Jedro

Tožeča stranka se v predmetnem postopku na nejasnost, dvoumnost ter neizvršljivost sporne sodne poravnave ne more uspešno sklicevati. Tako zatrjevane okoliščine zakonskega razloga za razveljavitev sodne poravnave ne predstavljajo.

Pritožnica očitno prezre, da je poravnava dispozitiven način ureditve razmerja med strankami, katerega izid ni nujno skladen z zakonskimi pravicami in obveznostmi strank iz tega razmerja. So pa sporna določila predmet interpretacije (82. člen OZ).

Razpravljajoče sodišče je v fazi sklepanja sodne poravnave res po uradni dolžnosti dolžno paziti na nedovoljena razpolaganja pravdnih strank (četrti odstavek 306. člena ZPP). Če sodišče takšne razloge prezre in dopusti sklenitev sodne poravnave kljub temu, da zajema razpolaganja v nasprotju s prisilnimi predpisi ter moralnimi pravili (tretji odstavek 3. člena ZPP), pravdne stranke oziroma stranke sodne poravnave teh razlogov s tožbo na razveljavitev sodne poravnave ne morejo uveljaviti.

Napake volje pri sklepanju sodne poravnave se presojajo po pravilih OZ. Za razveljavitev pogodbe mora biti zmota bistvena in opravičljiva, da bi bila upoštevna (46. člen OZ). Enako velja tudi za razveljavitev sodne poravnave. Sodišče prve stopnje pravilno zaključuje, da je vprašanje, ali je bila tožeča stranka v postopku II P 868/2011 ustrezno pravno zastopana (drugi odstavek 6. člena OZ), potrebno reševati zgolj v razmerju med tožečo stranko ter njenim pooblaščencem in na odločitev v predmetni zadevi ne more imeti vpliva.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z v uvodu navedenim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek tožeče stranke, s katerim je uveljavljala dopustitev postopka za razveljavitev sodne poravnave II P 868/2011 z dne 3. 12. 2012, razveljavitev te poravnave ter povračilo pravdnih stroškov (I. točka izreka). Skladno z II. točko izpodbijanega izreka bo sodišče prve stopnje o stroških postopka odločilo s posebnim sklepom.

2. Zoper takšno odločitev se pravočasno po pooblaščencu pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Zatrjuje, da izpodbijani sklep temelji na zmotni dokazni oceni, ki je vsebinsko neprepričljiva in se ne da preizkusiti. Dejstva in dokaze je sodišče prve stopnje presojalo subjektivno in selektivno, v škodo tožeče stranke, ni pa pojasnilo, zakaj je vero poklonilo toženi stranki ter M.K.. Prav tako ni obrazložilo, zakaj so določbe zakonodaje, na katere se je sklicevala pritožnica, za odločitev v zadevi irelevantne. Po mnenju pritožbe je poravnava II P 868/2011 (v nadaljevanju sporna poravnava oziroma poravnava) v bistvenih delih neizvršljiva in pušča odprta enaka vprašanja kot že pred njeno sklenitvijo, zato njen namen ni bil dosežen. Tudi v izvedljivem delu, ki se nanaša na razmejitev dvorišča v smeri sever - jug, pa je M.K. ne upošteva, čeprav je tekom postopka (zaslišanje dne 17. 9. 2014) zatrjevala, da je poravnava odraz tudi njene volje. Poravnava ni veljavno sklenjena, saj pogoji za sklepanje pogodb po materialnem pravu (15. člen Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ) niso bili izpolnjeni. Tožeča stranka namreč nikoli in nikdar ne bi sklenila izpodbijane poravnave, v kolikor bi imela pravilno predstavo o dejanskem stanju in vseh okoliščinah zadeve. Prvostopenjski argumentaciji, da zmota predstavlja edini materialnopravni razlog za razveljavitev sodne poravnave, pritožba sicer pritrjuje, vendar ob tem, ko je sodno poravnavo na zapisnik pri sodišču diktirala pooblaščenka tožene stranke, opozarja, da pravdna stranka glede na načelo vestnosti in poštenja, ki ga v zvezi s sklepanjem pogodb opredeljuje 5. člen OZ, druge stranke ne sme na dvomljiv način pripraviti do tega, da podpiše pogodbo. Tožeča stranka je sklenitev poravnave razumela kot »premirje,« kar je tudi skladno s 1050. členom OZ, in razlogov za dvomom v diktat poravnave ni imela, zato jo je tudi podpisala. Skladno z določilom 83. člena OZ pa je nejasna določila potrebno razlagati v njeno korist. Nejasna in nedefinirana je poravnava predvsem glede geodetskih stroškov, ki po mnenju tožeče stranke po določilih Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) ter določilih Zakona o evidentiranju nepremičnin (v nadaljevanju ZEN) bremenijo solastnike oziroma je tožeča stranka zavezana zgolj za plačilo geodetskih storitev v zvezi s postavitvijo novoustanovljene mejne črte. Razhajanje med v poravnavi zapisanim in dejansko voljo tožeče stranke pa izvira iz sfere tožene stranke, ki v smislu vestnosti in poštenja in v izogib nepotrebnim pravnim zapletom njene vsebine ni definirala tako, da bi bila glede plačila stroškov jasna in nedvoumna. Na plačilo stroškov v zvezi z ureditvijo pravnega stanja nepremičnin, tako da bi s poravnavo prejela manj, kot je imela pred njenim podpisom, tožeča stranka namreč nikoli ne bi pristala. Pavšalne očitke prvostopenjskega sodišča glede opustitve zapovedane skrbnosti pa slednja zavrača. Zatrjuje, da pred sklenitvijo poravnave ni vedela, da se bo ta nanašala tudi na nepremičnine, katerih lastnica oziroma solastnica je M.K., tožena stranka pa je ves čas postopka in tekom trajanja zakonske zveze zatrjevala, da je stanje nepremičnin urejeno. Glede na to, da je bila tožeča stranka ob sklenitvi sodne poravnave soočena s številnimi strokovnimi izrazi in zakonskimi normami, pa glede na njeno izobrazbo in izkušnje brez razumnega roka za premislek ob podpisu poravnave zanjo negativnih posledic ni mogla predvideti. Te presoje pa sodišče prve stopnje sploh ni opravilo, temveč tožeči stranki zgolj očita opustitev dolžne skrbnosti, brez pojasnila, na kakšni dejanski in pravni podlagi bi se morala pozanimati o stroških geodetske odmere. Tožena stranka ni dokazala, da je M.K. njeno pooblaščenko pooblastila za prenos lastninske pravice, sploh ko gre za nepremičninski pravni posel, za katerega je predpisana formalnost in izdaja zemljiškoknjižnega dovolila. Po prepričanju pritožbe zato ni dvoma, da prenos lastninske pravice na nepremičninah, ki so predmet poravnave, na podlagi izpodbijane poravnave ne bo mogoč, kar pomeni, da njen namen ni dosežen. Glede na izpovedbo M.K., iz katere tudi ne izhaja, da je odvetnico tožene stranke izrecno pooblastila za prenos lastninske pravice, pa tožeča stranka upravičeno dvomi, da je bila na razumljiv način seznanjena s posledicami pravdnega postopka in tudi verodostojnost njene pisne izjave prereka. Zgoraj imenovana priča namreč ni vedela pojasniti, kdo je izjavo z dne 25. 3. 2014 sestavil in ali je tozadevno izročila osebno izkaznico. Na osnovi tako izvedenih dokazov pa po stališču pritožbe sodišče ne more graditi prepričanja o pravno relevantnih dejstvih. Sodišče prve stopnje pa se tudi ni opredelilo glede vprašanja, ali je M.K. sploh sposobna biti priča in ali je sposobna razsojati, saj je sposobnost razsojanja temeljna predpostavka za veljavnost pravnega posla (14. člen in 18. člen OZ). Zgolj posplošeni pa so tudi prvostopenjski zaključki o tem, da je vsebina sporne poravnave jasna, saj njene vsebine sodišče sploh ni presojalo kot sicer določa 82. člen OZ. Sporna sodna poravnava pa ni izvršljiva tudi v delu, ki se nanaša na parcelo št. 158/0 k.o. X, saj je ta last B.K.. Neizvršljiva pa je tudi v delu, ki se nanaša na vzpostavitev meje sever - jug. Iz izpovedbe priče T.L. namreč izhaja, da je predlog delitve sestavil tako, kot je sam razumel zapisano poravnano, kakor tudi, da je »iskal rešitev,« ki je, v kolikor bi bile izhodiščne mejne točke opisane tako, da bi se nedvoumno vedelo kje so, ne bi rabil iskati. Sodišče prve stopnje pa tudi ne pojasni, na kakšni pravni ali pogodbeni podlagi naj bi bila prav tožeča stranka kot solastnik predmetov delitve v najmanjšem obsegu, dolžna na svoje stroške urejati pravno stanje teh nepremičnin in pridobivati soglasja P. in M.K., zato izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti. Glede na navedeno sodišču druge stopnje predlaga, da njeni pritožbi ugodi in sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi ter odloči o stroškovnem zahtevku tožeče stranke, podrejeno pa naj ga razveljavi in zadevo prvostopnemu sodišču vrne v novo odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče druge stopnje je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih navedb, pri čemer je skladno prvim odstavkom 360. člena ZPP argumentirano presojalo zgolj tiste, ki so odločilnega pomena, pri tem pa v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP pazilo tudi na obstoj morebitnih uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava. Po tako opravljenem preizkusu procesnih kršitev, na katere naslovno sodišče pazi po uradni dolžnosti in jih uveljavlja tudi pritožba, ne ugotavlja, saj ima izpodbijani sklep razloge o vseh pravno odločilnih dejstvih, tako da ga je mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je pravno relevantne okoliščine primera raziskalo v celoti in pravilno, rezultate dokaznega postopka pa je ovrednotilo skladno s procesnim navodilom iz 8. člena ZPP. Ob tako ugotovljenem dejanskem substratu je izpodbijana odločitev tudi materialno pravno pravilna.

5. Izhodišče predmetnega obravnavanja predstavlja sodna poravnava II P 868/2011 z dne 3. 12. 2012, ki sta jo pravdni stranki sklenili v sodnem postopku zaradi delitve skupnega premoženja zakoncev z vsebino kot sicer v celoti podrobneje izhaja iz priloge A4. S to sta dogovorili, da se od parcele št. 158/0 k.o. X in parcele št. 741/2 iste k.o. odmeri del parcele tako, da bo na novo odmerjeni parceli stal novi stanovanjski objekt z gospodarskim poslopjem in na drugi na novo odmerjeni parceli starejša obstoječa stanovanjska hiša, tako, da bo meja med novo odmerjenima parcelama potekala med obema stanovanjskima hišama oziroma gospodarskim poslopjem z odmikom od objektov cca. 2,5 metra, in sicer v smeri sever - jug, tako da bosta obe novo odmerjeni parceli v približno enaki izmeri. Ustrezne služnosti, potrebne za dostop do nepremičnin ter vzdrževanje objektov, so se stranke zavezale dogovoriti s posebno pogodbo. Določile so, da bo po geometrski odmeri v soglasju s solastnico M.K. (mati tožene stranke) tožeča stranka postala izključna lastnica novo odmerjene parcele z novo stanovanjsko hišo in gospodarskim poslopjem, M.K. oziroma tožena stranka pa lastnica novo nastale parcele s staro stanovanjsko hišo, v ta namen pa bodo stranke sklenile ustrezno pogodbo. Stroške geodetske odmere, ki so v osredju predmetnega spora, se je zavezala plačati tožeča stranka, stroške sestave in overitve pogodb, na podlagi katere bosta sama postala zemljiškoknjižna lastnika novo odmerjene parcele, pa bosta krila tožeča stranka in tožena stranka. Tožeča stranka se je z izpodbijano sodno poravnavo medtem zavezala še, da bo najkasneje do meseca junija 2013 na svoje stroške naročila geodetsko odmero. V enem mesecu po pravnomočnosti geodetske odločbe pa sta se pravdni stranki zavezali skleniti ustrezno pogodbo pri notarju, s čemer bo razdruženo celotno njuno v času trajanja zakonske zveze ustvarjeno premoženje, tako da drug do drugega nimata nobenih zahtevkov več.

6. Pri pravni presoji v predmetni zadevi je potrebno izhajati iz pravne narave sodne poravnave, kar je sodišče prve stopnje pravilno in glede okoliščin, ki se ob tem pokažejo kot bistvene za odločitev, obrazloženo storilo. Kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni podana. Skladno s stališči pravne teorije in sodne prakse

(1) sodna poravna šteje za materialnopravno in procesno pogodbo. Materialnopravne učinke ima, ker stranke z njo uredijo svoja civilnopravna razmerja, s katerimi smejo razpolagati. Ker pa hkrati predstavlja procesno dejanje strank, ustvarja učinke pravnomočnosti, ki preprečujejo ponovno meritorno razpravljanje o s sodno poravnavo urejenem spornem razmerju (ne bis in idem) ter obvezuje pravdne stranke na katere se nanaša (res iudicata). Enako kot pravnomočna sodba, pa ima tudi s sodno poravnavo dogovorjena izpolnitev kvaliteto izvršilnega naslova. Glede na to, da ima sodna poravnava učinke pravnomočnosti, jo je mogoče izpodbijati le z izrednimi pravni sredstvi, ki pa se skladno z določili prvega odstavka 392. člena ZPP uveljavijo s tožbo na razveljavitev sodne poravnave v pravdnem postopku, ki se lahko vloži iz materialnopravnih in procesnih razlogov, kot jih v 9. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje pravilno razmejuje. Edini materialno pravni razlog, zaradi katerega je dopustno vložiti tožbo na razveljavitev sodne poravnave, je podan, če je bila sodna poravnava sklenjena v zmoti ali pod vplivom sile ali zvijače (1. točka drugega odstavka 392. člena ZPP). Iz formalnopravnih razlogov pa jo je mogoče izpodbijati zaradi sodelovanja sodnika, ki je bil ali bi moral biti po zakonu izločen (2. točka drugega odstavka 392. člena ZPP), ter zaradi kršitve pravil o pravdni sposobnosti in zastopanju (3. točka drugega odstavka 392. člena ZPP), pri čemer kršitev slednjih v predmetni zadevi uveljavlja tudi tožeča stranka.

7. V povezavi s pravkar navedenim velja pritožbi odvrniti, da je s sodno poravnavo dopustno urediti tudi sporna vprašanja oziroma pravna razmerja, ki sicer niso predmet sodnega postopka, ki je v teku med strankama, z dogovorom v sodni poravnavi pa se lahko zaveže tudi oseba, ki ni stranka postopka (drugi odstavek 306. člena ZPP). Ob tem, ko je v zadevi nesporno, da je mati tožene stranke, priča M.K., lastnica parcele št. 741/2 k.o. X do celote ter parcele št. *158/0 iste k.o. do 5/6 celote, ki so predmet sporne sodne poravnave, in to izhaja tudi iz zemljiškoknjižnih izpiskov v prilogi A2 ter A3, pa sodišče prve stopnje kljub odsotnosti pooblastila M.K. pooblaščenki tožene stranke v zadevi II P 868/2011, v kateri je bila ta poravnava sklenjena, pravilno presodi, da izpodbijana sodna poravnava M.K. zavezuje. Na podlagi njene pisne izjave ter izpovedbe kot priče namreč pravilno zaključuje, da je zgoraj imenovana potreben pristanek k vsebini izpodbijane sodne poravnave podala. M.K. je v svoji pisni izjavi (list. št. 58) pojasnila, da je bila seznanjena s postopkom in tožbo tožeče stranke zoper njenega sina (v zadevi II P 868/2011) ter izrecno navedla, da izpodbijano poravnavo potrjuje in z njo soglaša. Ob tem, ko je tudi zaslišana kot priča na izrecno vprašanje sodišča, ali je odvetnici njenega sina (tožene stranke) z namenom sklenitve sodne poravnave med pravdnima strankama dovolila, da razpolaga z njenim premoženjem, vendarle, četudi se je zaradi starosti relevantnih okoliščin spominjala slabše, pri čemer je tudi sama dodala, da vse pozabi, odgovorila pritrdilno, pa je potrebno zaključiti, da je pravdna dejanja pooblaščenke tožene stranke v okviru sklepanja sporne sodne poravnave, v kolikor se nanašajo nanjo, odobrila. Tak zaključek pa vzdrži kot pravilen tudi upoštevaje, da je potrdila svoj lastnoročen podpis na njeni pisni izjavi (list. št. 58), pri čemer je zatrdila, da ne bi podpisala ničesar, brez da bi bila seznanjena zakaj gre. Pojasnila pa je tudi, da njene osebne izkaznice, katere kopijo na list. št. 59 je potrdila, ne more vsakdo vzeti in odnesti kamor hoče. K temu pa velja dodati še, da zgolj zaradi visoke starosti in s tem povezanega pešanja spomina sodišče prve stopnje še ni imelo razloga za dvom, da je tako izražena volja priče M.K. svoboda in resna (18. člen OZ). To velja sploh ob tem, ko tožeča stranka pravočasne trditvene podlage (286. člen ZPP) v tej smeri oziroma v zvezi z opravilno (ne)sposobnostjo (41. člen OZ) priče M.K. niti ni ponudila (215. člen ZPP v zvezi z 212. členom ZPP). Ne gre pa spregledati tudi, da tožeča stranka v svoji pritožbi tudi sama izpostavlja, da je priča M.K. v teku predmetnega postopka izpovedala, da je sporna poravnava odraz tudi njene volje. S pritožbenimi izvajanji, ki govorijo drugače, pritožnica nenazadnje zato tudi sama zahaja v logično protislovje, tako da ji tudi iz tega razloga ne gre slediti.

8. V izpodbijani sodni poravnavi je kot predmet delitve res navedena nepremičnina par. št. 158/0 k.o. X, ki je v lasti B.K. do celote (zemljiškoknjižni izpisek v prilogi A 23), vendar pa med pravdnima strankama v teku predmetnega postopka, kljub sklicevanjem tožeče stranke na neizvršljivost sodne poravnave v tej posledici, ni bilo spora o tem, da sta predmet izpodbijane sodne poravnave in s tem sporne delitve nepremični par. št. *158/0 in parc. št. 741/2, obe k.o. X, kar izhaja tudi in navedb pravdnih strank o lastništvu teh nepremičnin, kot je povzeto že zgoraj. O tem, da je bilo z izpodbijano sodno poravnavo doseženo soglasje volj za delitev pravkar navedenih nepremičnin in je drugačen zapis v poravnavi zgolj posledica očitne pisne pomote, pa je mogoče sklepati že iz naravnih danosti po katerih se orientira potek nove mejne črte (prvi odstavek sporne poravnave) ter določa lastništvo novo nastalih nepremičnin (četrti odstavek sporne poravnave).

9. Tudi sicer pa se tožeča stranka v predmetnem postopku na nejasnost, dvoumnost ter neizvršljivost sporne sodne poravnave ne more uspešno sklicevati. Tako zatrjevane okoliščine zakonskega razloga za razveljavitev sodne poravnave namreč ne predstavljajo. Položaj, ko dogovor dosežen v okviru sklenjene sodne poravnave ni preciziran že v tej meri, ki bi omogočala dokončno ureditev (vseh) spornih pravnih razmerij med pravdnima strankama, namreč, vendar zgolj kot nadgradnja že z učinki pravnomočnosti dogovorjenega (učinki ne bis in idem ter res iudicata), narekuje kvečjemu nadaljnje urejanje še odprtih (spornih) pravnih razmerij na sporazumni osnovi ali v sodnem postopku, ko o teh na podlagi ugotovljenih pravno relevantnih dejstev ter materialnopravnih predpisov odloči sodišče, pri čemer možnost sklenitve vnovične sodne poravnave ni izključena. O teh vprašanjih pa v postopku za razveljavitev sklenjene sodne poravnave kot je predmetni ni potrebno razpravljati, saj se vprašanje, v kakšnem obsegu in kako je sporno pravno razmerje med pravdnima stranka na podlagi sklenjene sodne poravnave že urejeno, rešuje ob uveljavljanju zahtevkov za izpolnitev že z učinki pravnomočnosti dogovorjenega. Šele v tem okviru se opravi tudi tolmačenje morebitnih spornih določil v smislu 82. člena OZ, pri čemer velja tožeči stranki pojasniti, da uporaba 83. člena OZ, saj sodne poravnave iz razloga, ker jo je narekovala pooblaščenka nasprotne pravdne stranke, ni mogoče okvalificirati kot pogodbe po vnaprej natisnjeni vsebini, ki jo je pripravila in predlagala ena pogodbena stranka (t.i. adhezijske pogodbe), pri tem ne pride v poštev.

10. Kljub zgoraj navedenem pa z namenom celostne obravnave zadeve ni odveč pritrditi pravilnim prvostopenjskim zaključkom o tem, da z izpodbijano sodno poravnavo dogovorjena parcelacija nepremičnin ni neizvedljiva. O tem sodišče prve stopnje namreč zanesljivo sklepa izhajajoč iz izpovedbe godeta, priče T.L., ki je določbe sporne poravnave razumel kot jasne in jim brez težav sledil pri pripravi predloga parcelacije kot je sicer razviden iz priloge A 33. Pri tem pa je pojasnil tudi, da je za potrebe dogovorjene parcelacije potrebno kot urejeno mejo evidentirati zgolj novo mejno črto, vključno z začetnim in končnim mejnikom, medtem ko ureditev mej na celotnem obodu obravnavanih parcel ostaja fakultativna, pri čemer se pri ugotavljanju površine na novo nastalih parcel v tem primeru povzamejo podatki iz posestnega lista, s tem da morajo biti stranke obveščene, da pri kasnejši ureditvi oboda ostalih mej lahko pride do razlike v površini. Ni pa mogoče tudi mimo dejstva, da pritožba celo sama navaja, da je sodna poravnava izvedljiva v delu, ki se nanaša na razmejitev dvorišča v smeri sever - jug, tožeča stranka pa je ob zaslišanju na izrecno vprašanje pooblaščenca tožene stranke pritrdila, da so se s tako predlagano parcelacijo, ki je bila tudi sestavni del osnutka notarskega sporazuma, ki ga je predlagala tožeča stranka (priloga A9), strinjale vse stranke sporne poravnave. Do podpisa notarskega sporazuma pa ni prišlo zgolj zaradi razporeditve stroškovnega bremena drugače, kot je bilo dogovorjeno s poravnavo. Četudi si tožeča stranka z vodenjem predmetnega postopka prizadeva predvsem v tej smeri, pa ji velja odvrniti, da pri tem ne more biti uspešna. Sicer ji je pritrditi, da bi relevantna določila materialnega prava (peti odstavek 6. člena ZEN ter 13. člen ZEN v zvezi z 68. členom SPZ) stroške potrebnih geodetskih storitev morda res razporedila drugače, vendar pa pritožnica očitno prezre, da je poravnava dispozitiven način ureditve razmerja med strankami, katerega izid ni nujno skladen z zakonskimi pravicami in obveznostmi strank iz tega razmerja.(2) So pa sporna določila, kot izpostavljeno že zgoraj, predmet interpretacije (82. člen OZ). Na tem mestu pa velja glede na pritožbeno opozarjanje na predpostavke za prenos lastninske pravice na nepremičninah pojasniti le še, da vsebina izpodbijane poravnave odraža dogovor o razdružitvi skupnega premoženja zakoncev, ki učinkuje na zavezovalnopravni ravni, saj so se stranke sporne poravnave v le-tej šele zavezale po izvedbi s poravnavo predvidene parcelacije skleniti ustrezne pravne posle za realizacijo dogovorjenega prenosa lastninske pravice na novo nastalih nepremičninah kot novih objektih pravnega prometa.

11. V kolikor se pritožba sklicuje na ničnostne razloge (zatrjevanja pritožbe o ravnanju pooblaščenke tožene stranke v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja iz 5. člena OZ, saj naj bi ob diktatu sodne poravnave tožečo stranko na dvomljiv način pripravila k podpisu te poravnave, v izogib nepotrebnim pravnim zapletom pa njene vsebine ni definirala tako, da bi bila ta glede plačila stroškov jasna in nedvoumna), ji je potrebno odvrniti, da je razpravljajoče sodišče v fazi sklepanja sodne poravnave res po uradni dolžnosti dolžno paziti na nedovoljena razpolaganja pravdnih strank (četrti odstavek 306. člena ZPP). Če sodišče takšne razloge prezre in dopusti sklenitev sodne poravnave kljub temu, da zajema razpolaganja v nasprotju s prisilnimi predpisi ter moralnimi pravili (tretji odstavek 3. člena ZPP), pa pravdne stranke oziroma stranke sodne poravnave teh razlogov s tožbo na razveljavitev sodne poravnave ne morejo uveljaviti.(3) Iz tega razloga sodišče v pravdnem postopku na podlagi 392. člena ZPP, kakor je tudi predmetni, o tej vsebini ni dolžno razpravljati. Procesna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zato tudi iz tega razloga ne more biti podana. Ničnost sodne poravnave zaradi nedovoljenega razpolaganja pravdnih strank namreč lahko uveljavlja le državni tožilec z vložitvijo zahteve za varstvo zakonitosti na podlagi četrtega odstavka 385. člena ZPP, ki pa v zvezi s sporno sodno poravnavo ni bila vložena.

12. Razveljavitev izpodbijane sodne poravnave pa tožeča stranka ne more doseči niti ob sklicevanju, da je bila sklenjena v zmoti (ali pod vlivom sile ali zvijače), ki, kot pojasnjeno že zgoraj, predstavlja ednini materialnopravni razlog, zaradi katerega je dopustna vložitev tožbe za razveljavitev sodne poravnave (1. točka drugega odstavka 392. člena ZPP). Tožeča stranka v pritožbi sicer zatrjuje, da z izpodbijano sodno poravnano soglasje pravdnih strank v smislu 15. člena OZ ni bilo izraženo, zato naj ne bi bila veljavno sklenjena (v povezavi s čemer ji velja odvrniti, da morebitno nesoglasje oziroma nesporazum pravdnih strank v smislu 16. člena OZ, tudi v kolikor bi bil ta podan, razloga za razveljavitev sodne poravnave ne prestavlja(4)), pri čemer pa je glede na vsebino njenih zatrjevanj, tudi pritožbenih, mogoče nedvoumno razbrati, da uveljavlja zgolj zmoto v izjavi volje. Tožeča stranka namreč nikoli in nikdar ne bi pristala na sporno sodno poravnavo, v kolikor bi ob njeni sklenitvi vedela za obseg in posledično stroške njunih geodetskih storitev.

13. Napake volje pri sklepanju sodne poravnave se presojajo po pravilih OZ. Za razveljavitev pogodbe mora biti zmota bistvena in opravičljiva, da bi bila upoštevna (46. člen OZ). Enako velja tudi za razveljavitev sodne poravnave,(5) sodišče prve stopnje pa o skrbnem tehtanju rezultatov dokazovanja skladno s procesnimi navodili iz 8. člena ZPP pravilno oceni (kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP zato ni podana), da tovrstna zmota na strani tožeče stranke pri sklepanju izpodbijane sodne poravnave ni bila podana. Ni namreč ravnala s potrebno skrbnostjo (drugi odstavek 46. člena OZ).(6) V tej smeri prvostopno sodišče utemeljeno sklepa že ob dejstvu, da je tožečo stranko v postopku za razdružitev skupnega premoženja zakoncev, v katerem je bila poravnava sklenjena, zastopal kvalificiran pooblaščenec, to je odvetnik. Tožeča stranka, ki je v kritičnem pravdnem postopku (zadeva II P 868/2011) nastopala kot prava vešča stranka, bi se namreč pred sklenitvijo izpodbijane sodne poravnave nedvomno lahko pri podjetju ali posamezniku, ki opravlja geodetsko dejavnost, pozanimala o obsegu za realizacijo predvidene parcelacije potrebnih geodetskih storitev, vključno z njihovo stroškovno posledico. O stanju nepremičnin kot predvidenem predmetu parcelacije pa bi se pred sklenitvijo sporne poravnave tožeča stranka lahko prepričala že ob vpogledu v javno dostopne evidence pri GURS, pri čemer ne gre spregledati, da je tožeča stranka v svoji pripravljalni vlogi z dne 8. 9. 2014 tudi sama zatrdila, da neurejenost katastrskega stanja izhaja že iz javne evidence GURS. Še več, o tem je sodišču (že s pripravljalno vlogo z dne 27. 8. 2014) za obe sporni nepremičnini predložila tudi potrdili (priloga A39 in A40), iz katerih izhaja, da meje parcel št. *158/0 ter št. 741/2, obe k.o. X, v zemljiškem katastru niso evidentirane kot urejene v smislu prvega odstavka 20. člena ZEN,(7) stanovanjski oziroma gospodarski objekti na navedenih parcelah pa v kataster stavb še niso vpisani, pri čemer je slednje za izvedbo v izpodbijani sodni poravnavi dogovorjene parcelacije izhajajoč iz izpovedbe geodeta, priče T.L., vsekakor potrebno. Sodišče prve stopnje pa tudi povsem pravilno zaključuje, da je vprašanje, ali je bila tožeča stranka v postopku II P 868/2011 ustrezno pravno zastopana (drugi odstavek 6. člena OZ), potrebno reševati zgolj v razmerju med tožečo stranko ter njenim pooblaščencem in na odločitev v predmetni zadevi ne more imeti vpliva.(8) O pomanjkanju razlogov o odločilnih dejstvih (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) zato ni mogoče govoriti.

