Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VDSS Sklep Pdp 279/2023

ECLI:SI:VDSS:2023:PDP.279.2023 Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

preizkus ocene dela uporaba kriterijev
Višje delovno in socialno sodišče
13. julij 2023
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Dejstva lahko najdejo pot v dejansko podlago sodbe samo preko navedb strank v skladu s 7., 180. in 212. členom ZPP. Trditvene podlage ni dovoljeno nadomestiti ali dopolniti z dokazi.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Pritožbeno sodišče v zadevi odloča drugič. S sodno odločbo Pdp 458/2020 je delno ugodilo pritožbi toženke in prvostopenjsko sodbo I Pd 865/2018 razveljavilo glede odločitve o oceni iz ocenjevalnega lista ter v tem delu tožbo zavrglo, v preostalem pa je pritožbo zavrnilo, potrdilo razveljavitev sklepa toženke z dne 30. 5. 2018 in odločilo, da stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je s sklepom VIII Ips 36/2021 ugodilo reviziji toženke, odločitvi nižjih sodišč razveljavilo v delu, ki se nanašata na razveljavitev sklepa toženke z dne 30. 5. 2018 in odločitev o pravdnih stroških, ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Presodilo je, da tožnici v postopku preizkusa ocene delovne uspešnosti za leto 2017 ni bila kršena pravica do izjave, ter dalo napotilo, da je treba ugotoviti, ali je bila ta ocena vsebinsko ustrezna.

2. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep toženke z dne 30. 5. 2018 in ji naložilo, da mora tožnici povrniti 2.465,37 EUR pravdnih stroškov.

