Jedro

Po poteku pritožbenega roka ni dopustno uveljavljati novih pritožbenih razlogov, mogoče je le dopolniti obrazložitev pravočasno uveljavljenih in sicer že obrazloženih pritožbenih razlogov.

Obdolženec je imel v zadevni noči, v službenem času, med opravljanjem uradnih nalog po ZNPPol, na podlagi delovnega naloga, kot vodja patrulje, status uradne osebe, kot to v izpodbijani sodbi pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje. Posnetki in fotografije, ki jih je naredila mladoletna C. C. ter nato objavila so tako nastali v delovnem času policistov, med njimi obdolženca, v službenih prostorih - vozilu, med tem, ko naj bi opravljali delovne naloge v skladu z delovnim nalogom in ZNPPol.

Pritožbeno sodišče dodaja še, da oblika krivde v konkretnem primeru storitve kaznivega dejanja po prvem odstavku 259. člena KZ-1 ni izrecni zakonski znak kaznivega dejanja ter da na obstoj naklepa sodišče sklepa iz relevantnih okoliščin in dejstev, navajanje teh dejstev in okoliščin ter zaključek o obstoju določene oblike krivde, ki ni izrecni zakonski znak kaznivega dejanja, pa sodišče navede v obrazložitvi. Zmotno je zato stališče pritožnika, da v izreku opisan življenjski dogodek, nima natančno opredeljenih vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja.

Izrek

I.Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Obdolženca se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Okrajno sodišče v Kranju je z izpodbijano sodbo obdolženega A. A. spoznalo za krivega, kaznivega dejanja ponareditve uradne listine po prvem odstavku 259. člena KZ-1 in mu, na podlagi 57. in 58. člena KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen šest mesecev zapora, ki se ne bo izrekla, če v preizkusni dobi treh let po pravnomočnosti izpodbijane sodbe ne bo storil novega kaznivega dejanja. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obdolženca oprostilo plačila vseh stroškov kazenskega postopka in ugotovilo, da sta nagrada in potrebni izdatki njegove zagovornice predmet brezplačne pravne opomoči.

2.Zoper sodbo se je pritožila zagovornica obdolženca, ki vlaga pritožbo zaradi kršitev določb kazenskega postopka, napačno ugotovljenega dejanskega stanja in posledično napačne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni in obdolženca oprosti obtožbe, podredno pa, naj sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje.

3.Na pritožbo zagovornice obdolženca je odgovorila višja državna tožilka B. B. in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Po presoji razlogov izpodbijane sodbe, pritožbenih navedb in preučitvi spisovnega gradiva pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita.

Glede dodatka k pritožbi

6.Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je zagovornica obdolženca po izteku pritožbenega roka sodišču posredovala dodatek pritožbe, ki naj bi vseboval pri tiskanju in prelomu strani pomotoma izpadli del pritožbe. Zagovornica obdolženca je hkrati z dodatkom k pritožbi posredovala tudi njen čistopis.

7.Pritožbeno sodišče na tem mestu izpostavlja, da iz že uveljavljene sodne prakse in pravne teorije kazenskega procesa izhaja, da po poteku pritožbenega roka ni dopustno uveljavljati novih pritožbenih razlogov, mogoče je le dopolniti obrazložitev pravočasno uveljavljenih in sicer že obrazloženih pritožbenih razlogov. Po pregledu pritožbe, pritožbenih razlogov ter dodatka k pritožbi pritožbeno sodišče ugotavlja, da zagovornica v dodatku zgolj dopolnjuje obrazložitev v pritožbi pravočasno uveljavljenih in obrazloženih pritožbenih razlogov. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče upoštevalo dodatek k pritožbi in ga vzelo v obravnavo.

Glede izločitve dokazov

8.Na podlagi drugega odstavka 83. člena ZKP smejo stranke zahtevati izločitev zapisnikov in drugih dokazov do konca predobravnavnega naroka, če tega ni pa do začetka glavne obravnave. Kasneje smejo stranke zahtevati izločitev zapisnikov in drugih dokazov pod pogojem iz 4. točke tretjega odstavka 285.a člena ZKP, ki daje obtožencu pravico, da v nadaljnjem poteku kazenskega postopka zahteva izločitev dokazov le pod pogojem, da ne gre za očitno zavlačevanje ali zlorabo pravic.

9.Obdolženčeva zagovornica je na naroku za glavno obravnavo dne 26. 5. 2023, ustno na zapisnik, podala zahtevo za izločitev dokazov iz čistopisa dokaznih predlogov tožilstva, in sicer posnetke zaslona C. C. posnetke zaslona telefona priče C. C. s komunikacijo s pričo D. D. in s komunikacijo z obdolžencem.

