Jedro

Tožnik v pritožbi vztraja, da je njegov zahtevek za plačilo po dejanskem delu upravičen, ker je opravljal isto delo kot drugi komandirji policijskih postaj II. kategorije. Njegovo stališče, da je s tem opravljal delo drugega, višje vrednotenega delovnega mesta, je napačno; opravljal je prav tisto delo, za katerega je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi z aneksi skladno s sistemizacijo delovnih mest. Glede na to sodišče prve stopnje pravilno ni sledilo stališčem iz odločbe vrhovnega sodišča VIII Ips 19/2014, saj se nanaša na v bistvenem drugačno dejansko stanje. Da je veljavna sistemizacija za večino delovnih mest komandirjev (načelnikov) policijskih postaj II. kategorije po letu 2013 določala možnost opravljanja dela v nazivih policijski inšpektor I in višji policijski inšpektor III, za tožnikovo policijsko postajo (Postaja mejne policije A.) ter še za 12 drugih policijskih postaj pa še vedno v nazivih policijski inšpektor I in II, ne pomeni, da je tožnik opravljal drugo delo kot tisto, za katerega je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II.Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom dovolilo spremembi tožbe z dne 24. 1. in 14. 2. 2024 (I. točka izreka, ki ni pod pritožbo). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepov toženke z dne 29. 9. 2022 in 9. 11. 2022, ugotovitve o napredovanju tožnika v višji naziv ter uvrstitve v plačne razrede, imenovanje v uradniški naziv višji policijski inšpektor III ter obračun razlik v plači za obdobje od 1. 12. 2017 do 30. 11. 2022 (II. točka izreka) in podredni tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v višini 23.974,48 EUR (III. točka izreka). Postopek je ustavilo v delu tožbenega zahtevka, ki se nanaša na obračun razlike v plači med 44. in 42. plačnim razredom za čas od 1. 12. 2022 do dneva izdaje sodbe (IV. točka izreka, ki tudi ni pod pritožbo). Tožniku je naložilo, naj toženki povrne stroške postopka v višini 1.181,64 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka).

2.Zoper sodbo zaradi vseh pritožbenih razlogov vlaga pritožbo tožnik. Kot nepravilno graja odločitev v II. in III. točki izreka. Vztraja, da v tem postopku vtožuje razliko v plači, saj ni prejemal plače za delo, ki ga je dejansko opravljal, temveč plačo za delovno mesto, za katero je imel formalno sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Zatrjuje, da je bil kot komandir policijske postaje II. kategorije upravičen do enakega plačila kot drugi komandirji policijskih postaj II. kategorije, ki so za svoje delo (ki je bilo tožnikovemu po vsebini in obsegu enako) prejemali višje plačilo. Meni, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati stališča v zadevi vrhovnega sodišča VIII Ips 19/2014. Trdi, da s tožbo ni zahteval spremembe akta o sistemizaciji, temveč uvrstitev v plačni razred in izplačilo razlike v plači, kar je individualni delovni spor. Zatrjuje napačno določitev plačnega razreda kot posledice tega, da ni bil imenovan v višji naziv. Nasprotuje ugotovitvi, da mu je toženka izplačevala plačo za delovno mesto, ki ga je zasedal skladno s pogodbo o zaposlitvi in aneksi, saj sklenjena pogodba z aneksi ne pomeni, da zaradi načela enakega plačila za enako delo ni upravičen do uvrstitve v višji plačni razred in plačila razlike v plači. Kot pravno nepomembno zavrača stališče, da je bila njegova plača določena skladno z aktom o sistemizaciji, saj je razliko v plači zahteval zaradi napačne uvrstitve in dejanskega opravljanja dela višje vrednotenega delovnega mesta. Meni, da ni odločilno, da je bilo poleg njega še 12 (oziroma v letu 2015 smo še 8) javnih uslužbencev neenakopravno obravnavanih, bistveno je, da je dejansko opravljal delo višje vrednotenega delovnega mesta, ki je bilo sistemizirano v uradniških nazivih policijski inšpektor I in višji policijski inšpektor III. Nasprotuje ugotovitvi, da njegovo delovno mesto ni bilo uvrščeno v višja uradniška naziva zato, da se mu ohrani dosežene pravice iz delovnega razmerja; na začetku je bil sicer res uvrščen višje, kot če bi mu toženka omogočila napredovanje v naziv, od leta 2015 dalje pa je bil uvrščen v nižje plačne razrede kot drugi komandirji policijskih postaj II. kategorije. Priglaša stroške pritožbe.

