Jedro

Tožnik se neutemeljeno zavzema, da bi sodišče prve stopnje moralo všteti v delovni čas tudi čas razpoložljivosti, in sicer iz istih razlogov, kot so v pritožbi navedeni za odmor. Za takšno vštevanje prvostopenjsko sodišče ni imelo podlage, saj je v 1. točki prvega odstavka 3. člena ZDCOPMD predpisano, da čas razpoložljivosti (iz 2. točke prvega odstavka tega člena) ne spada v delovni čas mobilnega delavca. Svoje stališče pritožba zmotno utemeljujeje s sklicevanjem na sodno prakso, katere niti ne konkretizira. Ustaljena sodna praksa namreč potrjuje pravilnost prvostopenjske presoje.

S sklicevanjem na Obvezni razlagi Upravnega odbora Odvetniške zbornice Slovenije (OZS) z dne 9. 2. 2016 in 28. 9. 2017 se pritožba neutemeljeno zavzema, da bi sodišče moralo tožniku priznati povračilo stroškov za konferenco s stranko, pregled listin in študij spisa, ker gre za storitve, ki jih je treba ovrednotiti kot samostojne. Enotno stališče sodne prakse je, da obvezne razlage, ki jo sprejme OZS brez soglasja ministra, in ki ni objavljena v Uradnem listu RS, sodišče ni dolžno upoštevati,4 saj nima moči predpisa. Po ustaljeni sodni praksi je posvet s stranko zajet že v nagradi za sestavo vloge in se mu ne priznava status samostojne storitve po tar. št. 39/1 OT. Enako velja za pregled listin oziroma študij spisa.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je toženka iz naslova dela preko polnega delovnega časa in dodatka za nočno delo dolžna plačati tožniku zneske z obrestmi, ki so razvidni iz I. in II. točke izreka sodbe. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženki je naložilo, da tožniku povrne 2.337,42 EUR stroškov postopka in da je zavezanka za plačilo 70,70 % sodne takse.

2. Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni in stroškovni del sodbe zaradi vseh pritožbenih razlogov. S sklicevanjem na 10. poglavje Vozniškega priročnika in na sodno prakso (Pdp 142/2018, Pdp 844/2016) vztraja, da je treba odmore všteti v delovni čas. Sodišče se je napačno oprlo na 1. alinejo prvega odstavka 2. člena ZDCOPMD. Za ta spor je ključen peti odstavek 154. člena ZDR-1, s katerim je skladen tudi Vozniški priročnik. Odločitev sodišča pomeni kršitev enakega varstva pravic in neupravičeno diskriminacijo. V delovni čas je treba všteti tudi čas razpoložljivosti ter čas pred začetkom in po koncu izmene. Slednje določa že Vozniški priročnik, zato dodatne navedbe tožnika niso bile potrebne. Če je sodišče menilo nasprotno, bi ga v okviru materialnoprocesnega vodstva moralo na to opozoriti. Spregledalo je navedbe tožnika iz osme pripravljalne vloge in modifikacijo tožbenega zahtevka na naroku 10. 10. 2023. Ker ni odločilo v mejah postavljenega zahtevka, mu je prisodilo prenizko število nadur. Tožniku je bila kršena pravica do izjave, saj je šele iz sodbe izvedel, kako bo sodišče obračunalo urno postavko. Izračunati bi jo moral izvedenec finančne stroke. Zavrnitev tega dokaznega predloga ne ustreza standardu obrazloženosti. Tožniku neutemeljeno niso bili priznani vsi priglašeni stroški. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo tožnika prereka njene navedbe in predlaga, naj jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne. Priglaša stroške odgovora.

4. Zoper ugodilni in stroškovni del sodbe se pritožuje toženka zaradi vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da sodišče ni obravnavalo tožnikovih trditev o tem, da ga je toženka silila v nepravilno uporabo tahografa. Toženkinih dokazov v zvezi s tem ni izvedlo. Napačno je ugotovilo, da je bila seznanjena z nedosledno uporabo tahografa. Te ugotovitve tudi ni obrazložilo. Tožnik je bil dolžan voditi natančno evidenco delovnega časa. Toženka le povzame podatke iz tahografa, ti pa veljajo za verodostojne. Ni obrazloženo, iz česa je izvedenec ugotovil, da podatki v tahografu ne vsebujejo doslednega evidentiranja vsega dela. Za vsak dan, ki naj bi bil sporen, bi moral to navesti, sodišče pa povzeti v obrazložitvi. Izvedenec je na podlagi analize le nekaj primerov sklepal pavšalno na vse dneve. Sodišče bi moralo zahtevati podrobnejšo analizo. V potne naloge je tožnik pisal, kar je hotel. Ni sporno, da je čas vožnje čas dela, sporno pa je, da je ves ostali čas del delovnega časa. Izvedenec je podal dve nasprotujoči si ugotovitvi: najprej, da nadur ne more opredeliti, nato pa jih je opredelil povsem pavšalno. Sodišče bi moralo upoštevati kompenzirane ure. Priglaša stroške pritožbe.

5. Pritožbi sta neutemeljeni.

6. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbah in pri tem na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev, ki jih uveljavljata pritožbi, niti tistih, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

7. Tožnik, ki je bil pri toženki zaposlen na delovnem mestu voznik tovornega vozila, vtožuje plačilo nadur in nočnega dela. Sodišče prve stopnje se je pri presoji tožbenega zahtevka pravilno oprlo na določbe Zakona o delovnem času in obveznih počitkih mobilnih delavcev ter o zapisovalni opremi v cestnih prevozih (ZDCOPMD; Ur. l. RS, št. 76/2005 in nadaljnji). Pritožbeno sodišče po nepotrebnem ne ponavlja prvostopenjskih razlogov, k pritožbenim navedbam odločilnega pomena pa podaja naslednjo obrazložitev (prvi odstavek 360. člena ZPP).

Pritožba tožnika

8. Sodišče prve stopnje odmorov tožnika ni vštelo v delovni čas, kar je utemeljilo z ustreznimi pravnimi argumenti. Pritožba zato neutemeljeno očita bistveno kršitev določb postopka, češ da sodišče tega dela odločitve ni obrazložilo.

9. Iz 1. točke prvega odstavka 3. člena ZDCOPMD izhaja, da odmori (iz 5. člena tega zakona) na spadajo v delovni čas mobilnega delavca, zato pritožba zmotno vztraja pri nasprotnem stališču. Prav tako neutemeljeno zatrjuje, da 5. člen ZDCOPMD dejansko ne ureja trajanja odmorov, temveč obvezne počitke. Pojmi, uporabljeni v ZDCOPMD, se na podlagi drugega odstavka 3. člena tega zakona uporabljajo v skladu s pomenom, ki ga določajo uredbe iz 1. člena tega zakona - med temi je tudi Uredba (ES) št. 561/2006.1 Glede na to uredbo se za odmor šteje vsako obdobje, v katerem voznik ne sme voziti ali opravljati drugega dela in ki je namenjeno izključno za oddih, medtem ko počitek pomeni neprekinjeno obdobje, v katerem lahko voznik svobodno razpolaga s svojim časom. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tako v izvedenskem mnenju kot v razlogih izpodbijane sodbe pojem "odmor" upoštevan v smislu določb 5. člena ZDCOPMD (in uredbe).

10. Napačno je pritožbeno zatrjevanje, da vštetje odmora mobilnega delavca v delovni čas utemeljuje določilo Voznikovega priročnika, ki se glasi: "Delovni čas je čas vseh aktivnosti med dvema časoma počitka. (delovni čas + natovor-iztovor + odmori + čas pripravljenosti)." Že iz jezikovne razlage besedila izhaja, da delovni čas zajema čas aktivnosti, medtem ko odmor že po sami naravi ni aktivnost, temveč nasprotje aktivnosti. Niti naštevanju postavk v oklepaju zato ni mogoče pripisati pomena, za katerega se zavzema pritožba. Pravilnost te presoje dodatno potrjuje toženkin obrazec Evidenca delovnega časa in prevoza na delo in iz dela osebe, ki opravlja mobilno dejavnost (A90), v katerem je izrecno zapisano, da se odmori ne štejejo v delovni čas. Pritožba nadalje zmotno navaja, da je za ta spor ključen peti odstavek 154. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji), ki določa, da se čas odmora med dnevnim delom všteva v delovni čas. V drugem odstavku 2. člena ZDR-1 je namreč predpisano, da ZDR-1 ureja delovna razmerja mobilnih delavcev le, če ni glede delovnega časa, nočnega dela, odmorov in počitkov drugače določeno s posebnim zakonom. Takšen lex specialis, ki za mobilne delavce izključuje uporabo petega odstavka 154. člena ZDR-1, je ZDCOPMD, ki pa odmora ne všteva v delovni čas. Četudi je sodišče prve stopnje Vozniški priročnik opredelilo kot splošni akt toženke (ki je po mnenju pritožbe skladen s petim odstavkom 154. člena ZDR-1), na podlagi vsega obrazloženega utemeljeno ni štelo, da predstavlja podlago za vštevanje odmora v delovni čas.

11. Zmoten je pritožbeni očitek o kršitvi enakega varstva pravic, ker naj bi sodišče prve stopnje ne upoštevalo ustaljene sodne prakse, po kateri se mobilnim delavcem odmor všteva v delovni čas. V ustaljeni sodni praksi je namreč sprejeto stališče, da se odmori ne vštevajo v delovni čas mobilnega delavca.2 Kot primer drugačne sodne prakse pritožba neutemeljeno izpostavlja judikat Pdp 844/2016. Za ta primer je veljal Zakon o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji), ki glede odmorov mobilnih delavcev ni napotoval na posebno ureditev, drugi odstavek 2. člena ZDR-1 pa napotuje. Tudi za judikat Pdp 142/2018, ki ga omenja pritožba, je za pretežni del vtoževane terjatve veljal ZDR, medtem ko je stališče tega judikata, da se odmor v smislu 154. člena ZDR-1 všteva v delovni čas, v sodni praksi osamljeno.

12. Po mnenju pritožbe bo v primeru, če obvelja prvostopenjsko stališče o nevštevanju odmora v delovni čas, kršeno načelo enakosti iz 14. člena Ustave RS (URS; Ur. l. RS, št. 33/1991 in nadaljnji) in podana neupravičena diskriminacija med mobilnimi in ostalimi delavci. Pritožbena navedba ni utemeljena. Glede delovnega časa, odmorov ... mobilnih delavcev se ZDR-1 ne uporablja, če je vprašanje (v tem primeru glede nevštevanja odmora v delovni čas) drugače urejeno z ZDCOPMD. Podlaga za dopustnost različnega obravnavanja mobilnih delavcev od ostalih, za katere velja splošna zakonska ureditev (ZDR-1), je podana v Direktivi 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa. Ta v 20. členu določa, da se za mobilne delavce ne uporablja člen 4 direktive, ki države članice obvezuje k sprejemu predpisov, ki zagotavljajo pravico do odmora in podrobnosti v zvezi s tem (trajanje, pogoji dodelitve itd.). Ker so odmori za mobilne delavce izrecno urejeni v ZDCOPMD, pritožba ne more doseči drugačne ureditve od zakonske niti s sklicevanjem na načelo in favorem laboratoris.

13. Tožnik se neutemeljeno zavzema, da bi sodišče prve stopnje moralo všteti v delovni čas tudi čas razpoložljivosti, in sicer iz istih razlogov, kot so v pritožbi navedeni za odmor. Za takšno vštevanje prvostopenjsko sodišče ni imelo podlage, saj je v 1. točki prvega odstavka 3. člena ZDCOPMD predpisano, da čas razpoložljivosti (iz 2. točke prvega odstavka tega člena) ne spada v delovni čas mobilnega delavca. Svoje stališče pritožba zmotno utemeljujeje s sklicevanjem na sodno prakso, katere niti ne konkretizira. Ustaljena sodna praksa namreč potrjuje pravilnost prvostopenjske presoje.3

14. Pritožba navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo v delovni čas vključiti tudi čas dela pred začetkom in po koncu izmene, ki sicer ni bil zabeležen na tahografu. Prvostopenjsko sodišče je obrazložilo, da tožnik ni navajal, koliko časa je to delo (vsaj povprečno) trajalo. Po mnenju pritožbe dodatne navedbe tožnika niso bile potrebne, saj gre za obveznost, ki izhaja iz Vozniškega priročnika, pa tudi sicer je splošno znano dejstvo, da je treba tovornjak pred in po vožnji pripraviti. Pritožbeno sodišče soglaša, da tožnik za vštevanje tega dela v delovni čas ni podal ustrezne trditvene podlage, pri čemer se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na sodbo presenečenja in sodišču prve stopnje zmotno očita, da bi ga na morebitne pomanjkljive trditve moralo opozoriti v okviru materialnoprocesnega vodstva. Tožnik do izdelave izvedenskega mnenja z dopolnitvijo konkretnih trditev o delu pred začetkom in po koncu izmene sploh ni podal. Ker je bilo iz izvedenskega mnenja z dopolnitvijo jasno razvidno, da to delo v preračun delovnega časa ni vključeno in ker je tudi toženka v vlogi z dne 31. 5. 2023 opozorila, da tožnik npr. čiščenja, vzdrževanja vozila niti ni zatrjeval, ni bilo potrebno še posebno opozorilo sodišča prve stopnje k podaji ustrezne trditvene podlage. Z namenom dokazovanja, da je trditveni podlagi zadostil, se tožnik v pritožbi neutemeljeno sklicuje na del navedb, ki jih je podal v osmi pripravljalni vlogi. Bistvo teh navedb je v tem, da je bila toženka dolžna kontrolirati delo voznika in ga na napake (npr. da za čas pregleda vozila v tahografu ni evidentiral dela) opozoriti; ker tega ni storila, je po mnenju tožnika z njim manipulirala. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da te navedbe niso takšne narave, da bi lahko predstavljale podlago za prisojo konkretnega zneska denarnega prikrajšanja iz naslova dela pred začetkom in po koncu izmene. To, da je iz naslova tega dela (vzdrževanje in pregled vozila ...) treba upoštevati za vsak dan dodatno uro, tožnik navaja šele v pritožbi, zato ta navedba predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP).

15. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče ni odločilo v mejah postavljenega tožbenega zahtevka, ker ni upoštevalo modifikacije z dne 10. 10. 2023, zaradi česar je tožniku prisodilo prenizko število nadur. Tožba mora obsegati določen zahtevek glede glavne stvari in stranskih terjatev (prvi odstavek 180. člena ZPP). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnik na naroku 10. 10. 2023 ni modificiral tožbenega zahtevka v smislu citirane določbe, tj. s postavitvijo določnega (višjega) zahtevka glede glavnične denarne terjatve. Podal je le navedbe (naj se upošteva izvedensko mnenje glede števila nadur, čas odmorov, vožnje domov, plačane odsotnosti), kar pa se ne more šteti za modifikacijo tožbenega zahtevka.

16. Pritožba navaja, da je tožnik šele iz izpodbijane sodbe izvedel za urno postavko, ki jo je sodišče prve stopnje uporabilo za obračun nadurnega dela, s čimer mu je bilo onemogočeno, da bi se o njej izjavil. Očitek ni utemeljen. Tožnik je v tožbi (brez posebne utemeljitve) navedel, da povprečna urna postavka znaša 6,83 EUR. Toženka je temu oporekala in zahtevala izračun urne postavke ob upoštevanju fiksne osnovne plače in vsakomesečnega fonda ur. Sodišče prve stopnje je utemeljeno štelo za pravilne toženkine trditve. V ZPP ni podlage za pritožbeno zavzemanje, da bi sodišče moralo vnaprej (pred izdajo sodbe) posebej seznanjati tožnika s tem, katerim trditvam bo sledilo oziroma ga opozoriti, da je upoštevna urna postavka za nekatere mesece višja od vtoževane. Prav tako neutemeljen je pritožbeni očitek o kršitvi 243. člena ZPP in 8. točke prvega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče izračuna urne postavke ni naložilo izvedencu finančne stroke. Kot je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, je upoštevaje podatke iz plačilnih list lahko samo izračunalo urno postavko. Šlo je za enostavno matematično opravilo in ne za ugotavljanje dejstev, za katera bi bilo potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ni razpolagalo. Zmoten je tudi pritožbeni očitek o kršitvi 22. člena URS, ker naj bi sodišče prve stopnje ne obrazložilo zavrnitve dokaznega predloga za postavitev izvedenca finančne stroke. Povsem ustrezne razloge za to je navedlo v 9. točki obrazložitve izpodbijane sodbe.

17. Neutemeljene so vse navedbe, s katerimi pritožba izpodbija odločitev o stroških postopka. Ne drži, da bi ne glede na uspeh strank v postopku toženka morala nositi vse stroške postopka, ker ima kot delodajalka močnejši položaj in ker po zatrjevanju tožnika ni izpolnjevala vseh dolžnosti (ni izvajala nadzora nad tožnikom, ni izplačevala nadur …). Tudi glede denarnih terjatev v delovnih sporih (ko delavca zastopa pooblaščenec, kot v tem primeru) je temeljno pravilo za odločitev o stroških postopka upoštevanje uspeha obeh strank v postopku (154. člen ZPP).

18. S sklicevanjem na Obvezni razlagi Upravnega odbora Odvetniške zbornice Slovenije (OZS) z dne 9. 2. 2016 in 28. 9. 2017 se pritožba neutemeljeno zavzema, da bi sodišče moralo tožniku priznati povračilo stroškov za konferenco s stranko, pregled listin in študij spisa, ker gre za storitve, ki jih je treba ovrednotiti kot samostojne. Enotno stališče sodne prakse je, da obvezne razlage, ki jo sprejme OZS brez soglasja ministra, in ki ni objavljena v Uradnem listu RS, sodišče ni dolžno upoštevati,4 saj nima moči predpisa. Po ustaljeni sodni praksi je posvet s stranko zajet že v nagradi za sestavo vloge in se mu ne priznava status samostojne storitve po tar. št. 39/1 Odvetniške tarife (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015 in nadaljnji). Enako velja za pregled listin oziroma študij spisa.5 Na drugačno presojo ne more vplivati niti pritožbeno sklicevanje, da je šlo za pravno kompleksno zadevo, z obsežno dokumentacijo, zaradi česar so bili potrebni daljši posveti tožnika s pooblaščencem kot običajno. Tudi sicer te navedbe predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP). V OT prav tako ni podlage za priznanje odvetniških stroškov za končno poročilo stranki. Do povračila stroška za sestavo poziva toženki k plačilu neizplačanih nadur pa tožnik ni upravičen, ker gre za denarno terjatev iz delovnega razmerja, ki bi jo lahko uveljavljal z neposredno tožbo pred delovnim sodiščem (četrti odstavek 200. člena ZDR-1).

