Jedro

Nedvomno je, da morajo upoštevati dostopnost do informacijskih, komunikacijskih in drugih storitev tudi vsi zasebni mediji, torej so zavezanci tudi izdajatelji komercialnih televizijskih programov.

V obravnavani zadevi je sporno vprašanje, ali sta stranki z interesom A. in B. dolžna zagotoviti popolno dostopnost do vseh svojih vsebin in programov v prilagojenih dodatnih tehnikah za dostopnost senzorno oviranim osebam, torej ali sta dolžna zagotoviti povsem enako dostopnost kot tistim uporabnikom, ki ne spadajo v to kategorijo. Po presoji sodišča je tožena stranka v tem delu pravilno ugotovila, da navedena subjekta nista kršila prepovedi diskriminacije po ZVarD.

Obe stranki z interesom sta do določene mere dostopnost svojih storitev senzorno oviranim omogočila, ne pa v celoti. Vendar pa jim zaradi tega tudi po presoji sodišča ni mogoče očitati diskriminacije, če ustrezni predpisi, ki bi določali minimalne standarde, še niso bili sprejeti, kar pa ni njuna krivda, saj sprejetje takih predpisov tudi ni v njuni pristojnosti. Ugotovitev tožene stranke, da pri navedenih dveh ponudnikih storitev ne gre za diskriminacijo, je zato tudi po presoji sodišča pravilna.

Izrek

I. Tožbi se deloma ugodi tako, da se 3. točka izreka odločbe Zagovornika načela enakosti št. 0700-29/2019/49 z dne 24. 2. 2021 odpravi ter se v tem delu zadeva vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

II. V preostalem delu se tožba zavrne.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 313,50 EUR, povečane za 22 % DDV, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

IV. Zahteva A. za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo ugotovila, da A. tožniku ter drugim senzorno oviranim osebam ni kršila prepovedi diskriminacije po ZVarD s tem, ko jim ne zagotavlja popolne dostopnosti vseh svojih vsebin in programov v njim prilagojenih dodatnih tehnikah za dostopnost (točka 1 izreka). Nadalje je ugotovila, da B., d. o. o., v zvezi s pravico do dostopa do informacij in vsebin v TV informativnih programih in oddajah, v katerih se pojavljajo neslovensko govoreče osebe televizije, ni kršil prepovedi diskriminacije po ZVarD s tem, ko ne omogoča sočasne uporabe zvočnih podnapisov, branih s sintezo govora, ter ogleda vsebin za nazaj (točka 2 izreka). Predlog za obravnavo diskriminacije, ki ga je vložil tožnik v delu, v katerem zatrjuje viktimizacijo ter v delu, v katerem diskriminacijo v zvezi s pravico do dostopa do informacij in televizije očita tudi domnevnim kršiteljem C., D., E. in v delu, v katerem očita tudi drugim komercialnim televizijskim postajam ter odgovornim osebam teh kršiteljev, je zavrnila (točka 3 izreka). Odločila je še, da stroški v tem postopku niso nastali (točka 4 izreka).

2. V obrazložitvi odločbe je navedeno, da je tožena stranka prejela predlog tožnika za obravnavo diskriminacije, v katerem zatrjuje sistemsko, dolgotrajno in hujšo diskriminacijo pri dostopu do informacij in televizije ter navaja, da so enaki diskriminaciji pri dostopu do informacij in televizije izpostavljeni tisoči sodržavljanov in prebivalcev Slovenije z večjo ali manjšo okvaro vida ali motnjami branja. Tožnik je v predlogu za obravnavo kot diskriminatorne navedel številne vidike, ki jih tožena stranka v odločbi natančno povzema. Iz predloga je mogoče razbrati, da tožnik želi doseči, da bi bila senzorno oviranim zagotovljena enaka dostopnost do vseh televizijskih vsebin vseh izdajateljev TV programov, kot je zagotovljena osebam brez invalidnosti.

3. V delu, kjer se predlog nanaša na komercialne televizije, je tožena stranka predlog tožnika zavrnila, pri čemer navaja, da obstoječa zakonodaja izdajateljem komercialnih TV programov ne nalaga obveznosti zagotavljanja dostopnosti do televizijskih vsebin za senzorno ovirane v njim prilagojenih oziroma dostopnih oblikah zapisa in tehnologijah, ki ustrezajo različnim vrstam invalidnosti.

4. Tožena stranka se je z namenom razjasnitve okoliščin v zvezi s prejetim predlogom obrnila na Svet za elektronske komunikacije Republike Slovenije, operaterja B., Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, A. in Ministrstvo za kulturo. V nadaljevanju obrazložitve odločbe tožena stranka podrobno povzema odgovore teh organov.