10.Sodišče prve stopnje je zahtevo s sklepom II K 2393/2019 z dne 26. 9. 2023 zavrnilo z obrazložitvijo, da zahteva ni konkretizirana, saj da iz nje izhaja le, da naj bi bil način zavarovanja zadevnih dokazov neustrezen in da naj ne bi bilo pridobljeno soglasje obdolženca in D. D. za vpogled v dokumentacijo, ki se nanaša nanju ter da ni moč spregledati, da gre za zasebno komunikacijo. Iz zahteve za izločitev dokazov naj ne bi konkretizirano izhajalo, zakaj naj bi bili predlagani dokazi nedovoljeni, zagovornica naj ne bi navedla v katere ustavne pravice obdolženca naj bi bilo poseženo in v čem naj bi bil način zavarovanja dokazov, kot je bil uporabljen v konkretnem postopku, v nasprotju z določbami kazenskega postopka. Sodišče prve stopnje je v navedenem sklepu še pojasnilo, da se privilegij zoper samoobtožbo ne more nanašati na dokaze, ki so jih organi pregona pridobili od priče, v njihovo pridobitev pa je priča privolila. Sodišče prve stopnje je zahtevo za izločitev dokazov v navedenem sklepu presojalo tudi v luči morebitnega posega v pravico do komunikacijske zasebnosti in izpostavilo dva ključna vidika. Prvi, da so se zadevni posnetki že pred zavarovanjem dokazov s telefona C. C. pojavili na spletu, kjer jih je objavila prav ona, in se je policija z njimi že prej seznanila ter drugi, da je korespondenco med C. C. in obdolžencem ter C. C. in D. D., policiji pokazala prav C. C. kot naslovnica teh sporočil in soglašala (skupaj z zakonitim zastopnikom), da policist E. E. dokaze zavaruje na način, da fotografira zaslon njenega telefona. Sodišče prve stopnje v navedenem sklepu pojasni še, da niti policija niti drugi organi države niso z ničemer posegli v zasebno komunikacijo med obdolžencem, D. D. ter C. C. ter da je slednja kot naslovnica po svoji volji razkrila vsebino komunikacije ter s tem prav tako po svoji volji izstopila iz sfere zaupnosti komunikacije, obdolženec pa ni mogel upravičeno in pravno varovano pričakovati, da naslovnica sporočil vsebine teh ne bo razkrila tretji osebi ali organom pregona.

11.Pritožba se do razlogov sodišča prve stopnje iz navedenega sklepa o zavrnitvi zahteve za izločitev dokazov ne opredeli, očita pa, da je sodišče prve stopnje z zavrnitvijo izločitve teh dokazov prezrlo nujno zagotovitev minimalnih procesnih jamstev iz Ustave RS in EKČP. Navaja, da je bistvo pravila o izločitvi nezakonito pridobljenih dokazov v tem, da se odpravijo posledice kršitev človekovih pravic ter, da pravilo omogoča vzpostavitev enakosti orožji strank v kazenskem postopku in s tem pravic iz 22., 23. in 29. člena Ustave ter tudi obdolženčeve pravice do varstva njegove osebnosti in dostojanstva. Pritožba ponovno navaja, da je policija dokaze, to je fotografije in posnetke priče C. C. ter korespondenco med navedeno pričo in obdolžencem ter pričo D. D., pridobila na nedovoljen način, ker naj bi jih policist E. E. z lastnim telefonom posnel z Instagram profila priče C. C. Četudi je C. C. dovolila pregled telefona in prenos podatkov naj bi bilo za to potrebno soglasje obdolženca in soudeleženca v komunikaciji F. F.

12.Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožba sicer navaja, da je smisel izločitve nezakonito pridobljenih dokazov v odpravi posledic kršitve človekovih pravic in s tem pravic iz 22. 23. in 29. člena Ustave, vendar pri tem ponovno ne konkretizira v čem je način pridobitve dokazov s fotografiranjem in snemanjem zaslona mobilnega telefona priče C. C. in komunikacije obdolženca in priče D. D. s pričo C. C., ki jo je ta sama in prostovoljno pokazala policiji in prostovoljno privolila v slikanje in snemanje, nezakonito. Pritožba tudi ne konkretizira v čem je sodišče prve stopnje prezrlo nujno zagotavljanje minimalnih procesnih jamstev iz Ustave in EKČP. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje v sklepu o zavrnitvi zahteve za izločitev dokazov pravilno in dovolj izčrpno pojasnilo, da so bili dokazi pridobljeni na običajen način in zakonito ter pravilno pretehtalo, da soglasje obdolženca in ostalih udeležencev v komunikaciji s pričo C. C., da sme komunikacijo razkriti policiji, ni bilo potrebno.