3. Toženka se pritožuje zoper sodbo zaradi vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče v ponovljenem sojenju storilo bistveno kršitev določb postopka, ker je na naroku 25. 10. 2022 ponovno zaslišalo tožnico. Ta v postopku pred komisijo ni uveljavljala, da ocenjevalka od A. A. ni pridobila in upoštevala ocene delovne uspešnosti za prvo četrtletje. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker v sodbi niso navedeni razlogi za stališče, da ocenjevanje ni bilo izvedeno na ustrezen način, ker toženka ni upoštevala ocene A. A. V sodnem postopku je tožnica očitala le komisiji in ne ocenjevalki, da se ni ukvarjala z navedeno okoliščino. Skladno z Uredbo o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede oceno javnega uslužbenca določi odgovorna oseba (konkretno glavna inšpektorica B. B.) oziroma nadrejeni po njenem pooblastilu. Glavna inšpektorica ni bila dolžna pooblastiti svojega podrejenega za ocenjevanje delovne uspešnosti tožnice v prvem četrtletju 2017. Zmotna je ugotovitev sodišča, da bi bila ocena nadrejenega A. A. relevantna, ker predstavlja četrtino ocenjevalnega obdobja. Ker je bila tožnica v tem obdobju odsotna z dela praktično ves mesec, je šlo dejansko le za šestino celotnega ocenjevalnega obdobja. B. B. je bila seznanjena z delom tožnice v prvem četrtletju, saj se je z A. A. o tem pogovorila pred njegovim odhodom v C. A. A., ki je delal v D. in z delom tožnice ni bil neposredno seznanjen, je pojasnil, da je po njegovi oceni delala dobro in vestno, in ne odlično ali zelo dobro, kot je zatrjevala tožnica. Povedal je, da ni vsebinsko preverjal popisa sredstev, ki ga je tožnica opravila kot predsednica inventurne komisije. Organizacija dela tožnice kot predsednice inventurne komisije, s katero je sodišče zmotno utemeljevalo vsebinsko neustreznost ocene po kriteriju strokovnosti, je predmet drugega kriterija. V zvezi s kriterijem strokovnosti je tožnica pred sodiščem zatrjevala, da službenih vozil ni popisala sama, ker ni bila prisotna v C. Na naroku 25. 10. 2022 je priznala, da je bila osebno prisotna na popisu v C., zato se ne more izgovarjati na člane inventurne komisije. Če vozil ni bilo na tej lokaciji, bi se morala o tem prepričati sama (npr. tako, da bi zaposlene vprašala, kje so vozila, ali zahtevala na vpogled izdane potne naloge in ustrezne evidence ipd.). Podano je neskladje, saj je tožnica v zahtevi za preizkus ocene zatrjevala, da službenih vozil niso mogli popisati, ker so bili z njimi na terenu, v izpovedi pa, da naj bi vprašala osebo, zadolženo za vsa službena vozila, in ji je ta odgovorila, da je vse v redu. Izpoved tožnice je v nasprotju s trditveno podlago. Nasprotuje dokazni oceni sodišča glede očitka neupoštevanja navodil v zvezi z opremljanjem računov z žigom inšpektorata. Sodišče bi moralo slediti izpovedi ocenjevalke, da je tožnici dala ustrezna ustna navodila. Upoštevati bi moralo, da vsako nestrokovno ravnanje pomeni, da je tožnica ravnala pod pričakovanji oziroma zadovoljivo. Glede kriterija pravočasnosti opravljenega dela sodišče ni dokazno ocenilo izpovedi ocenjevalke, ki je upoštevala, da tožnica začete naloge ni mogla opraviti v bolniškem staležu, vendar je velikokrat odlašala z nalogami. Delo je tožnica opravila v pričakovanem obsegu, kar pomeni oceno „dobro“. Nobenih (nenujnih) nalog ni opravila pred iztekom roka, z nekaterimi pa je celo zamujala. Tožnica ni zmogla pravočasno opraviti zmanjšanega obsega dela v času prisotnosti na delovnem mestu. Zmotno je stališče sodišča, da je opravila delo nad pričakovanji zato, ker je bila veliko časa v bolniškem staležu in je imela zato manj časa za opravljanje svojega dela. Glede kriterija samostojnosti bi sodišče moralo upoštevati navedbe tožnice, da je pridobila potrditev nadrejene pri nalogah, ker se ji je očitalo, da pred zaključkom naloge ni dala kaj v potrditev. Ocenjevalka je povedala, da ji je tožnica prav vsak še tako trivialen dopis predhodno poslala v potrditev. Zato je zmotna presoja sodišča, da ocena „zadovoljivo“ po tem kriteriju ni ustrezna, ker je tožnica ocenjevalko seznanjala s svojim delom. Predlog tožnice glede medletnega popisa sredstev, ki po mnenju ocenjevalke ni bil potreben, še ne dokazuje nadpovprečne ustvarjalnosti, pač pa oceno dobro in skladno s pričakovanji. Sodišče je zmotno povezalo kriterij natančnosti s kriterijem strokovnosti pri popisu sredstev. Poleg tega je bila tožnica nenatančna pri izpolnjevanju potnih nalogov. Ker bi morala tožnica (finančnica) vsako listino (potni nalog), ki ima za posledico izplačilo iz proračuna, kritično presoditi in opozoriti na pomanjkljivosti, ni utemeljeno stališče sodišča, da gre le za avtomatizem pri podpisovanju potnih nalogov. Glede kriterija komuniciranja toženka vztraja, da že pomoč pri pripravi zahtevnejših dopisov tožnici, ki ima VII. stopnjo izobrazbe, utemeljuje nižjo oceno po tem kriteriju. Poleg tega bi moralo sodišče upoštevati, da je morala ocenjevalka potrditi tudi najbolj enostavna poročila, kar kaže na to, da je bila pisna komunikacija tožnice pod pričakovanji. Izpodbija odločitev o stroških postopka. Priglaša stroške pritožbe.

4. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri tem pa je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje zaradi zmotne materialnopravne presoje ugotovilo dejansko stanje nepopolno.

7. Tožnica, ki opravljala delo na delovnem mestu "finančnik", v tem sporu izpodbija oceno delovne uspešnosti zadovoljivo (2), ki jo je prejela za leto 2017. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je sklep z dne 30. 5. 2018 nezakonit, ker toženka ni pridobila oziroma upoštevala mnenja neposredno nadrejenega A. A. oziroma njegove ocene delovne uspešnosti tožnice v prvem četrtletju 2017, in ker pri letni oceni ni pravilno uporabila več kriterijev ocenjevanja.

8. Ni podana bistvena kršitev določb postopka, ki jo toženka uveljavlja s sklicevanjem, da je sodišče na naroku 25. 10. 2022 ponovno zaslišalo tožnico in na njeno izpoved oprlo svojo odločitev, čeprav ni prišla na narok 15. 9. 2022, na katerega je bila pravilno vabljena, svojega izostanka pa ni opravičila. Sodišče prve stopnje je po zaslišanju B. B. dne 15. 9. 2022 preložilo narok zaradi izvedbe dokazov z zaslišanjem A. A. in E. E. Na naslednjem naroku 25. 10. 2022 je izvedlo dokaz z zaslišanjem navedenih prič in tožnice. Ker je bila tožnica prisotna na tem naroku, jo je sodišče prve stopnje lahko zaslišalo.