5. Svet za elektronske komunikacije Republike Slovenije je med drugim odgovoril, da je v zadnjih letih A. naredila pomembne premike na področju zagotavljanja dostopnosti televizijskih vsebin za senzorno ovirane, vendar kljub temu veliko vsebin ostaja še vedno neprilagojenih za omenjeno populacijo. Posamezne komercialne televizijske hiše zakonsko niso dolžne zagotavljati vsebin v primerni obliki za senzorno ovirane. Nadalje je odgovoril, da zakonodaja ne predpisuje strogega uvajanja prilagoditve vsebin za senzorno ovirane. Pri urejanju dostopnosti vsebin se pogosto uporablja izraze „nesorazmernost, spodbuja, postopoma...“ Zakonodaja bi morala bolj jasno določati, katere vsebine bi morale biti polno dostopne. Nikjer niso jasno definirani minimalni standardi oziroma deleži za zagotovitev dostopnosti vsebin za slepe in slabovidne. Na zakonodajnem področju je bila sprejeta Direktiva o avdiovizualnih medijskih storitvah, ki so jo bile države članice dolžne implementirati do 20. 10. 2020. Tudi Ministrstvo za kulturo je odgovorilo, da obstoječa zakonodaja izdajateljem komercialnih TV programov ne nalaga zagotavljanja dostopnosti do televizijskih vsebin za senzorno ovirane v njim prilagojenih oziroma dostopnih oblikah zapisa in tehnologijah. V Direktivi o avdiovizualnih medijskih storitvah, ki bi jo bilo potrebno prenesti v slovenski pravni red najpozneje do 19. 9. 2020, je med drugim določeno, da se dostopnost storitev za invalidne osebe neprekinjeno in postopno izboljšuje s sorazmernimi ukrepi. A. je odgovorila, da zagotavlja podnapise za gluhe in naglušne osebe, barvno podnaslavljanje, opremljanje vsebin s tolmačem v slovenski znakovni jezik ter lahko branje oziroma lahko razumljiv jezik. Zaradi nepopolne zakonodaje A. nima formalnopravnega inštrumenta, s katerim bi lahko pri operaterjih dosegla, da bi le-ti zagotavljali njihove vsebine na vseh napravah, preko vseh lastnih omrežij ter ob vsakem času. Trenutno zagotavljajo zvočne podnapise v vseh dnevno-informativnih oddajah in nekaterih drugih informativnih oddajah. Oprema dokumentarnih in podobnih oddaj, ki se v produkcijski verigi do predvajanja programa distribuirajo po drugih tehnoloških poteh, pa je še v fazi izgradnje. Specializirana spletna stran dostopno.si je prilagojena in ves čas odprta.

6. Tožena stranka je tožniku ugotovitve pred izdajo odločbe posredovala v seznanitev in izjasnitev in mu določila 30-dnevni rok za odgovor, vendar se na poziv ni odzval. 7. Tožena stranka nadalje v obrazložitvi odločbe povzema relevantne člene ZVarD in navaja, da je z uveljavitvijo Zakona o izenačevanju možnosti invalidov (v nadaljevanju ZIMI) Republika Slovenija postavila sistemski okvir za preprečevanje in odpravljanje diskriminacije, ki temelji na invalidnosti. Skladno s četrtim odstavkom 43. člena ZIMI bi moral minister, pristojen za invalidsko varstvo, predpisati minimalne zahteve za dostopnost do blaga in storitev, ki so na voljo javnosti. ZIMI v 14. členu ureja dostop do obveščenosti in določa, da diskriminacija zaradi invalidnosti vključuje tudi onemogočanje sprotnega enakovrednega dostopa do informacij, namenjenih javnosti, brez dodatnih stroškov za invalide, upoštevajoč pri tem načelo primerne oziroma razume prilagoditve v invalidom dostopnih oblikah zapisov, jezikov in tehnologij, ki ustrezajo različnim vrstam invalidnosti.

