Jedro

Sodišče je pravilno ugotovilo, da je tožnik zaradi spornega pisanja utrpel dovolj intenzivno pravno priznano nepremoženjsko škodo zaradi razžalitve dobrega imena in časti, ki upravičuje priznanje pravične denarne odškodnine. V dopisu mu namreč toženec očita storitev protipravnega dejanja, kar ima izrazito negativen pomen in izraža negativno vrednostno sodbo o tožniku, ki je po neprerekanih trditvah v lokalnem okolju spoštovana oseba, ki je v preteklosti zasedala družbeno odgovorne funkcije, je podjetnik, aktiven v lokalni politiki in v civilni iniciativi. Tudi v luči sicer nesporno slabih dolgoletnih odnosov med strankama je tak očitek brez dvoma povzročil konkretne negativne posledice v tožnikovi psihični sferi.

Obstoj predhodne obsodilne kazenske sodbe je odločilen le za presojo temelja (v smislu, ali je sodišče nanj vezano po 14. členu ZPP ali pa ga mora posebej ugotavljati v pravdnem postopku), medtem ko na samo višino odškodnine ne vpliva.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II.Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je toženec dolžan tožniku plačati odškodnino v znesku 1.180 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 12. 2022 dalje do prenehanja obveznosti (I. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek za znesek 5.295,03 EUR je zavrnilo (II. točka izreka) ter sklenilo, da tožnik nosi 81,78 % stroškov postopka, toženec pa 18,22 %.

2.Zoper II. in III. točko izreka se glede zavrnitve zahtevka v višini 2.705,03 EUR v zvezi s škodnim dogodkom z dne 18. 11. 2018 pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP.

Navaja, da sodišče ni opravilo ustrezne individualizacije odškodnine in objektivne pogojenosti v sistemu odškodnin, oprlo se je na primere, ki niso primerljivi. Priznana odškodnina v višini 0,77 zadnje objavljene povprečne plače negativno odstopa od odškodnin v primerljivih zadevah in ne upošteva, da v zadevah, na katere se je oprlo sodišče (razen v sodbi II Cp 2699/2012), toženec ni bil obsojen za kaznivo dejanje. Sodišče ni upoštevalo odločbe VSRS II Ips 512/2003, kjer je bil toženec obsojen za kaznivo dejanje in je šlo za v bistvenem podobno zadevo. Oškodovanec je bil res samostojni podjetnik, vendar pa mu sodišče odškodnine ni priznalo na področju premoženjske sfere, temveč izključno na področju nepremoženjske sfere. Sodišče ni zadovoljivo pojasnilo, zakaj ta zadeva ni primerljiva s predmetno. Opravljanje samostojne dejavnosti ne more biti razlikovalni znak, kršeno je načelo enakosti. Sodišče ni pojasnilo, čemu škodno dejanje, ki prizadene podjetnika posameznika (ki je fizična oseba), opravičuje višjo odškodnino kot dejanje, ki je v osebnostni sferi prizadelo tožnika, in tudi ne, kako je takšno razlikovanje med višino priznane odškodnine utemeljeno z načelom pravičnosti. Postavilo se je na stališče, da med obema primeroma ni nobene podobnosti, prezrlo pa je, da je bil v obeh primerih storilec obsojen za kaznivo dejanje zoper čast in dobro ime in da sta bili prepovedani ravnanji primerljivi.

Glede trajanja duševnih bolečin tožnik v tožbi ni navedel, da so trajale le od 20. 11. 2018 do 5. 12. 2018, nasprotno je zaslišan izpovedal, da so ga občutja spremljala pol leta. Zakaj sodišče dokazne ocene ni oprlo na njegovo izpoved, iz sodbe ni mogoče ugotoviti. Tudi žena je izpovedala, da je šlo za dalj časa trajajočo nervozo. Tako jo je mogoče opredeliti v trajanju vsaj treh mesecev (do ponovnega pisanja, ki je pretrgalo vzročno zvezo), kar je bistveno več kot priznanih 15 dni in opravičuje višjo odškodnino. Tožnik se prav tako ne strinja s sodiščem, da se mu ni bilo treba udeleževati kazenskih obravnav. S prisotnostjo je pokazal spoštovanje do sodišča ne glede na stres, ki mu ga je povzročilo srečevanje s tožencem, ter omogočil nemoteno izvedbo dokaza z zaslišanjem (česar prisotnost pooblaščenca ne more nadomestiti). Sodišče je njegovo prisotnost neupravičeno štelo kot okoliščino, ki vpliva na odmero odškodnine. Zmotno je ocenilo tudi tožnikovo izpoved, da se je zapiral vase, in to štelo za nedokazano, ker naj bi bil odprt v komunikaciji z ženo. Žena je namreč izpovedala, da sta težave skušala blažiti s pogovorom in hojo v naravo, ne pa, da je bil odprt v komunikaciji ter da sta težave tako tudi ublažila ali odpravila, kot je zmotno zaključilo sodišče.

Predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe tako, da se zahtevku ugodi, podredno pa razveljavitev in vrnitev zadeve v novo odločanje sodišču prve stopnje. Priglaša pritožbene stroške.

3.Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Uvodoma je pojasniti, da je tožnik odškodnino zahteval zaradi razžalitve, ki jo je toženec storil z dopisom z dne 18. 11. 2018 ter s še več drugimi pisanji in ravnanji z dne 6. 11. 2019, 6. 6. 2021, 17. 6. 2021, 18. 6. 2021 in 14. 6. 2022. Ker se je v zvezi s temi ostalimi škodnimi dogodki tožbenemu zahtevku nato odpovedal in je sodišče ta del zahtevka v višini 2.590 EUR zavrnilo s sodbo na podlagi odpovedi (prvi odstavek 317. člena ZPP), je predmet pritožbene presoje le škodni dogodek z dne 18. 11. 2018 in s tem povezana odškodnina.

6.Tožnik uveljavlja odškodnino za duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti (prvi odstavek 179. člena OZ), ki mu je nastala kot posledica kaznivega dejanja razžalitve po prvem odstavku 158. člena KZ-1 in za katerega je bil toženec pravnomočno obsojen s sodbo Okrajnega sodišča v Cerknici I K 000/2018 z dne 31. 3. 2022 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani VII Kp 000/2018 z dne 23. 9. 2022. Kaznivo dejanje je toženec storil z dopisom z dne 18. 11. 2018, naslovljenim na tožnika, v katerem je zapisal: "Verjetno boš oporekal moji tezi, da si podkupil, tako odvetnico A. A. z oddajanjem dela, kot odvetnika B. B. (to je opisano v sklepu Ng 7/2015) in C. C., pri tem si slednjemu po končani mediaciji novembra 2015 dal kuverto, v kateri je bila med drugim slika ... vodnjaka, ki mi jo je odvetnik pokazal, sam pa sem v kuverti videl tudi denar."

7.Sodišče prve stopnje je upoštevajoč 14. člen ZPP (vezanost na pravnomočno kazensko obsodilno sodbo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca) in na podlagi izvedenega dokaznega postopka tožniku prisodilo odškodnino v znesku 1.180 EUR, v ostalem pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Pritožbeno sodišče odločitev v izpodbijanem delu zavrnilnega dela sprejema kot materialnopravno pravilno.

8.Odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi razžalitve dobrega imena in časti je mogoče prisoditi, če to opravičujejo okoliščine primera, predvsem trajanje duševnih bolečin in njihova intenzivnost, upoštevati pa je treba tudi pomen prizadete dobrine. Ko odloča o višini odškodnine, mora sodišče uravnovesiti načelo individualizacije odškodnine (upoštevanje lastnosti konkretnega primera in tožnika) z načelom njene objektivne pogojenosti, po katerem mora biti odškodnina vpeta v širše družbene okvire (torej mora biti v ustreznem razmerju z blažjimi in hujšimi primeri).

9.Sodišče je pravilno ugotovilo, da je tožnik zaradi spornega pisanja utrpel dovolj intenzivno pravno priznano nepremoženjsko škodo zaradi razžalitve dobrega imena in časti, ki upravičuje priznanje pravične denarne odškodnine. V dopisu mu namreč toženec očita storitev protipravnega dejanja, kar ima izrazito negativen pomen in izraža negativno vrednostno sodbo o tožniku, ki je po neprerekanih trditvah v lokalnem okolju spoštovana oseba, ki je v preteklosti zasedala družbeno odgovorne funkcije, je podjetnik, aktiven v lokalni politiki in v civilni iniciativi. Tudi v luči sicer nesporno slabih dolgoletnih odnosov med strankama je tak očitek brez dvoma povzročil konkretne negativne posledice v tožnikovi psihični sferi.