14. Neoziraje na navedeno pa ni odveč dodati, da je bila po prepričanju naslovnega sodišča tožeči stranki ob sklepanju izpodbijane poravnave strokovna podpora zagotovljena. Zaslišana kot stranka je vendar izpovedala, da se je pred podpisom izpodbijane sodne poravnave večkrat posvetovala s svojim odvetnikom in z njim usklajevala vsebino poravnave ter da je ob zapisu sodne poravnave razpravljajoča sodnica obravnavo večkrat prekinila zaradi možnosti posvetovanja tožeče stranke s pooblaščencem izven razpravne dvorane, ki pa ji je sklenitev poravnave odsvetoval. Pri nareku sodne poravnave sta bili prisotni obe pravdni stranki ter njuna pooblaščenca, pooblaščenec tožeče stranke pa je poravnavo spremljal, tožeča stranka pa ga vprašala o pomenu posameznih delov poravnave, pred podpisom pa je poravnavo tudi prebrala. Izpovedba priče I.M., siceršnjega pooblaščenca tožeče stranke za urejanje vseh, predvsem upravnih zadev v smislu zastopanja, pa zgornji zaključek le še dodatno utrjuje. Pojasnil je namreč, da je pred sklenitvijo sodne poravnave kontaktiral tako s tožečo stranko samo kot z njenim pooblaščencem, obema pa je sklenitev sporne poravnave odsvetoval. Sploh to velja upoštevaje, da mu je bilo izhajajoč iz njegove izpovedbe katastrsko stanje nepremičnin zajetih s poravnavo dobro poznano, o tem pa se je s tožečo stranko že predhodno pogovarjal. 15. V kolikor že iz zgoraj povzetih izpoved ne izhaja, da je bilo tožeči stranki ob sklepanju sodne poravnave katastrsko stanje s to poravnavo zajetih nepremičnin poznano, pa je bila tožeča stranka k temu, da se tozadevno ustrezno informira, tudi glede stroškovnega obsega potrebnih geodetskih storitev, zavezana na temelju drugega odstavka 46. člena OZ, ki ob sklepanju sodne poravnave od strank zahteva postopaje s potrebno skrbnostjo, ki se zahteva v prometu, kakor je pravilno pojasnjeno že v izpodbijanem sklepu (15. in 16. točka obrazložitve). V tej povezavi se pritožba na bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zato neuspešno sklicuje. Ravnanje s potrebno skrbnostjo predstavlja pravni standard, za katerega pa je sodišče prve stopnje ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju in upoštevajoč, da je tožečo stranko pri sklenitvi sodne poravnave zastopal kvalificiran pooblaščenec, pravilno zaključilo, da ta v obravnavanem primeru ni bil izpolnjen. Tožbeni zahtevek je zato tudi izhajajoč iz določbe 1. točke drugega odstavka 892. člena ZPP utemeljeno zavrnilo.

16. S predmetno pritožbo tožeča stranka ugovarja tudi odmeri stroškov zunanjega poslovanja sodišča v njeno breme, vendar z ozirom, da sodišče prve stopnje izhajajoč II. točke izreka izpodbijanega sklepa o stroških predmetnega pravdnega postopka še ni odločalo, naslovno sodišče za presojanje teh pritožbenih izvajanj zaenkrat ni imelo podlage.

17. Glede na vse navedeno je sodišče druge stopnje zato pritožbo tožeče stranke skladno z 2. točko 365. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

18. Z ozirom, da tožeča stranka ne beleži pritožbenega uspeha, skladno z določbo prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Op. št. (1) : Vrhovno sodišče RS v sodbi II Ips 358/2013 in nadaljnjih zadevah z dne 5. 2. 2014. Op. št. (2) : Tako tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi II Ips 358/2013 in nadaljnjih zadevah z dne 5. 2. 2014. Op. št. (3) : Tako tudi VSL v sodbi II Cp 862/2010 z dne 8. 9. 2010 ter v sklepu II Cp 2100/2012 z dne 23. 1. 2013 Op. št. (4) : Vrhovno sodišče RS v sodbi II Ips 237/2009 z dne 18. 10. 2012. Op. št. (5) : Vrhovno sodišče RS v sodbi II Ips 32/2011 z dne 13. 6. 2013, enako VSL v sklepu IV Cp 1854/2014 z dne 20. 8. 2014. Op. št. (6) : Drugi odstavek 46. člena OZ: »Stranka, ki je v zmoti, lahko zahteva razveljavitev pogodbe zaradi bistvene zmote, razen če pri njeni sklenitvi ni ravnala s skrbnostjo, ki se zahteva v prometu.« Op. št. (7) : Prvi odstavek 20. člena ZEN: »Meja, ki je v zemljiškem katastru evidentirana na podlagi dokončnega upravnega akta ali pravnomočne sodne odločbe in ima koordinate zemljiškokatastrskih točk določene s predpisano natančnostjo, je urejena meja.« Op. št. (8) : Tako tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi II Ips 32/2011 z dne 13. 6. 2013.