8. Tožena stranka ugotavlja, da tožnik v predlogu za obravnavo zatrjuje širok nabor sistemskih kršitev na področju dostopnosti TV vsebin za senzorno ovirane osebe. Želi doseči, da bi bila senzorno oviranim osebam zagotovljena enaka dostopnost do vseh TV vsebin. Po mnenju tožene stranke obveznost zagotavljanja sprejemanja informacij v okviru pravice do svobode izražanja iz 39. člena Ustave RS ni opredeljena v nobenem od nacionalnih in mednarodnih predpisov. Odstop od popolne izenačitve dostopnosti je vsebovan že v samem ZIMI, ki v 14. členu ureja dostop do obveščenosti in med drugim določa, da je potrebno upoštevati tudi načelo primerne oziroma razumne prilagoditve. ZIMI določa omejitev izenačevanja možnosti dostopa do vsebin. Omejitev je vsebovana v inštitutu "primerne prilagoditve", ki pomeni potrebne zakonodajne, upravne in druge ukrepe, ki ne nalagajo nesorazmernega bremena kadar so v posameznem primeru potrebni, da se osebam z invalidnostmi na enaki podlagi kot drugim zagotovi uživanje ali uresničevanje pravic in svoboščin (3. člen ZIMI). Tožena stranka kot ključno ugotavlja, da v zakonodaji še vedno niso predpisane konkretne minimalne zahteve za preprečevanje diskriminacije pri dostopu do blaga in storitev, ki so na voljo javnosti. Direktiva o avdiovizualnih in medijskih storitvah, ki bi jo bilo potrebno implementirati do 20. 10. 2020, še ni implementirana. Ob odsotnosti vsakršnih konkretnih minimalnih zakonskih obveznosti, ki bi bile določene za posamezne skupine komercialnih izdajateljev medijskih vsebin in za komercialne operaterje kot ponudnike storitev, diskriminacije ni mogoče potrditi. Tožena stranka ugotavlja, da A. povečuje delež oddaj v tehnikah, prilagojenih za spremljanje senzorno oviranim, ter si prizadeva za uvajanje novih rešitev, katerih cilj je povečanje količine tako opremljenega programa. Prav tako ponuja specializirano spletno stran _Dostopno.si_, ki je prilagojena in ves čas odprta. Ker v zakonodaji ni predpisana obveznost za zagotavljanje dostopnosti TV programov senzorno oviranim in ni predpisanih minimalnih standardov dostopnosti, tožena stranka ocenjuje, da A. ne posega v predlagateljevo človekovo pravico in temeljno svoboščino, drugo pravico, pravni interes ali ugodnosti in da posledično diskriminacije ni mogoče ugotoviti. Tožena stranka soglaša s tožnikom, da v slovenskem prostoru in pravnem redu obstaja pomanjkanje minimalnih standardov dostopnosti TV programov v tehnikah, prilagojenih za spremljanje senzorno oviranim, ki niso optimalne. Na to tožnik utemeljeno opozarja. V zvezi z očitki o diskriminaciji B. tožena stranka ugotavlja, da le-ta zagotavlja storitev zvočnih podnapisov, branih s sintezo govora, senzorno oviranim, ne pa tudi, ko ima uporabnik vključeno dodatno storitev ogleda za nazaj. Vendar pri tej storitvi ne gre za univerzalno elektronsko komunikacijsko storitev, ki bi bila za uporabnike bistvenega pomena.

9. Tožnik je v svojem predlogu navedel seznam številnih prič diskriminacije. Zaradi pomanjkanja minimalnih standardov v zakonodaji je tožena stranka ocenila, da zaslišanje predlaganih prič v ničemer ne bi doprineslo k ugotovitvam tega postopka in k razjasnitvi dejanskega stanja.

