Jedro

Pritrditi je sicer sodišču prve stopnje, da mora pravdni postopek voditi na način, da s čim manjšimi stroški pride do končne in pravilne odločitve ter, da podvajanje dokazov ni smotrno. ZPP omogoča v določenih primerih združitev pravd, ki je urejena v 300. členu. Ravno ta institut predstavlja enega od ukrepov, katerega cilj je smotrnost postopka in koncentracija glavne obravnave. Sodnik se v okviru določb ZPP samostojno odloča, ali je v zasledovanju cilja pospešitve obravnavanja zadeve in zmanjševanja stroškov bolj smotrno pravdi združiti ali ju obravnavati ločeno. Gre za ukrep procesnega vodstva, ki je v celoti rokah sodišča prve stopnje.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje postopek v zadevi prekinilo do pravnomočnega zaključka postopka, ki se pred Okrajnim sodiščem v Slovenj Gradcu vodi pod opr. št. P 95/2022. 2. Zoper citirani sklep vlaga pritožbo tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik). Izpodbija ga v celoti iz razlogov bistvene kršitve določb postopka. Navaja, da je tožnik septembra 2020 vložil tožbo, s katero zahteva varstvo svoje lastninske pravice pred vznemirjanjem, sodišče pa je sklenilo, da samo ne bo reševalo predhodnega vprašanja. Opozarja, da je odločitev o prekinitvi postopka upravičena le, če jo narekujejo razlogi smotrnosti, ekonomičnosti in pospešitve postopka. Pritožnik izpostavlja, da te nikakor niso podane, saj bo ostal brez pravnega varstva, ki mu ga je sodišče dolžno zagotoviti, ker se obravnavani postopek vodi že od septembra 2020, sodišče pa še do danes ni opravilo prvega naroka za glavno obravnavo, s čimer mu je odrečeno sodno varstvo lastninske pravice. Zaradi manevra tožene stranke (v nadaljevanju toženca), ki sta vložila tožbo za ugotovitev služnosti samo na eni izmed parcel, katerih varstvo zahteva tožnik, mu je sodišče to varstvo še dodatno odreklo in mu kršilo pravico do sodnega varstvu, ki mu jo zagotavlja 23. člen Ustave Republike Slovenije, saj gre s to prekinitvijo za nepotrebno odlašanje sodišča. Toženca sta opogumljena z neodzivnostjo sodišča nadaljevala z vznemirjanjem in tožnik je moral razširiti tožbo na dejanje, ki sta ga storila še po septembru 2020 do junija 2022. Razširil je svoj zahtevek na parcelo 1. V nadaljevanju pritožbe opisuje dejanja, za katera trdi, da sta jih toženca kot protipravne posege izvedla na njegovem zemljišču. Toženca pa sta po tem, ko sta prejela razširjeno tožbo, dne 10. 10. 2022 vložila tožbo na ugotovitev obstoja služnosti. Pritožba v nadaljevanju povzema zahtevke tožencev iz njune tožbe. Opozarja na določbo 13. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), da sodišče lahko samo rešuje predhodno vprašanje, kar bi, v povezavi s pritožnikovo pravno varnostjo, ki mu jo zagotavlja Ustava, pomenilo, da bi sodišče pritožnikovi pravni varnosti končno nudilo zaščito.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je prekinilo postopek, ker je sklenilo, da ne bo samo reševalo predhodnega vprašanja (1. točka prvega odstavka 206. člena v zvezi s 13. členom ZPP), ali imata toženca služnostno pravico v zatrjevanem obsegu na sporni nepremičnini, kar bi posledično pomenilo, da s strani tožnika zatrjevani posegi niso protipravni. Sicer ni sporno, da gre v postopku, ki sta ga sprožila toženca, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Slovenj Gradcu pod opr. št. P 95/2022, za predhodno vprašanje1, a pritožba očita, da okoliščine konkretnega primera ne omogočajo prekinitve postopka.

5. Sodišče druge stopnje v okviru pritožbenega preizkusa, ki ga mora opraviti po uradni dolžnosti, ni zasledilo kršitev. Mora pa pritrditi pritožbi, da je sodišče storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki pa je vplivala na pravilnost in zakonitost odločitve. Sodišče prve stopnje samo navaja, da je tudi v primeru, ko sodišče ugotovi, da je o predhodnem vprašanju že v teku sodni postopek, odločitev o prekinitvi postopka upravičena le, če jo narekujejo razlogi smotrnosti, ekonomičnosti in pospešitve postopka.

6. Sodišče se mora, ko presoja odločitev glede reševanja predhodnih vprašanj, ravnati po načelu ekonomičnosti, smotrnosti in pospešitve postopka ter zlasti upoštevati pravico do sodnega varstva brez nepotrebnega odlašanja. Konkretne okoliščine obravnavane zadeve: da je bila obravnavana tožba vložena že v letu 2020, tožba, zaradi katere je sodišče z izpodbijanim sklepom obravnavani postopek prekinilo, pa šele v letu 2022, da ni bil opravljen še niti prvi narok za glavno obravnavo, da zahteva tožnik v obravnavani zadevi širše pravno varstvo, kot ga, v naknadno vloženi tožbi, zahtevata toženca, tudi po mnenju sodišča druge stopnje ne utemeljujejo prekinitve postopka.

7. Pritrditi je sicer sodišču prve stopnje, da mora pravdni postopek voditi na način, da s čim manjšimi stroški pride do končne in pravilne odločitve ter, da podvajanje dokazov ni smotrno. ZPP omogoča v določenih primerih združitev pravd, ki je urejena v 300. členu. Ravno ta institut predstavlja enega od ukrepov, katerega cilj je smotrnost postopka in koncentracija glavne obravnave. Sodnik se v okviru določb ZPP samostojno odloča, ali je v zasledovanju cilja pospešitve obravnavanja zadeve in zmanjševanja stroškov bolj smotrno pravdi združiti ali ju obravnavati ločeno. Gre za ukrep procesnega vodstva, ki je v celoti rokah sodišča prve stopnje.

8. Zaradi navedenih razlogov je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo (3. točka 365. člena ZPP).

9. Izrek o stroških postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

1 Po 1. točki prvega odstavka 206. člena ZPP sodišče odredi prekinitev postopka, če sklene, da ne bo samo reševalo predhodnega vprašanja. Kadar je odločba sodišča odvisna od predhodne rešitve vprašanja ali obstaja kakšna pravica ali pravno razmerje (predhodno vprašanje), pa o njem še ni odločilo sodišče ali kakšen drug pristojen organ, lahko sodišče samo reši to vprašanje, če ni s posebnimi predpisi drugače določeno. Rešitev predhodnega vprašanja ima pravni učinek samo v pravdi, v kateri je bilo vprašanje rešeno (prvi in drugi odstavek 13. člena ZPP).