Jedro

Tožena stranka je oceno dejanskih okoliščin ter razmerje med pričakovanjem tožnika in dejanskim stanjem stvari v izpodbijanem aktu naredila, in te ocene tožnik v tožbi argumentirano ne izpodbija, ampak izhaja iz zmotnega stališča, da tožena stranka te ocene sploh ne bi smela narediti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila prošnjo tožnika z dne 22. 10. 2010 za dodelitev brezplačne pravne pomoči. V obrazložitvi izpodbijanega akta navaja, da je prošnji priložil sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Brežicah, opr. št. In 55/2010 z dne 12. 10. 2010. Strokovna služba je dne 26. 10. 2010 zaslišala vlagatelja, ki je v zvezi z zahtevo navedel, da je nesmiselno širiti izvršbo na nova izvršilna sredstva, saj bi si upnik lahko že do sedaj poplačal, si pa ni, ker vidijo, da bodo pogoreli. Gre za napako sodišča, ki narobe dela, sam pa ni kriv za to. Prvi je kupil in plačal, sedaj pa vse utemeljujejo na ponarejenih papirjih oziroma ponarejenih podpisih, postopek pa je cel zgrešen. Podpredsednik sodišča je po preučitvi prošnje in listin v spisu ugotovil, da prosilec ne izpolnjuje pogojev za dodelitev brezplačne pravne pomoči po 1. odstavku 24. člena ZBPP. Vlagatelj je bil pozivan na zaslišanje, na katerem je laično, a smiselno izpodbijal citirani sklep okrajnega sodišča, ki je ob sklepu istega sodišča z dne 22. 12. 2009 temelj nadaljevanja pravnomočno začete izvršbe z novim izvršilnim sredstvom. Na zaslišanju je strokovna služba vlagatelja poučila v zvezi z določbami 30., 32., 34., 53., 55. in 58. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Vlagatelj želi vložiti ugovor zoper navedeni sklep o izvršbi, iz katerega izhaja, da je zoper dolžnika že pravnomočna začeta izvršba, le da je s sklepom, opr. št. In 55/2000 z dne 22. 12. 2009 ta nadaljevana z novim izvršilnim sredstvom. Zoper navedeni sklep je vlagatelj ugovarjal, okrajno sodišče pa je s konkretnim sklepom, v zvezi s katerim vlagatelj želi pravno pomoč, zavrnilo pritožbo vlagatelja A.A. Iz vsebine sklepa okrajnega sodišča je razvidno, da je vlagatelj ugovarjal predvsem zaradi tega, ker se mu zdi nesmiselno nadaljevati izvršbo z novim izvršilnim sredstvom, ker bi z že dosedanjimi glede na znesek terjatve upnik lahko bil poplačan. Sodišče v utemeljitvi obrazložitve pa nasprotno navaja, da upnik ima pravico predlagati izvršbo z novim izvršilnim sredstvom, sodišče pa lahko to dovoli, še posebej ob dejstvu, da upnik ne vezano na relativno nizek znesek terjatve, še vedno ni bil poplačan. Podpredsednik ugotavlja, da je sodišče vlagatelju s tem, ko ga je povabilo na zaslišanje, dalo vse možnosti za uveljavljanje morebitnih okoliščin vezanih na obravnavano vlogo. Prav tako je vlagatelja še preden je podal izjavo na zapisnik poučilo z vsebino določb ZIZ, kot izhaja spredaj. Kljub ugotovljenemu je vlagatelj na zaslišanju ponovil navedbe, s katerimi je do sedaj neuspešno ugovarjal, v preostalem delu pa zgolj pavšalno ocenil dosedanji postopek, predvsem v smislu napačnega ravnanja sodišča. Organ ocenjuje, da je vloga očitno nerazumna in da prosilec v konkretni zadevi nima verjetnih izgledov za uspeh (24. člen ZBPP), saj so vlagateljeve navedbe zgolj pavšalne in vezane na oceno pravnomočno začetega izvršilnega postopka, ki se zgolj nadaljuje z novim izvršilnim sredstvom. Vlagatelj ne navaja, katera z zakonom varovana norma naj bi mu bila kršena v konkretnem izvršilnem postopku oziroma s konkretnim sklepom in ne navaja, katerega od konkretnih pritožbenih razlogov, kot je to med drugim razvidno tudi iz obrazložitve sklepa okrajnega sodišča, pritožbene navedbe pa se nanašajo zgolj na oceno sodišča, da je razumno in smotrno nadaljevati izvršbo z novim izvršilnim sredstvom; vlagatelj drugačnega stališča, razen s pavšalno navedbo, da to ni potrebno, z ničemer konkretno ne podkrepi (podobno tudi Upravno sodišče v zadevi opr. št. I U 442/2010 z dne 5. 5. 2010 v zvezi z istim vlagateljem). Zaradi ugotovljenega v konkretnem primeru po oceni podpredsednika sodišča ne bi bilo razumno vložiti pritožbe zoper naveden sklep, saj vlagatelj s pritožbo glede na ugotovljeno nima verjetnih izgledov za uspeh, zato je bilo potrebno zahtevo za dodelitev brezplačne pravne pomoči zavrniti. Po oceni podpredsednika sodišča vlagatelj tudi, ob že velikem številu zadev brezplačne pravne pomoči (v lanskem letu enajst (11) in v letošnjem že deset (10), zlorablja možnost brezplačne pravne pomoči, saj po oceni podpredsednika sodišča ob upoštevanju spredaj navedenega, pa tudi ob upoštevanju višine terjatve (426,19 EUR), v konkretni zadevi sicer ne bi uporabil pravnih storitev, tudi če bi mu finančni položaj to omogočal. V tožbi tožnik pravi, da je dne 1. 12. 2010 Upravno sodišče Republike Slovenije v Ljubljani vročilo tožnikovemu pooblaščencu in podpisanemu odvetniku sodbo, opr. št. I U 1374/2010-10 z dne 24. 11. 2010, s katero je v upravnem sporu, katerega je sprožil tožnik A.A., Upravno sodišče RS ugodilo tožbi A.A. ter odpravilo odločbo Okrožnega sodišča opr. št. Bpp 454/2010 z dne 8. 9. 2010 ter vrnilo zadevo toženi stranki Okrožnemu sodišču v Krškem v ponovni postopek.

V citirani zadevi gre za isti problem, kot se pojavlja v obravnavanem primeru, saj organ ponovno sam od sebe in seveda nepooblaščeno, „razsoja“ o izgledih za uspeh tožnikovega pravnega sredstva, to je vložitve pritožbe zoper sklep Okrajnega sodišča v Brežicah, opr. št. In 55/2000 z dne 12. 10. 2010. Ali ima tožnik A.A. izglede za uspeh in ali bo uspešen, se bo videlo takrat, ko bo o pritožbi odločilo pritožbeno sodišče, pred odločitvijo inštančnega sodišča, pa zanesljivo ni mogoče in tudi ni dopustno ter primerno, kar tako in brez podlage ocenjevati tožnikovih „izgledov za uspeh“. V pravnem pouku sklepa Okrajnega sodišča v Brežicah, opr. št. In 55/2000 z dne 12. 10. 2010, je navedeno, da lahko tožnik A.A., ki v izvršilnem postopku nastopa kot dolžnik, vloži pritožbo, če meni, da ni sodišče zakonito odločilo. Zadeva bi bila nerazumna, ako pravnega sredstva v konkretnem izvršilnem postopku, sploh ne bi bilo mogoče vložiti, na primer, če bi bil zamujen prekluzivni rok, če bi terjatev zastarala in v drugih podobnih primerih, vendar pa v tem primeru ni tako. Nenazadnje je v takšnih ali podobnih zadevah, že velikokrat in torej ne samo enkrat ali dvakrat, bilo za tožnika A.A., pozitivno odločeno pri naslovnem sodišču, saj je le-to sprejelo utemeljene tožnikove tožbe, vložene proti odločbam službe za brezplačno pravno pomoč pri toženi stranki. Zaradi večje jasnosti naj tožnik opozori na določilo člena 2. odstavka 34. člena ZIZ, kjer je navedeno, da na dolžnikov predlog sodišče omeji dovoljeno izvršbo tako, da se ta opravi samo na nekatera sredstva, oziroma na nekatere predmete, če zadoščajo za poplačilo terjatve. In v primeru postopka, opr. št. In 55/2000 gre ravno za takšno problematiko. Predlaga zaslišanje strank in da sodišče tožbi ugodi in odločbo odpravi ter zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka.

Tožba ni utemeljena.

Na podlagi 1. alineje 1. odstavka 24. člena in 2. odstavka 24. člena ZBPP pristojni organ pri presoji izpolnjevanja pogojev za dodelitev brezplačne pravne pomoči mora upoštevati tudi dejstva in okoliščine v zadevi, v zvezi s katero prosilec prosi za brezplačno pravno pomoč in ta dejstva in okoliščine je treba presojati z vidika in standarda „očitne nerazumnosti“ oziroma dovolj „verjetnih izgledov za uspeh“; in če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, pristojni organ lahko prošnjo zavrne (2. odstavek 24. člena ZBPP). Tožena stranka je takšno oceno dejanskih okoliščin ter razmerje med pričakovanjem tožnika in dejanskim stanjem stvari v izpodbijanem aktu naredila, in te ocene tožnik v tožbi argumentirano ne izpodbija, ampak izhaja iz zmotnega stališča, da tožena stranka te ocene sploh ne bi smela narediti. Zato sodišče ugotavlja, da lahko sledi utemeljitvi izpodbijanega akta in zato ne bo ponavljalo razlogov za odločitev (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006, 62/2010). Kar zadeva tožbeni ugovor glede sodbe v zadevi I U 1374/2010-10 z dne 24. 11. 2010 sodišče ugotavlja, da ne gre za dejansko primerljivi situaciji, saj je v zadevi I U 1374/2010-10 sodišče v upravnem sporu ugotovilo, da je možno vložiti ugovor tudi po pravnomočnosti sklepa o izvršbi (56. člen ZIZ), kar organ za brezplačno pravno pomoč v navedeni zadevi ni upošteval, med tem ko v obravnavanem upravnem sporu to ni relevantno. Poleg tega je tožnikova trditev glede možnosti za omejeno izvršbo (2. odstavek 34. člena ZIZ) nova, saj je tožnik ni omenjal v prošnji niti na zaslišanju niti v tožbi ne navaja, da jo je uveljavljal v izvršilnem postopku (3. odstavek 20. člena ZUS-1). Tožnik je sicer predlagal zaslišanje, vendar ob tem ni z ničemer utemeljil, kako bi lahko zaslišanje tožnika vplivalo na odločitev, nobenih konkretnih dejstev ni dokumentiral, ki bi kazali na možnost drugačne dokazne ocene v konkretni zadevi, zato je sodišče odločilo na seji senata (2. alineja 2. odstavka 59. člena ZUS-1). Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (1. odstavek 63. člena ZUS-1). Zavrnitev tožbe zajema tudi stroškovni zahtevek (4. odstavek 25. člena ZUS-1).