Jedro

Trditveno in dokazno breme z materialno procesnim vodstvom ni nadomeščeno, temveč je zgolj omiljeno in je namenjeno temu, da se prepreči izdaja sodbe presenečenja in se ne aktivira vselej, ko ena od strank svojemu trditvenemu ali dokaznemu bremenu ne zadosti, ampak le tedaj, ko stranka, glede na konkretne okoliščine primera, ob zadostni skrbnosti upravičeno meni, da mu je zadostila.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje, v točki I izreka glede prve tožeče stranke, v točki II izreka pa v celoti, razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V ostalem še izpodbijanem delu točke I izreka glede druge tožeče stranke se pritožba zavrne in sodba sodišča prve stopnje v tem obsegu potrdi.

III. Druga tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka, odločitev o pritožbenih stroških prve tožeče in tožene stranke se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki glasi, da je tožena stranka dolžna tožečima strankama v roku 15 dni plačati 92.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 10. 2021 do plačila ter da je tožena stranka dolžna tožečima strankama v roku 15 dni povrniti vse stroške pravdnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku tega roka do plačila (I. točka izreka). Sklenilo je, da sta tožeči stranki nerazdelno dolžni toženi stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 4.540,19 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po preteku tega roka, do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev se pritožujeta tožnika (v nadaljevanju tudi tožnica in tožnik) s skupno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Menita, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo pravno naravo pogodbe in posledice odstopa od pogodbe. Na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja sodišče prve stopnje tudi ni imelo podlage za uporabo določbe 648. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in je spregledalo, da možnost odstopa po 648. člena OZ ne izključuje odškodninske odgovornosti. Zatrjujeta, da je v obravnavanem primeru nedvomno podana podlaga tako za pogodbeno kot nepogodbeno odškodninsko odgovornost in podrobno opisujeta, da so podane vse predpisane predpostavke odgovornosti. Grajata odločitev sodišča prve stopnje, da zahtevek tožnika po temelju ni utemeljen in se v tej zvezi sklicujeta na 631. člena OZ. Nasprotujeta odločitvi sodišča prve stopnje, ki je po ugotovitvi, da je zahtevek prve tožnice utemeljen po temelju, njen zahtevek zavrnilo po višini. Trdita, da so trditve tožene stranke (v nadaljevanju toženke) glede tega, da je potrebno upoštevati stroške podizvajalca prepozne. Zaključek sodišča prve stopnje, da naj tožnici ne bi nastal strošek plačila storitve tožnika, je tudi materialno pravno zmoten, saj menita, da glavni izvajalec v primeru odstopa naročnika na podlagi 648. člena OZ nasproti podizvajalcu ni prost svojih obveznosti. Uveljavljata kršitev materialnega procesnega vodstva, saj bi moralo sodišče prve stopnje tožečo stranko stranko pozvati, da dopolni navedbe o zmanjšanju stroškov tožnice zaradi neplačila tožnika. Na ta način sodišče prve stopnje ni zadostilo pravici tožeče stranke do izjave, izpodbijana sodba pa predstavlja tudi sodbo presenečenja. Zahtevata povrnitev pritožbenih stroškov.

3. Toženka je odgovorila na pritožbo tožeče stranke. Pritožbena izvajanja prereka in predlaga zavrnitev pritožbe. Zahteva povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Po tako opravljenem preizkusu ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri odločanju o utemeljenosti zahtevka tožnika pravilno uporabilo materialno pravo, pri zaključku, da zahtevek tožnice ni utemeljen po višini, pa je bistveno kršilo določbo 285. člena ZPP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

K odločitvi sodišča prve stopnje glede zavrnitve zahtevka tožnika

6. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožbeni zahtevek tožnika neutemeljen po temelju. Pravilno je pojasnilo, da velja v pogodbenem pravu načelo relativnosti pogodbenih razmerij, v skladu s katerim pogodba pravice in obveznosti ustvarja le za pogodbeni stranki (prvi odstavek 125. člena OZ). Po ugotovitvi, da je tožnik pri izvedbi projektantskih storitev, ki jih je s Pogodbo za izdelavo projektne dokumentacije: arhitektura IDZ, PGD, PZI z dne 26. 6. 2017 (v nadaljevanju Pogodba) prevzela tožnica, deloval kot podizvajalec tožnice, je pravilno zaključilo, da tožnik do toženke nima zahtevkov iz navedene Pogodbe. Pogodbeno razmerje med podjemnikom in podizvajalcem je namreč samostojno in neodvisno od razmerja med naročnikom in podjemnikom.