13.Pritožba v zvezi z izločitvijo zadevnih dokazov dodatno očita, da je C. C., v noči, ki jo je posnela, tudi sama kršila določbe zakona, na razgovor pa je bila vabljena ne da bi ji bil dan primeren pravni pouk kot obdolženki. Pritožba očita, da ni bila poučena, da se ji ni treba zagovarjati, niti odgovarjati na posamezna vprašanja, smiselno enako naj ne bi bila poučena niti glede objav oziroma posnetkov in fotografij, ki jih je imela v svojem telefonu.

14.Na podlagi 34. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol) policisti zbirajo obvestila od oseb, ki bi lahko dale koristne podatke za uspešno opravljanje policijskih nalog, sodelovanje oseb pri zbiranju obvestil pa je prostovoljno. Na podlagi 35. člena ZNPPol smejo policisti v uradne prostore, po telefonu vabiti osebo, ki bi lahko dala koristne podatke za opravljanje policijskih nalog. Na podlagi 36. člena ZNPPol smejo policisti otroka vabiti le preko staršev ali skrbnika, ko vabijo mladoletnika pa morajo hkrati obvestiti starše ali skrbnika. Na podlagi istega člena ZNPPol smejo policisti izjemoma vabiti tudi osebe, ki bi lahko dale koristne podatke za preverjanje strokovnosti izvedenih policijskih nalog oziroma pooblastil, notranje varnosti ali integritete delavcev policije.

15.Na podlagi drugega odstavka 8. člena Pravilnika o notranji varnosti v policiji (Pravilnik) začne policija notranjevarnostni postopek na podlagi podatkov, zbranih obvestil, prijave ali zaznave odklonskega pojava ali ravnanja. Na podlagi tretjega odstavka tega člena se notranjevarnostni postopek izvaja toliko časa, kot je nujno potrebno za ugotovitev vseh dejstev in okoliščin odklonskih pojavov in ravnanj, če pa se z notranjo preiskavo ugotovi sum storitve kaznivega ravnanja, policija uvede ali predlaga uvedbo postopka pred pristojnimi organi in sprejme ukrepe za vzpostavitev notranje varnosti. Na podlagi 3. člena Pravilnika policija zagotavlja anonimnost prijavitelja odklonskega pojava ali ravnanja uslužbenca policije.

16.Policija mora osebi podati pravni pouk po četrtem odstavku 148. člena ZKP, kadar pri zbiranju obvestil ugotovi, da zanjo obstajajo razlogi za sum, da je storila ali sodelovala pri storitvi kaznivega dejanja. Ob zaslišanju priče pa je to na podlagi drugega odstavka 240. člena ZKP, treba opozoriti, da je dolžna govoriti resnico, da ne sme ničesar zamolčati, da pomeni kriva izpovedba kaznivo dejanje ter, da ni dolžna odgovarjati na posamezna vprašanja, če je verjetno, da bi s tem spravila sebe ali svojega bližnjega sorodnika v hudo sramoto, znatno materialno škodo ali v kazenski pregon (238. člen ZKP) in to opozorilo vpisati v zapisnik.

17.Iz uradnega zaznamka o zbranih obvestilih z dne 16. 7. 2018 (list. št. 102-105) izhaja, da je bil dne 16. 7. 2018 v pisarni inšpektorjev za notranje preiskave v SD PU ... opravljen razgovor z mladoletnico C. C. Razgovor je vodil policijski inšpektor E. E., ob prisotnosti policijskega inšpektorja G. G. in H. H., očima in zakonitega zastopnika mladoletnice. Iz navedenega uradnega zaznamka dalje izhaja, da sta inšpektorja razgovor opravila pri izvajanju notranjevarnostnih postopkov in ukrepov v zvezi s posnetkom na družbenem omrežju Instagram, ki ga je objavila mladoletnica C. C. Razgovor se je, na podlagi 34. in 35. člena ZNPPol, v zvezi z 31. členom Zakona o organizaciji in delu policije (ZODPol) ter na podlagi 8. in 9. člena Pravilnika, opravil v soglasju s starši in mladoletnico. Mladoletnici in zakonitemu zastopniku je bil predstavljen namen razgovora, ki je bil, pojasniti situacijo na posnetku z družbenega omrežja Instagram, z oznako 2018.mp4 (CD na list. št. 124), ki ga je policija pred tem prejela iz dveh virov, pri čemer za oba velja institut anonimnosti. Iz navedenega uradnega zaznamka dalje izhaja, da je mladoletnica ob ogledu posnetka pojasnjevala, kaj je na njem vidno ter hkrati opisala dogajanje v noči, ki jo je preživela s policisti v policijskem vozilu in v kateri so nastali zadevni posnetki, ki jih je objavila na družabnem omrežju Instagram. Prav tako iz navedenega uradnega zaznamka izhaja, da sta mladoletnica in njen zakoniti zastopnik (očim) podala ustno privolitev, da se zavarujejo sporočila obdolženca in policista D. D. z mladoletnico, trije videi, ki jih je ustvarila mladoletnica in stika I. in J. iz njenega imenika. Tako se je zavarovala vsa korespondenca med mladoletnico in stikoma I. ter J., stika sama ter trije videi, ki so priloge navedenega uradnega zaznamka o zbranih obvestilih.