9. Pritožba neutemeljeno očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi v sodbi ne bili navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, tj. na kakšni pravni podlagi je sodišče utemeljilo svoje stališče, da ocenjevanje ni bilo izvedeno na ustrezen način, ker toženka ni upoštevala ocene A. A. V točki 19 obrazložitve je sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da bi moral nadrejeni A. A. podati oceno tožničinega dela na podlagi izpostavljenih določb (tj. Uredbe o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede - Uredba; Ur. l. RS, št. 51/2008 in nadaljnji). Izpodbijana sodba torej vsebuje pravno podlago, ki je po mnenju sodišča prve stopnje narekovala sprejeto stališče. 10. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da bi morala toženka na podlagi izpostavljenih določb pridobiti mnenje oziroma oceno neposredno nadrejenega A. A. za obdobje od 1. 1. 2017 do 31. 3. 2017. Skladno s četrtim in šestim odstavkom 4. člena Uredbe izpolni ocenjevalni list oziroma oceno javnega uslužbenca določi bodisi odgovorna oseba (predstojnik ali poslovodni organ – prvi odstavek 2. člena Uredbe) bodisi od nje po pooblastilu določeni nadrejeni. Za podajo ocene delovne uspešnosti za leto 2017 je bila pristojna B. B. kot takratna predstojnica. Iz njene izpovedi izhaja, da se je z A. A. pogovorila in ga vprašala, če so bile kakšne posebnosti glede dela tožnice. Povedala je, da je bila seznanjena z delom tožnice v prvem četrtletju, ker so se vsa dejanja tožnice evidentirala v informacijskem sistemu, in da je njeno delo spremljala celotno ocenjevalno obdobje. Zgolj zato, ker je bil tožnici v prvem četrtletju leta 2017 neposredno nadrejen A. A., še ni mogoč zaključek, da je bil za navedeno obdobje namesto B. B. pristojen podati mnenje oziroma oceno delovne uspešnosti tožnice. Za takšno razumevanje ni podlage v šestem odstavku 4. člena Uredbe. Glede na navedeno pritožba utemeljeno nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, da je izpodbijana ocena nezakonita, ker toženka ni upoštevala mnenja A. A. oziroma ni pridobila njegove ocene delovne uspešnosti tožnice v prvem četrtletju leta 2017, in da je takšna pomanjkljivost v postopku ocenjevanja privedla do vsebinsko neustrezne končne ocene za celotno leto 2017. 11. Uredba je v Prilogi III podrobneje opredelila kriterije po elementih delovne uspešnosti, ki jih sicer določa prvi odstavek 17. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS; Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadaljnji). Uspešnost javnega uslužbenca se ocenjuje glede na naslednje kriterije: 1. rezultati dela (strokovnost, obseg dela, pravočasnost); 2. samostojnost, ustvarjalnost in natančnost pri opravljanju dela; 3. zanesljivost pri opravljanju dela; 4. kvaliteta sodelovanja in organiziranja dela ter 5. druge sposobnosti v zvezi z opravljanjem dela (interdisciplinarnost, odnos do uporabnikov storitev, komuniciranje in drugo). Presoja sodišča je omejena izključno na vsebinsko ustreznost uporabe posameznih kriterijev iz ZSPJS oziroma Priloge III, ki je sestavni del Uredbe. Sodišče ne more nadomestiti ocene toženke oziroma tožničine nadrejene o tem, kakšen je bil njen prispevek k delovanju toženke (prim. zadeve pritožbenega sodišča Pdp 373/2017, Pdp 557/2020 idr.).

12. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženka pravilno uporabila kriterij strokovnosti, ker tožnica pri pripravi predloga proračuna ni izvedla ocene realizacije za leto 2017 in dlje časa trajajočega (proračunskega) projekta z letom 2017 ni zaključila, temveč ga je neustrezno podaljšala. Glede očitka toženke, da tožnica, ki je bila predsednica popisne komisije za popis osnovnih sredstev, ni odkrila in sanirala nepravilnosti pri delu te komisije, pa je sodišče zaključilo, da se ocenjevalka ni v zadostni meri opredelila do uspešnosti tožničinega dela z vidika organizacije dela popisne komisije ter porazdelitve odgovornosti članov komisije. Pritožba v zvezi s tem utemeljeno opozarja, da za ocenjevanje delovne uspešnosti po tem kriteriju ni bistvena organizacija dela, ki je poseben kriterij iz Uredbe. Po kriteriju strokovnosti se ocenjuje izvajanje nalog tožnice zlasti v skladu z veljavnimi standardi oziroma pravili stroke (s področja financ), kot je določeno v Prilogi III. Prav tako toženka v pritožbi v zvezi z uporabo navedenega kriterija utemeljeno opozarja na nedoslednosti med izpovedjo in navedbami tožnice glede izvedbe popisa sredstev. V zahtevi za preizkus ocene je tožnica navajala, da popis službenih vozil ni bil fizično mogoč, ker so bili z njimi na terenu, v pripravljalni vlogi z dne 14. 1. 2020 je zatrjevala, da ni izvajala popisa v C., na naroku 25. 10. 2022 pa je priznala, da je bila prisotna pri popisu sredstev v C. Razlog za popis neobstoječih vozil je bil po izpovedi tožnice v tem, da je glede vozil vprašala osebo, zadolženo za vozni park, ki naj bi ji odgovorila, da je vse v redu. Pritožbeno sodišče pritrjuje toženki, da tožnica pred sodiščem ni podala trditev o navedenem razlogu, o katerem je izpovedala. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do opisanega neskladja med izpovedjo in navedbami tožnice glede izvajanja popisa osnovnih sredstev (službenih vozil) v C. Nobene teže tudi ni dalo dejstvu, da je bilo prav na tej lokaciji največje neskladje med dejanskim in popisanim stanjem. Zaradi zmotne materialnopravne presoje ni raziskalo s tem povezanega vprašanja, ali je bilo njeno ravnanje kot predsednice inventurne komisije v okviru preverjanja in usklajevanja knjigovodskega in dejanskega stanja podatkov (tudi) na navedeni lokaciji v skladu z veljavnimi standardi oziroma pravili finančne stroke ter v skladu s pričakovanji toženke.

13. Glede očitka, ki se tudi nanaša na kriterij strokovnosti (tj. da je tožnica na dokumente, povezane z vzdrževanjem poslovnih prostorov, ki so bili poslani ministrstvu za javno upravo, odtisnila žig inšpektorata, čeprav tega ne bi smela), je sodišče prve stopnje utemeljeno presodilo, da toženka ni dokazala ravnanja tožnice v nasprotju z navodili. Ocenjevalka B. B. ni pojasnila, kdaj in kje naj bi dala tožnici navodila, zato ji sodišče prve stopnje v tem delu utemeljeno ni sledilo.

14. Pri kriteriju pravočasnosti se skladno s Prilogo III ocenjuje izvajanje nalog zlasti v skladu s predvidenimi roki in veljavnimi standardi oziroma s pravili stroke. Toženka je delovno uspešnost tožnice po tem kriteriju ocenila z oceno „dobro“. Po šestem odstavku 2. člena Uredbe takšna ocena delovne uspešnosti pomeni dobro opravljeno delo v ocenjevalnem obdobju, to je v skladu s pričakovanji glede na kriterije ocenjevanja. V zvezi s tem kriterijem je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je imela tožnica zaradi bolniškega staleža na voljo manj časa, v takšnih okoliščinah pa lahko že pravočasna izvedba posamezne naloge pomeni izvedbo dela nad pričakovanji, čemur pritožba utemeljeno nasprotuje. Dejstvo, da je bila tožnica v letu 2017 dlje časa odsotna z dela zaradi bolezni, ne utemeljuje zaključka sodišča, da je z opravljenimi nalogami v času prisotnosti na delovnem mestu presegla pričakovanja toženke glede na kriterij pravočasnosti. Za takšen zaključek bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, ali je tožnica v času prisotnosti svoje naloge opravila pred predvidenimi roki in ne z zamudo, česar pa ni ugotovilo. Posledično je zmotna presoja sodišča prve stopnje, da je toženka neenako obravnavala tožnico zaradi njenega bolniškega staleža. Presojo o kršitvi prepovedi diskriminacije na podlagi zdravstvenega stanja sodišče namreč utemeljuje s tem, da se ocena delovne uspešnosti sklicuje na tožničine navedbe, da zaradi odsotnosti nalog ni pravočasno opravila, vendar pa to iz ocene ne izhaja. V oceni je navedeno, da je določene naloge s predvidenimi roki tožnica izvedla le do neke stopnje, saj je bila nato odsotna z dela in je bilo treba zagotoviti, da so naloge dokončali drugi zaposleni, ter da pri izvajanju večine nalog po kriteriju pravočasnosti ni dosegla presežnih rezultatov. Iz vsebine ocene tako ne izhaja neenaka obravnava tožnice na podlagi osebne okoliščine zdravstvenega stanja, kar je potrdila tudi ocenjevalka v izpovedi. Povedala je, da je najprej ugotovila, koliko časa so bili zaposleni prisotni v službi, nato pa, koliko dela je bilo opravljenega v času prisotnosti, in to delo ovrednotila z vidika pravočasnosti.

15. Utemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo kriterij samostojnosti. Za presojo ni pomembna seznanitev nadrejene z zadevami, kakor je oceno po tem kriteriju razlogovalo sodišče prve stopnje, ampak bi moralo glede na opredelitev kriterija v Prilogi III raziskati, kakšno je bilo izvajanje nalog tožnice glede na potrebo po dajanju natančnih navodil in po nadzorovanju ter ali je ustrezalo pričakovanjem toženke. V zvezi s tem pritožba utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje ni ocenilo navedb tožnice v zahtevi za preizkus ocene, v kateri je navedla, da je potrditev nadrejene oziroma sodelavcev pridobila med drugim tudi zaradi slabih izkušenj, ko se ji je očitalo, da pred zaključkom naloge ni kaj dala v potrditev. Tega tožničinega zatrjevanja sodišče ni ocenilo v luči izpovedi ocenjevalke, da ji je tožnica prav vsak še tako banalen dopis predhodno poslala v odobritev, oziroma v luči preizkusa komisije, ki je ugotovila, da to tožničino zatrjevanje ne kaže na samostojnost v skladu s pričakovanji delodajalca.

16. Za kriterij ustvarjalnosti je po Prilogi III pomembno izvajanje nalog javnega uslužbenca glede na razvijanje novih, uporabnih idej ter dajanj koristnih pobud in predlogov. Po tem kriteriju je bila tožnica ocenjena z oceno „dobro“. Sodišče prve stopnje je sledilo izpovedi ocenjevalke, da predlog tožnice glede odpisa osnovnih sredstev, ki imajo vrednost nič, ni bil sprejet, ker bi bilo v takem primeru sporno vzdrževanje in servisiranje osnovnih sredstev, ki so odpisana. Glede predloga medletnega podpisa sredstev pa je presodilo, da je ocena po navedenem kriteriju pomanjkljiva, ker dejanski razlog zavrnitve tega predloga ni jasen in ker naj bi bil po izpovedi tožnice predlog medletnega popisa sredstev kasneje vendarle sprejet. Poleg tega je zaključilo, da se toženka ni ustrezno konkretizirano opredelila do tožničinih predlogov z vidika narave dela na njenem delovnem mestu in s tem povezanih morebitnih omejitev ustvarjalnosti. Verjelo je izpovedi tožnice, da niti ne ve, kaj bi lahko predlagala, saj je njeno delo finančne narave, v bistvenem pa poteka na način, da pregleda vhodne dokumente ter jih vnese v sistem MFERAC. Toženka v pritožbi utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na dejstva, ki jih tožnica predhodno ni zatrjevala, ampak jih je ugotovilo samo iz izpovedi tožnice. Tudi ne glede na navedeno je prvostopenjska presoja kriterija vsebinsko neustrezna, saj bi glede na opredelitev kriterija ustvarjalnosti sodišče moralo presojati kvečjemu, ali je bil predlog medletnega popisa sredstev za toženko koristen in je tožnica z njim presegla pričakovanja toženke, česar pa ni ugotovilo.

17. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je toženka v zvezi s kriterijem natančnosti pri delu izpostavila napake tožnice pri popisu sredstev. Čeprav je toženka v prvi pripravljalni vlogi izčrpno pojasnila oceno glede tega kriterija, je tožnica v pripravljalni vlogi z dne 14. 1. 2020 le pavšalno navajala, da gre pri ostalih kriterijih zgolj za pavšalne navedbe ocenjevalke in da nanje ne more odgovoriti drugače, kot da jih kot neresnične in neutemeljene zanika, kar bo potrdil A. A. Tožnica ni podala nobenih navedb glede tega kriterija, manjkajočih trditev pa ni mogoče nadomestiti z njeno izpovedjo. Pri tem kriteriju se sodišče prve stopnje tudi v celoti sklicuje na svoje ugotovitve v zvezi z ustreznostjo uporabe kriterija strokovnosti pri popisu sredstev, ki pa ga ni pravilno uporabilo, kot je pritožbeno sodišče že obrazložilo v 12. točki tega sklepa. Nenatančnost pri delu je toženka očitala tožnici tudi pri potrjevanju dnevnic. Po presoji sodišča prve stopnje utemeljenosti tega očitka ni mogoče preveriti, ker ni ustrezno konkretiziran, tj. iz ocene oziroma izpovedi ocenjevalke ne izhaja, kakšne aktivnosti bi morala izvesti tožnica in kakšne dokumente bi morala predložiti. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da zapisu v oceni, da bi morala izvesti ustrezne aktivnosti oziroma priložiti ustrezne dokumente, tožnica v sodnem postopku ni konkretizirano nasprotovala, in iz tega dejstva bi moralo sodišče prve stopnje izhajati pri presoji obravnavanega kriterija.

