Jedro

Je pa pritožbeno sodišče ob preizkusu zadeve po uradni dolžnosti ugotovilo, da pravzaprav trditve, da sta obdolženi I.S. in obdolženi D.Š. storitev vseh kaznivih dejanj po obtožbi priznala, dejansko ne držijo. Kot to izhaja tudi iz točke 3 obrazložitve izpodbijane sodbe, navedena obdolženca namreč krivde za kaznivo dejanje pod točko II obtožnice nista priznala. Sodišče je priznanje krivde torej sprejelo (list. št. 305), nato pa je sprejelo še sklep, da se postopek za dejanje, ki ga obdolženca nista priznala (list. št. 306) izloči iz spisa in se bo postopek za to kaznivo dejanje nadaljeval posebej. Glede na navedeno, ko je prvostopno sodišče torej izločilo kaznivo dejanje velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 v zvezi z 20. členom KZ-1 na škodo F.O. ml., istočasno pa sta bila oba navedena obdolženca z izpodbijano sodbo spoznana za kriva storitve prav kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 v zvezi z 20. členom KZ-1 na škodo istega oškodovanca, torej F.O.ml., ko torej, kot je že navedeno, ne drži, da so obdolženci dejanja po obtožbi priznali, pa ob navedenem tudi ni zanemariti okoliščin, ali morda pri kaznivih dejanjih na škodo F.O.ml. ne gre za eno, morda nadaljevano kaznivo dejanje in ali je sploh možno, da se obdolžencema za ti dejanji sodi ločeno. Prvostopno sodišče se z navedenim vprašanjem ni ukvarjalo in v tej smeri izpodbijana sodba tudi nima prav nobenih razlogov.

Izrek

Ob ugoditvi pritožbi okrožnega državnega tožilca in po uradni dolžnosti se sodba sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na obdolžene I.S., obdolženega D.K. ter obdolženega D.Š. razveljavi in v tem obsegu zadeva vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje pred spremenjen senat oziroma drugega sodnika posameznika.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolžene I.S., G.R. in D.Š. spoznalo za krive storitve kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi z 20. členom KZ-1, obdolženega I.S. pa nadalje še storitve kaznivega dejanja prikrivanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 217. člena KZ-1, I.S., D.K. in D.Š. kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 204. v zvezi z 20. členom KZ-1, I.S. in D.K. pa tudi kaznivega dejanja tatvine po drugem v zvezi s prvim odstavkom 204. člena v zvezi z 20. členom KZ-1 ter I.S., D.K. in D.Š. kaznivega dejanja tatvine po drugem v zvezi s prvim odstavkom 204. člena v zvezi z 20. členom KZ-1. Izrečene so jim bile pogojne obsodbe, pri čemer obdolženim I.S., D.K. in D.Š. predhodno izrečene pogojne obsodbe niso bile preklicane, temveč so jim bile skladno z drugim odstavkom 60. člena KZ-1 v zvezi s četrtim odstavkom 59. člena KZ-1 in petim odstavkom 58. člena KZ-1 določene enotne kazni in nove preizkusne dobe, kot to podrobneje izhaja iz izreka izpodbijane sodbe. Obdolženemu I.S. je bila tako določena enotna kazen dve leti in sedem mesecev zapora s preizkusno dobo petih let, obdolženemu D.K. enotna kazen dve leti in devet mesecev zapora s preizkusno dobo štirih let, obdolženemu D.Š. pa enotna kazen tri leta zapora s preizkusno dobo petih let. Obdolženemu G.R. je bila določena kazen šest mesecev zapora in preizkusna doba enega leta.

2. V skladu s prvim odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je bilo odločeno, da so obdolženci dolžni plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in sodno takso, o višini stroškov pa bo odločeno s posebnim sklepom. V skladu z drugim odstavkom 105. člena ZKP je bil oškodovani F.O. s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom napoten na pot pravde.

3. Zoper takšno sodbo se je zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter zaradi kršitve kazenskega zakona po 5. točki 372. člena ZKP, podredno pa tudi zaradi odločbe o kazenskih sankcijah, pritožil okrožni državni tožilec, in sicer glede obdolženega I.S., D.K. in D.Š. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo obravnavo, v fazo po priznanju krivde, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolžencem izreče kazni, kot so bile predlagane s strani tožilstva na glavni obravnavi.

4. Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal, da je pritožba utemeljena.

5. S pritožnikom sicer ni mogoče soglašati v delu, ko uveljavlja kršitev kazenskega zakona. Obdolženci so namreč na predobravnavnem naroku, torej ko so se prvič izjavili o obtožnem aktu, krivdo za kazniva dejanja, kot so povzeta v izreku izpodbijane sodbe, priznali. In za tokrat obravnavana kazniva dejanja jim je sodišče določilo (prvi odstavek 58. člena KZ-1) kazni do dveh let zapora. Prvostopno sodišče torej na način, kot to uveljavlja pritožba, ni kršilo kazenskega zakona.