7. V tem kontekstu je obravnavalo tudi trditve tožnika, ki je materialno pravno utemeljeval tožbeni zahtevek na podlagi 631. člena OZ. Ta določa, da se sodelavci za svoje terjatve do podjemnika lahko obrnejo neposredno na naročnika in zahtevajo od njega, da jim te terjatve izplača iz vsote, ki jo v tistem trenutku dolguje podjemniku, če so pripoznane. Glede zatrjevane pravne podlage je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da ima na tej pravni podlagi podjemnikov podizvajalec neposredni zahtevek do naročnika zgolj za plačilo posla, ki ga je podizvajalec opravil v razmerju med njim in podjemnikom. V tej zadevi pa tožnik od toženke ne uveljavlja izpolnitvenega zahtevka, to je plačila za opravljene projektanske storitve, ampak znesek, katerega bi prejel za projektanske storitve, če toženka ne bi predčasno odstopila od Pogodbe s prvo tožnico. Za tak zahtevek nasproti toženke pa tožnik v 631. členu OZ nima podlage.

8. Po prepričanju sodišča druge stopnje so drugačne materialno pravne navedbe neutemeljene in z njimi pritožba ne more uspeti. V nasprotju s stališčem pritožbe namreč določbe neposrednega zahtevka podjemnikovih sodelavcev od naročnika iz 631. člena OZ materialno pravno ni mogoče povezati z zahtevkom podjemnika zaradi prenehanje pogodbe po volji naročnika iz 648. člena OZ. Med tema dvema zahtevkoma ni mogoče vzpostaviti materialno pravne koneksnosti terjatev, zato je sklicevanje pritožbe na to pravno podlago neutemeljeno.

9. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in točki I izreka v razmerju do njega potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Tožnik, ki je s pritožbo v celoti propadel (analogna uporaba prvega odstavka 154. člena ZPP), krije sam svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP).

K odločitvi sodišča prve stopnje glede zavrnitve zahtevka tožnice

11. Pritožba uvodoma neutemeljeno uveljavlja stališče, da je sodišče prve stopnje napačno opredelilo pravno naravo Pogodbe in posledica odstopa od Pogodbe. Kot že sama pritožba navaja v zadnjem odstavku str. 4 pritožbe, pravna opredelitev, ali gre za okvirno pogodbo ali ne, za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka niti ni pravno odločilna. Sodišče prve stopnje je namreč v 11. točki obrazložitve pravilno zaključilo, da je obravnavana Pogodba pravno zavezujoča, saj sta pravdni stranki z njo dogovorili medsebojne pravice in obveznosti. Toženka je bila prosta le v izbiri ali bo po izvedenem prvem sklopu storitev projektiranja te storitve za preostalih 58 hiš naročila v dveh ali v eni fazi in kakšen bo obseg posamezne faze, če se bo odločila za dve fazi, ne daje pa Pogodba toženki upravičenja oziroma pravice do proste odločitve o tem, ali bo storitev za preostalih 58 hiš oziroma drugo ali morebitno tretjo fazo naročila ali ne.

