Jedro

Krajevna skupnost Ankaran, ki je bila ustanovljena v skladu z 140. členom Statuta MOK ne more imeti statusa stranke v postopku. Iz določbe 143. člena Statuta ne izhaja, da bi imela krajevna skupnost pooblastilo za nastopanje v pravnih postopkih. Iz upravnega spisa pa tudi ne izhaja, da bi MOK Krajevno skupnost Ankaran v skladu z tretjim odstavkom 143. člena Statuta pooblastila, da opravlja naloge v konkretni zadevi.

Izrek

I. Tožba Občine Ankaran, Krajevne skupnosti Ankaran, C.C., D.D., E.E., F.F., G.G. in H.H. zoper sklep Upravne enote Koper št. 351-232/2011-21 z dne 27. 10. 2011 se zavrne.

II. Tožba Krajevne skupnosti Ankaran, C.C., D.D., E.E., F.F., G.G. in H.H. zoper 2. točko odločbe Ministrstva za infrastrukturo in prostor št. 35108-440/2011/NiK-5 z dne 27. 3. 2012 se zavrne.

III. Tožba I. in J.J. zoper 4. točko odločbe Ministrstva za infrastrukturo in prostor št. 35108-440/2011/NiK-5 z dne 27. 3. 2012 se zavrne.

IV. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Upravno sodišče Republike Slovenije, Oddelek v Novi Gorici je s svojim sklepom III U 109/2012-7 z dne 24. 5. 2012, zavrglo tožbo Občine Ankaran, Krajevne skupnosti Ankaran, C.C., D.D., E.E., F.F., G.G. in H.H., zoper gradbeno dovoljenje Upravne enote Koper št. 351-232/2011-16 z dne 13. 9. 2011 (sklep je postal pravnomočen dne 13. 6. 2012). Dne 19. 6. 2013 je sodišče s sodbo III U 109/2012-26 zavrnilo tožbo I. in J.J. zoper gradbeno dovoljenje Upravne enote Koper št. 351-232/2011-16 z dne 13. 9. 2011. Tožniki so dne 24. 7. 2013 sodišču podali predlog za izdajo dopolnilne sodbe, ki jo je sodišče s sklepom III U 109/2012-37 z dne 18. 10. 2013 zavrglo. Vrhovno sodišče RS je s sklepom I Up 512/2013 z dne 15. 5. 2014 pritožbo tožnikov zoper izpodbijani sklep zavrnilo, v obrazložitvi pa sodišču naložilo, da odloči o delu tožbe, o kateri še ni bilo odločeno. Sodišče je s sklepom III U 109/2012-46 z dne 4. 6. 2014 odločilo, da bo o neodločenem delu tožbe tožeče stranke odločilo v ločenem postopku III U 177/2014. Z izpodbijanim sklepom z dne 27. 10. 2011 je Upravna enota Koper zavrgla pritožbo Občine Ankaran, Krajevne skupnosti Ankaran, C.C., D.D., E.E., F.F., G.G. in H.H. (v nadaljnjem besedilu 3. do 10. tožniki). Glede 3. tožnika Občine Ankaran je navedla, da je Ustavno sodišče RS z odločbo U-I-114/2012 ustanovilo Občino Ankaran, v isti odločbi pa je ugotovilo, da njena ustanovitev ne terja takojšnjega operativnega konstituiranja organov te občine, zato je sledilo siceršnji ureditvi iz prvega odstavka 15.b člena Zakona o lokalni samoupravi (v nadaljnjem besedilu ZLS) in odločilo, da se prve volitve v Občini Ankaran izvedejo v okviru rednih lokalnih volitev leta 2014. Do takrat pa bodo prebivalci novonastale občine Ankaran pravico do lokalne samouprave uresničevali v Mestni občini Koper. Glede na to, da se novonastala občina še ni konstituirala je njeno pritožbo zoper izpodbijano gradbeno dovoljenje zavrgla.

Pritožbo 4. tožnice KS Ankaran je zavrgla z obrazložitvijo, da ima upoštevaje statut Mestne občine Koper, s katerim je bila ustanovljena, Krajevna skupnost Ankaran omejeno poslovno sposobnost. Upoštevaje določbe četrtega odstavka 62. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljnjem besedilu ZGO-1) in 42. in 43. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljnjem besedilu ZUP) 4. tožnica ne more biti stranka v upravnem postopku izdaje gradbenega dovoljenja, saj le ta ni lastnica zadevnih nepremičnin niti parcel, ki bi mejile na nepremičnine na katerih je predvidena gradnja. V nadaljevanju ugotavlja, da tudi 5., 6., 7., 8., 9. in 10. tožnik niso upravičene osebe za vložitev tožbe, saj ne izkazujejo pravnega interesa za vstop v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi, zato je pritožbo v skladu z drugim odstavkom 240. člena ZUP zavrgla.