10. Tožeča stranka v tožbi navaja, da se ne strinja s stališčem tožene stranke, da ne obstaja zakonodajna podlaga, po kateri bi imele komercialne televizije obveznosti zagotavljanja dostopnosti do TV vsebin. Nadalje ne drži navedba tožene stranke, da se tožnik ni odzval na odgovore, ki so jih posredovale različne inštitucije. Nerelevantni so argumenti, ki se sklicujejo na domnevno pomanjkljivo zakonodajo. Tožena stranka ni pristojna za opravičevanje razlogov, zakaj je obstoj diskriminacije morda razumljiv, ampak da preveri, ali diskriminacija obstaja. Po ZIMI je potrebno ukrepe za odpravljanje ovir pri dostopnosti do blaga in storitev zagotavljati, razen če javnim in zasebnim subjektom, ki ponujajo blago in storitve, ki so na voljo javnosti, ne nalagajo nesorazmernega bremena. Ker je govora tako o javnih in zasebnih subjektih, je torej tu zakonodajna podlaga, ki te ukrepe nalaga tako javnim kot zasebnim subjektom, torej tudi zasebnim ponudnikom TV programov. Opustitev dolžnega ravnanja ministrstva, pristojnega za invalide, ki še ni predpisalo minimalnih zahtev za dostop do blaga in storitev, ni opravičilo za obstoj diskriminacije invalidov. TV programi v Republiki Sloveniji so slepim in slabovidnim dostopni pod drugačnimi in slabšimi pogoji kot drugim. Če je to nesorazmerno breme za posameznega ponudnika TV programov, bi moral ta ponudnik to dokazati. Prav tako bi morala tožena stranka to ugotoviti, česar pa v odločbi ni naredila oziroma ta argument zgolj pavšalno navaja in ni preverjala velikosti in virov javnega ali zasebnega subjekta, njegove narave, ocenjenih stroškov. Razen tega pa tehnologije za zagotavljanje dostopnosti že obstajajo. F. dosledno uporablja pri 100-odstotnem deležu svojih TV vsebin, A. pa pri manj kot 2 % programov. Tožena stranka zgolj povzema pavšalne navedbe A., da izvaja programske vsebine, namenjene slepim in slabovidnim. Že ta argument je sam po sebi diskriminatoren. V nobeni zakonodaji ni zapisano, da javna televizija zagotavlja dostopnost zgolj vsebinam, ki jih sama določi za namenjene slepim in slabovidnim. Primerne in razumne prilagoditve, ki jih navaja 14. člen ZIMI, se nanašajo na primerno oziroma razumno prilagoditev oblik zapisov vsebin tako, da bodo dostopne invalidom. B. bi lahko z zanemarljivo majhnimi prilagoditvami omogočil slepim in slabovidnim uporabo tehnik prilagoditve tudi pri ogledu za nazaj. Tudi A. ni podala prepričljivih pravnih argumentov, zakaj te prilagoditve uporablja zgolj pri 2 % programov. Izraz "primerna prilagoditev" se glede na besedilo 14. člena ZIMI nikakor ne nanaša na zakonodajne in podobne ukrepe, ampak na prilagoditve v invalidom dostopnih oblikah zapisov, jezikov in tehnologij. Zahteva tožene stranke po obstoju zakonske podlage dejansko pomeni zanikanje neposrednega uresničevanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin na podlagi Ustave RS. Zatrjevana diskriminacija slepih in slabovidnih v konkretni zadevi je podana, ker država ni sprejela vseh ukrepov za njeno preprečevanje. Odsotnost ukrepov pa ne upravičuje in tudi ne odpravlja obstoja diskriminacije. Poleg tega tožena stranka tudi ni obrazložila svoje dokazne ocene. Tožena stranka bi morala utemeljiti, na podlagi česa je ugotovila, da A. ne diskriminira slepih in slabovidnih. Tožeča stranka predlaga, naj sodišče ugotovi, da sta A. in B. kršila prepoved diskriminacije po ZVarD. Poleg tega mora A. zagotoviti popolno dostopnost vseh svojih vsebin in programov v dodatnih tehnikah za dostopnost, prilagojenih slepim in slabovidnim, B. pa mora zagotoviti popolno dostopnost do programov in oddaj tako, da bo omogočena sočasna uporaba zvočnih podnapisov, branih s sintezo govora ter ogleda vsebin za nazaj. Za C., D., E. naj se ugotovi, da so kršile prepoved diskriminacije po ZVarD zaradi nezagotavljanja popolne dostopnosti. Navedene televizije morajo prav tako zagotoviti popolno dostopnost vseh svojih vsebin in programov v dodatnih tehnikah za dostopnost, prilagojenih slepim in slabovidnim osebam. Podrejeno tožeča stranka predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponoven postopek. V obeh primer tožnik zahteva tudi povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

11. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je predlog tožnika glede komercialnih televizij zavrnila in ne drži, da ni pojasnila, zakaj je presodila, da domneve kršitve diskriminacije v tem delu tožnik ni izkazal. Kot relevantno je štela dejstvo, da obstoječa zakonodaja izdajateljem komercialnih TV programov ne nalaga obveznosti zagotavljanja dostopnosti do televizijskih vsebin za senzorno ovirane v njim prilagojenih oziroma dostopnih oblikah zapisa in tehnologije. Ne drži trditev tožnika, da je tožena stranka v odločbi navedla, da se tožnik ni odzval na odgovore zaprošenih subjektov. Tožena stranka je pred izdajo odločbe poslala odgovore tožniku v izjasnitev in mu postavila rok za morebitno izjasnitev. Izjasnitve tožnika pa tožena stranka ni prejela. Prav tako je tožena stranka obrazložila svojo dokazno oceno ter poimensko navedla vse priče, ki jih je predlagal tožnik, in ob tem obrazložila, da ker diskriminacije ni ugotovila, zaslišanje prič ne bi doprineslo k ugotovitvam tega postopka oziroma k razjasnitvi dejanskega stanja. Tožena stranka je ugotovila pomanjkanje konkretnih pravnih podlag, ki bi bile neposredno uporabljive, kar je tudi razlog, da diskriminacije ni ugotovila. Naletela je zgolj na različna načela in zakonske programske norme, ki določajo, da se posebno pozornost posveča osebam z invalidnostmi. Nikjer ni določeno, kako se dostop do teh vsebin v praksi konkretno zagotavlja. Tožena stranka pa ni tista, ki bi lahko postavljala minimalne standarde dostopnosti. Niti A. niti tožena stranka nista tista, ki bi lahko določala, kdo, kdaj in katere vsebine morajo ponudniki TV vsebin zagotavljati senzorno oviranim osebam. To je naloga zakonodajalca. Ker standardi dostopnosti niso določeni, tožena stranka ne more ugotoviti njihove kršitve. Zakonodajalec bi moral konkretizirati in urediti način izvrševanja človekove pravice. Glede očitka B.-ju, da senzorno oviranim ne omogoča ogleda za nazaj, pa tožena stranka ni prepoznala tega kot univerzalne elektronske komunikacijske storitve. Tožena stranka nasprotuje izvedbi glavne obravnave, ker dejansko stanje v tej zadevi ni sporno. Predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

