Jedro

Določbe o zastaranju kazenskega pregona so materialnopravne narave, zato zanje velja prepoved retroaktivne veljavnosti strožjega zakona. Kazenski zakon, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja in ki je določal krajše zastaralne roke kot pozneje sprejeti zakon, v katerem so bili ti roki podaljšani, je za storilca milejši.

Izrek

Zahtevi zagovornika obdolženega S.S. za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana pravnomočna sodba spremeni tako, da se zoper obdolženca po 4. točki 357. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) z a v r n e o b t o ž b a , da je kot druga oseba z zlorabo svojega položaja storil spolno dejanje z osebo, ki še ni bila stara 14 let in mu je bila zaupana v učenje in varstvo s tem, da je kot stric A.A., rojene 27.4.1985 od druge polovice marca 1997 do konca prve polovice aprila 1999, razen v mesecih juliju in avgustu, na domačem naslovu v L., kjer jo je poučeval angleščino, najmanj enkrat tedensko ob sobotah, včasih pa tudi med tednom, med inštrukcijami z roko preko oblačil otipaval po zadnjici, prsih in mednožju, pri čemer se mu je vedno izmikala, vendar je z otipavanjem kljub temu nadaljeval, odšel v kopalnico, se tam stuširal, nato pa nag hodil po stanovanju, se samozadovoljeval, da je bilo A. nerodno, prosila ga je, naj neha, vendar je to ponavljal ob vsakem inštruiranju, ko mu je bila kot inštruktorju in stricu zaupana v učenje in varstvo, dejanje pa storil za zadovoljitev svojega spolnega nagona na telesu deklice in ob njej; s čimer naj bi storil kaznivo dejanje spolnega napada na otroka po četrtem odstavku 183. člena KZ.

Oškodovana A.A. se na podlagi tretjega odstavka 105. člena ZKP s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pravdo.

Stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. in 8. točke drugega odstavka 95. člena ZKP, potrebni obdolženčevi izdatki in potrebni izdatki ter nagrada njegovega zagovornika bremenijo proračun.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 12.9.2006 obdolženega S.S. spoznalo za krivega kaznivega dejanja spolnega napada na otroka po tretjem odstavku 183. člena KZ in mu na podlagi iste zakonske določbe izreklo kazen dve leti in tri mesece zapora. Po drugem odstavku 105. člena ZKP je oškodovanko A.A. s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Odločilo je, da je po prvem odstavku 95. člena ZKP obdolženec dolžan povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. in 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter plačati na 170.000 SIT odmerjeno povprečnino.

Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo deloma ugodilo pritožbi obdolženčevega zagovornika in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je obdolženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja po četrtem odstavku 183. člena KZ in mu na podlagi te določbe izreklo kazen šest mesecev zapora. V ostalem pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper to pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenega S.S. zaradi kršitve kazenskega zakona (očitno iz 3. točke 372. člena ZKP), zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP ter zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki da so vplivale na zakonitost sodne odločbe, torej iz razlogov iz 1. do 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi med ostalim navaja, da sodba ne bi smela iz opisa izpustiti določenega časovnega obdobja, ker da gre za eno kaznivo dejanje, da bi moralo biti vsako dejanje opredeljeno, sicer pa je "dejanje v celoti zastarano". Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje.

Vrhovna državna tožilka N.F. v odgovoru na zahtevo obdolženčevega zagovornika, navaja, da v zahtevi zatrjevane kršitve zakona niso podane in da vrhovnemu sodišču predlaga naj jo zato kot neutemeljeno zavrne.

Obsojenčev zagovornik v izjavi na odgovor vrhovne državne tožilke podrobno argumentira svoje stališče, da je kazenski pregon za obravnavano kaznivo dejanje zoper obdolženca absolutno zastaral in da je zato izpodbijana pravnomočna sodba nezakonita.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Iz opisa kaznivega dejanja je razvidno, da je sodišče ugotovilo, da je obdolženi S.S. kaznivo dejanje spolnega napada na otroka po četrtem odstavku 183. člena KZ storil v času od druge polovice marca 1997 do konca prve polovice (torej do 15.) aprila 1999 razen v mesecih juliju in avgustu.

Vrhovno sodišče je v sodbi z dne 18.1.2003, opr. št. I Ips 137/2001, sprejelo razlago, da so določbe o zastaranju kazenskega pregona materialnopravne narave zato zanje velja prepoved retroaktivne veljavnosti strožjega zakona. Po določbi prvega odstavka 3. člena KZ je za uporabo zakona odločilen čas storitve kaznivega dejanja, kar izhaja iz načela zakonitosti, ki je določeno v 28. členu Ustave Republike Slovenije (Ustave) in v 1. členu KZ. V skladu z določbo drugega odstavka 28. člena Ustave dopušča določba drugega odstavka 3. člena KZ uporabo novega zakona, toda le v primeru, če je ta za storilca milejši. Vprašanje milejšega zakona pa je treba preučiti v vsakem posameznem primeru. Določba drugega odstavka 3. člena KZ govori o uporabi zakona, ki je milejši za storilca. Takšne določbe ni mogoče razlagati drugače kot na način, da je milejši tisti zakon, po katerem je položaj storilca v celoti ugodnejši in mu omogoča izrek milejše oziroma ugodnejše sodbe. Med okoliščine, ki za storilca kaznivega dejanja ne predstavljajo ugodnejšega položaja, sodijo tudi daljši zastaralni roki, določeni z zakonom, ki je začel veljati po storitvi kaznivega dejanja, ne glede na to, ali je zastaranje po prejšnjem zakonu že poteklo ali pa je bilo še v teku, ko je stopil v veljavo strožji zakon. Ob doslednem upoštevanju načela zakonitosti je treba šteti, da je kazenski zakon, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja in ki je določal krajše zastaralne roke kot pozneje sprejeti zakon, v katerem so bili ti roki podaljšani, za storilca milejši. Za kaznivo dejanje spolnega napada na otroka po četrtem odstavku 183. člena KZ (Uradni list RS, št. 63 z dne 13.10.1994, ki je začel veljati 1.1.1995) je bila predpisana kazen zapora do treh let. Po 5. točki prvega odstavka 111. člena KZ kazenski pregon za to kaznivo dejanje ni bil več dovoljen, če je preteklo tri leta od njegove storitve, v vsakem primeru pa je po 6. odstavku 112. člena KZ kazenski pregon zastaral, če je preteklo dvakrat toliko časa, kolikor ga zahteva zakon za zastaranje kazenskega pregona. V konkretnem primeru je to šest let. Z novelo KZ-A (Uradni list RS, št. 23 z dne 8.4.1999, ki je začela veljati 23.4.1999) je zakonodajalec kaznivo dejanje preimenoval v spolni napad na osebo mlajšo od 15 let, sicer pa je določba četrtega odstavka 183. člena, razen spremenjene starostne meje, ostala enaka prejšnji. Podaljšan je bil zastaralni rok, tako da je bilo v 4. točki prvega odstavka 111. člena določeno, da kazenski pregon ni več dovoljen, če je preteklo pet let od storitve kaznivega dejanja, za katero se sme po zakonu izreči zapor nad eno leto, določba šestega odstavka 112. člena je ostala nespremenjena, kar pomeni, da bi po teh določbah zastaranje kazenskega postopka za obravnavano kaznivo dejanje nastopilo deset let po njegovi izvršitvi.

Z novelo KZ-B (Uradni list RS, št. 40, ki je začela veljati 5.5.2004) je zakonodajalec za kaznivo dejanje spolnega napada na osebo mlajšo od 15 let, po četrtem odstavku 183. člena predpisal strožjo kazen do petih let zapora in dodal tretji odstavek 111. člena, s katerim je določil, da se ne glede na določbe prvega odstavka tega člena v primerih kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost in kaznivih dejanj zoper zakonsko zvezo, družino in mladino, storjenih proti mladoletni osebi, rok za zastaranje kazenskega pregona ne more izteči pred potekom petih let od polnoletnosti oškodovanca.

Primerjava med zakonskimi ureditvami, ki so veljale v času storitve kaznivega dejanja, v času interimnega zakona in v času sojenja, pokaže, da za obdolženca poznejša zakona nista milejša, ampak strožja. Zato je treba uporabiti zakon, ki je veljal ob storitvi kaznivega dejanja. Glede na predpisane roke za zastaranje kazenskega pregona, ki se začne tistega dne, ko je bilo kaznivo dejanje storjeno, je dne 15.4.2005 nastopilo absolutno zastaranje kazenskega pregona. Pravnomočno sodbo pa je sodišče sprejelo dne 15.3.2007, torej že po poteku zastaralnega roka. Vrhovno sodišče zato ugotavlja, da ima obsojenčev zagovornik prav, da je kazenski pregon zoper obdolženca absolutno zastaral in da zaradi te okoliščine, ki izključuje kazenski pregon, ta ni več dopusten.

Na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP je zahtevi obdolženčevega zagovornika za varstvo zakonitosti ugodilo in izpodbijano pravnomočno sodbo spremenilo, tako da je zoper obdolženega S.S. po 4. točki 357. člena ZKP zavrnilo obtožbo za kaznivo dejanje po četrtem odstavku 183. člena KZ.

Glede na to, da je bila obtožba zoper obdolženca zavrnjena, je Vrhovno sodišče oškodovanko napotilo na pravdo po določbi tretjega odstavka 105. člena ZKP. Na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP je odločilo, da bremenijo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena, potrebni obdolženčevi izdatki ter potrebni izdatki in nagrada zagovornika proračun, enak sklep pa na podlagi določbe tretjega odstavka 97. člena istega zakona sprejelo tudi glede stroškov postavljene oškodovankine pooblaščenke iz tretjega odstavka 65. člena ZKP.