6. Je pa pritožbeno sodišče ob preizkusu zadeve po uradni dolžnosti ugotovilo, da pravzaprav trditve, da sta obdolženi .S. in obdolženi D.Š. storitev vseh kaznivih dejanj po obtožbi priznala, dejansko ne držijo. Kot to izhaja tudi iz točke 3 obrazložitve izpodbijane sodbe, navedena obdolženca namreč krivde za kaznivo dejanje pod točko II obtožnice nista priznala. Sodišče je priznanje krivde torej sprejelo (list. št. 305), nato pa je sprejelo še sklep, da se postopek za dejanje, ki ga obdolženca nista priznala (list. št. 306) izloči iz spisa in se bo postopek za to kaznivo dejanje nadaljeval posebej. Glede na navedeno, ko je prvostopno sodišče torej izločilo kaznivo dejanje velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 v zvezi z 20. členom KZ-1 na škodo F.O. ml., istočasno pa sta bila oba navedena obdolženca z izpodbijano sodbo spoznana za kriva storitve prav kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 v zvezi z 20. členom KZ-1 na škodo istega oškodovanca, torej F.O. ml., ko torej, kot je že navedeno, ne drži, da so obdolženci dejanja po obtožbi priznali, pa ob navedenem tudi ni zanemariti okoliščin, ali morda pri kaznivih dejanjih na škodo F.O. ml. ne gre za eno, morda nadaljevano kaznivo dejanje in ali je sploh možno, da se obdolžencema za ti dejanji sodi ločeno. Prvostopno sodišče se z navedenim vprašanjem ni ukvarjalo in v tej smeri izpodbijana sodba tudi nima prav nobenih razlogov.

7. Pritrditi pa je potrebno tudi pritožbi okrožnega državnega tožilca, ko prvostopnemu sodišču očita pomanjkanje razlogov glede okoliščin zakaj se je sodišče v obravnavani zadevi odločilo za izrek razširjene pogojne obsodbe in zakaj obdolžencem ni preklicalo že predhodno izrečenih pogojnih obsodb. Soglašati je namreč potrebno s pritožnikom, da razlogi, ki jih je v podkrepitev svojih zaključkov navedlo prvostopno sodišče, nikakor ne zadostujejo. Tudi sodišče druge stopnje namreč na tem mestu pogreša argumentirano utemeljitev tako formalnih kot materialnih pogojev. Pri tem je sodišče vezano na posebno formalno predpostavko za izrek pogojne obsodbe, kar pomeni, da lahko znaša maksimalna določena enotna kazen največ dve leti zapora, razen (peti odstavek 58. člena KZ-1), če storilec prizna krivdo, ko se prvič izjasni o obtožnem aktu, v katerem je za tak primer izrek pogojne obsodbe predlagan, ali če krivdo prizna v sporazumu z državnim tožilcem. V takšnih primerih lahko namreč sodišče izreče pogojno obsodbo tudi za kazniva dejanja, za katera je predpisana kazen zapora do petih let in lahko določi kazen zapora do petih let in preizkusno dobo do desetih let. V obravnavani zadevi pa, kot to pravilno izpostavlja tudi pritožnik, sporazum s tožilstvom ni bil sklenjen, v obtožnem aktu pa za primer priznanja krivde tudi ni bil predlagan izrek pogojne obsodbe. Od kod torej podlaga prvostopnemu sodišču za izrek pogojnih obsodb, kot so bile izrečene obdolžencem v izpodbijani sodbi, ni obrazloženo. Ob navedenem pa mora sodišče vselej pojasniti tudi, zakaj se ni odločilo za preklic že izrečenih pogojnih obsodb in za vsakega procesnega udeleženca tudi ustrezno pojasniti razlog za vnovično zaupanje, da mu ne izreče kazni prostostne narave. Zgolj skromne navedbe, da obdolženemu D.K. sodišče ni preklicalo pogojne obsodbe, ker za preklic ni našlo razlogov, pri obdolženemu S. pa se ni odločilo za preklic, ker ni ocenilo, da ne bi bilo podlage za pogojno obsodbo, če bi se že ob njenem izreku vedelo za kazniva dejanja, ki so predmet tega postopka, nikakor ne predstavljajo zadostne obrazložitve, ki jo je sodišče prve stopnje dolžno navesti v sodni odločbi. Ob tem sodišče druge stopnje opozarja, da pa je razlog za nepreklic pogojne obsodbe obdolženemu Š., v izpodbijani sodbi sploh povsem izostal. Navedeno prav gotovo pomeni pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih, saj prvostopno sodišče svojih zaključkov v navedeni smeri sploh ni obrazložilo. To pa predstavlja v pritožbi okrožnega državnega tožilstva uveljavljeno bistveno kršitev določb kazenskega postopka. Kot to v pritožbi izpostavlja pritožnik, bi prvostopno sodišče potem, ko se ni odločilo za izrek zapornih kazni, ki bi se glede na predlog tožilstva lahko izvršile tudi z delom v splošno korist in tudi ne za preklice pogojnih obsodb, svojo odločitev v tej smeri moralo obrazložiti in navesti konkretne razloge, zakaj predlogom tožilstva ni sledilo. Ker izpodbijana sodba, kot že navedeno, v tej smeri nima razlogov, je pritožbeno sodišče odločilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa.

8. Ugotovljene bistvene kršitve določb kazenskega postopka imajo vselej za posledico razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve prvostopnemu sodišču v novo sojenje, kar bo v obravnavani zadevi vsekakor lažje storil drug sodnik, ki v zadevi še ni zavzel svojega stališča. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče odločilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa.