Jedro

Iz tožnikovega ravnanja je po presoji sodišča razvidno, da je prenehal njegov namen počakati na sodno odločitev, ki bi lahko bila v njegovo korist, s tem pa tudi, da izpodbijana zavrnilna odločba očitno ne posega več v njegovo pravico, ki jo je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je toženka na podlagi 32. člena v povezavi s sedmo alinejo 2. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrnila prošnje tožnikov za priznanje mednarodne zaščite, določila 10. dnevni rok za prostovoljni odhod, odstranitev in prepoved vstopa na območje Republike Slovenije. območje držav članic Evropske unije in območje držav pogodbeni Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junij 1985 za obdobje enega leta.

2. Zoper izpodbijano odločbo so tožniki vložili tožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka, nepravilne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagajo odpravo izpodbijane odločbe, podrejeno pa odpravo in vrnitev v ponoven postopek.

3. V odgovoru na tožbo se je toženka v bistvenem sklicevala na obrazložitev izpodbijane odločbe.

**K I. točki izreka**

4. Dne 25. 7. 2023 je sodišče prejelo dopis toženke, da so tožniki 19. 7. 2023 samovoljno zapustili prostore izpostave azilnega doma v Logatcu, kjer so bili nastanjeni, da ne ve, kje se tožniki nahajajo in zato predlaga, da sodišče tožbo zavrže. 5. Pooblaščenka tožnikov je po prejemu obvestila toženke in poziva sodišča v vlogi, prejeti dne 26. 7. 2023, navedla, da zato, ker so še sodne počitnice in je na dopustu do 5. 8. 2023 ne more preveriti, kjer se tožniki nahajajo, zato tožbe ne umika. Dne 7. 8. 2023 je v spis vložila fotokopije zdravniških potrdil za tožnike.

6. Sodišče je opravilo ponovne poizvedbe in 10. 8. 2023 od Urada Vlade RS za oskrbo in integracijo migrantov prejelo obvestilo, da so tožniki 19. 7. 223 ob 5.38. uri zapustili izpostavo azilnega doma v Logatcu, 20. 7. 2023 bili izpisani iz tamkajšnjih evidenc in, da jim bivališče tožnikov ni znano.

Tožba ni dovoljena.

7. Vsak, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih interesov s tožbo v upravnem sporu, mora za to izkazati pravni interes. Ta se kaže v tem, da bi morebitna ugoditev tožbi pomenila izboljšanje njegovega pravnega položaja, ki ga brez vložene tožbe ne bi mogel doseči. Pravni interes kot procesna predpostavka za vsebinsko obravnavanje tožbe mora obstajati ves čas postopka, na njegov obstoj pa je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti. Če sodišče ugotovi, da tožnik nima več pravnega interesa za tožbo, jo kot nedovoljeno zavrže (6. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).

8. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je že večkrat poudarilo, da čeprav ZMZ-1 tega izrecno ne ureja, samovoljna zapustitev azilnega doma v času po izdaji odločbe vpliva tudi na vodenje upravnega spora, ki teče na podlagi tožnikove tožbe zoper izdano zavrnilno odločbo o prošnji.1 Tudi v obravnavani zadevi je iz tožnikovega ravnanja po presoji sodišča razvidno, da je prenehal njegov namen počakati na sodno odločitev, ki bi lahko bila v njegovo korist, s tem pa tudi, da izpodbijana zavrnilna odločba očitno ne posega več v njegovo pravico, ki jo je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito.2 Poleg tega imajo prosilci za mednarodno zaščito v postopku ne le pravice, ampak tudi obveznosti, med drugim biti vedno dosegljiv pristojnemu organu, se odzivati na njegova vabila in se podrejati njegovim ukrepom (89. člen ZMZ-1).3 Tako je Ustavno sodišče v sklepu Up-3936/07 dne 4. 7. 2008, ob sklicevanju na enako določbo 88. člena prej veljavnega Zakona o mednarodni zaščiti presodilo, da se mora prosilec za azil do pravnomočnosti odločitve o prošnji oziroma v primeru vložitve ustavne pritožbe do končne odločitve o njej, ravnati v skladu z določbami zakona, torej tudi izpolnjevati dolžnosti, ki mu jih zakon nalaga. Ustavno sodišče je v omenjeni zadevi zaradi samovoljne zapustitve azilnega doma, v katerega se pritožniki v treh dneh niso vrnili, sklepalo, da očitno nimajo več namena prositi za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji in da zato ne izkazujejo pravnega interesa za nadaljevanje postopka z ustavno pritožbo, ki jo je zavrglo.

9. Ob upoštevanju omenjenih izhodišč sodišče ugotavlja, da tožniki v času odločanja ne izkazujejo pravnega interesa za vodenje upravnega spora. Glede na navedeno obvestilo toženke so tožniki namreč 19. 7. 2023 samovoljno, ne oziraje se na navedene zakonske zahteve, zapustil azilni dom in se vanj niso vrnili. Ker tožniki očitno nimajo namena počakati na odločitev sodišča o njihovi prošnji za mednarodno zaščito in na dokončanje postopka, ne izkazuje pravnega interesa za upravni spor. Zato je sodišče tožbo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.

_K II. točki izreka:_ Zahteva za izdajo začasne odredbe ni dovoljena.

10. Obstoj vložene tožbe je procesna predpostavka za odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe, kar izhaja iz določbe 32. člena ZUS-1. Vrhovno sodišče je že večkrat sprejelo stališče, da je vložena tožba, s katero se zahteva sodno varstvo v upravnem sporu, predpostavka za odločanje o začasni odredbi, pod nadaljnjim pogojem, da so za vsebinsko obravnavanje tožbe izpolnjene procesne predpostavke. Če tožba in s tem upravni spor nista dopustna, ni dopustno vsebinsko obravnavati niti predloga za izdajo začasne odredbe. Zavržena tožba torej predstavlja procesno oviro za vsebinsko odločanje o predlagani začasni odredbi in njeno morebitno izdajo.4

11. Ob upoštevanju zgornjih izhodišč in odločitve, da tožba ni dopustna, je sodišče zavrglo tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe na podlagi 32. člena ZUS-1 in ob smiselni uporabi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. 1 Sklep Vrhovnega sodišča I Up 121/2020 z dne 11. 11. 2020 (6. točka obrazložitve). 2 Glej npr. sklepe Vrhovnega sodišča v zadevah I Up 92/2013 z dne 21. 3. 2013, I Up 470/2012 z dne 10. 10. 2012, I Up 300/2013 z dne 29. 8. 2013, I Up 116/2016 z dne 5. 5. 2016 in I Up 316/2016 z dne 30. 11. 2016 in I Up 129/2020 z dne 30. 9. 2020. 3 Sklep Vrhovnega sodišča I Up 121/2020 z dne 11. 11. 2020 (6. točka obrazložitve). 4 Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča RS je o zahtevi za izdajo začasne odredbe mogoče odločati le, če tožba izpolnjuje procesne predpostavke za meritorno obravnavo v upravnem sporu (npr. sklepa I Up 47/2016 z dne 2. 3. 2016, I Up 157/2021 z dne 1. 9. 2021 in drugi).