Jedro

Pravica do predlaganja dokazov je neomejena, ni pa absolutna pravica do izvedbe dokazov, saj sme sodišče dokazni predlog strank iz upravičenih razlogov zavrniti. Posebej skrbno mora tehtati primere, ko je določeno dejstvo, ki naj bi se z dokazom ugotovilo, sicer relevantno, a se je sodišče že prepričalo o nasprotnem in je stranka izkazala premajhno stopnjo verjetnosti, da bo tak dokaz uspešen.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega A.K. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Po 98 a. členu v zvezi s 4. odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) se obsojenca oprosti plačila povprečnine.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Krškem je z uvodoma navedeno sodbo spoznalo A.K. za krivega storitve kaznivega dejanja tatvine v sostorilstvu po 2. odstavku v zvezi s 1. odstavkom 211. člena v zvezi s členom 25 KZ, in mu po istih zakonitih določilih izreklo kazen petnajst dni zapora. Pritožbeno sodišče je ob reševanju pritožbe obdolženčevega zagovornika izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti v odločbi o kazenski sankciji izrečeni obdolžencu spremenilo tako, da mu je ob upoštevanju enotne kazni šest mesecev zapora, ki mu je bila izrečena s sodbo Okrajnega sodišča v Krškem, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 14.7.2004 in kazni petnajst dni zapora, izreklo enotno kazen šest mesecev zapora, v katero mu je po 1. odstavku 48. člena KZ vštelo čas že prestane kazni. Sicer je pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je vložil zagovornik obsojenca zahtevo za varstvo zakonitosti, zaradi kršitev določb kazenskega zakona ter kršitev določb kazenskega postopka Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec mag. A.F. v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Zagovornik namreč v zahtevi izpodbija le s strani sodišča ugotovljeno dejansko stanje, kar pomeni, da uveljavlja razlog iz katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vlagati. Obe napadeni sodbi pa imata sicer prepričljive razloge o vseh odločilnih dejstvih, saj sta se izrecno opredelili, na podlagi katerih dejstev štejeta, da je bil izpodbit obdolženčev zagovor ter kdo je storilec tatvine.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Bistveni očitek zagovornika v zahtevi je očitek kršitve pravice do obrambe, ker je sodišče zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje priče M.U., ki je bil navzoč pri dogodku, in je ne samo neposredni očividec temveč tudi udeleženec. Zavrnitev pa je še toliko bolj sporna, ker sloni sodba na samih posrednih dokazih in sklepanjih sodišča. Navedena kršitev določb postopka pa je po mnenju zagovornika pripeljala do izreka za obsojenega Kovačiča povsem nesprejemljive sodbe.

Kot izhaja iz podatkov v spisu je bilo v obravnavani kazenski zadevi opravljenih več narokov za glavno obravnavo in sicer:- štiri obravnave (23.9, 22.10, 29.10 in 16.12.2003) do izdaje prve obsodilne sodbe (z dne 16.12.2003); - obdolženec (sedaj obsojenec) se je udeležil le naroka za glavno obravnavo razpisanega za dne 22.10.2003, sicer se kljub izkazanim vabilom naroka ni udeleževal in je bila sodba izrečena v njegovi nenavzočnosti; - z odločbo višjega sodišča z dne 14.7.2004 je bila sodba sodišča prva stopnje delno razveljavljena (med drugim tudi zaradi obravnavanega kaznivega dejanja) in v tem obsegu vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeno sodišče je glede obravnavanega kaznivega dejanja naložilo sodišču prve stopnje, da naj zasliši kot priče še obdolženčevega brata in policista V., ter vpogleda v posnetek s P.S., na katerega se sklicuje priča S.L.; - sodišče je razpisalo novo glavne obravnave za 15.3, 22.3 in 3.5.2005; - na obravnavi razpisani za dne 15.3.2005 je sodišče ponovno zaslišalo pričo S.L., medtem ko se vabljeni priči D.K. in A.V. naroka nista udeležila, svojega izostanka pa tudi nista opravičila; - narok za glavno obravnavo je preložilo zaradi zaslišanja obeh prič ter pribave fotografij obdolženca in njegovega brata iz leta 2002 (gre za dokazni predlog državnega tožilca, izvedbi katerega se je zagovornik protivil), ter zaradi uprave poizvedb na Policijski postaji K., če razpolagajo s posnetki kraje bencina; - na naroku dne 22.3.2005 je sodišče med drugim zaslišalo policista A.B. tudi glede razlik oziroma podobnosti med bratoma K. Policist je namreč oba brata dobro poznal, saj ju je že večkrat pred tem obravnaval. Na tem naroku je sodišče zaslišalo tudi kot pričo A.V. ter v zvezi z obravnavanim kaznivim dejanjem še J.U., narok za glavno obravnavo pa je preložilo na dne 3.5.2005, ker prisilna privedba brata obdolženca ni bila realizirana. Ne obdolženec in ne zagovornik drugih dokaznih predlogov, razen vztrajanja na zaslišanju D.K., nista imela; - D.K. je bil zaslišan na naroku, opravljenem dne 3.5.2005, kjer je obramba prvič predlagala zaslišanje priče M.U., ki naj bi bil kritičnega dne v vozilu in natočil gorivo; - sodišče je dokazni predlog zavrnilo, ker je ocenilo, da je dejansko stanje dovolj razjasnjeno za odločitev o stvari (stran 3 sodba sodišča prve stopnje). Navedenemu zaključku pa je pritrdilo tudi pritožbeno sodišče z utemeljitvijo, da dajejo že izvedeni dokazi zanesljiv zaključek, da je kaznivo dejanje storil obdolženi A.K., skupaj z neugotovljenim storilcem, zaradi česar sodišče, s tem, ko ni zaslišalo M.U., niti ni moglo kršiti pravice do obrambe.