19. Sodišče prve stopnje tožniku ni priznalo potnih stroškov in odsotnosti iz pisarne, ki so nastali odvetniku s sedežem izven okrožja sodišča. Kot je obrazložilo, ti stroški kljub pravici do svobodne izbire odvetnika niso potrebni pravdni stroški (prvi odstavek 155. člena ZPP), ki bi jih bila dolžna kriti nasprotna stranka. Na podlagi teh razlogov je mogoče preizkusiti prvostopenjsko zavrnitev priglašenega stroška, zato pritožba neutemeljeno uveljavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi sodišče tega dela odločitve ne obrazložilo ustrezno. Nepriznanju stroška pritožba ugovarja s sklicevanjem na stališče Oddelka za spremljanje sodne prakse VS RS z dne 15. 2. 2019, po katerem se potni stroški odvetnika, ki ima sedež izven območja sodišča, kjer je tekel postopek, načeloma priznavajo, razen če sodnik ugotovi, da gre za zlorabo, katere pa v tem sporu sodišče prve stopnje ni ugotovilo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da to stališče za sodišče ni obvezno. Tudi novejša sodna praksa6 ohranja večinsko stališče, da se kot potrebni tovrstni stroški priznavajo stroški pooblaščenca, ki ima sedež na delovnem območju sodišča. Drži pritožbeno poudarjanje, da ima stranka pravico do svobodne izbire odvetnika, kar pa še ne pomeni, da je treba obravnavane stroške, nastale s tako izbiro, v vsakem primeru naložiti nasprotni stranki.7 Slednje bi prišlo v poštev le, če bi to utemeljevale posebne okoliščine (npr. zahteva po specifičnem znanju ipd.), s čimer pa tožnik v prvostopenjskem postopku priglašenega stroška ni utemeljeval. V utemeljitev pritožbenih zatrjevanj se tožnik sklicuje še na judikat I Ips 38426/2014, ki pa za ta spor ni uporabljiv, saj vprašanje povračila stroškov odvetnika obravnava (zlasti) z vidika specifik kazenskega postopka. Pritožba še navaja, da je bil tožnik prisiljen tožiti pred Delovnim sodiščem v Kopru, ker ima na tem območju toženka sedež. Navedeno sicer drži, vendar morebitnih ovir, ki bi preprečevale pooblastitev odvetnika z območja tega sodišča, tožnik ni navedel. Pritožba toženke

20. Pritožba neutemeljeno očita, da sodišče prve stopnje ni izvedlo dokazov, ki jih je toženka predlagala v zvezi z neresnično in pavšalno tožnikovo trditvijo, da ga je silila k nespoštovanju pravil o beleženju dela oziroma k nepravilnemu beleženju postankov, ur vožnje … Izvedba teh dokazov za ugotovitev odločilnih dejstev ni bila potrebna. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko presojo, da ni pravno relevantno, ali je toženka zahtevala od tožnika nedosledno označevanje dela na voznikovo kartico, ali ne.8 Ključno je, da mu je odredila pot in količino blaga za naklad in razklad. V primeru, da dokazni postopek potrdi, da je delavec za izvršitev odrejene naloge dejansko opravil več ur dela, kot je zabeleženih na voznikovi kartici, mu je delodajalec dolžan plačati vse ure dela. Po pritožbenem zatrjevanju so podatki tahografa uradna evidenca o delu voznika, dolžnost tožnika pa je bila, da to evidenco natančno vodi (z ustreznim pritiskanjem na kladivo). Ne glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik v sodnem postopku lahko dokazoval, da podatki iz tahografa niso pravilni.

