Jedro

Tožnica je na zadnjem naroku sicer res znižala zahtevek, a so vsi stroški nastali že pred tem, zato je sodišče pri odmeri pravilno upoštevalo začetno vrednost spornega predmeta.

Sodna praksa izjemoma ločeno upošteva uspeh po temelju in višini, kadar oceni, da so za to podane posebne okoliščine primera, saj neposredne podlage za tako delitev v ZPP ni, a še to le v odškodninskih sporih, ne pa v takšnem sporu, kot je obravnavani.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana odločitev potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo ugotovilo, da v skupno premoženje tožnice in drugega toženca spada denarna terjatev do prvega toženca za plačilo zneska 5.264,90 EUR, na kateri imata tožnica in drugi toženec enaka deleža. Nadalje je odločilo, da je prvi toženec dolžan plačati tožnici 2.632,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo in tožnici v korist tožencev naložilo plačilo pravdnih stroškov v znesku 928,30 EUR.

2. Tožnica v pravočasni pritožbi zoper odločitev o stroških navaja, da jo izpodbija zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter višjemu sodišču predlaga, da sklep o stroških spremeni. Navaja, da bi sodišče moralo pri odločiti o stroških upoštevati končno višino zahtevka. Sodišče ni upoštevalo, da sta toženca nasprotovala temelju zahtevka, višini deleža na skupnem premoženju in sami vrednosti vlaganj, zato bi moralo upoštevati, da je tožnica po temelju uspela v celoti, po višini pa 34,67 %, kar pomeni, da je njen skupni uspeh v postopki 67,33 %.

3. Toženca v pravočasnem odgovoru na pritožbo predlagata, da višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Navajata, da temelju zahtevka nista nikoli nasprotovala ter da sta priznavala povečano vrednost nepremičnine, nasprotovala sta zgolj višini prispevka tožnice. Nadalje navajata, da je tožnica na zadnjem naroku povečala svoj tožbeni zahtevek, in sicer naj bi bil prvi toženec obogaten v obsegu 75 % vlaganj, zaradi česar je sodišče pri odločitvi glede uspeha ravnalo pravilno. Stališče, na katerega se sklicuje tožnica, velja zgolj v primeru, če med postopkom pride do skrčitve tožbenega zahtevka - v tem primeru mora sodišče opreti svojo odločitev o stroških na 154. in 158. člen ZPP, ki pa se nanaša na primere, ko pride do umika zaradi izpolnitve zahtevka, do česar v konkretnem primeru ni prišlo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče stroške odmeriti glede na končno višino zahtevka, torej, kot da bi tožnica že ves čas od vložitve tožbe dalje vtoževala enak znesek. Temeljno pravilo o povrnitvi pravdnih stroškov je, da v končni posledici bremenijo tistega, ki je s svojim ravnanjem povzročil, da je bila pravda potrebna. Prvostopenjsko sodišče se je pri odločitvi o stroških pravilno oprlo na drugi odstavek 154. člena ZPP. Odločilno je načelo končnega uspeha, določba o upoštevanju vseh okoliščin primera pa je dodatno merilo, ki sodišču omogoča, da sprejme tako odločitev o pravdnih stroških, ki ni zgolj rezultat matematične operacije, ampak razumna, življenjsko sprejemljiva in pravična (1). Prvostopenjsko sodišče je pravilno upoštevalo, da je tožnica na zadnjem naroku glavne obravnave zahtevek sicer res znižala, a so vsi stroški pravdnih strank nastali pred tem znižanjem, zato je pri odmeri stroškov pravilno upoštevalo začetno vrednost spornega predmeta. Pritožbeno sodišče sprejema razloge prvostopenjskega sodišča, ki se je upoštevaje vse okoliščine primera odločilo, da je bil tožničin uspeh v pravdi 13 %.

6. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da sta toženca nasprotovala temelju zahtevka. V odgovoru na tožbo z dne 20. 10. 2010sta toženca v prvi točki navajala, da so trditve tožnice, da je bilo stanovanje na podstrešju stanovanjske hiše na naslovu Š. adaptirane, resnične, vendar je bil njen prispevek k adaptaciji bistveno manjši, kot trdi v tožbi. Iz tega je jasno razvidno, da toženca temelju nista nasprotovala, sta pa nasprotovala njegovi višini. Četudi pa bi toženca res nasprotovala temelju tožbenega zahtevka, to ne bi vplivalo na odločitev pritožbenega sodišča. Sodna praksa pri odškodninskih zahtevkih (torej ne takih, kot je bil tu obravnavani) izjemoma ločeno upošteva uspeh po temelju in uspeh po višini, toda le kadar oceni, da so zato podane posebne okoliščine primera, kajti neposredne podlage za tako delitev v ZPP ni. Takih, posebnih okoliščin, ki bi šle v prid tožnice, v obravnavani zadevi ni, nasprotno, okoliščine primera, kot pravilno ugotovi sodišče prve stopnje gredo v prid tožencema.

7. Na podlagi obrazloženega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom pritožbo tožnice zavrnilo in odločbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (sklep o stroških) potrdilo.

8. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, odgovor na pritožbo pa ni pripomogel k razjasnitvi zadeve, vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. in prvim odstavkom 155. člena ZPP).

(1) Tako Višje sodišče v Ljubljani v sklepu z dne 17. 7. 2012, opr. št. I Cp 1982/2012.