Jedro

Toženec je z izpodbijanima odločbama na podlagi 6. člena ZPIZ-2A kot prepozno zavrgel tožnikovo zahtevo za priznanje lastnosti zavarovanca iz naslova prostovoljne vključitve v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje kot brezposelne osebe, ki je vpisana v katero od evidenc pri zavodu za zaposlovanje. Ta določba se izrecno nanaša na zavarovance iz 3. člena ZPIZ-2A, ki so se v času od 1. 1. 2013 do uveljavitve tega zakona odjavili iz obveznega zavarovanja in se vanj ponovno prijavljajo. Ker tožnik ni zavarovanec, na katerega bi se 6. člen ZPIZ-2A nanašal, saj ni bil zavarovan po 7. alineji 1. odstavka 34. člena ZPIZ-1, niti se ni iz zavarovanja odjavil v obdobju od 1. 1. 2013 do uveljavitve ZPIZ-2A niti se ni ponovno prijavil v zavarovanje, toženec v 6. členu ZPIZ-2A ni imel podlage za zavrženje zahteve.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbo tožene stranke št. ... z dne 25. 11. 2013 ter sklep št. ... z dne 4. 10. 2013 ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožena stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da se je postopek, v katerem je bil izdan izpodbijani sklep tožene stranke in nato še izpodbijana dokončna odločba, začel na podlagi zahteve tožnika, ki jo je podal 20. 9. 2013. Po mnenju tožene stranke je bila njegova zahteva pravilno obravnavana glede na določbe Zakona o spremembi in dopolnitvah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2A, Ur. l. RS, št. 39/13). Z uveljavitvijo Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/12 s spremembami) se je namreč spremenila osnova za plačilo prispevkov za zavarovance, ki so prostovoljno vključeni v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Osnova se je določila v znesku, ki je najmanj enak znesku 60 % zadnje znane povprečne letne plače zaposlenih v RS, preračunane na mesec. V prehodnem obdobju, ki je določeno za leto 2013 in 2014 pa je osnova enaka znesku minimalne plače. Z ZPIZ-2A se je uredilo prehodno obdobje glede najnižje osnove za plačilo prispevkov za osebe, ki so bile do 31. 12. 2012 prostovoljno vključene v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje na podlagi 7. točke 1. odstavka 34. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) in so od uveljavitve novele dalje zavarovane po 1. odstavku 25. člena ZPIZ-2. K 411. členu je bil tako dodan novi, 3. odstavek, po katerem znaša za osebe, ki so bile do 31. decembra 2012 prostovoljno vključene v obvezno zavarovanje na podlagi 7. alineje 1. odstavka 34. člena ZPIZ-1 in so od uveljavitve tega zakona dalje zavarovane po 1. odstavku 25. člena tega zakona, najnižja osnova za plačilo prispevkov v letu 2013 16 % zadnje znane povprečne letne plače zaposlenih v Republiki Sloveniji, preračunane na mesec (prispevek od te osnove znaša 59,43 EUR mesečno, kar je želel z zahtevo pri toženi stranki doseči tudi tožnik), v letu 2014 znaša 20 % zadnje znane povprečne letne plače zaposlenih v Republiki Sloveniji, preračunane na mesec, nato pa se od leta 2015 do leta 2018 znesek vsako leto zvišuje za 10 % točk, dokler ne doseže zneska 60 % zadnje znane povprečne letne plače zaposlenih v Republiki Sloveniji, preračunane na mesec. Prehodno obdobje glede najnižje osnove za plačilo prispevka, urejeno z ZPIZ-2A (3. člen), torej ne velja za vse kategorije oseb, ki so prostovoljno vključene v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, temveč izrecno le za osebe, ki so bile do 31. 12. 2012 prostovoljno vključene v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje na podlagi 7. alineje 1. odstavka 34. člena ZPIZ-1, kar pa ni primer tožnika. Kot to izhaja iz podatkov matične evidence zavarovancev in podatkov iz upravnega dosjeja, je bil tožnik od 8. 7. 2005 dalje prostovoljno vključen v obvezno zavarovanje na podlagi 3. odstavka 34. člena ZPIZ-1 (šifra ...). Glede 3. člena ZPIZ-2A je na odziv javnosti podalo tolmačenje tudi Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti in ga objavilo na svoji spletni strani. Po tem tolmačenju je treba vse, ki so pred uveljavitvijo zakona izpolnjevali oba pogoja, torej, da so bili brezposelni in vpisani v evidenco ZRSZ, obravnavati enakopravno, ne glede na to pod katero šifro so bili prijavljeni. Rok za prijavo pa je potekel 7. 6. 2013. Tako vlogo za znižanje osnove za plačilo prispevka je dne 20. 9. 2013 pri toženi stranki podal tudi tožnik. Glede na to, da je zahtevo podal 20. 9. 2013, je zamudil materialni prekluzivni rok, ki se je iztekel 7. 6. 2013. Tožena stranka je zato njegovo zahtevo pravilno zavrgla. Ali je tožnik nadalje izpolnjeval tudi druge pogoje za plačevanje prispevka v nižji višini, pa tožena stranka ni ugotavljala, saj zaradi zamude roka zato ni bilo potrebe. Tožena stranka se v zvezi s tem sklicuje tudi na sodno prakso pritožbenega sodišča. Nadalje navaja, da ni jasno, zakaj napotki sodišča, da naj tožena stranka še nadalje razišče, kaj je tožnik s podano zahtevo pri toženi stranki sploh želel. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 25. 11. 2013, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba vložena zoper prvostopenjski sklep št. ... z dne 4. 10. 2013. Z omenjenim sklepom je tožena stranka zavrgla tožnikovo zahtevo za ugotovitev lastnosti zavarovanca iz naslova prostovoljne vključitve v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje kot brezposelne osebe, ki je vpisana v katero od evidenc pri Zavodu RS za zaposlovanje, na podlagi 7. alineje 1. odstavka 34. člena ZPIZ-1 od 1. 1. 2013 dalje. Tožena stranka se je postavila na stališče, da je tožnik zahtevo za spremembo šifre vrste prostovoljnega zavarovanja vložil dne 20. 9. 2013, to je po preteku 30-dnevnega roka iz 6. člena ZPIZ-2A.