18.Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz spisovnega gradiva tako izhaja, da je policija v konkretnem primeru, prejela prijavo odklonskega pojava oziroma ravnanja uslužbencev policije, ob kateri je prejela tudi posnetek z oznako 2018.mp4 (CD na list. št. 124). Pritožbeno sodišče je ob pregledu navedenega posnetka ugotovilo, da so na njem vidne sporne fotografije, kot izhaja iz navedenega uradnega zaznamka (list. št. 102-105). Na podlagi navedene prijave je policija uvedla notranjevarnostni postopek po 8. členu Pravilnika. V tem postopku je na podlagi 9. člena Pravilnika opravila razgovor z mladoletno C. C., ki je bil prostovoljen. Ob koncu navedenega razgovora so policisti zavarovali tudi posnetke zaslona, komunikacijo in stika, kot izhaja iz navedenega uradnega zaznamka. Pritožbeno sodišče dalje ugotavlja, da so policisti tako za razgovor kot za posnetke zaslona mladoletnice pridobili soglasje zakonitega zastopnika mladoletnice, njenega očima, ki je bil pri razgovoru navzoč, kot tudi mladoletnice same. Ne gre prezreti, da so policisti posnetek pridobili iz drugega vira že pred razgovorom z mladoletnico. Pritožbeno sodišče izpostavlja, da C. C. v opisanem konkretnem postopku ni bila osumljena nobenega prekrška ali kaznivega dejanja.

19.Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz uradnega zaznamka o zbranih obvestilih z dne 16. 7. 2018 (list. št. 102-105) sicer res izhaja, da je C. C. povedala, da je kot mladoletnica, brez vozniškega dovoljenja, vozila policijsko službeno vozilo, vendar pritožbeno sodišče izpostavlja, da v zadevnem postopku, ki je predmet pritožbenega preizkusa, C. C. ni v vlogi obdolženke in v konkretnem primeru ne gre za kršitev četrtega odstavka 148. člena ZKP. Pritožbeni očitek se tako v tem delu izkaže kot neutemeljen.

20.Prav tako pritožba ne more uspeti z navedbami, da naj bi bilo soglasje policistov za fotografiranje in snemanje ter objavo posnetkov nujno, saj da C. C. ni bila v policijskem postopku in s snemanjem ni varovala lastnih pravic, obdolženec pa ni bil v vlogi absolutno javne osebe, saj z C. C. ni opravljal postopka. Pritožba navaja, da morebitno zavedanje obdolženca, da C. C. snema in da to lahko uporabi ni dovolj za njen opravičen poseg v obdolženčevo ustavno zavarovano pravico do zasebnosti. C. C. naj bi posnetke napravila izključno z namenom škodovanja obdolžencu oziroma z namenom njegovega javnega zaničevanja.

21.Pravica do zasebnosti iz 35. člena Ustave vzpostavlja posamezniku krog intimnega lastnega delovanja, kjer sme z garancijo države sam odločati o tem, katere posege vanjo bo dopustil.² Po ustaljeni ustavno sodni presoji je zadeva lahko zasebna glede na njeno vsebino (funkcionalni vidik) ali glede na prostor, kjer se odvija (prostorski vidik).³ Pred razkritjem so varovane posameznikove osebne zadeve, ki jih želi ohraniti skrite in ki po naravi stvari ali glede na moralna in drugačna ustaljena pravila ravnanja v družbi veljajo za taka.⁴ Pri tem je mogoče področja zasebnega življenja posameznika razdeliti na intimno in družinsko življenje, zasebno življenje ter življenje posameznika v javnosti, pri čemer splošno velja, da čim manj intimno je področje zasebnega življenja posameznika, tem manjšo pravno zaščito uživa, pri čemer pa je potrebno upoštevati tudi značilnosti subjekta v katerega pravice se posega.⁵ Brez privolitve prizadetega je tako dovoljeno objaviti zlasti tisto, kar je pomembno za značaj, dejanje in mišljenje oseb, glede na njihovo javno udejstvovanje.⁶

