Jedro

Vrhovno sodišče je konkretno postopanje uradne osebe že presojalo in v odločbi G 14/2010 z dne 5. 10. 2010 presodilo, da izločitveni razlog glede postopanja konkretne uradne osebe v konkretnem postopku, na katerega se sklicuje tožnik, ne obstaja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Agencija za zavarovalni nadzor (agencija) je s sklepom, št. 40105-1078/10-33,27 z dne 5. 7. 2010, zavrnila zahtevo tožeče stranke za izločitev uradne osebe tožene stranke in razveljavitev vseh ravnanj v predmetnem postopku odvzema dovoljenja tožeče stranke za opravljanje poslov zavarovalnega zastopanja.

2. Tožeča stranka v postopku sodnega varstva uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga odpravo sklepa in vrnitev zadeve v novo odločanje toženi stranki ter da se toženi stranki naloži plačilo vseh stroškov postopka.

3. Tožena stranka je odgovorila na tožbo in predlagala njeno zavrnitev.

4. Tožba ni utemeljena.

5. Tožba je dovoljena na podlagi četrtega odstavka 280. člena Zakona o zavarovalništvu (v nadaljevanju ZZavar), po katerem je dovoljen poseben postopek sodnega varstva zoper sklep, zoper katerega je po določbah zakona, ki ureja splošni upravni postopek, dovoljena pritožba. Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) pa v drugem odstavku 39. člena določa, da je zoper sklep, s katerim je zavrnjena zahteva stranke za izločitev, dovoljena pritožba. V postopku sodnega varstva se na podlagi drugega odstavka 281. člena ZZavar smiselno uporabljajo določbe Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Po 2. točki prvega odstavka 27. člena ZUS-1 pa se sme odločba agencije izpodbijati zaradi bistvene kršitve določb postopka, ki je podana tudi, če je pri vodenju postopka pred izdajo odločbe agencije sodelovala oseba, ki bi morala biti izločena.

6. Tožena stranka je zoper tožečo stranko kot subjekta nadzora začela postopek za odvzem dovoljenja (odločba, opr. št. 40105-893/10-33,27 z dne 18. 5. 2010). V odgovoru na izdano odločbo je tožeča stranka predlagala izločitev uradne osebe tožene stranke M. Z., kar pa je tožena stranka zavrnila z izpodbijanim sklepom.

7. Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožeča stranka kot razlog za izločitev navedla pristransko ravnanje M. Z. (uradne osebe) v drugem postopku – postopku pregleda poslovanja družbe P. d. o. o., s tem da je M. Z. dne 20. 11. 2009 po elektronski pošti tej pravni osebi poslal že napisano izjavo, ki naj bi jo njen zakoniti zastopnik G. J. podpisal kot njegovo lastno, v zameno, da bo agencija družbi P. B. izrekla zgolj odredbo o odpravi kršitve. Domnevno pristransko ravnanje uradne osebe v postopku nad družbo naj bi po zatrjevanju tožeče stranke dokazovalo, da je uradna oseba ravnala pristransko tudi v njegovem primeru. Tožena stranka je zahtevo za izločitev zavrnila, ker tožeča stranka navedb o pristranskosti uradne osebe ni izkazala, poleg tega pa se pristranskost uradni osebi očita v zvezi z drugim postopkom.

8. V tožbi je navedeno, da pooblaščenci tožeče stranke v postopku pred toženo stranko zastopajo tudi družbo P. d. o. o., zaradi česar tudi razpolagajo s podatkom o pristranskem ravnanju uradne osebe (da je sama napisala izjavo za direktorja družbe G. J. ter mu jo kot priponko elektronskega sporočila poslala 20. 11. 2009). Slednje je relevantno, ker tožena stranka odločbo o začetku postopka za odvzem dovoljenja gradi na zapisniku o pregledu poslovanja in ugotovitvah v okviru pregleda poslovanja, št. 40105-43/10-33 z dne 18. 1. 2010, ki je sestavljen o pregledu poslovanja družbe P., in na pripombah, ki jih je družba poslala na zapisnik, kar kaže na neločljivo povezanost obeh postopkov (zoper družbo in zoper tožnika). Z onemogočanjem sodelovanja v „drugem postopku“ pa so po mnenju tožnika kršene tudi njegove temeljne procesne pravice obrambe. Kljub temu, da do podpisa izjave s strani G. J. ni prišlo, pa zgoraj opisano dejanje uradne osebe („produciranje dokaznega gradiva za obsodbo nadzorovanca“) kaže na njegovo pristranskost, kar v skladu s prvim odstavkom 37. člena ZUP predstavlja izločitveni razlog.

9. Izločiteveni razlogi so navedeni v 35. členu ZUP. V tem členu so taksativno našteti primeri, v katerih pooblaščena uradna oseba organa v konkretni zadevi ne sme niti opravljati posameznih dejanj v postopku niti o zadevi odločiti. Ti razlogi za izločitev se nanašajo na osebno razmerje uradne osebe do same upravne zadeve ali pa do stranke. V 37. členu ZUP pa je določeno, da lahko stranka zahteva izločitev uradne osebe tudi kadar druge okoliščine vzbujajo dvom o njeni nepristranosti – to pa je vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost oziroma pravilnost odločitve.

10. V obravnavanem primeru tožeča stranka trditve o pristranosti uradne osebe gradi na “spornem“ postopanju te uradne osebe v drugem postopku, ki je po mnenju tožeče stranke z odločitvijo v njenem primeru neločljivo povezan. Po mnenju tožeče stranke je ravnanje uradne osebe v drugem postopku pristrano zato, ker je uradna oseba v naprej pripravila izjavo in jo poslala v podpis Gregorju Jelerčiču ter njegov podpis pogojevala z izrekom milejšega ukrepa nadzora. To pa po prepričanju Vrhovnega sodišča ne zadostuje za izkazanost izločitvenega razloga po 37. členu ZUP. Poleg tega pa je Vrhovno sodišče konkretno postopanje uradne osebe že presojalo in v odločbi G 14/2010 z dne 5. 10. 2010 presodilo, da izločitveni razlog glede postopanja konkretne uradne osebe v konkretnem postopku, na katerega se sklicuje tožnik, ne obstaja. Tožeči stranki pa tudi ni bila kršena nobena procesna pravica obrambe, saj je pravica do izjave stranki zagotovljena le v postopku, ki se vodi zoper njo. Po oceni Vrhovnega sodišča v konkretni zadevi tako ni mogoče zaključiti, da je podan (resen) dvom o nepristranosti uradne osebe. Iz opisanega ravnanja le-te pa tudi ni razbrati njenega takšnega odnosa do tožnika ali same stvari, ki bi bil (v kontekstu zadeve) v nasprotju s standardi nepristranosti in bi zbujal (razumen) dvom v tako imenovano objektivno nepristranost uradne osebe, tudi v obravnavanem postopku.

11. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo.

12. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.