Ministrstvo za infrastrukturo in prostor je z odločbo št. 35108-440/2011/NiK-5 z dne 27. 3. 2012 pritožbo tožečih strank zoper izpodbijani sklep Upravne enote Koper kot neutemeljen zavrnilo, tožečim strankam pa naložilo povrnitev stroškov pritožbenega postopka prizadete stranke (točka 2. in 4. odločbe).

Tožeče stranke v tožbi navajajo, da je bila Občina Ankaran v času izdaje izpodbijanega sklepa že ustanovljena. Tožena stranka je v času vodenja postopka vedela, da je območje gradnje območje nove Občine Ankaran, zato bi morala v skladu s četrtim odstavkom 62. člena ZGO-1 povabiti Občino Ankaran, da se udeleži postopka. Glede na to, da je upravni organ prve stopnje ni povabil v postopek je zagrešil absolutno bistveno kršitev določb postopka, saj ni poskrbel, da v postopku sodelujejo vsi, ki bi lahko oziroma morali biti stranke postopka.

V postopku bi morala sodelovati tudi Krajevna skupnost Ankaran (v nadaljnjem besedilu KS Ankaran). Krajevni skupnosti Ankaran bi moralo biti omogočeno sodelovanje v postopku na podlagi četrtega odstavka 62. člena ZGO-1. Če stranka v postopku ne more biti Občina Ankaran, ki je bila veljavno ustanovljena vendar ne delujoča, bi moralo biti sodelovanje omogočeno vsaj KS Ankaran. Mestna občina Koper (v nadaljnjem besedilu MOK), ki je bila udeležena v postopku na podlagi četrtega odstavka 62. člena ZGO-1 lokalnih interesov ni mogla zastopati, saj so le ti v popolnem nasprotju s stališči prebivalcev Ankarana.

V nadaljevanju navajajo, da so bile pritožbe 5. do 10. tožnikov napačno zavržene z obrazložitvijo, po kateri naj navedeni tožniki ne bi izkazovali pravnega interesa za udeležbo v obravnavanem postopku izdaje gradbenega dovoljenja. 5. do 10. tožnik so se želeli postopka izdaje gradbenega dovoljenja udeležiti zaradi zaščite svoje ustavne pravice do lastninske pravice in njenega uživanja ter zaščite pravice do zdravega življenjskega okolja. Ta interes je zavarovan z Ustavo RS in številnimi na njeni podlagi sprejetimi zakoni. Upravni organ namreč skrbi le za javno korist, ne pa za korist vsakega posameznika, kateremu mora biti omogočeno, da tudi sam zaščiti svoje interese. 5. in 6. tožnica sta interes za udeležbo v postopku izdaje gradbenega dovoljenja izkazali s pravico iz 7. člena Pogodbe, po kateri imata pravico do brezplačnega grobnega mesta na pokopališču. Ker namerava investitor graditi na parceli, kjer imata 5. in 6. tožnica pravico bi ji moral biti priznan status stranke. Glede na navedene kršitve tako procesne zakonodaje kot materialnega prava tožeče stranke sodišču predlagajo, da sklep o zavrženju pritožb 3. do 10. tožnice razveljavi, toženi stranki pa naloži, da jih v ponovnem postopku vključi v postopek izdaje gradbenega dovoljenja. Če bo sodišče sledilo predlogu tožečih strank, pa bo moral odpraviti tudi sklepe, s katerimi je bilo tožnikom naloženo plačilo stroškov postopka (2. in 4. točka odločbe Ministrstva za infrastrukturo in prostor št. 35108-440/2011/NiK-5 z dne 27. 3. 2011).

Prizadeta stranka, investitor L. d.o.o. v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe tožnikov, da so bila v postopku kršena določila prostorsko ureditvenih aktov. Vsi odmiki od parcelnih mej so v skladu z Odlokom o PUP. V obrazložitvi gradbenega dovoljenja pa je jasno navedeno na kateri zakonski podlagi temelji odločitev upravnega organa prve stopnje. V nadaljevanju navaja razloge, zaradi kateri Občina Ankaran in Krajevna skupnost Ankaran ne moreta biti stranki postopka. Sodišču predlagajo, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožena stranka je sodišču posredovala upravne spise, odgovora na tožbo pa ni podala.

