Jedro

V skladu s 1. odstavkom 109. člena ZDR je delodajalec, ki odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, delavcu dolžan izplačati odpravnino. Tožnik je bil pri toženi stranki in družbi, od katere je bil k njej prevzet, zaposlen več kot 15 let, zato je bil v skladu s 3. alineo 2. odstavka 109. člena ZDR upravičen do odpravnine v višini ene tretjine njegove povprečne mesečne plače v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo za vsako leto zaposlitve pri toženi stranki in družbi, od katere je bil prevzet na delo k toženi stranki.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del prvostopenjske sodbe (točki II. in III. izreka) spremeni tako, da se glasi: „Tožena stranka je dolžna tožniku plačati znesek 5.045,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 5. 2011 do plačila, v 8 dneh, da ne bo izvršbe.

Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 37,32 EUR v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku tega roka.

Tožena stranka sama krije svoje stroške postopka.“ Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 12,44 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku paricijskega roka do plačila.

Pritožba se v delu, ki se nanaša na zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 5.045,30 EUR za čas od 9. 4. 2011 do 16. 5. 2011 šteje za predlog za izdajo dopolnilne sodbe.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožniku plača zakonske zamudne obresti od zneska 2.400,00 EUR od 9. 4. 2011 do 16. 5. 2011, zavrnilo pa je zahtevek za plačilo obresti pred 9. 4. 2011 (točka I izreka). Tožniku je naložilo, da toženi stranki povrne stroške postopka v znesku 692,35 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka tega roka do plačila (točka II izreka). Zavrnilo je tožnikov zahtevek, da se toženi stranki naloži, da tožniku poravna odpravnino v znesku 5.045,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 5. 2011 dalje do plačila (točka III izreka).

Zoper zavrnilni del izpodbijane sodbe se tožnik pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami). Navaja, da se je sodišče prve stopnje pri odločitvi, da zavrne tožnikov zahtevek za plačilo razlike v odpravnine oprlo na sklep tožene stranke z dne 19. 3. 1999, s katerim je ta odločila, da tožniku delovno razmerje pri njej preneha 28. 2. 1999, ker je zaradi stečaja podjetja A. prenehala pogodba o prehranskih storitvah in bo s tem dnem tožnik prevzet nazaj k prejšnjemu delodajalcu. Ta sklep je bil nezakonit in ni imel nobenega pravnega učinka, saj tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, zato tudi ni imel pravnega interesa za vložitev pravnega sredstva zoper navedeni sklep. V spornem primeru nobenega pravnega učinka tudi ni mogla imeti odjava iz socialnega zavarovanja, saj tožnik zanjo niti ni vedel in je bil že naslednjega dne znova prijavljen v zavarovanje, tako da ni imel niti dneva prekinitve delovnega razmerja pri toženi stranki. Tožnik je bil ves čas v kontinuiranem delovnem razmerju pri toženi stranki, kar tožena stranka priznava s tem, da mu je izplačala odpravnino za ves čas, ko je bil dejansko zaposlen pri njej. Prav tako ni mogel imeti nobenega pravnega učinka sklep o prenehanju delovnega razmerja, ki ga je 19. 3. 1999 izdal stečajni upravitelj družbe A., saj tožnik v letu 1999 niti en dan ni bil zaposlen v tej družbi. Med strankama ni sporno pravno nasledstvo družb, ki so v tožnikovi delovni knjižici navedene v času od 24. 5. 1978. Zato je pri izračunu pokojnine potrebno upoštevati celotno obdobje od 24. 5. 1978 do 8. 4. 2011. Tožnik je bil k toženi stranki prevzet v skladu s 15. členom takrat veljavne Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (SKPgd, Ur. l. RS, št. 40/1997 s spremembami), ki je izrecno določal, da se delovna doba delavca, ki je prevzet na delo k drugemu delodajalcu kot podlaga za uveljavljanje pravic iz delovnega razmerja upošteva, kot da delavec ni spremenil zaposlitve. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP naj bi bila podana, ker v izpodbijani sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ki jih tožnik navaja v 3. in 4. točki pritožbe (nezakonitost sklepa tožene stranke z dne 19. 3. 1999, ničnost sklepa stečajnega upravitelja z dne 19. 3. 1999 in ničnost odjave tožnika iz zavarovanja). Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe spremeni tako, da tožnikovemu zahtevku v celoti ugodi.