3.Pritožba je bila vročena toženki, ki nanjo odgovarja, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe ter naložitev plačila priglašenih stroškov odgovora na pritožbo tožniku.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) v povezavi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v mejah razlogov iz pritožbe; po uradni dolžnosti je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

6.V izpodbijani sodbi je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepov toženke, imenovanje v naziv, uvrstitev v višje plačne razrede in plačilo razlike v plači na podlagi ugotovitve, da tožnik pri toženki kot komandir (od leta 2021 načelnik) policijske postaje ni opravljal nalog drugega, višje vrednotenega delovnega mesta, temveč je opravljal naloge delovnega mesta, za katerega je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi in anekse k njej skladno z vsakokratnim Aktom o notranji organizaciji, sistemizaciji, delovnih mestih in nazivih v Policiji (akt o sistemizaciji). Ugotovilo je, da mu je toženka pravilno obračunala plačo na podlagi uvrstitve njegovega delovnega mesta v plačni razred skladno z aktom o sistemizaciji in ob upoštevanju vseh napredovanj.

7.Tožnik v pritožbi vztraja, da je njegov zahtevek za plačilo po dejanskem delu upravičen, ker je opravljal isto delo kot drugi komandirji policijskih postaj II. kategorije. Njegovo stališče, da je s tem opravljal delo drugega, višje vrednotenega delovnega mesta, je napačno; opravljal je prav tisto delo, za katerega je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi z aneksi skladno s sistemizacijo delovnih mest. Glede na to sodišče prve stopnje pravilno ni sledilo stališčem iz odločbe vrhovnega sodišča VIII Ips 19/2014, saj se nanaša na v bistvenem drugačno dejansko stanje. Da je veljavna sistemizacija za večino delovnih mest komandirjev (načelnikov) policijskih postaj II. kategorije po letu 2013 določala možnost opravljanja dela v nazivih policijski inšpektor I in višji policijski inšpektor III, za tožnikovo policijsko postajo (Postaja mejne policije A.) ter še za 12 drugih policijskih postaj pa še vedno v nazivih policijski inšpektor I in II, ne pomeni, da je tožnik opravljal drugo delo kot tisto, za katerega je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi.

8.Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tudi podredni tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi diskriminacije na podlagi starosti, saj je ugotovilo, da tožnikovo delovno mesto ni bilo edino, za katerega sta ostala določena nižja naziva (policijski inšpektor I in II), da je bil tožnik obravnavan enako kot drugi javni uslužbenci v enakem položaju, tj. na delovnih mestih, za katera sta bila v toženkini sistemizaciji določena navedena nižja naziva, ter da ni izkazal, da bi bil manj ugodno obravnavan zaradi zatrjevane osebne okoliščine starosti. Ugotovitvam sodišča o tem, da ni bil diskriminiran zaradi svoje starosti, v pritožbi tožnik ne nasprotuje. Neutemeljeno pa je pritožbeno zavzemanje, da bi morali vsi komandirji (načelniki) na policijskih postajah II. kategorije zaradi opravljanja enakega dela prejeti tudi enako plačilo. Skladno z določbami Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS) je osnovna plača javnega uslužbenca določena s plačnim razredom, v katerega je uvrščeno delovno mesto oziroma naziv, na katerega je javni uslužbenec razporejen oziroma, ki ga je pridobil z napredovanjem (prvi odstavek 9. člena), ob zaposlitvi, premestitvi na drugo delovno mesto oziroma imenovanju v naziv ali višji naziv pa se javni uslužbenec uvrsti v plačni razred, v katerega je uvrščeno delovno mesto, za katerega je javni uslužbenec sklenil delovno razmerje, oziroma na katerega je bil premeščen, oziroma v plačni razred, v katerega je uvrščen naziv, v katerega je imenovan (prvi odstavek 19. člena).

9.Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato jih pritožbeno sodišče skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne presoja.

10.Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11.Odločitev, da tožnik, ki s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP.

12.Toženka sama krije stroške odgovora na pritožbo, saj odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP).

-------------------------------

1Prim. odločitve pritožbenega sodišča Pdp 480/2020, Pdp 242/2020 in Pdp 277/2018.

2Prim. odločitev vrhovnega sodišča VIII Ips 55/2020.

Zveza:

<div class="disclaimer">*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih. </div>