6. Za odločitev v zadevi je najprej potrebno ugotoviti, ali je tožena stranka pravilno upoštevala materialnopravno podlago, torej ali so bili izpolnjeni z zakonom določeni pogoji, da je tožnikovo zahtevo kot prepozno vloženo zavrgla. Res je, da je pritožbeno sodišče v nekaterih zadevah, ki jih navaja tudi tožena stranka zavzelo stališče, da morajo zavarovanci tako vlogo vložiti najkasneje do 7. 6. 2013. Vendar pa je prišlo kasneje do spremembe sodne prakse, še posebej potem, ko je Vrhovno sodišče RS v zadevi VIII Ips 155/2015 z dne 27. 10. 2015 zavzelo povsem jasno stališče, da se rok, ki je določen v 6. členu ZPIZ-2A izrecno nanaša na zavarovance iz 3. člena ZPIZ-2A, ki so se v času od 1. januarja 2013 do uveljavitve tega zakona odjavili iz obveznega zavarovanja in se vanj ponovno prijavljajo. Enako kot v omenjeni zadevi, tudi v predmetni zadevi tožnik ni bil zavarovanec, na katerega bi se določba 6. člena ZPIZ-2A nanašala, saj ni bil zavarovan po 7. alineji 1. odstavka 34. člena ZPIZ-1, temveč je bil od 8. 7. 2005 v pokojninsko in invalidsko zavarovanje vključen na podlagi 3. odstavka 34. člena ZPIZ-1 (šifra ...). Tožnik se iz zavarovanja tudi ni odjavil v obdobju od 1. januarja 2013 do uveljavitve ZPIZ-2A, niti se ni ponovno prijavil v zavarovanje. Po mnenju pritožbenega sodišča zato v prej omenjeni določbi ni podlage za zavrženje tožnikove zahteve. Na drugačno odločitev tudi ne more vplivati stališče ministrstva, na katerega se sklicuje tožena stranka. Pritožbeno sodišče sicer soglaša s pritožbenimi navedbami, da tožnik, ki je bil zavarovan po 3. odstavku 34. člena ZPIZ-1 uveljavlja znižano plačilo. Vendar pa je tožena stranka nepravilno štela, da je tožnik zamudil rok za vložitev zahteve. Posledično je tudi nepravilno zavrgla njegovo zahtevo, kar pomeni, da o utemeljenosti njegovega zahtevka še ni odločala. V tem primeru pa je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ki je zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno upravno odločanje.

7. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče z dodatno obrazložitvijo na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.