Jedro

Zahteva za varstvo zakonitosti je omejeno izredno pravno sredstvo, in to bolj omejeno kakor na primer revizija. V zvezi z zahtevo se sodišče pri odločanju omeji samo na preizkus kršitev, ki jih uveljavlja državni tožilec v svoji zahtevi. Revizijsko sodišče pa preizkusi izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v reviziji.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo zaradi izostanka opr. št. 7/95-4 z dne 25.4.1995 zoper toženo stranko Branka K. Ugotovilo je, da je sodba postala pravnomočna dne 23.6.1995. Dne 20.6.2002 je tožeča stranka predlagala, naj sodišče sodbo popravi tako, da se bo glasila na toženo stranko Branko K., kot je bilo pravilno navedeno v prilogi tožbe. Sodišče prve stopnje je s sklepom P 7/95-11 z dne 20.6.2002 zavrnilo predlog, ker da lahko sodišče popravlja le svoje napake. Poprava bi bila možna le, če bi tožeča stranka v tožbi navedla pravilno ime.

Na pritožbo tožeče stranke je višje sodišče s sklepom opr. št. I Cp 1508/2002 z dne 9.10.2002 prvostopenjski sklep spremenilo tako, da se v izreku sodbe namesto K. Branko pravilno glasi K. Branka. Ugotovilo je, da je šlo za administrativno napako pri pisanju tožbe. Vseeno je, kje je vzrok za napako - ali pri stranki ali pri sodišču. Sklep je oprlo na 328. člen Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami do št. 2/04 - ZPP).

Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije je vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti (v nadaljnjem besedilu: zahteva) zoper navedeni sklep višjega sodišča v zvezi s sklepom sodišča prve stopnje in predlagalo vrhovnemu sodišču, naj sklep sodišča druge stopnje razveljavi in vrne zadevo temu sodišču v ponovno odločanje. Sklep izpodbija zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 1. točki prvega odstavka 387. člena ZPP in v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP, ker je sodišče druge stopnje nepravilno uporabilo določbe 328. člena v zvezi s 3. točko 365. člena ZPP, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost sklepa. Zahteva navaja, da v opredelitvi imena tožene stranke ne gre za napako v imenu, ki bi nastala pri pisni redakciji sodne odločitve. Predlagana poprava imena pomeni poseg v vsebino sodbe. Pravilno je stališče prvostopenjskega sodišča, da je predsednik senata pooblaščen popravljati le napake sodišča, ne pa tudi napak strank in drugih udeležencev postopka. Iz smisla in namena določb 328. člena ZPP sledi, da očitne napake v redakciji popravi tisti predsednik senata oziroma tisto sodišče, v katerega sferi so nastale.

Zahteva je bila vročena strankama, vendar nanjo nista odgovorili.

Zahteva ni utemeljena.

V tej zadevi se je postopek začel v času veljavnosti prejšnjega Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77, s spremembami in dopolnitvami do št. 27/90 - ZPP/77). Prvi odstavek 498. člena ZPP določa, da če sta bila pred uveljavitvijo tega zakona izdana sodba ali sklep, s katerima se je končal postopek pred sodiščem prve stopnje, se postopek nadaljuje po dosedanjih predpisih. Postopek v tej zadevi se je končal z izdajo sodbe zaradi izostanka 25.4.1995, ne pa s tu obravnavanim popravnim sklepom. S sklepom o popravi sodbe se namreč samo odpravlja napaka, sklep sam pa kljub temu, da je zoper njega možna pritožba, ne pomeni samostojne odločitve. S pritožbo zoper njega ni mogoče zajeti tudi pritožbe zoper sodbo, ki je že postala pravnomočna. Zato se je ta postopek nadaljeval oziroma se nadaljuje po določbah ZPP/77. Zahteva za varstvo zakonitosti je omejeno izredno pravno sredstvo, in to bolj omejeno kakor na primer revizija. V zvezi z zahtevo se sodišče pri odločanju omeji samo na preizkus kršitev, ki jih uveljavlja državni tožilec v svoji zahtevi (prvi odstavek 408. člena ZPP/77). Revizijsko sodišče pa preizkusi izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v reviziji (386. člen ZPP/77). Pri obravnavanju zahteve tako sodišče nima pooblastil na podlagi načela oficialnosti, torej drugače kot pri reviziji, ko po uradni dolžnosti pazi, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP/77, in na pravilno uporabo materialnega prava (386. ZPP/77). Sodišče ob reševanju zahteve s svojo odločbo ne sme seči čez mejo, ki jo postavi zahteva. Kršitve, ki jih uveljavlja državni tožilec z zahtevo, morajo biti določno pravno opredeljene, torej z navedbo konkretne določbe predpisa, ki je bila kršena. Tako je tudi vedno ravnalo državno in poprej javno tožilstvo pri vlaganju zahtev.

V tu obravnavani zahtevi je državni tožilec sicer opredeljeno navedel kršitve procesnega zakona, se pravi ZPP, ki pa ga zaradi uvodoma omenjene določbe prvega odstavka 494. člena ni mogoče uporabiti.

Torej kršitve, ki jih uveljavlja niso podane. Res so zakonske določbe o popravi sodbe v ZPP in ZPP/77 domala identične (328. člen ZPP in 342. člen ZPP/77), kar pomeni, da bi bila vsebina zahteve enaka, bodisi da se kršitev uveljavlja po sedanjem ali po prejšnjem ZPP. Vendar ni naloga sodišča niti sodišče nima zakonskega pooblastila za "popravljanje" zahteve, ki zmotno in ne pomotno uveljavlja kršitev zakona, ki ga ni mogoče uporabiti. Sodišče v takšnem primeru ne more ugotoviti kršitve drugega zakona, kot jo uveljavlja zahteva.

Zahteva tako ni utemeljena in zato jo je moralo sodišče zavrniti (393. člen v zvezi s četrtim odstavkom 400. člena in drugim odstavkom 408. člena ZPP/77).