Jedro

Za osebo, ki je v začetku druge svetovne vojne že bila stara 18 let (čeprav je bila po tedanjih predpisih še mladoletna), ni dvoma, da je bila sposobna oblikovati svojo voljo, torej bi morala zase izkazati aktivno lojalnost do slovenskega naroda. Ker tega ni izkazala, se ne šteje za jugoslovansko in slovensko državljanko po 9. členu ZDen.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožničino tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 19. 8. 2005, s katero je bila zavrnjena njena pritožba proti odločbi Upravne enote Hrastnik z dne 17. 7. 2003. V upravnem postopku je bilo odločeno, da tožnica ni državljanka Republike Slovenije in se po predpisih, ki so na območju RS veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije - ZDRS, ni štela za jugoslovansko državljanko.

2. V razlogih izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje navedlo, da gre v obravnavanem primeru za ugotavljanje državljanstva kot predhodnega vprašanja v postopku denacionalizacije. Za tožnico je bilo ugotovljeno, da je ob uveljavitvi Zakona o državljanstvu FLRJ - ZDrž (Ur. l. DFJ, št. 64/45 ter Ur. l. FLRJ, št. 54/46 in 105/48) 4. 12. 1948 živela v tujini in da je bila nemške narodnosti, kar izhaja iz njenega članstva v Kulturbundu in iz narodnosti njenih staršev, za katere je bilo ugotovljeno, da tudi nista bila jugoslovanska državljana. Tožnica je bila na začetku vojne še mladoletna, po tedanjih predpisih je postala polnoletna z 21 leti, to je s 1. 7. 1943, vendar je bila že toliko stara, da je lahko izrazila svojo voljo in svobodno izbiro. Omogočeno ji je bilo izpodbijanje domneve nelojalnosti vendar z dokazi, ki jih je predložila in so bili izvedeni, te domneve ni izpodbila. Za uspešno izpodbijanje nelojalnosti bi ji po presoji sodišča morala navesti oziroma predložiti konkretne dokaze, s katerimi bi izkazovala konkretna dejanja lojalnosti.

3. Zoper sodbo upravnega sodišča je tožnica vložila revizijo (prej pritožbo) uveljavlja vse revizijske (pritožbene) razloge in predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugotovi, da je tožnica državljanka Republike Slovenije, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da bi moralo sodišče upoštevati, da je tožnica v času vojne v Avstriji študirala, ni pa tam imela stalnega prebivališča, kar bi ustrezalo zakonski dikciji „živeti v tujini“. Od 19. 9 . 1944 do 3. 4. 1945 je bila od nacističnih oblasti prisiljena delati kot delavka laborantka v papirnici, tako kot veliko drugih ljudi iz krajev, ki so jih okupirali Nemci. To pa ne more pomeniti, da je živela v tujini v smislu 35. člena ZDrž, ki ga navaja izpodbijana sodba. Po osvoboditvi se ni mogla vrniti v Slovenijo, kjer je imela stalno bivališče, saj je splošno znano dejstvo, da ji je bilo to zaradi ravnanja takratnih oblasti onemogočeno. Tudi formalno članstvo v Kulturbundu ne more pomeniti, da se je sama opredelila za nemško narodnost. Pred II. svetovno vojno po tedanjih predpisih še ni bila polnoletna in tako tudi sama ni mogla zaprositi za članstvo v Kulturbundu, ampak je bila vanj vključena, ne da bi k temu dala soglasje in na to odločitev ni mogla vplivati, kakor tudi ni mogla vplivati izbris iz članstva. Njeno članstvo v Kulturbundu je vprašljivo, saj se je pri tej ugotovitvi upoštevalo sekundarno gradivo arhiva Republike Slovenije, ki je bilo narejeno za potrebe komisije za ugotavljanje zločinov okupatorjev in njihovih pomagačev. To ni originalen dokument, ampak prepis brez podpisa osebe, ki ga je sestavila in brez žiga. Ker je to gradivo sporno, saj bi se sodba nanj ne smela opirati. Tudi njeno ravnanje med vojno v ničemer ne dokazuje, da je bila nelojalna interesu slovenskega naroda. Nelojalno sploh ni mogla ravnati proti narodnim in državnim koristim slovenskega naroda in se ni mogla pregrešiti zoper svoje državljanske dolžnosti, ker je bila pred vojno in tudi še v času med vojno mladoletna, razmerja, ki so vladala v času po njeni polnoletnosti, pa so ji dejansko preprečevala, da bi se lahko vrnila na ozemlje Republike Slovenije. Prvostopno sodišče se ni opredelilo do njenih navedb, da je tožena stranka pričevanje A.A., interpretirala v njeno škodo. Če bi tožnica do svoje polnoletnosti v vsem sledila svojim staršem, bi prvostopno sodišče moralo priti do sklepa, da ravnanje tožnice ni bilo nelojalno, saj iz izpovedbe navedene priče izhaja, da je bilo ravnanje tožničine matere med vojno izrazito pozitivno in lojalno do Slovencev. Zgolj formalno članstvo v Kulturbundu ne more biti podlaga za sklep, da se je tožnica pred vojno ali med njo s svojim nelojalnim ravnanjem pregrešila zoper svoje državljanske dolžnosti. Priča je tudi izpovedala, da se je tožnica čutila kot Slovenko, kar je najmočnejši argument, da ni mogla nelojalno ravnati proti narodnim in državnim koristim in se pregrešiti zoper svoje državljanske dolžnosti.

4. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki v drugem odstavku 107. člena določa kriterije, po katerih se pritožbe, vložene pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe, vse ostale, ki pa teh kriterijev ne izpolnjujejo, se štejejo za pravočasne in dovoljene revizije. Ker obravnavana pritožba, vložena po ZUS, ne izpolnjuje kriterijev za pritožbo po ZUS-1, jo je Vrhovno sodišče obravnavalo kot revizijo, sodba sodišča prve stopnje pa je v skladu z določbo drugega odstavka 107. člena ZUS-1 postala pravnomočna s 1. 1. 2007. 7. Revizija je izredno pravno sredstvo, ki se vloži zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu po drugem in tretjem odstavku 75. člena ZUS-1 in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V okviru teh določb je Vrhovno sodišče preizkusilo revizijske razloge.

8. Prvostopno sodišče in pred njim tožena stranka sta se pravilno sklicevala na določbo drugega odstavka 35. člena ZDrž v zvezi s tretjim odstavkom 63. člena ZDen. Po postopku ugotavljanja državljanstva kot predhodnega vprašanja v postopku denacionalizacije, za kar gre v obravnavanem primeru, je treba ugotavljati državljanstvo osebe, ki ni bila vpisana v evidenco o državljanstvu (tretji odstavek 63. člena ZDen) po predpisih o državljanstvu, ki so veljali od rojstva te osebe do dne, ko se ugotavlja njeno državljanstvo.

9. Temeljno pravilo glede ugotavljanja državljanstva kot pogoja za pridobitev upravičenja do denacionalizacije je vsebovano v prvem odstavku 9. člena ZDen, ki določa, da so fizične osebe iz 3., 4. in 5. člena ZDen upravičenci, če so bili v času, ko jim je bilo premoženje podržavljeno, jugoslovanski državljani in jim je bilo po 9. 5. 1945 to državljanstvo priznano z zakonom ali mednarodno pogodbo. Časovni okvir, ki je pomemben za ugotovitev državljanstva, je ureditev po ZDrž, ki določa v drugem odstavku 35. člena oviro za ugotovitev oziroma nadaljevanje jugoslovanskega državljanstva na dan 28. 8. 1945, če so kumulativno podani trije (negativni) pogoji: življenje v tujini, nemška narodnost in nelojalno ravnanje med vojno ali pred vojno proti narodom in narodnim državnim koristim narodov FLRJ. Na podlagi te določbe ZDrž je bilo odrečeno državljanstvo FLRJ tistim osebam nemške narodnosti, ki so se pregrešile zoper svoje državljanske dolžnosti, ker so s svojim ravnanjem izkazovale lojalnost nemškemu rajhu.

10. V tretjem odstavku 63. člena je določeno, da pri ugotavljanju jugoslovanskega državljanstva kot pogoja za pridobitev upravičenja do denacionalizacije, ni mogoče ugotavljati obstoja nelojalnega ravnanja zoper interese narodov in državne FLRJ. Po stališču iz odločbe Ustavnega sodišča RS, št. U-I-23/93 z dne 20. 3. 1997 (Ur. l. RS, št. 23/97), vsebuje določba drugega odstavka 35. člena v povezavi s tretjim odstavkom 63. člena ZDen domnevo nelojalnosti. Domneva je po razlagi Ustavnega sodišča RS upravičena glede na takratna zgodovinska dejstva. Ni pa je nedopustno razlagati tako, da prizadeta oseba ne bi imela pravice izpodbijati te domneve in dokazovati nasprotnega.

11. Ker je novela zakona veljala od 4. 12. 1948, so brez jugoslovanskega državljanstva ostali nemški državljani, ki so se 4. 12. 1948 nahajali v tujini. Da se je tožnica tega dne nahajala v tujini in da je bila članica Kulturbunda in nemške narodnosti (člani Kulturbunda so bile lahko samo osebe nemške narodnosti) so ugotovitve, ki so del dejanskega stanja, na podlagi katerega je bila sprejeta odločitev. Na ugotovljeno dejansko stanje pa je revizijsko sodišče vezano in izpodbijanje pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja presega obseg dovoljene revizijske presoje (drugi odstavek 85. člena ZUS-1).

12. Revidentka tudi meni, da je bilo zmotno ugotovljeno dejansko stanje glede nelojalnega ravnanja kot tretjega pogoja po drugem odstavku 53. člena novele ZDrž. Nelojalnost je pravno nedoločen pojem in kot takšen del materialnega prava, katerega uporabo pa revizijsko sodišče preizkusi tudi po uradni dolžnosti. Iz izpodbijane odločbe tožene stranke izhaja, da je revidentka imela možnost dokazovanja in izpodbijanja domneve nelojalnosti, vendar ji ta dokaz ni uspel. Ustaljena upravno sodna praksa je, da se domneva nelojalnosti izpodbija lahko le, če so dokaže aktivno ravnanje v korist slovenskega naroda, ali če obstajajo kakšne druge okoliščine, ki izpodbijajo to domnevo (sodbe X Ips 1292/2006, I Up 74/2000, I Up 60/2002, I Up 553/2003). Ali je takšno ravnanje obstajalo, je del dejanskega stanja, ki ga revizijsko sodišče ne more več preizkušati. Glede na upravnem postopku ugotovljeno dejansko stanje pa revidentki, na kateri je bilo dokazno breme, ni uspelo izpodbiti zakonske domneve nelojalnosti. Preizkus materialne pravne pravilnosti izpodbijane sodbe je pokazal, da sodbi ni mogoče ničesar očitati.

13. Na drugačno odločitev revizijskega sodišča tudi ne more vplivati ugovor, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do izpovedbe priče A.A., ki je opisala ravnanje tožničine matere med vojno kot izrazito pozitivno in lojalno do Slovencev, kar bi pomenilo očitek bistvene kršitve postopka. Vendar pa te kršitve sodišče prve stopnje ni storilo, saj je navedlo, da tožnica ni predložila nobenega dokaza o tem, da je izkazovala sama osebno konkretna dejanja lojalnosti. Breme dokazovanja nosi tisti, ki se z omenjeno domnevo ne strinja, in stališču, po katerem morata upravni organ in sodišče kot podlago za odločitev upoštevati domnevo o nelojalnosti, če navedbe in dokazi domnevi nelojalnosti ne nasprotujejo dovolj prepričljivo. Ne gre torej za to, da bi sodišče prve stopnje prezrlo izpovedbo priče, temveč za to, da se revidentka ne strinja z dokazno oceno in stališči, na katerih temelji izpodbijana odločitev. Dokazna ocena pa je del dejanskega stanja, ki ne more biti predmet revizijske presoje.

14. Sodišče prve stopnje tudi ni prezrlo dejstva, da je bila tožnica na začetku vojne po takratnih predpisih še mladoletna in da je 21 let, kar je bil pogoj za polnoletnost po tedanjih predpisih, dopolnila dne 1. 7. 1943. Starost otroka je sicer tista okoliščina, ki sama po sebi izpodbija domnevo nelojalnosti, zlasti otroka, ki zaradi svoje mladoletnosti še ne more tvoriti svojega samostojnega mišljenja. Zato je treba v vsakem posameznem primeru glede na starost te osebe v celotnem vojnem obdobju oceniti, ali je bila tedaj sploh (že) sposobna tvoriti svojo (tudi politično) voljo in ravnanje in če je bila, ali jo je bila (že) sposobna izvajati s svojim aktivnim ravnanjem. Nedvomno so z aktivnim ravnanjem sposobne resnično (politično) voljo izjavljati že polnoletne osebe (stare najmanj 18 let), kar je pa tožnica bila. To pa pomeni, da bi lahko s svojim aktivnim ravnanjem že izkazala svojo lojalnost slovenskemu narodu. Tako stališče do tega vprašanja je sprejelo tudi Ustavno sodišče v odločbi Up 3309/07 z dne 27.11.2008. 15. Zaradi navedenega je Vrhovno sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 zavrnilo revizijo kot neutemeljeno, saj niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti.