Jedro

Tožena stranka ni predhodno ugotovila konkretno dejansko stanje, ki se nanaša na vprašanje zatrjevanega opravljanja nalog in storitev tožnice na delovnem mestu strokovne delavke SCSD. Pri tem se ne opredeli do vseh konkretnih okoliščin na strani tožnice, niti se ne opredeli do dokazov, ki jih je tožnica priložila k predlogu za napredovanje in s katerimi dokazuje izpolnjevanje pogojev za napredovanje. To pa po presoji sodišča predstavlja absolutno bistveno pomanjkljivost izpodbijane odločbe, ki onemogoča preizkus njene zakonitosti.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti 12203-194/2019/2 z dne 24. 4. 2020 se odpravi in zadeva vrne temu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške tega postopka v znesku 15,00 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, od poteka roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

_Izpodbijana odločba_

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila predlog za napredovanje tožnice v naziv višje svetovalke. V obrazložitvi se sklicuje na Pravilnik o napredovanju strokovnih delavcev in strokovnih sodelavcev na področju socialnega varstva v nazive (v nadaljevanju Pravilnik), ki določa pogoje in postopek za napredovanje strokovnih delavcev in strokovnih sodelavcev na področju socialnega varstva (1. in 5. člen). Citira Zakon o socialnem varstvu (v nadaljevanju ZSV), ki v 69. členu in 70. členu določa, da so strokovni delavci in strokovni sodelavci tisti, ki opravljajo socialno varstvene storitve in določa pogoje, ki jih morajo izpolnjevati. Po določbi 10. člena ZSV so socialno varstvene storitve namenjene preprečevanju socialnih stisk in težav (socialna preventiva), obsegajo aktivnosti in pomoč za samopomoč posamezniku, družini in skupinam prebivalstva. Storitve namenjene odpravljanju socialnih stisk in težav so: 1. prva socialna pomoč, 2. osebna pomoč, 3. podpora žrtvam kaznivih dejanj, 4. pomoč družini, 5. institucionalno varstvo, 6. vodenje in varstvo ter zaposlitev pod posebnimi pogoji, 7. pomoč delavcem v podjetjih, zavodih ter pri drugih delodajalcih (11. člen ZSV).

2. Tožena stranka se v obrazložitvi opira tudi na 68.a člen ZSV, skladno s katerim se javni socialno varstveni zavodi, ki opravljajo socialno varstvene storitve, lahko povezujejo v skupnosti, ki opravljajo zlasti naslednje naloge: - koordinirajo razvojne aktivnosti v okviru dejavnosti in sodelujejo pri oblikovanju politike razvoja socialnega varstva, - sodelujejo pri opredeljevanju pogojev za opravljanje dejavnosti, - uresničujejo skupne naloge in interese izvajalcev na posameznem področju. Skupnosti lahko za opravljanje upravnih nalog na področju socialnega varstva pridobijo javno pooblastilo. Naloge, ki jih skupnosti opravljajo kot javno pooblastilo, določi zakon. Skupnosti centrov za socialno delo (v nadaljevanju SCSD) tako na področju izvajanja dejavnosti centrov za socialno delo opravlja naslednje naloge kot javna pooblastila: 1. določa katalog nalog, ki jih izvajajo centri za socialno delo: - kot socialno varstvene storitve, - kot naloge, ki so jim z zakonom poverjene kot javna pooblastila in - kot naloge, ki jim jih nalagajo drugi predpisi, kar za to področje dejavnosti služi kot podlaga za delovanje enotnega informacijskega sistema socialnega varstva; 2. določa standarde in s soglasjem ministra, pristojnega za socialno varstvo, določa normative za izvajanje posameznih vrst nalog: - nalog, ki so centrom za socialno delo z zakonom poverjene kot javna pooblastila in - nalog, ki jih centrom za socialno delo nalagajo drugi predpisi (68.c člen ZSV).

