Jedro

Prvostopenjski organ je v skladu z drugim odstavkom 4. člena ZDKG pravilno po podatkih zemljiške knjige upošteval predmetne nepremičnine kot lastnino pokojnega očeta tožnika ter podatke o boniteti in obsegu teh zemljišč iz zemljiškega katastra ter je nato pravilno, ob upoštevanju določbe drugega odstavka 2. člena ZDKG ugotovil, da obravnavana zemljišča predstavljajo 2,30 ha primerljive kmetijske površine in pravilno zaključil, da s tem ni izpolnjen pogoj 5 ha primerljive kmetijske površine za določitev predmetnih nepremičnin za zaščiteno kmetijo.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Ljubljana (v nadaljevanju prvostopenjski organ) odločila, da se kmetija, ki obsega zemljišča s parc. št. 470/3 k.o. … ter 353, 425, 363 in 357, vse k.o. …, katere zemljiškoknjižni lastnik je pokojni A.A., ne določi za zaščiteno kmetijo. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da se za določitev zaščitene kmetije po drugem odstavku 4. člena Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev (v nadaljevanju ZDKG) glede lastništva uporabljajo podatki iz zemljiške knjige, glede bonitete zemljišč in obsega zemljišč zaščitene kmetije pa podatki iz zemljiškega katastra, zato je prvostopenjski organ najprej pridobil uradne podatke geodetskega organa, nato pa še ustrezne zemljiškoknjižne podatke. Na podlagi navedenih podatkov je bilo ugotovljeno, da je pokojni A.A. lastnik 22.982 m2 zemljišč, ki so po dejanski rabi v zemljiškem katastru evidentirana kot kmetijska zemljišča in imajo boniteto zemljišč od 50 do 100, kar predstavlja 2,30 ha primerljive kmetijske površine. Na tej podlagi pa je organ zaključil, da nepremičnine pokojnega A.A. ne izpolnjujejo pogojev iz 2. člena ZDKG za določitev zaščitene kmetije, saj ne dosegajo 5 ha primerljive kmetijske površine.

Ministrstvo za kmetijstvo in okolje (v nadaljevanju drugostopenjski organ) pa je z odločbo z dne 7. 11. 2013 zavrnilo pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo prvostopenjskega organa.

Tožnik vlaga tožbo zaradi nepravilne uporabe materialnih predpisov ter nepravilne ugotovitve dejanskega stanja. V tožbi navaja, da je nepremičnine, ki so predmet tega postopka, že leta 1927 od svojih staršev prevzel A.A., in sicer kot eno veliko posestvo. Zato bi organa morala upoštevati, da nepremičnine, ki so predmet tega postopka, predstavljajo del navedene skupne kmetije ter ne bi mogla zgolj na podlagi nepremičnin, ki so bile po zakonu vrnjene A.A. kot denacionalizacijskemu upravičencu, ugotavljati, ali so izpolnjeni pogoji za zaščiteno kmetijo. V enakem obsegu, kot je A.A. leta 1927 prevzel posestvo od svojih staršev, je namreč to storil v letu 1972 na podlagi izročilne pogodbe tožnik, ki je logično prevzel vse pravice in obveznosti po svojem očetu, torej tudi pravico do vrnitve dela kmetije nazaj h kmetiji. Na tej podlagi je tožnik tudi vložil zahtevo za vrnitev nacionaliziranega premoženja, ki je bilo z odločbo z dne 27. 5. 1994 vrnjeno k ostali kmetiji. Po mnenju tožnika to pomeni, da je začasno odvzeto premoženje bilo vrnjeno k matični kmetiji in le za to kot celoto bi bilo mogoče ugotavljati, ali so izpolnjeni pogoji za zaščiteno kmetijo. S tem ko je bilo odločeno drugače, je to v očitno škodo tožnika, kar je predvsem pomembno za zapuščinski postopek, saj bo v primeru uporabe Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) prišlo do drobitve zemljišč na solastninske deleže, kar pa je grožnja preživetju kmetije kot celote. Z odločitvijo, kot jo je sprejel organ v izpodbijani odločbi, je tudi poseženo tožniku v ustavno pravico do zasebne lastnine in dedovanja. Tožnik sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne organu v ponovni postopek. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe iz razlogov, kot izhajajo iz obrazložitve izpodbijane odločbe ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Sodišče je tožbo poslalo kot strankam z interesom v odgovor ostalim strankam v upravnem postopku v zadevi preveritve pogojev za zaščiteno kmetijo. Stranke z interesom na tožbo niso odgovorile.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporna odločitev, da se nepremičnine s parc. št. 470/3 k.o. … ter 353, 425, 363 in 357, vse k.o. …, ne štejejo za zaščiteno kmetijo. Tožnik meni, da bi organ moral odločiti o tem, ali so izpolnjeni zakonski pogoji za zaščiteno kmetijo, ob upoštevanju ne zgolj nepremičnin, ki so bile vrnjene kot denacionalizacijskemu upravičencu pokojnemu A.A., in v zvezi s katerimi je upravni organ po uradni dolžnosti začel in vodil predmetni postopek, pač pa da bi moral upoštevati tudi nepremičnine, ki v preostalem sestavljajo kmetijo, ki jo je tožnik na podlagi izročilne pogodbe od izročevalca A.A. prevzel leta 1972. Sodišče tožniku ne pritrjuje. Iz izpodbijane odločbe in spisne dokumentacije je razvidno, da je organ v skladu z drugim odstavkom 4. člena ZDKG pravilno po podatkih zemljiške knjige upošteval predmetne nepremičnine kot lastnino pokojnega A.A. ter podatke o boniteti in obsegu teh zemljišč iz zemljiškega katastra (in ti podatki tudi niso sporni, tožnik ugotovitev o lastništvu nepremičnin ter boniteti in obsegu zemljišč ne prereka) ter da je nato pravilno ob upoštevanju določbe drugega odstavka 2. člena ZDKG ugotovil, da obravnavana zemljišča predstavljajo 2,30 ha primerljive kmetijske površine (tudi navedenemu izračunu primerljive kmetijske površine tožnik ne ugovarja) in pravilno zaključil, da s tem ni izpolnjen pogoj 5 ha primerljive kmetijske površine za določitev predmetnih nepremičnin za zaščiteno kmetijo (prvi odstavek 2. člena ZDKG).