10.Tožnik je namreč z izvedenimi dokazi izkazal, da je bil zaradi pisanja vznemirjen, globoko čustveno prizadet, nervozen, vzkipljiv, potrt in slabovoljen, porajalo se mu je vprašanje, ali je resnično storil kaj prepovedanega. Premleval je dogodke, v katerih sta bila udeležena s tožencem ob prisotnosti odvetnikov, in se vračal v preteklost, kar je pri njem povzročalo najprej nemir, kasneje tudi jezo. Zaradi stresa, ki ga je doživljal ob tem, je trpel tudi njegov odnos z ženo, saj je bil razdražljiv, slabe volje, nestrpen in nervozen, do nje je bil tudi nesramen. Pravilno pa sodišče v okviru presoje vpliva pisanja na tožnika ni sledilo navedbi, da se je zaradi občutkov ob prejetem pisanju tožnik zapiral sam vase. Njegova žena namreč tega ni potrdila, nasprotno je izpovedala, da sta se o pisanju in o tožnikovem razmišljanju o njem pogovarjala ter težave skušala rešiti s pogovorom in sprehodi v naravi. Ob tem ni pomembno, ali sta težavo na ta način tudi rešila, bistveno je, da odprta komunikacija med njima negira trditve tožnika o zapiranju vase.

11.Tudi po trajanju so bile duševne bolečine dovolj izrazite, da utemeljujejo priznanje odškodnine. Sodišče jih je kot zatrjevane in izkazane pravilno štelo v času od škodnega dogodka 18. 11. 2018 (oziroma 20. 11. 2018, ko je tožnik prejel pisanje) do vložitve zasebne kazenske tožbe 5. 12. 2018. Navedba v tožbi, da so trajale dlje časa, vendar najmanj do vložitve tožbe v kazenskem postopku, namreč konkretnejše časovne opredelitve ne omogoča, prav tako ne izpoved žene na naroku, da je šlo za dlje časa trajajočo nervozo, ki pa je časovno ni mogla opredeliti. Slediti tudi ni mogoče izpovedi toženca na naroku, da so duševne bolečine trajale pol leta, saj je taka izpoved podana mimo navedbe v tožbi, kar je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi izrecno obrazložilo in je neutemeljena graja, da je taka obrazložitev oziroma opredelitev izostala (in kršitev določb postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana). V tem obsegu tako ni mogoče slediti pritožbi, da bi bilo treba trajanje duševnih bolečin opredeliti vsaj v obdobju treh mesecev do prejema naslednjega pisanja toženca, saj je ta navedba ostala prepavšalna in tudi neizkazana. Pravilno pa pritožba opozarja, da je sodišče preozko zamejilo trajanje duševnih bolečin ob narokih v kazenskem postopku le na narok, na katerem je bil tožnik zaslišan, medtem ko je duševne bolečine za ostale naroke štelo za pravno neupoštevne, ker se jih tožniku, ki ga je v kazenskem postopku zastopal pooblaščenec, teh ostalih narokov ne bi bilo treba udeležiti. Udeležba na narokih je namreč pravica tožnika kot oškodovanca, ki mu je ni mogoče odreči, zato so duševne bolečine tudi ob udeležbi na ostalih narokih pravno upoštevne. Vendar pa opisano napačno izhodišče ni negativno vplivalo na višino priznane odškodnine, ki je vseeno odmerjena v okvirih sodne prakse v podobnih primerih.

12.Odškodnino je sodišče priznalo v višini 1.180 EUR oziroma 0,8 povprečne neto plače v trenutku odločanja sodišča prve stopnje (in ne 0,77 plače, kot zmotno navaja pritožba). Na tem mestu je kot neutemeljeno zavrniti pritožbeno grajo, da sodišče kot referenco iz sodne prakse pri določitvi višine odškodnine ni uporabilo primerljivih primerov, ker v večini judikatov, na katere se je sklicevalo, toženec ni bil obsojen za kaznivo dejanje. Obstoj predhodne obsodilne kazenske sodbe je namreč odločilen le za presojo temelja (v smislu, ali je sodišče nanj vezano po 14. členu ZPP ali pa ga mora posebej ugotavljati v pravdnem postopku), medtem ko na samo višino odškodnine ne vpliva.

13.Sodišče prve stopnje se je tako pravilno sklicevalo na VSL sodbo I Cp 1464/2017 z dne 14. 2. 2018, s katero je bila oškodovanki priznana odškodnina v višini 0,94 plače. V tej zadevi je bila žalitev, ki je primerljivo kot v predmetnem primeru povzročila posledice v trajanju enega meseca, izrečena na delovnem mestu oškodovanke pred strankami frizerskega salona, kar predstavlja pomembno razliko (in podlago za višjo odškodnino) od predmetne zadeve, ko je bil sporni dopis poslan neposredno tožniku po pošti in je bila z njim seznanjena le njegova družina, ne pa tudi širša javnost. Širši doseg in posledice od predmetnega primera je imel tudi škodni dogodek v VSL sodbi II Cp 1606/2010 z dne 1. 9. 2010, kjer je bila prisojena odškodnina v višini 1,25 plače. Očitek o sumu kraje, ki naj bi jo zagrešil tožnik, je namreč toženec izrazil več ljudem, ki so tožnika zato spraševali o tem dogodku, tožnik pa naj bi zaradi govoric tudi izgubil službo. Tudi v VSL sodbi I Cp 2699/2012 z dne 15. 5. 2013 je bila razžalitev storjena na delovnem mestu v gostinskem lokalu pred gosti in je dosegla širši krog ljudi, oškodovanka pa se je zaradi dogodka odselila iz kraja, kjer se je zgodil, kar vse utemeljuje nekoliko višjo odškodnino 1 povprečne plače. Bistveno širši doseg je zaznati tudi v VSRS sodbi II Ips 174/2011 z dne 14. 7. 2011, ki jo dodaja pritožbeno sodišče in v kateri je do razžalitve nogometnega sodnika prišlo med tekmo na stadionu, toženec pa je tožniku tudi pljunil v obraz, zato je bila priznana odškodnina v višini 1,6 plače. Po dosegu in posledicah pa je predmetni zadevi skoraj enaka VSC sodba Cp 106/2019 z dne 15. 5. 2019, v kateri je bila negativna vrednostna sodba izražena v pismu, poslanem tožničini sosedi, odškodnina pa je bila prisojena v višini 0,76 plače.

14.V predmetni zadevi prisojena odškodnina 0,8 plače v okviru spoštovanja načela individualizacije odškodnine ustrezno upošteva vse okoliščine konkretnega primera (predvsem naravo očitka, tožnikovo prizadetost, krog ljudi, ki jih je razžalitev dosegla, tožnikov položaj v lokalnem okolju in dolgoletne slabe odnose med strankama) ter tudi načelo objektivizacije, saj je ustrezno umeščena med odškodnine za blažje, enake in hujše primere. S sklicevanjem na VSRS sodbo in sklep II Ips 512/2003 z dne 25. 3. 2004 tožnik pravilnosti odmere odškodnine ni uspel izpodbiti. Sodišče prve stopnje je podalo jasne razloge, zakaj navedeni judikat ni uporabljiv oziroma primerljiv z obravnavano zadevo, zato je neutemeljen nasprotni pritožbeni očitek, da tega pojasnila v sodbi ni. Razlogi so tudi pravilni. Iz navedene sodbe in sklepa namreč ni mogoče ugotoviti konkretnih okoliščin razžalitve, da bi jih bilo sploh mogoče zanesljivo primerjati s predmetno zadevo, jasno pa je, da se je razžalitev nanašala na opravljanje poslovne dejavnosti tožnika in je pomenila predvsem zmanjšanje poslovnega ugleda. Vrhovno sodišče je zapisalo, da to sicer ne krati pravice do odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki jo je tožnik zaradi tega utrpel kot fizična oseba, vendar pa je bila žalitev uperjena le zoper opravljanje poslovne dejavnosti in ne zoper tožnika kot (fizično) osebo in je zato učinkovala le na ozko omejenem področju njegovega osebnega udejstvovanja. Prav to pa predstavlja tisto odločilno razliko proti predmetni zadevi, ko je bila razžalitev usmerjena proti celostni osebnosti sferi tožnika. Očitku o kršitvi načela pravičnosti tako ni mogoče slediti.

15.Odločitev, da tožnik v zvezi z razžalitvijo z dopisom z dne 18. 11. 2018 ni upravičen do odškodnine v višini nad prisojenimi 1.180 EUR s pripadki (do vtoževanih 3.885,03 EUR s pripadki) je torej pravilna, posledično pa je pravilna tudi odločitev o stroških postopka, v zvezi s katero pritožba niti ne navaja konkretnih razlogov.

16.Ob pojasnjenem in ker tudi ni našlo kršitev, na katere po drugem odstavku 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče tožnikovo neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

17.Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Sam svoje stroške odgovora na pritožbo krije tudi toženec, saj z njim ni pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča in ne gre za potrebne stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP).

-------------------------------

1 Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99, s spremembami in dopolnitvami. 2 Obligacijski zakonik, Ur. l. RS, št. 83/01, s spremembami in dopolnitvami. 3 Kazenski zakonik, Ur. l. RS, št. 55/08, s spremembami in dopolnitvami. 4 V marcu 2024, ko je bila izdana sodba sodišča prve stopnje, je povprečna mesečna neto plača znašala 1.480,90 EUR.

Zveza:

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 179, 179/1 Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 158, 158/1 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 14

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.