22.V konkretnem primeru je obdolženec v kritični noči, v času opravljanja uradnih nalog po ZNPPol, na katere je bil, kot vodja patrulje, skupaj s sodelavcema napoten z delovnim nalogom, v službeno vozilo povabil oziroma dovolil vstop mladoletnici C. C., ne da bi, kot pravilno navaja obramba, pri tem z njo opravil postopek. Dogajanje zadevne noči je mladoletnica fotografirala, snemala ter delila na svojem Instagram profilu. Iz spornih fotografij in posnetkov ne izhajajo osebni podatki oseb na posnetkih in ne vsebina zasebne komunikacije (pogovorov) med njimi, prav tako oseb ni mogoče identificirati.

23.Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je imel obdolženec v zadevni noči, v službenem času, med opravljanjem uradnih nalog po ZNPPol, na podlagi delovnega naloga, kot vodja patrulje, status uradne osebe, kot to v izpodbijani sodbi pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje. Posnetki, ki jih je mladoletna C. C. fotografirala in snemala ter objavila so tako nastali v delovnem času policistov, med njimi obdolženca, v službenih prostorih - vozilu, med tem, ko naj bi opravljali delovne naloge v skladu z delovnim nalogom in ZNPPol. Glede na navedeno ter glede na dejstvo, da iz posnetkov ne izhaja ne zasebna korespondenca, ne osebni podatki in ne identiteta obdolženca pritožbeno sodišče ocenjuje, da je imel obdolženec v tem omejenem kritičnem času status uradne in s tem absolutno javne osebe, sploh pa mladoletnica s svojim snemanjem ni posegla v njegovo zasebno življenje. Pritožbeno sodišče v tem delu tako zaključuje, da ni prišlo do kršitve pravice obdolženca iz 35. člena Ustave in se pritožbeni očitki v tem delu tako izkažejo kot neutemeljeni.

24.Glede na pojasnjeno pritožbeno sodišče ugotavlja še, da se kot neutemeljen izkaže tudi pritožbeni očitek, da je zaradi kršitve ekskluzijskih pravil prišlo do kršitve pravic obdolženca iz 22., 23. in 29. člena Ustave.

25.Do pritožbenega očitka, da je mladoletna C. C. napravila posnetke izključno z namenom škodovanja obdolžencu oziroma z namenom njegovega javnega zaničevanja se pritožbeno sodišče ne more opredeliti iz dveh razlogov. Prvič ker pritožba ne konkretizira iz katerih okoliščin naj bi namen C. C. izhajal ter drugič, ker ni jasno kakšno kršitev naj bi v zvezi s to navedbo v izpodbijani sodbi zagrešilo sodišče prve stopnje.

26.Prav tako je neutemeljen pritožbeni očitek, da policija do posnetkov, ki jih je mladoletna C. C. objavila na Instagramu, ni prišla na zakonit način, ker da se z njihovo vsebino lahko seznanijo zgolj osebe, ki jim je C. C. to možnost dovolila, ter da so bile posnete s telefonom tretje osebe.

27.Pritožbeno sodišče se pridružuje razlogom sodišča prve stopnje iz sklepa II K 2393/2019 z dne 26. 9. 2023, s katerim je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevo obrambe za izločitev dokazov. V razlogih sodišče prve stopnje pojasni, da ZKP ne vsebuje posebnih določb glede načina zavarovanja dokazov, da pa se podatki v elektronski obliki, na podlagi 223. a člena ZKP, shranijo na drug ustrezen nosilec podatkov na način, da se ohrani istovetnost in integriteta podatkov ter možnost njihove uporabe v nadaljnjem postopku, kar je bilo v konkretnem primeru izvedeno na način, da je bil posnet zaslon na katerem so bile predvajane objave mladoletne C. C. na Instagramu, kot izhaja iz posnetka 2018.mp4 v spisu.

Glede zavrnitve dokaznih predlogov

28.Pritožba očita, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo dokazne predloge obrambe za zaslišanje prič E. E. in G. G., ki naj bi ju obramba predlagala z namenom preveritve zatrjevanih okoliščin o nedovoljenem načinu pridobitve posnetkov in fotografij s telefona priče C. C. ob njenem razgovoru, na katerega je bila vabljena kot občanka. V ta namen naj bi obramba predlagala tudi vpogled v zaslišanje te priče, kjer je omenjene okoliščine opisala.