3. Glede na pristojnosti SCSD, kot so določene v ZSV, Pogodbi o ustanovitvi SCSD ter Statutu SCSD, je tožena stranka ugotovila, da na SCSD ne izvajajo socialno varstvenih storitev. Gre za poslovno združenje, ki zastopa interese CSD in jim nudi pomoč in podporo, sodeluje pri oblikovanju politik in sistema v delu, ki se nanaša na delo CSD, organizira izobraževanje, ipd. Ker zaposleni na SCSD dejansko ne opravljajo socialno varstvenih storitev, ni mogoče govoriti o strokovnih delavcih in strokovnih sodelavcih v smislu 69. člena in 70. člena ZSV, ki dejansko opravljajo socialno varstvene storitve. Posledično zaposleni na SCSD, po mnenju tožene stranke, ne morejo napredovati v nazive na podlagi Pravilnika.

_Bistvene navedbe iz tožbe in pripravljalne vloge_

4. Tožnica v tožbi meni, da izpolnjuje vsebinske in formalne pogoje za naziv višja svetovalka. Sklicuje na določbe 69. in 74. člena ZSV ter 1. in 5. člena Pravilnika. Navaja, da opravljanje storitev iz 11. člen ZSV ni pogoj, da je oseba strokovni delavec ali sodelavec, saj ZSV tega ne določa. Prvi odstavek 69. člena ZSV določa zgolj, da lahko storitve opravljajo le strokovni delavci in sodelavci, torej tisti, ki izpolnjujejo pogoje iz drugega in tretjega odstavka tega člena. Citira 11. člen ZSV, kjer so opredeljene storitve in se sklicuje na normative in standarde, ki jih določa Pravilnik o standardih in normativih socialnovarstvenih storitev. Za večino storitev je določeno, da jih opravljajo strokovni delavci iz drugega in tretjega odstavka 69. člena ZSV s tremi oziroma petimi leti delovnih izkušenj. Če bi veljala trditev tožene stranke, da zaposleni na SCSD ne opravljajo socialnovarstvenih storitev (in zato niso strokovni delavci v skladu z 69. členom in 70. členom ZSV), bi to veljalo tudi za velik del zaposlenih na CSD, saj jih veliko ne opravlja storitev, opravljajo pa javna pooblastila in naloge po zakonu, kar bi pomenilo neenakopravno obravnavanje zaposlenih na CSD. Takšna ozka razlaga pojma strokovni delavec in strokovni sodelavec ni v skladu ZSV, niti s pravilniki na področju socialnega varstva. Razlaga, da tožnica kot zaposlena na SCSD, ki izvaja javna pooblastila na področju socialnega varstva, ni strokovna delavka v skladu z 69. členom ZSV, in da zato ne more napredovati v nazive skladno s Pravilnikom, ni v skladu z ZSV. Tožnica meni, da je tožena stranka napačno uporabila materialno pravo ter zmotno ugotovila dejansko stanje.

5. Dalje zatrjuje, da SCSD izvaja pooblastila in druge naloge na področju socialnega varstva. SCSD je bila ustanovljena na podlagi določb ZSV in Zakonih o zavodih ter s soglasjem Vlade RS, s Pogodbo o ustanovitvi SCSD, ki so jo sklenili vsi CSD v Sloveniji 26. 11. 1996 in 23. 12. 2019. Pogodba med drugim določa, da je SCSD skupnost javnih socialno varstvenih zavodov - CSD, ki delujejo na območju Republike Slovenije. SCSD na podlagi 68.c člena ZSV izvaja javna pooblastila na področju socialnega varstva in sicer določa katalog nalog, ki jih izvajajo CSD ter določa standarde in normative za izvajanje posameznih vrst nalog kot tudi druge naloge po Pogodbi o ustanovitvi in Statutu SCSD, vse povezano s področjem socialnega varstva in delom CSD.