K točki I. izreka: Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločitev upravnega organa prve stopnje, potrjena z odločitvijo organa druge stopnje pravilna in zakonita, zato se sodišče sklicuje na razloge odločitve upravnega organa prve stopnje, dopolnjene z razlogi organa druge stopnje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja: Tudi po mnenju sodišča je bila pritožba Občine Ankaran zoper izpodbijano gradbeno dovoljenje pravilno zavržena v skladu z drugim odstavkom 240. člena ZUP, saj je ni podala upravičena oseba. Iz upravnega spisa in izpodbijane odločbe nedvomno izhaja, da je postopek izdaje izpodbijanega gradbenega dovoljenja pričel teči pred izdajo odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-114-12 z dne 9. 6. 2011, s katero je Ustavno sodišče ustanovilo Občino Ankaran. Iz upravnega spisa nedvomno izhaja, da je upravni organ prve stopnje dne 7. 6. 2012 v skladu s petim odstavkom 54. člena ZGO-1 pozval, da lahko v roku 8 dni od prejema poziva priglasi svojo udeležbo v postopku. Mestna občina Koper (v nadaljnjem besedilu MOK) je dne 15. 6. 2011 prijavila svojo udeležbo v postopku izdaje gradbenega dovoljenja. Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-114/11-12 z dne 9. 6. 2011, ki je bila objavljena v Uradnem listu 47/2011 z dne 17. 6. 2011 v 2. točki določa, da se prve volitve v Občino Ankaran izvedejo v okviru rednih lokalnih volitev leta 2014. V 17. točki obrazložitve pa je Ustavno sodišče navedlo, da ustanovitev Občine Ankaran po oceni Ustavnega sodišča ne terja tudi takojšnjega operativnega konstituiranja organov te občine, zato je sledilo siceršnji ureditvi ustanovitve občin, kot jo določa prvi odstavek 15.b člen ZLS, po katerem se volitve v občinski svet in volitve župana nove občine izvedejo ob prvih rednih volitvah po njeni ustanovitvi. Odločilo je, da se prve volitve v Občini Ankaran izvedejo v okviru rednih lokalnih volitev leta 2014, prebivalci A. pa do teh volitev pravico do lokalne samouprave uresničujejo v Mestni občini Koper. Glede na navedeno je po mnenju sodišča upravni organ prve stopnje pravilno v skladu s četrtim odstavkom 62. člena ZGO-1 priznal pravico do statusa stranke Mestni občini Koper. Na navedeno odločitev ne more vplivati tudi v odločbi Up-699/12-25 z dne 17. 1. 2013 zavzeto stališče Ustavnega sodišča RS, da v postopkih lahko zaradi varstva premoženjskih pravic nastopa sama občina Ankaran. To stališče se nanaša na pridobivanje upravičenj skupnega lastnika na občinskem premoženju tako na območju Občine Ankaran kot na območju MOK. Zato je za zaščito pravic in pravnih interesov Občine Ankaran, zlasti pa njene bodoče lastninske pravice na občinskih nepremičninah na njenem ozemlju, ključnega pomena, da ima v skladu s prvim odstavkom 23. člena Ustave RS že dostop do ustreznega vsebinskega sodnega varstva (točka 16. obrazložitve). V konkretnem primeru je predvidena gradnja skladna z PUP, ki je bil sprejet pred ustanovitvijo Občine Ankaran, namen četrtega odstavka 62. člena ZGO-1 pa je, da se ščiti interes lokalne skupnosti, ki ga je v konkretnem primeru upoštevaje odločbo Ustavnega sodišča, (točka 17. odločbe U-1-114-12) izvajala MOK.

Upoštevaje že zgoraj navedeno ter določbe Statuta MOK tudi Krajevna skupnost Ankaran (v nadaljnjem besedilu KS Ankaran), ki je bila ustanovljena v skladu z 140. členom Statuta MOK ne more imeti statusa stranke v postopku. Iz določbe 143. člena Statuta ne izhaja, da bi imela krajevna skupnost pooblastilo za nastopanje v pravnih postopkih. Iz upravnega spisa pa tudi ne izhaja, da bi MOK Krajevno skupnost Ankaran v skladu z tretjim odstavkom 143. člena Statuta pooblastila, da opravlja naloge v konkretni zadevi. Glede na navedeno tudi po mnenju sodišča upoštevaje določbe četrtega odstavka 62. člena ZGO-1 in 42. in 43. člen ZUP KS Ankaran ne more biti stranka v upravnem postopku izdaje izpodbijanega gradbenega dovoljenja saj ni niti lastnica zadevnih nepremičnin parc. št. 530 in 531 k.o. …, niti nosilec pravic, ki bi bile nanjo prenešene iz pristojnosti MOK.