29.V točki 4 obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje pojasnilo, da obramba po presoji sodišča prve stopnje ni izkazala materialnopravne relevantnosti in verjetnosti za uspeh z zaslišanjem predlaganih prič E. E. in G. G. zaradi česar je sodišče prve stopnje zavrnilo tudi predlog za branje njunih izpovedb iz drugega postopka.

30.Pritožbeno sodišče ocenjuje, da obramba res ni izkazala materialnopravne relevantnosti za zaslišanje navedenih prič in branje njunih izpovedb, saj naj bi z njunim zaslišanjem po pritožbenih navedbah dokazovala okoliščine o načinu pridobitve dokazov. Glede na to, da iz spisovnega gradiva izhaja, čemur v pritožbi pritrjuje tudi obramba, da je policija sporne dokaze (posnetke in fotografije) pridobila iz drugih virov že pred razgovorom z mladoletno C. C., s telefona C. C. pa tako, da jih je posnel eden od policistov, ni jasno, kaj bi z zaslišanjem navedenih prič obramba želela ugotoviti.

31.Sodišče prve stopnje je v točki 4 obrazložitve izpodbijane sodbe obrazložilo, da je zavrnilo dokazni predlog obrambe za branje zapisnika o zaslišanju C. C., v postopku o prekršku PR 493/2018, ker je v postopku o prekršku imela status kršiteljice oziroma obdolženke, kar pomeni, da je bil njen procesni položaj drugačen kot v zadevnem kazenskem postopku, v katerem je imela status priče. Prav tako je imela obramba ob njenem neposrednem zaslišanju možnost izpodbijati njeno verodostojnost, njenega zagovora iz drugega postopka pa ni mogoče neposredno uporabiti kot dokaza v zadevnem kazenskem postopku.

32.Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje predvsem v delu, da je bila priča C. C. v zadevnem kazenskem postopku zaslišana kot priča, ob tem zaslišanju pa je imela obramba možnost, da ji zastavlja vprašanja tudi o okoliščinah načina pridobitve dokazov. Pritožbeni očitek se v tem delu tako izkaže kot neutemeljen.

Glede ostalih pritožbenih očitkov

33.Pritožba očita, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih na podlagi katerih bi bilo mogoče zaključiti ali so v konkretnem primeru podani zakonski znaki kaznivega dejanja, zlasti storilčeva krivda. Hkrati pritožba navaja, da izvršitvena oblika v izreku izpodbijane sodbe ni dovolj konkretizirana, saj da iz nje ne gre razbrati, da gre resnično za prirejene podatke ter da zgolj zapis "vedoč" ne predstavlja direktnega naklepa.

34.Kazenskopravni pojem naklepa sestavljata dve psihološki prvini, to je zavest in volja. Pri storilčevem ravnanju je pomembno, kakšna je bila vsebina njegove zavesti in v kaj je bila usmerjena njegova volja v trenutku izvršitve kaznivega dejanja. Iz 25. člena KZ-1 izhaja, da je kaznivo dejanje storjeno z direktnim naklepom, če se je storilec zavedal svojega dejanja in ga je tudi hotel storiti, ali z eventualnim naklepom, če se je zavedal, da lahko stori dejanje, pa je v to privolil. Storilec mora imeti v naklepu vse objektivne sestavine izvršitvenega dejanja, svoje ravnanje pa mora ovrednotiti kot družbeno odklonsko, kot nepravo.⁷

35.Subjektivne znake kaznivega dejanja je sodišče prve stopnje obrazložilo v točki 19 obrazložitve izpodbijane sodbe. Ugotovilo je, da je bil obdolženec ob storitvi kaznivega dejanja prišteven, saj se sodišču prve stopnje, ne na podlagi obdolženčevega zagovora oziroma načina obrambe, ne na podlagi lastnih zaznav, ni pojavil dvom v obdolženčevo prištevnost.