12. Glede pravnih posledic odstopa toženke od Pogodbe je sodišče prve stopnje v 16. točki obrazložitve pravilno presodilo, da ne glede na to, da odstop toženke od Pogodbe ni bil utemeljen, pa to ne pomeni, da toženka v obravnavanem primeru ni imela pravice odstopiti od Pogodbe oziroma, da je lahko odstopila zgolj iz utemeljenih razlogov. Pri tem stališču se je sodišče prve stopnje oprlo na izpostavljeno sodno prakso, da gre pri pogodbi o izdelavi projektne dokumentacije (projektantski pogodbi) za atipično obliko podjemne pogodbe, zaradi česar je presojo glede pravice toženke do odstopa od Pogodbe oprlo na določbe OZ, ki urejajo podjemno pogodbo. V tem kontekstu je pravilno izpostavilo določbo 648. člena OZ, ki določa, da vse dotlej, dokler naročeni posel ni končan, lahko naročnik odstopi od pogodbe kadarkoli hoče; vendar mora v tem primeru podjemniku izplačati dogovorjeno plačilo, zmanjšano za stroške, ki jih ta ni imel, pa bi jih moral imeti, če pogodba ne bi bila razdrta, kot tudi za tisto, kar je zaslužil drugje ali kar namenoma ni hotel zaslužiti. Za uresničitev odstopne pravice po 648. členu OZ tako ni treba, da bi (kot predpostavka uresničitve te pravice) obstajala kakšna posebna okoliščina oziroma razlog. Zadošča že naročnikova odločitev (volja), ne glede na razlog (vzrok) zanjo.

13. V tem kontekstu pritožba neutemeljeno uveljavlja, da v obravnavani zadevi določba 648. člena OZ ni uporabljiva, saj toženka od Pogodbe ni odstopila pred končanjem posla, temveč med njegovo izvedbo, pri čemer pa je bil glavni del storitev tožnice že opravljen. Sodišče druge stopnje pojasnjuje, da naročnikova pravica odstopiti od pogodbe po 648. členu OZ preneha samo v primeru, ko podjemnik posel, ki je predmet njegovega izpolnitvenega ravnanja, konča. Če torej posel podjemnik konča, preden prejme naročnikovo izjavo o odstopu od pogodbe po 648. členu OZ, ta izjava izgubi učinek.1 Ker je po ugotovitvah sodišča prve stopnje tožnica kot podjemnica izdelala projektno dokumentacijo za 24 hiš (od skupaj dogovorjenih 82), odstop toženke kot naročnice z dne 14. 5. 2020 torej ni predstavljal odstopa pred končanjem posla oziroma pred izpolnitvijo predmeta Pogodbe, za katero se je zavezala tožnica. Iz tega razloga je toženka lahko uresničila odstopno pravico iz 648. člena OZ, ki je povzročila razvezo (prenehanje) predmetne podjemne pogodbe.

14. Ker je toženka v obravnavanem primeru imela pravico odstopiti od Pogodbe na podlagi 648. člena OZ brez obstoja kakšne posebne okoliščine oziroma razloga, z navedenim odstopom tudi ni kršila Pogodbe niti ostalih pozitivnih določb zakona. Z odstopom od Pogodbe ni ravnala protipravno, zato je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje na poslovno oziroma neposlovno odškodninsko odgovornost, ki jo pritožba utemeljuje na str. 7-9 pritožbe. Pri tem je pojasniti še, da je bil zahtevek tožeče stranke glede uveljavljene kršitve moralnih avtorskih pravic avtorjev A. A., B. B. ter C. C. po 169. členu Zakon o avtorski in sorodnih pravicah izločen, zaradi zatrjevana škoda iz tega naslova ni predmet presoje v obravnavanem sporu.

15. V primeru, da naročnik uresniči pravico odstopiti od pogodbe po 648. členu OZ, podjemnik obdrži svoj izpolnitveni zahtevek - pravico od naročnika zahtevati plačilo zneska, za katerega sta se stranki s pogodbo dogovorili za opravljen posel. Ta znesek pa se zmanjša za koristi, ki jih je podjemnik imel zato, ker mu posla ni bilo treba dokončati.2 Navedeno pravno vprašanje je sodišče prve stopnje obravnavalo v 20. - 31. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Po zavrnitvi vseh ugovornih navedb toženke v zvezi s tem, da je plačilo tožnice potrebno zmanjšati za stroške, ki jih ta ni imela, pa bi jih morala imeti, če pogodba ne bi bila razdrta, je zaključilo, da utemeljenost zahtevka tožnice ni mogoče preizkusiti po materialnem pravu, saj višina stroškov dela tožnika kot podizvajalca tožnice ne izhaja iz trditvene podlage tožbe (31. točka obrazložitve).