Neutemeljeni pa so tudi ugovori C.C., D.D., E.E., F.F., G.G. in H.H.. Iz upravnega spisa in izpodbijane odločbe nesporno izhaja, da so nepremičnine, ki so v lasti C.C., D.D., E.E., F.F., G.G. in H.H. izven vplivnega območja gradnje navedenega v Projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja št. 09023 družbe M. d.o.o. iz septembra 2011, od spornega območja gradnje pa so oddaljene več kot 4 metre. Območje gradnje se ureja z Odlokom o prostorskih ureditvenih pogojih v Občini Koper (v nadaljnjem besedilu PUP) s spremembami. Nameravana gradnja je dovoljena z 11. členom PUP, ki na celotnem območju urejanja dovoljuje med drugim gradnjo novih objektov (dozidavo in nadzidavo) ter rekonstrukcijo, odstranitev obstoječega objekta in gradnjo novega objekta ter odstranitev stavb in gradbeno inženirskih objektov, spremembo namembnosti objektov, skladno z namensko rabo zemljišč. V 15. členu PUP pa je določen minimalni odmik objekta od parcelne meje 4m, manjši odmik pa je možen le v primeru soglasja lastnikov oziroma lastnikov sosednjih zemljišč.

Za pripoznanje statusa stranskega udeležena po ZUP mora predlagatelj izkazati pravno korist, ta pa je po drugem odstavku 43. člena ZUP, neposredna, na zakon ali drugi predpis oprta osebna korist. Neposrednost pomeni po obstoječi sodni praksi, da je korist sedanja obstoječa in ne morebitna bodoča. Korist pa je pravna, če je oprta na zakon ali drug zakonski predpis, saj le iz pravne norme in njenega namena varovanja položaja določenega posameznika izhaja, da je korist neke osebe pravna korist. Udeležba stranskega udeleženca v konkretnem postopku je torej potrebna zato, da se z njo prepreči morebiten poseg v njegov pravno varovan položaj, kar pa tožeče stranke tudi po mnenju sodišča niso izkazale.

Na podlagi navedenega je sodišče tožbo tožnikov kot neutemeljeno zavrnilo po prvem odstavku 63. člena ZUS-1. K točki II. izreka: Tožba Krajevne skupnosti Ankaran, C.C., D.D., E.E., F.F., G.G. in H.H. zoper 2. točko odločbe št. 35108-44/2011/NiK-5 z dne 27. 3. 2012 ni utemeljena.

Sodišče je tožbo tožečih strank zoper izpodbijani sklep upravnega organa prve stopnje zavrnilo, zato je prizadeta stranka v skladu s 114. členom ZUP upravičena do povračila stroškov postopka po načelu uspeha. Tožeče stranke sami višini stroškov postopka ne ugovarjajo. Glede na to, da je sodišče tožbo zoper sklep upravnega organa prve stopnje zavrnilo, je izpodbijana odločba v točki 2 pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče zaradi tega sledi njeni utemeljitvi in razlogov za svojo odločitev ponovno ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu ZUS-1).

Glede na navedeno je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo po prvem odstavku 63. člena ZUS-1. K točki III. izreka: Tožba 1. in 2 tožeče stranke zoper točko 4. sklepa Ministrstva za infrastrukturo in prostor št. 35108-44/2011/NiK-5 z dne 27. 3. 2012 ni utemeljena.

V izpodbijani točki je upravni organ druge stopnje odločil o povrnitvi stroškov pritožbenega postopka 1. in 2. tožeče stranke zoper gradbeno dovoljenje upravnega organa prve stopnje št. 351-232/2011-16 z dne 13. 9. 2011. Sodišče je s sodbo III U 109/2012-26 z dne 19. 6. 2013 zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper izpodbijano gradbeno dovoljenje upravnega organa prve stopnje. Po določbi 114. člena ZUP stranski udeleženec, ki vstopi v postopek krije svoje stroške, če s svojim zahtevkom ni uspel. Če pa je s svojim zahtevkom uspel, krije stroške stranka, na zahtevo katere se je postopek začel. Tožeči stranki sami višini stroškov postopka ne ugovarjata, glede na to, da v pritožbenem postopku nista uspeli, pa sta dolžni povrniti prizadeti stranki njene stroške postopka, tako kot je utemeljeno odločil upravni organ druge stopnje v izpodbijani 4. točki izpodbijane odločbe.

Na podlagi navedenega je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo po prvem odstavku 63. člena ZUS-1. K točki IV. izreka: Izrek o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS, po kateri trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.