6. Tožnica opravlja naloge strokovne sodelavke na SCSD. Pretežno izvaja nalogo javnega pooblastila SCSD na področju rejništva. Pripravlja program usposabljanja kandidatov za izvajanje rejniške dejavnosti in rejnikov, organizira, vodi in spremlja usposabljanje kandidatov za izvajanje rejniške dejavnosti in rejnikov, pripravlja strokovna poročila, sodeluje v delovnih skupinah pri spremembi zakonodaje, organizira in vodi strokovna srečanja strokovnih delavcev na področju rejništva idr. V okviru SCSD tudi organizira in vodi aktive, katerih člani so strokovni delavci zaposleni na CSD (Aktiv koordinatorjev obravnave v skupnosti, Aktiv za otroke in mladostnike, Aktiv za preprečevanje nasilja v družini idr.), sodeluje v medresorskih delovnih skupinah, odgovarja na vprašanja strank glede nalog centrov za socialno delo po telefonu in elektronski pošti itd. Tudi po Pogodbi o zaposlitvi z dne 31. 5. 2012 veljajo za vse pravice, obveznosti in odgovornosti tožnice, ki niso urejene s pogodbo o zaposlitvi, določila Zakona o delovnih razmerjih, Kolektivne pogodbe za javni sektor, Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije in drugih predpisov. Po 74. členu ZSV napredujejo tako delavci, ki opravljajo dejavnost socialnega varstva v mreži javne službe, kot tudi tisti, ki opravljajo dejavnost socialnega varstva izven mreže javne službe. V skladu s Pravilnikom o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest v strokovni službi SCSD je sistemizirano delovno mesto strokovnega delavca, s šifro 2/F017015 in zaposleni na teh delovnih mestih izpolnjujejo pogoje za strokovnega delavca po 69. členu ZSV, imajo predpisano izobrazbo, potrebne izkušnje in opravljen strokovni izpit. Nazivi delovnih mest so enaki nazivom na CSD, enaka so zahtevana strokovna izobrazba ter zahtevana dodatna znanja. Pravilnik o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest v strokovni službi SCSD določa, da se delavec, ki je razporejen na delovno mesto, na katerem je možno napredovanje v naziv po ZSV, razporedi na delovno mesto in določi plačni razred v skladu z nazivom, ki ga je pridobil po Pravilniku. Tožnica je s 1. 7. 2015 na podlagi istega Pravilnika napredovala v naziv samostojna svetovalka, kar pomeni, da je do vložitve predloga za napredovanje v naziv višji svetovalec minilo več kot 4 leta. Pojasnjuje, da izpolnjuje tudi pogoj delovne uspešnosti skladno z 10. členom Pravilnika ter da je v napredovalnem obdobju dosegla 35 točk oziroma več s programom strokovnega izobraževanja in dodatnimi strokovnimi deli.

7. Sklepno navaja, da posega izpodbijana odločba v njen pravni položaj, saj zaradi zavrnitve ne more napredovati v naziv višja svetovalka s 1. 1. 2020 in s tem v višji plačni razred (43) kot ga ima (40). Komisija je v preteklosti strokovnim delavcem SCSD na podlagi enakih pravnih podlag podelila napredovanje v naziv. Tudi tožnica je napredovala leta 2015. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne organu v ponovno odločanje, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

_Bistvene navedbe v odgovoru na tožbo in pripravljalni vlogi_

8. V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka vse navedbe tožnice, kolikor se z njimi izrecno ne strinja. Dodaja, da gre že po naravi stvari in samem namenu Pravilnika za napredovanje tistih oseb, ki dejansko delajo z uporabniki in upravičenci ter dejansko izvajajo oziroma opravljajo socialno varstvene storitve in naloge na področju socialnega varstva. Navedbe tožnice, da delavci, ki izvajajo naloge na področju preprečevanja nasilja, skrbništva, pravic iz javnih sredstev ..., ne morejo napredovati, niso utemeljene. Te osebe dejansko opravljajo socialno varstvene storitve v širšem smislu na področju socialnega varstva, ki zajemajo vsa ta primeroma našteta področja, pri čemer delajo neposredno s strankami oziroma uporabniki storitev.

9. Naloge, ki so zaposlenim na CSD podeljene z javnimi pooblastili z drugimi zakoni, spadajo po mnenju tožene stranke pod socialno varstvene storitve v širšem smislu, kot jih opredeljuje 10. člen ZSV. Gre za posredne in neposredne oblike socialno varstvenih storitev oziroma naloge in storitve, ki iz tega izhajajo. Tožnica ne nasprotuje ugotovitvi tožene stranke, da zaposleni na SCSD dejansko ne opravljajo storitev in ne delajo neposredno z uporabniki in upravičenci, ampak trdi, da ni pravično, da ne morejo napredovati na podlagi Pravilnika. Tožena stranka pri tem poudarja, da predmet tega spora ni napredovanje zaposlenih na CSD, temveč napredovanje tožnice, ki je zaposlena na SCSD in ki po mnenju tožene stranke pri svojem delu ne opravlja storitev. Bistveno je, da osebe, ki napredujejo po Pravilniku, delajo in opravljajo storitve neposredno z uporabniki in upravičenci oziroma strankami. Pri presoji ni toliko važno, ali gre za podeljeno javno pooblastilo ali nalogo določeno z zakonom, ampak za samo vsebino storitev oziroma nalog in njihov namen ter kako in kdo jih izvaja.

10. Tožena stranka ni zatrjevala, da tožnica, ki je zaposlena na SCSD, ne dela na področju socialnega varstva. Mogoče izpolnjuje tudi pogoj izobrazbe in strokovnega izpita, vendar ne opravlja storitev in nalog neposredno z uporabniki. Kot navaja tožnica v tožbi, v bistvu dela z drugimi strokovnimi delavci (ki pa storitve in naloge dejansko opravljajo). SCSD je interesno združenje, ki opravlja naloge za svoje člane, kot npr. strokovno in organizacijsko pomoč CSD, organizira različne oblike medsebojnega srečevanja, izobraževanja, sodelovanja izmenjave izkušenj, spoznavanja strokovnega izvajanja najrazličnejših strokovnih dejavnosti CSD itd. Iz vsebine nalog SCSD izhaja, da so v svoji dejavnosti podobni drugim interesnim združenjem in ministrstvom, ne pa izvajalcem na področju socialnega varstva, ker zaposleni na SCSD dejansko ne opravljajo socialnovarstvenih storitev in drugih nalog neposredno z uporabniki oziroma upravičenci, saj je njihov namen povsem drug in tako ne morejo napredovati na podlagi Pravilnika. Iz enakih razlogov ne morejo napredovati v naziv na podlagi Pravilnika osebe, ki so zaposlene pri organih in institucijah, ki sicer delajo na področju socialnega varstva npr. Socialna zbornica Slovenije, Skupnost socialnih zavodov Slovenije, Inštitut RS za socialno varstvo, MDDSZ, ki sicer imajo ustrezno izobrazbo po 69. členu ali 70. členu ZSV, imajo opravljen strokovni izpit, so delovno uspešni in imajo dovolj delovne dobe, vendar pa dejansko ne opravljajo storitev in nalog neposredno z uporabniki in upravičenci. Navedbe o (neustrezni) sistemizaciji mest na SCSD ne morejo vplivati na odločitev o napredovanju v naziv na podlagi Pravilnika. Tudi morebitna zaposlitev tožnice na CSD v prihodnosti ne more vplivati na odločitev. Do navedb o izpolnjevanju posameznih pogojev se tožena stranka posebej ne opredeljuje, ker to ni bilo presojano in na odločitev ne vpliva, saj tožnica, ki je zaposlena na SCSD, ne zadosti osnovnemu pogoju, da gre za strokovnega delavca ali sodelavca, ki dejansko opravlja storitve. Meni, da dejansko stanje ni sporno in da vsa relevantna dejstva izhajajo iz listin, zato predlaga, da sodišče odloči brez glavne obravnave. Sodišču predlaga, da tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne.