18. Po presoji sodišča prve stopnje izpodbijana ocena „zadovoljivo“ po kriteriju komuniciranje ni utemeljena, ker toženka ni očitala tožnici, da je bila komunikacija v dopisih vsebinsko neustrezna. Pri kriteriju komuniciranja se po prilogi III ocenjuje izvajanje nalog med drugim tudi glede na pisno izražanje javnega uslužbenca. Tožnica ni podala nobenih konkretnih trditev o dejstvih v zvezi z uporabo tega kriterija v sodnem postopku, zato jih sodišče prve stopnje, ki jih je izluščilo iz njene izpovedi, ne bi smelo upoštevati. Poleg tega je toženka očitala tožnici, da je bila pomoč potrebna že pri enostavnih dopisih. Svojo presojo o vsebinsko neustreznem ocenjevanju po tem kriteriju je sodišče prve stopnje utemeljilo z dejstvom, da je tožnica v pregled posredovala tudi enostavne dopise in seznanila ocenjevalko z vsemi njenimi aktivnostmi, torej s kriterijem samostojnosti, za katerega je pritožbeno sodišče v 15. točki obrazložitvi sklepa ugotovilo, da ni bil pravilno uporabljen. Zato je dejansko stanje glede pisnega izražanja tožnice pri pripravi dopisov ostalo nepopolno ugotovljeno.

19. Pritožbeno sodišče je glede na obrazloženo pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 355. člena ZPP). To je dolžno presoditi vsebinsko ustreznost izpostavljenih kriterijev glede na njihovo opredelitev v Prilogi III v smislu zgornjih napotil. Pri tem bo moralo tudi upoštevati, da dejstva lahko najdejo pot v dejansko podlago sodbe samo preko navedb strank v skladu s 7., 180. in 212. členom ZPP in da trditvene podlage ni dovoljeno nadomestiti ali dopolniti z dokazi. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da ugotovljenih pomanjkljivosti izpodbijane sodbe ne more samo odpraviti, saj je treba v pomembnem, širšem sklopu na novo oblikovati dokazno oceno glede več kriterijev za ocenjevanje delovne uspešnosti in po potrebi dopolniti dokazni postopek, namen instančnega odločanja pa ni prenos odločanja s prve na drugo stopnjo, pač pa preverjanje pravilnosti izpodbijane odločitve.

20. Ni razlogov za odreditev sojenja po drugem senatu sodišča prve stopnje, kot to neutemeljeno predlaga pritožba. Pooblastilo, ki ga ima pritožbeno sodišče na podlagi 356. člena ZPP, lahko uporabi predvsem takrat, ko bi ponovno sojenje pred istim senatom ogrozilo učinkovit potek sojenja. Takšnih okoliščin toženka ni utemeljila. Prva sodba je bila razveljavljena zaradi zmotne materialnopravne presoje glede tožničine pravice do izjave v postopku ocenjevanja. Razlogi za tokratno razveljavitev so povezani z vsebinsko ustreznostjo ocene delovne uspešnosti. Toženka v pritožbi ne navaja nobenih razlogov, ki bi lahko vzbujali upravičen dvom v to, da bo senat v ponovljenem odločanju odločil nepristransko in z upoštevanjem strokovnih kriterijev. Zato pritožbeno sodišče ne vidi ovir, da ne bi moglo sodišče prve stopnje (v okviru podanih napotkov, razvidnih iz tega sklepa) v isti sestavi zagotoviti učinkovitega poteka sojenja.

21. Zaradi razveljavitve odločitve o glavni stvari se pritožbeno sodišče v tej fazi še ne opredeljuje do utemeljenosti pritožbenih navedb glede potrebnih stroškov tožnice v tem sporu (prvi odstavek 360. člena ZPP).

22. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia