Jedro

Tožnik je v nesreči utrpel raztrganino sprednje križne vezi desnega kolena in delno raztrganino kolateralne-vzdolžne notranje vezi desnega kolena. Gre za srednje hud primer, ki se po Fischerjevem sistemu razvrščanja telesnih poškodb uvršča v III. kategorijo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Tožena stranka naj tožniku povrne stroške za odgovor na pritožbo v znesku 279,99 EUR, v roku 15 dni, če zamudi pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženki naložilo, da mora tožniku plačati 8803,75 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi od 30. 3. 2014 (I. točka izreka sodbe). Višji odškodninski zahtevek je zavrnilo (II. točka izreka sodbe). Obenem je toženki naložilo, da tožniku povrne 2259,68 EUR pravdnih stroškov, z ustreznimi obrestmi v primeru zamude.

2. Navedena obveznost toženke pomeni še neplačano odškodnino za nepremoženjsko škodo (8168,50 EUR), ocenjeno skupaj na 14.500,00 EUR, ter 635,25 EUR še neplačane premoženjske škode, vse kot posledica delovne nesreče, za katero je po presoji sodišča prve stopnje v celoti odgovorna toženkina zavarovanka.

3. Zoper del I. točke in glede stroškov se pritožuje toženka. Meni, da je dosojena odškodnina za nepremoženjsko škodo za 4700 EUR previsoka, in sicer za 1200 EUR iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin in za 3500 EUR iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Meni, da ni bila zadosti upoštevana primerljiva sodna praksa, ki jo tudi navaja: II Ips; 91/2009; 811/2007; 432/2003 in 356/2001. 4. Tožnik je na pritožbo odgovoril ter predlagala njeno zavrnitev. Meni, da je odškodnina ustrezno odmerjena in za primerjavo navaja en judikat - II Ips 777/2009. Opredeljuje še pritožbene stroške.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Ni sporno, da je tožnik v nesreči utrpel raztrganino sprednje križne vezi desnega kolena in delno raztrganino kolateralne-vzdolžne notranje vezi desnega kolena. Ni več sporno, da je za poškodbo v celoti odgovorna toženkina zavarovanka. Gre za srednje hud primer, ki se po Fischerjevem sistemu razvrščanja telesnih poškodb uvršča v III. kategorijo. Povprečna odškodnina za celoten spekter najrazličnejših poškodb te kategorije je v daljšem časovnem razdobju znašala 24 neto povprečnih plač na zaposlenega v RS.1 Tožnikova celotna nepremoženjska škoda je bila ocenjena na 14.500 EUR, kar je v času sojenja predstavljalo približno 13,5 neto povprečne plače. 7. Prvostopenjsko sodišče je pravilno uporabilo materialno pravo, in sicer 179 čl. OZ, ki v 2. odst. sodišču nalaga, da pri odmeri odškodnine gleda na pomen prizadete dobrine in na namen odškodnine, pa tudi na to, da ta ne bi šla na roko težnjam, ki niso v skladu z njeno naravo in družbenim namenom. Odškodnina se po ustaljeni sodni praksi določi upoštevaje objektivno načelo, korigirano z načelom individualizacije. Prvo narekuje umeščanje odškodnine v konkretnem primeru med odškodnine, dosojene v podobnih, hujših in blažjih primerih, drugo pa upoštevanje osebnih lastnosti oškodovanca, zlasti starost in poklic.

8. Tožnik je star 30 let, po poklicu je sprevodnik. Telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, ki jih je pretrpel, so natančno ugotovljene ter opisane v točkah 26 do 29 obrazložitve na str. 12-14 prvostopenjske sodbe in niso sporne, zmanjšanje življenjskih aktivnosti in duševne bolečine, ki jih v posledici tega tožnik trpi, pa v točkah 35 do 37 na str. 15-17. Tudi te v pritožbi niso sporne. Pritožbeno sodišče jih ne bo ponavljalo, ker golo ponavljanje nima nobenega pomena.

9. Primera iz sodbe II Ips 91/2009 s 25. 11. 2010, v kateri je tožnik dobil 4.930 EUR odškodnine, kar je bilo približno 5 neto povprečnih plač, se ne da dobro vzporejati, ker iz odločbe natančna poškodba ni razvidna, razvidno je le, da je bila tam blažja od močne distenzije križnih vezi, stranskih vezi, sklepne kapsule in narastišča meniskusa, in blažja od delnega pretrganja notranje stranske in sprednje križne vezi desnega kolena. Sodba II Ips 811/2007 z dne 11. 9. 2008 je primer poškodbe meniskusa levega kolena in je oškodovanec prejel 7.930 EUR oz. približno 9 plač. Sodba in sklep II Ips 432/2003 z dne 14. 7. 2004 je primer udarca v glavo in v levo koleno z raztrganino meniskusa, za kar je bilo dosojeno 1.638.470 SIT oz. nekaj manj kot 10 plač. V zadevi II Ips 356/2001 z dne 21. 2. 2002 je za odstranitev 1/3 meniskusa desnega kolena prisojenih 927.388,00 SIT oz. nekaj manj kot 7 plač. Vse to so res primeri, kjer so bile odškodnine nižje, vendar niso povsem podobni tožnikovemu. V zadevi II Ips 777/2009 z dne 14. 10. 2010, na katero pa opozarja slednji, je za zvin palca leve roke, obtolčenino levega kolena in pretrganje sprednje križne vezi levega kolena dosojenih približno 15 plač odškodnine. Tožnikov primer gre vzporejati tudi še z naslednjimi zadevami: II Ips 196/99, izvin desnega kolena z raztrganjem vezi, za kar je oškodovanec prejel odškodnino v vrednosti 17 plač, II Ips 179/99, v kateri je oškodovanec za zvin levega kolena in poškodbo meniskusa levega kolena prejel za 18 plač odškodnine, II Ips 287/99, kjer je oškodovanec za delno pretrganje notranje sprednje križne vezi prejel za 19 plač odškodnine, II Ips 56/2007, kjer je za poškodbo notranjega meniskusa in pretrganje sprednje križne vezi desnega kolena dosojena odškodnina znašala 13 plač, II Ips 140/2006, kjer je za delno natrganje prednje križne vezi odškodnina znašala 12 plač, II Ips 440/2002, kjer je za natrganje vzdolžne notranje kolenske vezi odškodnina znašala 12 plač, enako pa za delno natrganje narastišča prednje križne vezi in nategnitev in raztrganino obkolenske vezi v zadevi II Ips 36/2002. 10. Po navedenem se pokaže, da tožniku dosojena odškodnina ni previsoka in ne odstopa od podobnih primerov, upoštevajoč še njegove individualne lastnosti, ki tudi ne narekujejo posebnega znižanja odškodnine, saj so bili v zgoraj navedenih primerih oškodovanci tako starejši kot tudi mlajši od tožnika ter različnih poklicev.

11. Pritožbeni očitki se tako izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo nobenih napak, jo je v izpodbijanem delu potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 165. čl. ZPP; pritožnica mora sama kriti stroške svoje neuspešne pritožbe, tožniku pa mora povrniti stroške odgovora nanjo (1. odst. 154. čl. ZPP), in sicer 279,99 EUR (sestava odgovora, povečano za DDV). Priznane stroške mora toženka tožniku plačati v 15 dneh (1. in 2. odst. 313. čl. ZPP), če zamudi, pa gredo od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (1. odst. 299. čl. in 1. odst. 378. čl. OZ).

1 Glej v D. Jadek Pensa et al., Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, GV Založba Ljubljana 2001, primeri navedeni na str. 763.