36.Glede obdolženčevega naklepa je navedlo, da so izdelava poročila o opravljenih nalogah, kakor tudi opustitev vpisa pomembnih podatkov, zavestna in hotena ravnanja. Ocenilo je, da je obdolženec ravnal z direktnim naklepom. Sodišče prve stopnje je v navedeni točki obrazložitve ugotovilo, da je obdolženec, z namenom, da bi prikril, da se je strinjal z vstopom C. C., civilne osebe, v službeno vozilo, v službenem času, z navedbami v poročilu o opravljenih nalogah in opustitvi navedb pomembnih podatkov hotel prikazati nadrejenim, da so policisti in kandidat v času nočne patrulje izvajali naloge, opredeljene v delovnem nalogu. Sodišče prve stopnje je navedlo, da je obdolženec, da bi dogajanje v času nočne patrulje prikazal kot običajno oziroma kot da so bile izvedene izključno naloge po delovnem nalogu, priredil podatke v poročilu o opravljenem delu teko, da je določenemu vozniku pripisal opravljanje preizkusa alkoholiziranosti, čeprav je vedel, da ga ta ni opravil, navedbo podatkov o opravljenih dveh drugih preizkusih alkoholiziranosti pa je opustil, čeprav gre za pomembna podatka, ki se nanašata na uporabo policijskih pooblastil. Na tak način pa naj bi onemogočil preverjanje kdo je 11. 7. 2018 opravil preizkus alkoholiziranosti, ob enem pa je s tem prikril, da je preizkus alkoholiziranosti opravila najmanj ena oseba v službenem vozilu in s tem prikril, da je ta oseba - C. C., opravila preizkus alkoholiziranosti brez vsakršne pravne podlage. Takšno oceno je sodišče prve stopnje oprlo tudi na dejstvo, da je obdolženec kljub poteku več let od obravnavanih dogodkov navedel več podrobnosti o dogajanju v času nočne patrulje in v času pisanja poročila o opravljenih nalogah, pa tudi o samem poročilu, iz česar je sodišče prve stopnje sklepalo, da ima obdolženec dober spomin. Glede na navedeno in glede na dejstvo, da naj bi patrulja v kritični noči, glede na poročilo o opravljenih nalogah, obravnavala zgolj dva voznika, je sodišče prve stopnje presodilo, da je nelogično in neživljenjsko, da se obdolženec, če bi mu D. D. res narekoval podatke, ki jih je zapisal v svojo beležko, in če ti res ne bi bili pravilni, kot je zatrjeval v zagovoru, ne bi spomnil oseb oziroma voznikov, ki so ju obravnavali po polnoči. Sodišče prve stopnje je končno ocenilo, da se je obdolženec z več leti delovnih izkušenj zagotovo zavedal protipravnosti svojega ravnanja.

37.Zakonski znaki kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja uradne listine po prvem odstavku 259. člena KZ-1 so določeni alternativno: (i) vpis lažnih podatkov v uradno listino ali (ii) opustitev vpisa pomembnih podatkov v uradno listino ali (iii) potrditev uradne listine z lažno vsebino s svojim podpisom oziroma pečatom ali (iv) omogočanje sestave uradne listine s svojim podpisom ali pečatom, ki jih, vsakega od njih, izvrši uradna oseba.

38.Pritožbeno sodišče izpostavlja, da se obdolžencu očita storitev kaznivega dejanja po prvem odstavku 259. člena KZ-1 s tem, da je kot uradna oseba v uradno listino vpisal lažne podatke in ni vpisal kakšnega pomembnega podatka. Iz točke 19 obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje v njej ugotovilo, da je imel obdolženec v naklepu tako vpis lažnih podatkov v uradno listino, kot opustitev vpisa pomembnih podatkov v uradno listino, v točki 7 obrazložitve izpodbijane sodbe pa je ugotovilo, da je obdolženec v kritičnem času imel status uradne osebe ter da gre pri poročilu o opravljenem delu za uradno listino. Glede na navedeno pritožbeno sodišče v tem delu zaključuje, da kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana in je ta pritožbeni očitek neutemeljen.

39.Pritožbeno sodišče dodaja še, da oblika krivde v konkretnem primeru storitve kaznivega dejanja po prvem odstavku 259. člena KZ-1 ni izrecni zakonski znak kaznivega dejanja ter da na obstoj naklepa sodišče sklepa iz relevantnih okoliščin in dejstev, navajanje teh dejstev in okoliščin ter zaključek o obstoju določene oblike krivde, ki ni izrecni zakonski znak kaznivega dejanja pa sodišče navede v obrazložitvi. Zmotno je zato stališče pritožnika, da v izreku opisan življenjski dogodek, nima natančno opredeljenih vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja.

40.Prav tako pa je po oceni pritožbenega sodišča neutemeljen pritožbeni očitek, da iz konkretnega opisa kaznivega dejanja ne gre razbrati, da gre resnično za prirejene podatke.