Pritožba je utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Na podlagi 2. odstavka 367. člena ZPP je pritožbeno sodišče razpisalo obravnavo na pritožbeni stopnji, na kateri je dopolnilno zaslišalo tožnika in zakonito zastopnico tožene stranke ter v soglasju z strankama prebralo zapisnike obravnav pred sodiščem prve stopnje ter listine v spisu.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj dejstva, na katera opozarja pritožba ne morejo biti odločilna v tem sporu. Zatrjevana bistvena kršitev pa je podana le, če sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih.

Za pravilno odločitev v tem sporu so bistvena naslednja odločilna dejstva: - tožena stranka in družba A. d.d. sta na podlagi 15. člena SKPgd in 15. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR; Ur. l. RS, št. 60/89 s spremembami) sklenili pogodbo o prevzemu delavcev na delo, s katero se je tožena stranka zavezala, da bo na delo prevzela v pogodbi naštete delavce družbe A. d.d. (med njimi tudi tožnika), pri čemer bodo prevzeti delavci delovno razmerje sklenili za čas trajanja pogodbo o prevzemu obratov prehrane in izvajanju prehranskih storitev; - z dogovorom se je družba A. zavezala, da bo po prenehanju pogodbe o prevzemu obratov prehrane in izvajanju prehranskih storitev prevzela nazaj v delovno razmerje za nedoločen čas prevzete delavcev; - tožnik je bil s 1. 12. 1997 na podlagi 15. člena SKPgd prevzet od družbe A. d.d. k toženi stranki; - v delovni knjižici tožnika je zaposlitev pri toženi stranki vpisana za čas od 1. 12. 1997 do 28. 2. 1999 in od 1. 3. 1999 do 8. 4. 2011; - v delovni knjižici tožnika je zaposlitev pri družbi A. d.d. in njenih pravnih prednikih vpisana za čas od 24. 5. 1978 do 7. 11. 1978 in od 31. 1. 1980 do 30. 11. 1997; - tožena stranka je tožniku 19. 3. 1999 izdala sklep, da mu delovno razmerje preneha z 28. 2. 1999, ker sta zaradi uvedbe stečaja nad družbo A. d.d. prenehali veljati pogodba o prehranskih storitvah in pogodba o prevzemu delavcev na delo; - družba A. d.d. - v stečaju je tožniku 28. 2. 1999 izdala sklep, da mu delovno razmerje preneha z 28. 2. 1999, ker je bil 1. 3. 1999 začet stečajni postopek; - navedeni sklepi dejansko niso bili realizirani, saj je bil tožnik ves čas od 1. 12. 1997 do 8. 4. 2011 zaposlen pri toženi stranki; - tožena stranka je tožniku 28. 1. 2011 podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga; - v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo (november 2010 - januar 2011) je povprečna plača tožnika znašala 744,53 EUR; - tožnik je bil pri družbi A. d.d. in njenih pravnih prednikih zaposlen 18 let in 3 mesece, pri toženi stranki pa 13 let in 4 mesece, skupaj torej 31 let in 7 mesecev.

Protispisna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj bi iz izpovedbe zakonite zastopnice tožene stranke B.B. izhajalo, da je iz delovne knjižice tožnika razvidno, da je tožniku pri družbi A. d.d. delovno razmerje prenehalo 19. 3. 1999 zaradi stečaja navedene družbe. Kaj takšnega zakonita zastopnica ni izjavila in navedeno tudi ni razvidno iz tožnikove delovne knjižice. V delovni knjižici tožnika je zadnji vpis, ki se nanaša na družbo A. d.d., opravljen 30. 11. 1997, ko je bil vpisan datum prenehanja zaposlitve pri tej družbi ter je bil vpisan seštevek delovne dobe od zadnje reorganizacije v letu 1992. Ves čas od 1. 12. 1997 pa je v tožnikovi delovni knjižici vpisana le zaposlitev pri toženi stranki.

Okoliščina, da je tožena stranka tožniku 19. 3. 1999 izdala sklep o prenehanju delovnega razmerja z 28. 2. 1999 ne vpliva na pravico tožnika, da ob kasnejšem prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki prejme odpravnino ob upoštevanju celotne delovne dobe pri toženi stranki in pri pravnih prednikih družbe A. d.d.. Dejstvo je namreč, da je tožnik po 28. 2. 1999 brez prekinitve nadaljeval z delom pri toženi stranki. Iz tožnikove delovne knjižice je namreč razvidno, da je tožena stranka tožniku z 28. 2. 1999 sicer res zaključila delovno razmerje, vendar ga je naslednjega dne, to je 1. 3. 1999 znova odprla. Takšna zgolj navidezna prekinitev delovnega razmerja pa ne more imeti za posledico, da tožnik ne bi bil upravičen do odpravnine ob upoštevanju zaposlitve pri prejšnjem delodajalcu, od katerega je bil k toženi stranki prevzet v skladu z 13. členom SKPgd. Bistveno je, da je tožnik ves čas od prevzema na delo k toženi stranki do dejanskega prenehanja delovnega razmerja v letu 2011 ves čas delal pri toženi stranki in da je pravico, da se mu zaposlitev pri prejšnjem delodajalcu upošteva, kot da ni spremenil zaposlitve, pridobil že ob prevzemu k toženi stranki v letu 1997. Tožnik je bil k toženi stranki s 1. 12. 1997 prevzet na podlagi 15. člena ZTPDR. Ta je določal, da je delavec lahko prevzet na delo v drugo organizacijo oz. k delodajalcu pod pogoji in v primerih, določenih s splošnim aktom. Podrobneje so bili pogoji za prevzem na delo k drugemu delodajalcu določeni v 1. odstavku 15. člena SKPgd. V skladu s to določbo je bil delavec lahko prevzet na delo k drugem delodajalcu pod naslednjimi pogoji: - da se pri delodajalcu ukine določena dejavnost ali organizacijska enota in iz tega razloga preneha potreba po delu vseh delavcev določene organizacijske enote oziroma določenega poklicnega profila; - da drugi delodajalec vse prevzete delavce zaposli na delovnih mestih, ki ustrezajo strokovni izobrazbi, znanju in zmožnostim prevzetih delavcev, razen če posamezen delavec pisno soglaša, da je izvzet iz sporazuma o prevzemu; - da se delovna doba delavca, ki je prevzet na delo k drugem delodajalcu, kot podlaga za uveljavljanje pravic iz delovnega razmerja upošteva, kot da delavec ni spremenil zaposlitve.

Navedeno pomeni, da je pravna podlaga za to, da se pri izračunu odpravnine, do katere je bil tožnik upravičen ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, upošteva tudi delovna doba pri družbi A. d.d. in njenih pravnih prednikih, določba 3. alinee 1. odstavka 15. člena SKPgd in ne pravno nasledstvo, kot je tožnik zmotno navajal v tožbi. Ob dejstvu, da je tožnik že ob prehodu od družbe A. d.d. k toženi stranki v letu 1997 pridobil pravico, da se delovna doba pri uveljavljanju pravic iz delovnega razmerja upošteva, kot da delavec ni spremenil zaposlitve, ter da je bil nato vse do odpovedi pogodbe o zaposlitvi v letu 2011 zaposlen pri toženi stranki, bi tožena stranka pri izračunu odpravnine morala upoštevati celotno delovno dobo tožnika od 24. 5. 1978, ko se je prvič zaposlil pri pravnem predniku družbe A. d.d.. Tožena stranka je pri izračunu odpravnine upoštevala le delovno dobo od 1. 12. 1997, zato je tožnik utemeljeno zahteval plačilo razlike med že izplačano in pripadajočo odpravnino.

V skladu s 1. odstavkom 109. člena ZDR je delodajalec, ki odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, delavcu dolžna izplačati odpravnino. Tožnik je bil pri toženi stranki in družbi od katere je bil k njej prevzet zaposlen več kot 15 let, zato je bil v skladu s 3. alineo 2. odstavka 109. člena ZDR upravičen do odpravnine v višini ene tretjine njegove povprečne mesečne plače v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo za vsako leto zaposlitve pri toženi stranki in družbi od katere je bil prevzet na delo k toženi stranki. Takšna odpravnina bi presegla 10-kratnik tožnikove povprečne plače v zadnjih treh mesecih zaposlitve, zato je tožnik tožbeni zahtevek že sam omejil ob upoštevanju določbe 4. odstavka 109. člena ZDR. Ta namreč določa, da višina odpravnine ne sme presegati 10-kratnika osnove iz 1. odstavka istega člena, če v kolektivni pogodbi na ravni dejavnosti ni določeno drugače. Upoštevajoč 10-kratnik povprečne plače tožnika v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, je celotna odpravnina do katere je bil tožnik upravičen znašala 7.445,30 EUR, tožena stranka je tožniku dne 16. 5. 2011 iz tega naslova plačala znesek 2.400,00 EUR, zato je tožnik utemeljeno vtoževal še razliko v višini 5.045,30 EUR.

Tožnik je obrestni del tožbenega zahtevka oblikoval tako, da je posebej zahteval zakonite zamudne obresti od razlike v odpravnini v višini 5.045,30 EUR od 17. 5. 2011 do plačila in posebej zakonske zamudne obresti od celotnega zneska pripadajoče odpravnine v znesku 7.645,00 EUR za čas od 8. 4. 2011 do 16. 5. 2011 (to je do delnega plačila). Glede na to, da je bilo o delu tožbenega zahtevka že pravnomočno razsojeno, bi pritožbeno sodišče če bi želelo slediti takšnemu načinu oblikovanja zahtevka moralo najprej dosoditi zakonske zamudne obresti od zneska 5.045,30 EUR za čas od 17. 5. 2011 do plačila, nato pa od istega zneska še za čas od 9. 4. 2011 do 16. 5. 2011, kar bi bilo absurdno. Vendar pa sodišče prve stopnje dejansko sploh ni odločilo o zahtevku za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 5.045,30 EUR za čas od 9. 4. 2011 do 16. 5. 2011, saj je zavrnilo le zahtevek za plačilo obresti od tega zneska za čas od 17. 5. 2011 (točka III izreka), zavrnilo pa je tudi kar je tožnik iz naslova obresti zahteval za čas pred 9. 4. 2011 (drugi odstavek točke I izreka). Navedeno pomeni, da je pritožbo v delu, ki se nanaša na zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 5.045,30 EUR za čas od 9. 4. 2011 do 16. 5. 2011, potrebno šteti za predlog za izdajo dopolnilne sodbe (3. odstavek 327. člena ZPP).

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 1. alinee 358. člena ZPP pritožbi ugodilo in izpodbijani del prvostopenjske sodbe (točki II in III izreka) spremenilo tako, da je toženi stranki naložilo, da tožniku plača znesek 5.045,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obresti od 17. 5. 2011 dalje do plačila in da tožena stranka tožniku povrne utemeljeno priglašene stroške postopka pred sodiščem prve stopnje.

Tožnik je uspel praktično s celotnim zahtevkom (zavrnjen je ostal le del zahtevka, ki se nanaša na plačilo zakonskih zamudnih obresti za en dan), zato je upravičen do povrnitve celotnih utemeljeno priglašenih stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje. Tožnik je utemeljeno priglasil potne stroške v skupnem znesku 37,32 EUR, zato je pritožbeno sodišče odločitev o stroških postopka spremenilo tako, da je toženi stranki naložilo, da tožniku povrne navedeni znesek v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku paricijskega roka. Obenem je, upoštevajoč načelo odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154 člen ZPP, odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka.

Tožnik je s pritožbo uspel, zato je v skladu z načelom odgovornosti za uspeh upravičen do povrnitve utemeljeno priglašenih pritožbenih stroškov. Tožnik uveljavlja povrnitev potnih stroškov v zvezi z udeležbo na pritožbeni obravnavi. Ti stroški znašajo 12,44 EUR (stroški vozovnice za vlak na relaciji Novo mesto - Ljubljana - Novo mesto).

Sodišče prve stopnje bo moralo odločiti še o zahtevku za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 5.045,30 EUR, za čas od 9. 4. 2011 do vključno 16. 11. 2011, saj o tem delu tožbenega zahtevka še ni odločilo.