3. odstavek 16. člena ZKP daje obdolžencu pravico (ne nalaga mu pa dolžnosti), da se brani, oziroma da predlaga dokaze, ki so mu v korist. Pravica do predlaganja dokazov je tako neomejena, ni pa absolutna pravica do izvedbe dokazov. Sodišče sme namreč dokazni predlog strank zavrniti, če za to obstajajo upravičeni razlogi. Posebej skrbno mora tehtati primere, ko je določeno dejstvo, ki naj bi se z dokazom ugotovilo sicer relevantno, a se je sodišče že prepričalo o nasprotnem - da torej dokaz ne more uspeti in ga nima smisla izvesti, oziroma ko gre za primere, kjer je po presoji sodišča stranka izkazala premajhno stopnjo verjetnosti, da bo tak dokaz uspešen (npr. ko je sodišče zaslišalo o določenem dejstvu že veliko število prič, ki so se izpovedale enako in prepričljivo, stranka pa predlaga zaslišanje dodatnih prič o istem dejstvu).

V obravnavani kazenski zadevi je sodišče prve stopnje o očitku v obtožnici odločalo dvakrat in na podlagi številnih izvedenih dokazov zaključilo, da so pravnorelevantna dejstva, da je bil obsojenec tisti, ki je kritičnega dne s svojim avtomobilom pripeljal na bencinsko postajo in po tem ko mu je sopotnik v rezervar vozila natočil gorivo z veliko hitrostjo speljal, ne da bi gorivo plačal. Svojo odločitev je sodišče prepričljivo obrazložilo. Kdo je bil sopotnik (in torej tudi sostorilec) sodišče ni ugotavljalo, niti tega očitka ni vsebovala obtožnica, saj za takšen očitek ni bilo dovolj dokazov, (torej niti za obstoj utemeljenega suma - o tem, da naj bi bil tedaj v avtomobilu U., govori edino le obdolženec in na zadnji obravnavi njegov brat). Glede na tako nizko stopnjo verjetnosti o obstoju kontrolnega dejstva (da je bil tedaj v avtomobilu še M.U.) in torej toliko nižji stopnji verjetnosti, da bi slednji lahko izpodbil odločilno dejstvo (da je bil storilec dejanja obsojenec), sodišče s tem ko navedene priče ni zaslišalo obsojencu ni kršilo pravice do obrambe. Drugače povedano je sodišče razumno ocenilo, da predlagani dokaz ne bi mogel omajati z ostalimi izvedenimi dokazi ugotovljenega dejanskega stanja. V obravnavani zadevi pa je potrebno še posebej upoštevati, da je obramba predlagala zaslišanje priče U. šele na sedmem naroku za glavno obravnavo (čeprav je imela vse možnosti izvedbo dokaza predlagati že prej) kar nenazadnje kaže tudi, da gre za dokazni predlog iz zavlačevalnih namenov.

Z izražanjem dvomov glede verodostojnosti izpovedb prič in prepričljivosti izvedenih dokazov pa zagovornik ne uveljavlja kršitve določb ZKP, temveč izraža, kot na to opravičeno opozarja vrhovni državni tožilec, le dvom v ugotovljeno dejansko stanje oziroma uveljavlja razlog, ki ga po izrecni določbi 2. odstavka 420. člena ZKP za zahtevo za varstvo zakonitosti ni moč uveljavljati.

Glede na vse navedeno Vrhovno sodišče ugotavlja, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi, zahteva pa je deloma vložena tudi iz razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi česar jo je v skladu z določilom člena 425 ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Odločitev o stroških, nastalih v postopku pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti, temelji na v izreku te odločbe citiranih določilih ZKP.