41.Iz konkretnega opisa kaznivega dejanja v izreku izpodbijane sodbe izhaja, da naj bi obdolženec v poročilo o opravljenih nalogah lažno vpisal, da je dne 11. 7. 2018 med 2.30 in 3.00 uro v K. z okolico L. L. opravil preizkus alkoholiziranosti z rezultatom 0,22 mg/l alkohola, vedoč, da L. L. preizkus alkoholiziranosti ni bil odrejen, in v to isto poročilo o opravljenih nalogah ni zapisal, da sta bila tega dne preizkusa alkoholiziranosti opravljena tudi ob 00.46 uri in ob 4.46 uri, kar je bil dolžan storiti na podlagi 130. člena ZNPPol.

42.Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v konkretnem delu opisa kaznivega dejanja v izreku izpodbijane sodbe pravilno podana teza tožilstva, da naj bi obdolženec v poročilo vpisal lažne podatke, pri čemer so navedeni podatki, ki naj bi jih vpisal ter okoliščine iz katerih izhaja, da so bili podatki lažni ter da je obdolženec za to vedel. Pritožbeno sodišče prav tako ugotavlja, da iz tenorja obtožbe pravilno izhaja, da obdolženec nekaterih pomembnih podatkov ni vnesel, da je konkretizirano kdaj sta bila testa alkoholiziranosti izvedena ter da je opredeljeno, da bi bil obdolženec to dolžan storiti. Glede na navedeno pritožbeno sodišče v tem delu zaključuje, da je kaznivo dejanje v izreku izpodbijane sodbe dovolj in pravilno konkretizirano in so konkretizirani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja po prvem odstavku 259. člena KZ-1 ter se tako pritožbeni očitek v tem delu izkaže kot neutemeljen.

43.Glede na vse navedeno glede naklepa obdolženca pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prav tako neutemeljen pritožbeni očitek, da s tem, ko je sodišče prve stopnje iz konkretnega opisa kaznivega dejanja izpustilo, da je bil obdolženec tisti, ki je ob 1.45 uri opravil preizkus alkoholiziranosti, niso več podani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja po prvem odstavku 259. člena KZ-1. Pritožbeno sodišče izpostavlja, da je za izpolnitev zakonskega znaka lažnega vpisa oziroma ne vpisa kakšnega pomembnega podatka bistveno to, da je obdolženi kot uradna oseba v uradno listino vpisal podatek, ki je bil lažen oziroma, da ni vpisal podatka, ki je bil pomemben, kar pa po oceni pritožbenega sodišča iz konkretnega opisa kaznivega dejanja v izreku izpodbijane sodbe jasno izhaja.

44.Pritožba dalje očita, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni podalo razlogov, čemu ni sledilo zagovoru obdolženca in izpovedbi priče F. F., izpovedbam prič C. C. in D. D. pa le delno.

45.Sodišče prve stopnje se je do zagovora obdolženca opredelilo v točki 17 obrazložitve izpodbijane sodbe v kateri je ocenilo tudi izpovedbe prič F. F., C. C. in D. D.

46.Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožbene navedbe ne presegajo nestrinjanja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, prav tako pa je po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje v točki 17 obrazložitve izpodbijane sodbe, zadostno in primerno obrazložilo zakaj ni sledilo zagovoru obdolženca ter v kakšni meri in zakaj ni sledilo izpovedbi navedenih prič. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da v tem delu kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana in se tako v tem delu pritožbeni očitek izkaže kot neutemeljen.

47.Ker s preostalimi pritožbenimi navedbami pritožnik, po oceni pritožbenega sodišča zgolj nasprotuje ugotovitvam sodišča prva stopnje in ponuja lastno dokazno oceno in ker pritožbeno sodišče v pritožbenih navedbah ni prepoznalo očitanih kršitev, prav tako pa ni ugotovilo drugih kršitev zakona, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zagovornice v celoti zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

48.Pritožbeno sodišče je obdolženca oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka, pri tem pa je upoštevalo okoliščine in dejstva, ki jih je v točki 21 obrazložitve izpodbijane sodbe navedlo sodišče prve stopnje.

-------------------------------

1VSRS Sodba I Ips 6400/2015-69 z dne 8. 9. 2016.

2USRS Odločba Up-50/99 z dne 14. 12. 2000.

3Farmany, P. (2019). 35. člen V: Komentar Ustave Republike Slovenije (KURS) / Avbelj, M. (ur.). Nova Gorica: Nova univerza, Evropska pravna fakulteta, str. 339-349.

4USRS Odločba U-I-272/98 z dne 8. 5. 2003.

5USRS Odločba Up-50/99 z dne 14. 12. 2000.

6Prav tam.

7Bele, I. (2001). 17. člen. V: Kazenski zakonik s komentarjem, Splošni del. Ljubljana: GV Založba, str. 154-155.

Zveza:

Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 83 Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 259, 259/1 Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 35

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.