Jedro

Po določbi 281. člena ZPIZ ima zavod pravico zahtevati povrnitev škode od tistega, ki je namenoma ali iz velike malomarnosti povzročil invalidnost, telesno okvaro ali smrt zavarovanca. 4. odstavek 281. člena ZPIZ določa, da zavod določi najnižji in najvišji znesek odškodnine, ki jo lahko zahteva od fizične osebe, ki je odškodninsko odgovorna po določilih citiranega člena. Ker zavod teh zneskov ni določil, ni pravne podlage, da od povzročitelja škode (voznik avtomobila, ki je povzročil prometno nesrečo, v kateri je umrl zavarovanec zavoda) terja odškodnino, ki jo predstavlja priznana družinska pokojnina, ki so jo družinski člani prejeli po umrlem zavarovancu.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem naj bi tožena stranka plačala 575.915,64 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamičnih zneskov do plačila ter povrnila stroške postopka, ker je zaključilo, da za vtoževano terjatev ni ustrezne pravne podlagi glede na 4. odst. 281. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava, s predlogom na spremembo v smeri ugoditve zahtevku oz. podrejeno predlaga razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ne strinja se z materialno-pravnih stališčem prvostopenjskega sodišča in meni, da je v konkretni zadevi podana pravna podlaga za vtoževano odškodnino iz 281. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, saj je bil zahtevek po višini oblikovan v skladu z 286. členom istega zakona.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi gre za spor o odškodninski odgovornosti povzročitelja smrti zavarovanca tožeče stranke in sicer po 281. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92, s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZPIZ-92), o čemer je izdana pravilna zavrnilna sodna odločba, saj ni ustrezne pravne podlage za odmero odškodnine po višini. Na podlagi 1. odst. 281. člena citiranega zakona zavod sicer lahko zahteva povrnitev povzročene škode od tistega, ki je namenoma ali iz velike malomarnosti povzročil invalidnost, telesno okvaro ali smrt zavarovanca, vendar je zakonodajalec Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije v 4. odst. istega člena zavezal, da določi najnižji in najvišji znesek odškodnine, ki jo lahko zahteva od fizične osebe. Ker takšnega podzakonskega pravnega akta tožeča stranka ni izdala, ni pravne podlage za presojanje vtoževane terjatve po višini, kot pravilno razloguje že prvostopenjsko sodišče. Vsakršna drugačna interpretacija in uporaba te določbe oz. drugačna odločitev od izpodbijane, bi bila arbitrarna in s tem v nasprotju z načelom pravne države. Navedene pravne praznine, ki je že z zakonom izrecno prepuščena tožečemu zavodu v ureditev, namreč ni mogoče, niti ni dopustno zapolniti z nobenim od razlagalnih argumentov. Analogna uporaba 2. odst. 286. člena ZPIZ-92 ni sprejemljiva, ker primer urejanja višine odškodnine po tej določbi ni v tolikšni meri podoben obravnavanemu, da bi bilo to zakonsko normo dopustno uporabiti v konkretni zadevi. Glede na 1. odst. 286. člena citiranega ZPIZ-92 se namreč določba 2. odst. istega člena nanaša na oblikovanje višine odškodnine v primerih odškodninske odgovornosti iz 282. in 283. člena zakona, to je odgovornosti pravnih in ne fizični oseb.

Zaradi obrazloženega, ko torej uveljavljani pritožbeni razlog iz 3. tč. 1. odst. 353. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90, v nadaljevanju ZPP-77), v zvezi s 1. odst. 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99; v nadaljevanju ZPP-99) ni podan, je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo pravilno ter zakonito odločitev prvostopenjskega sodišča.