadar je tožba vložena na nepristojni organ in ne nepristojno sodišče. Ne gre za pravno praznino, ki bi jo bilo dopustno zapolnjevati na način, kot se zavzema pritožnica.

9. Zaradi obrazloženega je potrebno pritožbo na podlagi 2. točke 365. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje.

10. Ob takšnem pritožbenem izidu je v skladu s 165. členom v zvezi s 154. členom ZPP potrebno odločiti, da krije tožnica sama svoje stroške pritožbe.

1 Ur. l. RS, št. 73/2007, 45/2008 in 10/2017. 2 Ur. l. RS, št. 2/2004.