Jedro

V obravnavani zadevi sam obstoj škode ni sporen, nedokazani pa so ostali elementi civilnega delikta, saj tožnik ni dokazal, da je sploh prišlo do zatrjevane prometne nesreče oziroma da se je poškodoval na zatrjevani način.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnik je v tožbi zatrjeval, da se je kot voznik kolesa z motorjem poškodoval v nesreči 25.10.1997, ko je vanj z avtomobilom trčil K. F., katerega odgovornost je bila zavarovana pri toženki. Sodišče prve stopnje je po obširno izvedenem dokaznem postopku njegov tožbeni zahtevek za plačilo 1.200.000 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo zavrnilo, ker tožnik ni dokazal zatrjevanega načina nastanka škode.

Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Tožnik v pravočasni reviziji proti sodbi pritožbenega sodišča uveljavlja revizijske razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje, podrejeno pa razveljavitev obeh sodb in tako njuno spremembo, da se njegovemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. V razlogih zatrjuje, da je dokazal potek nesreče in svojo poškodbo, da je sodišče do najmanjše podrobnosti preverilo njegovo prijavo pri zdravniku, da njegove trditve potrjuje tudi zanesljiva priča F., izvedenec medicinske stroke, izvedenec prometne stroke, sledovi na poškodovanem vozilu in motorju itd. Zato je sodišče na podlagi teh dejstev zmotno uporabilo materialno pravo, načelo pravičnosti in poštenosti glede na dokaze, ki neizpodbitno kažejo, da je bil poškodovan. Ni razlogov, zakaj sodišče verjame enemu izvedencu, drugemu pa ne, ni tudi razlogov, katerim dokazom verjame. Pritožbeno sodišče v celoti ignorira pritožbene navedbe in dejansko stanje, ki je bilo dokazano s pričami in izvedenci. Skladnost materialnega prava in dejanskega stanja zagotovo ne gre skupaj, zato je v takem ravnanju pritožbenega in prvostopenjskega sodišča podana kršitev materialnega prava, saj to določa, da mora biti skladno interpretirano z dejanskim stanjem, ne pa v nasprotju. Tožnik tudi zatrjuje, da je pred pritožbenim sodiščem prišlo do bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki nanjo ni odgovorila (tretji odstavek 375. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Iz povzetih revizijskih navedb izhaja, da tožnik z njimi izpodbija dejanske ugotovitve obeh sodišč, česar pa v revizijski fazi postopka ne more uveljaviti, saj po izrecni določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP z revizijo ni mogoče izpodbijati pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja. Ne gre za to, da tožnik ne bi dokazal samega obstoja škode, pač pa ni dokazal zatrjevanega načina njenega nastanka in zatrjevanega škodnega dogodka, s tem pa tudi ne odgovornosti tožene zavarovalnice, pri kateri je bila zavarovana odgovornost zatrjevanega povzročitelja K. F., tožnikovega svaka. Sodišči sta namreč ugotovili, da je neresnična tožnikova izpoved, da se je pri svoji osebni zdravnici zglasil že naslednji dan po zatrjevani nesreči z dne 25.10.1997. To je dokazano storil šele 30.10.1997. Ugotovili sta tudi neresničnost tožnikove izpovedi o prijavi nesreče policiji en dan po njej, to je bilo storjeno šele šesti dan. S pomočjo dveh izvedencev je prvostopenjsko sodišče ugotovilo neverodostojnost tožnikove trditve o poteku zatrjevane prometne nesreče. V nasprotju z revizijskimi trditvami je upoštevalo mnenje obeh izvedencev cestnoprometne stroke, le da je bilo mnenje drugega izvedenca bolj popolno. Na podlagi šesti dan po nesreči narejene skice o sledovih drsenja avtomobila na cestišču in o njegovem obračanju (zaradi česar naj bi prišlo do zadetja tožnika, ki je pripeljal nasproti s kolesom z motorjem), fotografij o teh sledovih, fotografij o poškodbah na avtomobilu in kolesu z motorjem, ogleda na kraju samem in pravil stroke je izvedenec upošteval več možnih variant in situacij, v katerih bi lahko prišlo do zatrjevanega trčenja, vendar nobena ni potrjevala tožnikovega opisa poteka prometne nesreče. Izvedenec je tudi ugotovil, da poškodbe na obeh vozilih niso skladne, ker se ne ujemajo po višini. Nejasno je, zakaj se tožnik sklicuje na dokaz z izvedencem medicinske stroke, saj ta dokaz v postopku na prvi stopnji ni bil izveden.

Neutemeljena je torej revizijska trditev, da vsi dokazi potrjujejo tožnikove trditve. Res je ravno nasprotno. Neutemeljen je revizijski očitek pritožbenemu sodišču, da je ignoriralo tožnikove pritožbene trditve. Pritožbeno sodišče je potrdilo dejansko stanje, kot ga je ugotovilo prvostopenjsko sodišče. Njegovi razlogi so sicer krajši od razlogov prvostopenjskega sodišča, vendar je ob strinjanju z njimi to tudi razumljivo in pravilno. Iz razlogov pritožbene sodbe izhaja, da se je pritožbeno sodišče ukvarjalo z relevantnimi pritožbenimi navedbami glede izpodbijane dokazne ocene, vendar ga te navedbe niso prepričale. Taki razlogi ustrezajo zahtevi iz prvega odstavka 360. člena ZPP, da mora pritožbeno sodišče navesti rezultat po uradni dolžnosti upoštevnih pritožbenih razlogov in presoditi tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena.

Tožnik samo s prepisom zakonske določbe 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ne more uspešno uveljaviti te procesne kršitve, ki jo očita pritožbenemu sodišču. Da bi revizijsko sodišče ta revizijski razlog sploh lahko obravnavalo, bi moral tožnik jasno opredeliti, katera odločilna dejstva naj bi manjkala ali katera odločilna dejstva naj bi bila v medsebojnem nasprotju itd. Sam nastanek škode mora biti vzročno povezan z nedopustnim ravnanjem povzročitelja in njegovo odškodninsko odgovornostjo (prvi odstavek 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR v zvezi s prvim odstavkom 178. člena ZOR). V obravnavani zadevi sam obstoj škode ni sporen, nedokazani pa so ostali ostali elementi civilnega delikta. Zato ugotovljeno dejansko stanje že glede samega temelja odškodninskega zahtevka ni omogočalo take uporabe navedenih zakonskih določb, da bi tožnik v pravdi lahko uspel. Odločitev obeh sodišč o zavrnitvi njegovega tožbenega zahtevka oziroma njegove pritožbe sta torej materialnopravno pravilni.

Revizijsko sodišče je zato na podlagi 378. člena ZPP tožnikovo neutemeljeno revizijo zavrnilo in z njo tudi njegove priglašene revizijske stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).