21. Neutemeljeno je pritožbeno nasprotovanje prvostopenjski ugotovitvi o seznanjenosti toženke s tem, da njena evidenca delovnega časa (v katero so se avtomatsko prenesli podatki iz voznikove kartice) ne ustreza dejanskemu delovnemu času tožnika. Toženka ne prereka prvostopenjske ugotovitve, da je bila kot strokovnjak na področju prevozov seznanjena s časom, ki je bil potreben za opravo odrejene poti in za druge, s tem povezane aktivnosti. Ob upoštevanju tega dejstva je po pravilnem prvostopenjskem razlogovanju tudi v primeru, če tožnika ni silila k nepravilnemu evidentiranju (kar poudarja pritožba), morala vedeti za neskladje med dejansko potrebnim časom za opravo dela in podatki voznikove kartice, ki jih je prenesla v evidenco delovnega časa tožnika.

22. Prvostopenjski ugotovitvi, da je izvedenec zanesljivo ugotovil, da tožnik v tahografu ni dosledno evidentiral vsega svojega dela, pritožba zmotno oporeka z navajanjem, da v izpodbijani sodbi ni kvalitetno obrazloženo, iz česa je izvedenec to ugotovil. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da izvedensko delo temelji na pregledu listinskih podatkov, ki sta jih predložili obe stranki. Za vsak sklop listin je obrazložilo, kateri podatki so bili v njem vsebovani, navedlo je evidence, ki jih je izvedenec štel za najbolj popolne in opisalo metodologijo izdelave izračuna dejanskega delovnega časa. Od časa trajanja izmene je sodišče odštelo čas razpoložljivosti in odmore, za preostali čas izmene pa je štelo, da predstavlja delo, ki spada v delovni čas. Pravilno je obrazložilo, da toženka ni dokazala daljših odmorov in trajanja razpoložljivosti od teh, ki jih je upošteval izvedenec. Prav tako ni dokazala, da bi delo (vožnja in ostale aktivnosti) trajale manj časa od tega, ki ga je upošteval izvedenec, zato je neutemeljena pritožbena navedba, da je ugotovljeni čas dela (razen čas voženj) sporen oziroma da je tožnik zaznal, da se potne naloge glede zabeležk o delu ne preverja in to izkoristil za sestavo te tožbe. Ob upoštevanju vsega navedenega je zmotno tudi pritožbeno zatrjevanje, da iz nekaj primerov, ki jih je analiziral izvedenec, ne bi smel sklepati pavšalno na vse dneve vtoževanega obdobja, oziroma da bi moral (prav tako tudi sodišče) vsak sporen dan petletnega vtoževanega obdobja posebej obrazložiti.

23. Pritožba se neutemeljeno sklicuje, da je v zadevi Pd 182/2020 drug izvedenec ugotovil povprečje trajanja naklada in razklada in to štel kot neustrezno zabeležen čas dela, medtem ko v obravnavanem sporu izvedenec ni ravnal tako. Vsak spor je celota zase, sodna odločitev pa rezultat presoje vsakokratnih trditev in izvedenih dokazov. Sklepanje, da bi metodologija, ki jo je uporabil izvedenec v sorodni zadevi, morala biti uporabljena tudi v obravnavanem sporu, tako ni pravilno.

24. Iz pritožbenih navedb izhaja, da bi toženka glede na razloge sodbe očitno morala voditi še eno, dodatno evidenco, ker je bila ta, ki jo je vodila, nepopolna. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je za spor dejansko ključno, da ni uspela ovreči tožnikovih trditev, da zatrjevane nadure predstavljajo opravljeno delo.

25. Pritožba zatrjuje obstoj nasprotja med tem, da naj bi bile na eni strani evidence toženke nepopolne, na drugi strani pa je sodišče kot pravilen upoštevalo izračun izvedenca, ki je bil narejen na podlagi takšne evidence. Kot je obrazložilo sodišče prve stopnje, je iz toženkine evidence delovnega časa, ki temelji na podatkih iz voznikove kartice, upoštevalo čas trajanja izmene, ki med strankama ni bil sporen, ter čas razpoložljivosti. V ostalem se je izvedenec oprl na druga dokazila (podatke plačilnih list, potne naloge …).

26. Zmoten je pritožbeni očitek, da je izvedenec podal nasprotujoči si ugotovitvi: najprej, da nadur ne more opredeliti, nato pa jih je opredelil pavšalno. V prvem mnenju resda ni podal izračuna nadur, a je izpovedal, da iz sklepa sodišča, v katerem mu je bila naložena izdelava izvedenskega mnenja, ta naloga ni izhajala (s čimer pritožbeno sodišče soglaša). Z naknadnim sklepom mu je sodišče naložilo izračun nadur za vsak mesec posebej in v tem smislu je bilo nato izdelano dopolnilno pisno mnenje. Toženka še očita, da je sodišče prve stopnje izhodišča za izračun nadur sprejelo mimo izvedenca. Pritožbena navedba ni natančneje konkretizirana, iz izpodbijane sodbe pa izhaja, da je sodišče prve stopnje ugotovitve izvedenskega mnenja z dopolnitvijo ustrezno upoštevalo. To, da od preračunanih nadur npr. ni odštelo t. i. kompenziranih ur, pa predstavlja pravno presojo, ki je bila pridržana sodišču. 27. Podatkov o kompenziranih urah, ki so bili prikazani na plačilnih listah, sodišče prve stopnje ni štelo za verodostojne, ker je ugotovilo, da se podatki iz plačilnih list ne skladajo s podatki iz voznikove kartice (ti pa so po navedbah toženke predstavljali podlago za obračun plače). Toženka takšno presojo neutemeljeno izpodbija s pritožbenim zatrjevanjem, da ni jasno, na čem temelji prvostopenjsko sklepanje o neskladnosti oziroma neverodostojnosti podatkov. Pritožbeno sodišče soglaša, da na podlagi izpisov iz voznikove kartice, ki jih je toženka vložila v spis, dejansko ni mogoče napraviti zaključka o verodostojnosti podatkov o kompenziranih urah, ki so prikazani na plačilnih listah, saj izpisi iz voznikove kartice podatka o zatrjevanih kompenziranih urah ne vsebujejo. Tudi sicer je tožnik oporekal toženkini trditvi o kompenziranih urah, češ da je podana zgolj pavšalno, toženka pa svoje trditve ni podkrepila s konkretnimi navedbami o tem, katere nadure naj bi tožnik kompenziral s koriščenjem prostega dne in kdaj. Glede na navedeno sodišče prve stopnje utemeljeno ni upoštevalo toženkine zahteve, da je od preračunanih nadur treba odšteti kompenzirane ure.

28. Ker s pritožbama uveljavljani razlogi niso utemeljeni, ju je pritožbeno sodišče zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

29. Stranki s pritožbama nista uspeli, zato krijeta sami vsaka svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP). Toženka krije sama stroške odgovora na pritožbo tožnika, saj ta ni v bistvenem pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča in ni bil za pravdo potreben strošek (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Uredba (ES) št. 561/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. 3. 2006 o usklajevanju določene socialne zakonodaje v zvezi s cestnim prometom in spremembi uredb Sveta (EGS) 3821/85 in (ES) št. 2135/98 ter razveljavitvi Uredbe Sveta (EGS) št. 3820/85 (UL L št. 102 z dne 11. 4. 2006). 2 Prim. Pdp 61/2023, Pdp 334/2021, Pdp 564/2020, Pdp 63/2020, Pdp 789/2019, Pdp 33/2017, Pdp 648/2016, Pdp 41/2016 idr. 3 Prim. Pdp 63/2020, Pdp 992/2016, Pdp 41/2016. 4 Prim. VSL I Cpg 224/2020 idr. 5 Prim. VSL V Cpg 92/2023, VSL II Cp 2124/2022 idr. 6 Prim. VSL II Cp 796/2023, Pdp 447/2022. 7 Prim. Up-28/00. 8 Smiselno prim. Pdp 334/2021, Pdp 142/2018, Pdp 648/2016, Pdp 503/2016 idr.