12. Sodišče je v postopek kot stranki z interesom pritegnilo tudi A. in B. 13. A. v odgovoru na tožbo zavrača očitke o diskriminaciji. Posebno pozornost posveča ljudem s posebnimi potrebami, tudi ljudem z okvaro vida in sluha. Znotraj A. deluje posebna služba za dostopnost programov. Predlaga, naj sodišče tožbo zavrne, tožniku pa naloži plačilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

14. B. na tožbo ni odgovoril. 15. Tožnik v pripravljalni vlogi med drugim ponovno poudarja, da ne drži, da obstoječa zakonodaja izdajateljem komercialnih TV programov ne nalaga obveznosti zagotavljanja dostopnosti do televizijskih vsebin za senzorno ovirane. Argument tožene stranke o pomanjkanju zakonodaje s področja diskriminacije ne drži. Tožena stranka povsem pozablja na samo Ustavo RS. 8. člen ZIMI v tretjem odstavku izrecno določa, s katerim ukrepom se zagotovi dostopnost blaga in storitev tudi invalidom. Zadostna pravna podlaga v konkretnem primeru je zadnji odstavek 15. člena Ustave RS, ki določa, da nobene človekove pravice in temeljne svoboščine ni dopustno omejevati z izgovorom, da je ustava ne priznava ali da jo priznava v manjši meri. Ne drži, da bi moral šele zakonodajalec konkretizirati in urediti način izvrševanja posamezne človekove pravice.

16. Tožena stranka v pripravljalni vlogi med drugim navaja, da drži, da se skladno s 15. členom Ustave RS človekove pravice in temeljne svoboščine uresničujejo neposredno, vendar je v istem členu določeno, da je z zakonom mogoče predpisati način uresničevanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Nikjer ni določeno, kako se dostop do posameznih vsebin v praksi konkretno zagotavlja. Tožena stranka ni imela pravne podlage, da bi odločila, da so vsi izdajatelji TV programov dolžni zagotavljati popolno dostopnost vseh TV vsebin. Inštitut primerne prilagoditve kaže na to, da zakonodaja ne določa popolne oziroma enake dostopnosti za osebe brez ali z oviranostmi. Če bi bila enaka dostopnost oviranim osebam zagotovljena z ZIMI, potem inštitut primerne prilagoditve 14. člena ZIMI ne bi bil potreben in smiseln. Tožnik v pripravljalni vlogi navaja tudi najnovejšo lastno praktično izkušnjo z gledanjem TV vsebin na A. Ta dejstva niso obstajala v času izdaje odločbe in gre za nedovoljeno tožbeno novoto.

K točki I izreka:

17. Tožba je utemeljena v delu, ki se nanaša na 3. točko izreka izpodbijane odločbe.

18. Tožena stranka je v 3. točki izreka izpodbijane odločbe zavrnila predlog tožnika za obravnavo diskriminacije v delu, ki se nanaša na domnevne kršitelje C., D., E. in v delu, v katerem očita diskriminacijo tudi drugim komercialnim televizijskim postajam ter verjetno tudi drugim kabelskim operaterjem ter odgovornim osebam teh kršiteljev. Kot razlog, da je predlog v tem delu tožena stranka zavrnila, je v obrazložitvi odločbe navedeno, da obstoječa zakonodaja izdajateljem komercialnih TV programov ne nalaga obveznosti zagotavljanja dostopnosti do televizijskih vsebin za senzorno ovirane in njim prilagojenih oziroma dostopnih oblikah zapisa in tehnologijah, ki ustrezajo različnim vrstam invalidnosti. Sodišče se ne strinja z navedbo, da obstoječa zakonodaja te obveznosti komercialnim TV programom ne nalaga. Kot pravilno navaja tožeča stranka, je pravna podlaga za to obveznost v ZIMI, ki v 8. členu določa dostopnost do blaga in storitev, ki so na voljo javnosti. V 1. alineji tretjega odstavka 8. člena ZIMI je izrecno določeno, da se ukrepi za odpravljanje ovir pri dostopnosti do blaga in storitev, ki so na voljo javnosti, nanašajo tudi na dostopnost do informacijskih, komunikacijskih in drugih storitev ter pomoč v nujnih primerih. Zavezanci, ki morajo komunikacijske storitve nuditi invalidu, pa so tudi zasebni subjekti, saj je v 3. alineji tretjega odstavka 8. člena ZIMI določeno, da se ukrepi za odpravljanje ovir nanašajo na zagotovilo, da javni in zasebni subjekti, ki ponujajo blago in storitve, ki so na voljo javnosti, upoštevajo vse vidike njihove dostopnosti za invalide. Nadalje je v četrtem odstavku 8. člena tega zakona določeno, da je ukrepe iz prejšnjega odstavka treba zagotoviti, razen če javnim in zasebnim subjektom, ki ponujajo blago in storitve, ki so na voljo javnosti, ne nalagajo nesorazmernega bremena. Pri presoji, ali ukrep pomeni nesorazmerno breme, se upoštevajo zlasti velikost in viri javnega in zasebnega subjekta, njegova narava, ocenjeni stroški, mogoče koristi od boljšega dostopa za invalide ter zgodovinske, kulturne, umetniške in arhitekturne vrednosti premičnin oziroma nepremičnin. Ker je v tem določilu izrecno govora tako o javnih kot o zasebnih subjektih, je nedvomno, da morajo upoštevati dostopnost do informacijskih, komunikacijskih in drugih storitev tudi vsi zasebni mediji, torej so zavezanci tudi izdajatelji komercialnih televizijskih programov. Po presoji sodišča navedena določba ZIMI zavezuje tudi njih. Iz navedenega razloga je sodišče odločbo v tem delu odpravilo in vrnilo v tem delu zadevo toženi stranki v ponoven postopek iz razloga po 4. točki prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker je tožena stranka napačno uporabila materialno pravo.

19. Sodišče še pojasnjuje, da v delu, v katerem je odločbo odpravilo, ni odločilo v sporu polne jurisdikcije, kot je tožnik predlagal s primarnim tožbenim zahtevkom, temveč je sledilo podrednemu zahtevku in vrnilo zadevo v tem delu v ponovno odločanje toženi stranki. Sodišče sicer lahko v izjemnih primerih odloči v sporu polne jurisdikcije, če so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 65. člena ZUS-1. Sodišču navedeno določilo daje možnost, da v določenih primerih samo odloči o pravici, pravni koristi ali obveznosti stranke. Vendar je po mnenju sodišča treba inštitut spora polne jurisdikcije uporabiti le v izjemnih primerih, v tem primeru pa tak primer ni podan. Tožena stranka namreč tožnikovega predloga glede ugotovitve diskriminacije, ki se nanaša na komercialne ponudnike komunikacijskih storitev, ni obravnavala, ker meni, da jim zakonodaja v zvezi s tem ne nalaga nobene obveznosti. Sodišče je v tej sodbi zavzelo drugačno stališče, vendar pa v tem delu ne more prevzeti odločanja namesto tožene stranke, saj bi sicer moralo izpeljati celotni upravni postopek, kar pa je dolžnost tožene stranke.

K točki II izreka:

20. V preostalem delu tožba ni utemeljena.

21. V obravnavani zadevi je sporno vprašanje, ali sta stranki z interesom A. in B. dolžna zagotoviti popolno dostopnost do vseh svojih vsebin in programov v prilagojenih dodatnih tehnikah za dostopnost senzorno oviranim osebam, torej ali sta dolžna zagotoviti povsem enako dostopnost kot tistim uporabnikom, ki ne spadajo v to kategorijo. Po presoji sodišča je tožena stranka v tem delu pravilno ugotovila, da navedena subjekta nista kršila prepovedi diskriminacije po ZVarD.

22. Sodišče je pri svoji presoji izhajalo iz 7. člena Direktive (EU) 2018/1808 Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Direktive o avdiovizualnih medijskih storitvah. Ta direktiva najpozneje do 19. 9. 2020 ni bila implementirana v naš pravni red, torej se njena določila uporabljajo neposredno. V prvem odstavku 7. člena citirane direktive je določeno, da države članice brez nepotrebnega odlašanja zagotovijo, da se dostopnost storitev, ki jih zagotavljajo ponudniki medijskih storitev pod njihovo pristojnostjo, za invalidne osebe neprekinjeno in postopno izboljšuje s sorazmernimi ukrepi. Iz besedila tega člena je torej razvidno, da direktiva državam članicam nalaga obveznost, da se dostopnost storitev invalidnim osebam izboljšuje _postopno_ in s _sorazmernimi_ ukrepi. Obenem je navedeno, da morajo to zagotoviti brez nepotrebnega odlašanja. Ker je torej govora o _postopnem_ izboljševanju teh storitev, je iz besedila direktive razvidno, da se od držav članic ne pričakuje, da bi morale take storitve zagotoviti takoj, vendar pa se sodišče strinja s tem, da je to potrebno storiti v najkrajšem možnem času, ali kot določa 7. člen direktive, _brez nepotrebnega odlašanja_. Iz besedila direktive izhaja, da se taka popolna dostopnost uveljavi z nekim razumnim časovnim zamikom.

23. Sodišče ugotavlja, da je bilo v upravnem postopku pravilno ugotovljeno, da v zakonodaji še vedno niso predpisane konkretne minimalne zahteve za preprečevanje diskriminacije pri dostopu do blaga in storitev, ki so na voljo javnosti na obravnavanem področju. Sodišče se strinja z navedbo tožene stranke, da v zakonodaji ni predpisana obveznost za zagotavljanje dostopnosti TV programov na način, da bi bili predpisani minimalni standardi dostopnosti. Kljub temu da ti standardi niso določeni, pa A. in B. vseeno nudita določene prilagoditve svojih storitev.

24. A. tako zagotavlja podnapise za gluhe in naglušne osebe, barvno podnaslavljanje, opremljanje vsebin s tolmačem v slovenski znakovni jezik ter lahko branje oziroma lahko razumljiv jezik. Zagotavlja zvočne podnapise v vseh dnevno-informativnih oddajah in nekaterih drugih informativnih oddajah. Ves čas je odprta in prilagojena specializirana spletna stran dostopno.si.

25. B. je v svojem odgovoru toženi stranki pojasnil, da dostop do zvočnih podnapisov, branih s sintezo govora, ki jih zagotavlja A., omogočajo pri razširjanju TV programov končnim uporabnikov z uporabo D3 CISCO sprejemnikov ali D3 CAM modula. CISCO sprejemniki omogočajo ogled izbranih vsebin na približno 70 programih do 3 dni nazaj. Storitev zvočnih podnapisov, branih s sintezo govora, je senzorno oviranim dostopna, čeprav le "v živo".

26. Torej sta obe stranki z interesom do določene mere dostopnost svojih storitev senzorno oviranim omogočila, ne pa v celoti. Vendar pa jim zaradi tega tudi po presoji sodišča ni mogoče očitati diskriminacije, če ustrezni predpisi, ki bi določali minimalne standarde, še niso bili sprejeti, kar pa ni njuna krivda, saj sprejetje takih predpisov tudi ni v njuni pristojnosti. Ugotovitev tožene stranke, da pri navedenih dveh ponudnikih storitev ne gre za diskriminacijo, je zato tudi po presoji sodišča pravilna.

27. V zvezi s tožbenim očitkom, da ne drži navedba tožene stranke, da se tožnik ni odzval na odgovore, ki so jih posredovale različne inštitucije, sodišče ugotavlja, da se je tožnik na odgovor Sveta za elektronske komunikacije Republike Slovenije odzval in je to v odločbi na 8. strani tudi navedeno. Tožena stranka je tožniku pred izdajo odločbe posredovala vse ugotovitve in je bil dokument osebno vročen 5. 11. 2020 ter mu je bil postavljen 30-dnevni rok za odgovor, vendar se tožnik v tem roku ni odzval, kar je povzeto na 17. strani izpodbijane odločbe. To potrjujejo tudi podatki iz upravnega spisa, zato sodišče v tem delu pri odločbi ni ugotovilo nobenih nepravilnosti.

28. V tožbi je navedeno, da se pojem primernih in razumnih prilagoditev, ki jih navaja 14. člen ZIMI, nanaša na primerno oziroma razumno prilagoditev oblik zapisov vsebin tako, da bodo dostopne invalidom. V zvezi s tem je v tožbi navedeno, da se izraz "primerna prilagoditev" nikakor ne nanaša na zakonodajne in podobne ukrepe, ampak na prilagoditve v invalidom dostopnih oblikah zapisov, jezikov in tehnologij. Sodišče se ne strinja s tožbeno navedbo, da se ta izraz ne nanaša na zakonodajne in podobne ukrepe. Kot izhaja iz tretjega odstavka 3. člena ZIMI, kjer je pojasnjen pomen izrazov, pomeni „primerna prilagoditev“ potrebne zakonodajne, upravne in druge ukrepe, ki ne nalagajo nesorazmernega bremena, kadar so v posameznem primeru potrebni, da se invalidom na enaki podlagi kot drugim zagotovi uživanje ali uresničevanje pravic in svoboščin. Torej je tožena stranka v svoji odločbi pravilno razlagala pojem primerne prilagoditve.

29. V zvezi s tožbeno navedbo, da je zatrjevana diskriminacija slepih in slabovidnih v konkretni zadevi podana, ker država ni sprejela vseh ukrepov za njeno preprečevanje, sodišče ugotavlja, da je bilo v konkretnem postopku predmet ugotavljanja diskriminacije pri posameznih ponudnikih komunikacijskih storitev in da se torej v konkretnem primeru ni ugotavljala odgovornost državnih organov zaradi nesprejetja potrebnih predpisov.

30. Sodišče se tudi ne strinja s tožbeno navedbo, da tožena stranka ni obrazložila svoje dokazne ocene. Tožena stranka je na 25. strani odločbe logično obrazložila, da zaradi pomanjkanja minimalnih standardov v zakonodaji ni ugotovila diskriminacije in da zato zaslišanje posameznih prič ne bi doprineslo k razjasnitvi dejanskega stanja.

31. Sodišče se tudi ne strinja s tožbenimi navedbami, da bi bilo treba neposredno na podlagi Ustave RS naložiti obveznost ponudnikom komunikacijskih storitev, da zagotovi popolno dostopnost blaga in storitev senzorno oviranim osebam. Res je sicer, da je v prvem odstavku 15. člena Ustave RS določeno, da se človekove pravice in temeljne svoboščine uresničujejo neposredno na podlagi ustave, vendar pa je hkrati v drugem odstavku istega člena določeno, da je z zakonom mogoče predpisati način uresničevanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kadar tako določa ustava ali če je to nujno zaradi same narave posamezne pravice ali svoboščine. Torej že samo besedilo ustave določa, da je zaradi narave posamezne pravice ali svoboščine treba natančen način uresničevanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin predpisati z zakonom. Kot je pa bilo že pojasnjeno, pa ni mogoče obravnavanima dvema ponudnikoma komunikacijskih storitev očitati diskriminacije, saj sta kljub temu, da niso bili sprejeti ustrezni predpisi, do določene mere dostopnost svojih storitev senzorno oviranim osebam zagotovila.

32. Glede na vse navedeno je izpodbijana odločba v delu, ki ga sodišče ni odpravilo, pravilna, zato je sodišče tožbo v tem delu na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

33. Sodišče je v navedeni zadevi odločilo na nejavni seji brez glavne obravnave, saj dejansko stanje v obravnavani zadevi ni sporno. Ni namreč sporno, katere storitve senzorno oviranim osebam nudita oba ponudnika komunikacijskih storitev - A. in B. Ni sporno, da ne omogočata popolne dostopnosti vseh storitev. Sporno je tako izključno pravno vprašanje, torej pravilna uporaba materialnega prava, in sicer ali je v takem primeru glede na obstoječo zakonodajo mogoče obema ponudnikoma očitati diskriminacijo ali ne. Ker dejansko stanje ni sporno, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave. Navedeno določilo namreč določa, da lahko sodišče odloči brez glavne obravnave, če dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in tožencem ni sporno.

K točki III izreka:

34. Ker je tožnik zahteval povrnitev stroškov postopka in je sodišče tožbi deloma ugodilo in izpodbijani akt deloma odpravilo, je presodilo, da mora tožena stranka skladno z določilom tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 povrniti stroške postopka. V skladu z navedenim določilom se tožniku v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Določilo drugega odstavka 3. člena navedenega pravilnika določa, da če je bila zadeva rešena na seji in je tožnik v postopku imel pooblaščenca, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR, 4. člen pravilnika pa določa, da če je moral tožnik v postopku stvar dodatno pojasnjevati z obrazloženimi vlogami, se mu priznajo še stroški v višini 10 % od zneskov, določenih v prejšnjem členu.

K točki IV izreka:

35. Stranka z interesom A. je prav tako zahtevala povrnitev stroškov postopka. Skladno s stališčem Vrhovnega sodišča RS v sklepu št. I Up 191/2015 z dne 1. 10. 2015 ZUS-1 ni uredil vprašanja povrnitve stroškov, ki jih imajo osebe, ki niso glavne stranke v postopku zaradi pravice sodelovanja v postopku. Iz navedenega razloga je treba po stališču Vrhovnega sodišča RS glede tega vprašanja uporabiti določbe Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v skladu s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. Po prvem odstavku 154. člena ZPP mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške. Navedena stranka z interesom je nasprotovala temu, da se tožbi v delu, ki se nanaša nanjo, ugodi. Torej je v tem delu sicer uspela, vendar pa stroškov ni specificirala in zaradi tega njeni zahtevi za povrnitev stroškov postopka ni bilo mogoče ugoditi.