16. V zvezi s tem zaključkom pritožba utemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje kršilo svojo dolžnost materialno procesnega vodstva iz 285. člena ZPP ter da gre v obravnavanem primeru za t.i. sodbo presenečenja. Smisel prepovedi sodbe presenečenja je v tem, da stranka ne pride v položaj, ko bi zaradi tega, ker je sodišče svojo odločitev oprlo na pravno podlago, na katero ob zadostni skrbnosti ni mogla računati, izgubila možnost navajati dejstva, ki so glede na tako, presenetljivo pravno podlago bistvenega pomena. Sredstvo preprečevanja sodbe presenečenja je zato materialno procesno vodstvo - ali odprto sojenje, v okviru katerega sodišče stranke opozarja na spregledane pravne podlage, jima razkrije svoj, drugačen, nepričakovan pravni pogled na njun spor ter ju opozori na pravno podlago, na katero namerava opreti razrešitev njunega spora.3 Trditveno in dokazno breme z materialno procesnim vodstvom ni nadomeščeno, temveč je zgolj omiljeno in je namenjeno temu, da se prepreči izdaja sodbe presenečenja in se ne aktivira vselej, ko ena od strank svojemu trditvenemu ali dokaznemu bremenu ne zadosti, ampak le tedaj, ko stranka, glede na konkretne okoliščine primera, ob zadostni skrbnosti upravičeno meni, da mu je zadostila.

17. V tem kontekstu pritožba utemeljeno izpostavlja dejstvo, da je sodišče prve stopnje s sklepom na naroku za glavno obravnavo z dne 16. 5. 2023 (str. 5 zapisnika) tožnikoma dodelilo 15 dnevni rok, da s pisno pripravljalno vlogo dodatno navedeta dejstva v zvezi z izračunom višine pozitivnega pogodbenega interesa, in sicer podata navedbe v zvezi z izračunom višine plač zaposlenih, ki bi sodelovali pri izdelavi projektne dokumentacije, ki je bila predmet Pogodbe in ni bila izdelana ter materialnih stroškov tožnikov strank v zvezi s tem. Sodišče prve stopnje je torej tožnico posebej pozvalo, da opredeli zgolj stroške iz naslova plač zaposlenih in materialnih stroškov, brez da bi jo pozvalo, da dopolni tudi navedbe in dokaze o stroških njenih podizvajalcev. S tem je kršilo določbo 285. člena ZPP.

18. Pri tem je nepravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje iz 31. točke obrazložitve sodbe, da tožnice na navedeno pomanjkljivost v skladu z 285. členom ZPP ni bila dolžno opozoriti, saj jo je na to pomanjkljivost tožbe dovolj jasno opozorila že toženka, zato ni bilo potrebe, da bi na podlagi pravila o materialno procesnem vodstvu na to dodatno še opozarjalo sodišče prve stopnje. Iz pregleda zadeve namreč izhaja, da je tožnica na poziv sodišča prve stopnje na naroku za glavno obravnavo z dne 16. 5. 2023 odgovorila s tretjo pripravljalno vlogo z dne 29. 5. 2023, v kateri je opredelila materialne in fiksne stroške, ki bi ji nastali z realizacijo Pogodbe. Na te navedbe je odgovorila toženka z drugo pripravljalno vlogo z dne 14. 6. 2023, v kateri je navedbe tožnice prerekala in dodatno še navedla, da strošek tožnika, ki je nastopal v vlogi podizvajalca tožnice, predstavlja variabilen strošek, ki ga je prav tako potrebno upoštevati pri izračunu morebitnega izgubljenega dobička.4 Na te navedbe je odgovorila tožnica na naroku za glavno obravnavo z dne 12. 7. 2023 in pojasnila nepravilnost pravnih naziranj toženke glede pojma fiksnih stroškov. Na podlagi opisane trditvene podlage spora sodišče druge stopnje ugotavlja, da toženka v drugi pripravljalni vlogi z dne 14. 6. 2023 tožnice ni opozorila na pomanjkljivo trditveno podlago tožbe, kar bi pomenilo, da sodišče prve stopnje tožnice v skladu s 285. členom ZPP na to ne bi rabilo posebej opozoriti, ampak je toženka v tej pripravljalni vlogi predvsem nasprotovala stališču tožnice, kaj se šteje za fiksen strošek in kaj predstavljajo variabilni stroški.

19. Ob zelo splošni zakonski definiciji stroškov, ki se upoštevajo na podlagi 648. člena OZ, in ob različnem pravnem naziranju strank, kaj ti stroški vsebujejo, je bila razjasnjevalna dolžnost sodišča prve stopnje glede tega vprašanja še toliko večja, zato bi moralo sodišče prve stopnje v okviru materialno procesnega vodstva (285. člena ZPP) tožnico določno pozvati, da na trditveni in dokazni ravni opredeli stroške v zvezi s podizvajalcem, ki ji niso nastali in bi ji nastali, če bi morala posel iz Pogodbe končati. Sodišče prve stopnje je z opustitvijo zgoraj opisanega materialnega procesnega vodstva storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena v zvezi z 285. členom ZPP, kar je imelo vpliv na pravilnost in zakonitost sodbe.

20. Zaradi izpostavljene bistvene kršitve določb pravdnega postopka je sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo v I. točki izreka glede tožnice razveljavilo na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Po oceni sodišča druge stopnje ni pogojev za sprejem končne odločitve o (ne)utemeljenosti zahtevka tožnice. Gre namreč za ugotovljeno kršitev, ki je pred sodiščem druge stopnje ni mogoče odpraviti, in to ne glede na določbo drugega odstavka 354. člena ZPP. V obravnavanem primeru je pri presoji razmerja med varstvom pravice do pritožbe in varstvom pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanje potrebno predvsem upoštevati, da bi se sodišče druge stopnje do trditev in dokazov tožnice o stroških njenega podizvajalca prvič opredelilo šele v pritožbenem postopku. Ob upoštevanju testa sorazmernosti glede varstva ustavnih pravic v obravnavanem primeru je tako sodišče druge stopnje prepričano, da procesnih napak z dopolnjevanjem razlogov in dokaznega postopka ne more odpraviti sodišče druge stopnje, saj ima stranka pravico do poštenega postopka na vseh stopnjah sojenja. V nasprotnem primeru, t. j. če bi samo odpravilo ugotovljene kršitve, bi bile stranke prikrajšane za pravico do pravnega sredstva (333. člen ZPP v zvezi z 25. členom Ustave RS).

21. V novem sojenju bo sodišče prve stopnje moralo odpraviti opisane pomanjkljivosti v že nakazani smeri in odpraviti kršitve iz 285. člena ZPP. Dokazno oceno o vprašanju višine stroškov, ki jih opredeljuje 648. člena OZ, bo moralo opraviti v skladu z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP.

22. V posledici odločitve sodišča druge stopnje o glavni stvari je bilo treba stroškovno odločitev v celoti razveljaviti (tretji odstavek 165. člena ZPP).

23. Odločitev o pritožbenih stroških tožnice in toženke se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

1 Prim. z N. Plavšak v M. Juhart, Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, 3. knjiga, str. 896. 2 Ibidem str. 898. 3 VSRS sodba II Ips 75/2016 z dne 1. 2. 2018. 4 Ugotoviti je, da je toženka te navedbe podala v pripravljalni vlogi, ki jo vložila znotraj roka, ki ji je ga dodelilo sodišče prve stopnje na naroku za glavno obravnavo z dne 16. 5. 2023, zaradi česar je neutemeljena pritožbena graja, da je bila toženka s temi navedbami prekludirana.