Tožbeni ugovor o tem, da bi organ moral ugotavljati, ali so izpolnjeni pogoji za zaščiteno kmetijo, ob upoštevanju tudi nepremičnin preostale kmetije, ki so v tožnikovi lasti, je po presoji sodišča neutemeljen. Po prvem odstavku 2. člena ZDKG je zaščitena kmetija tista kmetijska oziroma kmetijsko – gozdarska gospodarska enota, ki je v lasti ene fizične osebe ali lasti, solasti ali skupni lasti zakonskega para, ali oseb, ki živita v registrirani istospolni partnerski skupnosti, ali v solasti enega od staršev in otroka ali posvojenca oziroma njegovega potomca in obsega najmanj 5 ha in ne več kot 100 ha primerljive kmetijske površine. Glede na to organ ni imel podlage, da bi ugotavljal izpolnjevanje pogojev za zaščiteno kmetijo skupaj glede nepremičnin v lasti tožnika ter tudi glede nepremičnin v lasti njegovega pokojnega očeta A.A., čeprav naj bi po tožnikovem zatrjevanju tvorile (eno) kmetijo.

Tudi tožbene navedbe, da je z odločitvijo v izpodbijani odločbi poseženo tožniku v ustavno pravico do zasebne lastnine in dedovanja, presoja sodišče kot neutemeljene. Sodišče namreč sodi, da tožnik ustavno pravico do zasebne lastnine in dedovanja lahko varuje v zapuščinskem postopku po pokojnem ... Po določbi drugega odstavka 74. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) se glede novega zapuščinskega postopka (glede nepremičnin, vrnjenih v denacionalizacijskem postopku upravičencu do denacionalizacije, ki je pokojni – tretji odstavek 67. člena ZDen) uporabljajo določbe ZD in ZDKG. Iz odločbe Ustavnega sodišča U-I-326/98 z dne 14. 10. 1998, s katero je bilo v 3. točki izreka razveljavljeno besedilo „če je predmet dedovanja zaščitena kmetija“, ki ga je kot dopolnitev uveljavila novela ZDen-B v svojem 19. členu, izhaja, da je Ustavno sodišče ugotovilo neustavnost navedenega dela določbe drugega odstavka 74. člena ZDen iz razloga, ker se je s to dopolnitvijo ožil krog primerov dedovanja po ZDKG, in sicer le na tiste, ko je bila predmet dedovanja zaščitena kmetija. Po razlogovanju Ustavnega sodišča pa je ustavno skladna taka zakonska ureditev, po kateri je pogoj za dedovanje po ZDKG, da je zemljišče pred podržavljenjem pripadalo kmetijski oziroma kmetijsko – gozdarski gospodarski enoti, ki je bila kasneje določena kot zaščitena kmetija; Ustavno sodišče se je pri tem sklicevalo tudi na svojo odločbo Up 62/94 z dne 13. 11. 1997 (točke 117 do 119 odločbe U-I-326/98). Veljavna zakonska ureditev torej daje podlago za to, da se v zapuščinskem postopku, katerega predmet so v denacionalizacijskem postopku vrnjene nepremičnine, uporabi ZDKG, če je izpolnjen pogoj, da so zemljišča pred podržavljenjem pripadala kmetijski oziroma kmetijsko - gozdarski gospodarski enoti, ki je bila kasneje določena kot zaščitena kmetija (tako tudi odločba Ustavnega sodišča Up-62/94 z dne 13. 11. 1997).

Ker je sodišče ugotovilo, da je bil postopek za izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

O stroških postopka pa je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, kadar (med drugim) sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.