_Presoja tožbe_ **K I. točki izreka:**

11. Tožba je utemeljena.

12. Napredovanje v naziv ureja ZSV v 74. členu, ki določa, da lahko strokovni delavci in strokovni sodelavci z višješolsko strokovno izobrazbo napredujejo v naziv mentor in svetovalec, strokovni delavci in strokovni sodelavci z visokošolsko izobrazbo pa v naziv samostojni svetovalec in višji svetovalec (prvi odstavek) ter da napredovanje strokovnih delavcev in strokovnih sodelavcev podrobneje predpiše minister, pristojen za socialno varstvo (drugi odstavek). Minister je na tej podlagi sprejel Pravilnik. Pravna podlaga za odločanje o tožničinemu predlogu za napredovanje v naziv je drugi odstavek 5. člena Pravilnika, ki določa, da lahko strokovni delavec oziroma strokovni sodelavec, ki ima visokošolsko izobrazbo, napreduje v naziv višji svetovalec, če ima najmanj 4 leta naziv samostojni svetovalec, je uspešen pri delu in je z uspešno končanimi programi strokovnega izobraževanja in dodatnimi strokovnimi deli dosegel najmanj 35 točk. Pogoji morajo biti izpolnjeni kumulativno.

13. Predmet presoje v tem upravnem sporu je pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe, s katero je bil zavrnjen predlog za napredovanje tožnice v naziv višja svetovalka. V obravnavani zadevi ni sporno, da tožena stranka ni preverjala ali tožnica izpolnjuje pogoje za napredovanje v nazivu iz drugega odstavka 5. člena Pravilnika. Predlog tožnice, zaposlene na delovnem mestu strokovna sodelavka na SCSD, za napredovanje v naziv višja svetovalka, je zavrnila že iz razloga, ker je menila, da zaposleni na SCSD ne opravljajo socialno varstvenih storitev, zaradi česar ne morejo napredovati po Pravilniku.

14. Tožena stranka v izpodbijani odločbi kot materialno pravno podlago za svojo odločitev navaja ZSV (10., 11., 68.a, 68.c, 69. in 70. člen) ter določbe Pravilnika (1. in 5. člen). Pri tem navede, da so pristojnosti SCSD določene v ZSV, Pogodbi o ustanovitvi SCSD in Statutu SCSD ter zaključi, da zaposleni na SCSD dejansko ne opravljajo socialno varstvenih storitev in da zato organ ne more govoriti o strokovnih delavcih in strokovnih sodelavcih v smislu 69. člena in 70. člena ZSV, ki opravljajo storitve. Posledično zaposleni na SCSD zaradi tega po oceni tožene stranke ne morejo napredovati v nazive na podlagi Pravilnika, saj le ta določa pogoje za napredovanje v nazive za strokovne delavce in strokovne sodelavce, ki dejansko opravljajo socialnovarstvene storitve (2. stran izpodbijane odločbe).

15. Tožnica v tožbi opozarja, da je tolmačenje tožene stranke preozko. Pri tem trdi, da opravlja socialno varstvene storitve po ZSV, kar dokazuje s pogodbami o zaposlitvi, aneksi in odločbo tožene stranke z dne 4. 9. 2015, potrdilom o pridobljeni visokošolski izobrazbi, potrdilom o pridobljeni univerzitetni izobrazbi, potrdilom o opravljanju strokovnega izpita, seznamom opravljenih programov izobraževanja in usposabljanja ter strokovnega dela in dokazili o dodatnih strokovnih delih. Meni, da izpolnjuje vse formalne in vsebinske pogoje za napredovanje v naziv višja svetovalka po 69. členu in 74. členu ZSV ter 1. členu in 5. člena Pravilnika. Sklicuje se na 11. člen ZSV1 in Pravilnik o standardih in normativih socialnovarstvenih storitev ter dokazuje, da v okviru svoje zaposlitve oziroma delovnega mesta strokovne sodelavke konkretno izvaja naloge na področju socialnega varstva po ZSV in izpolnjuje pogoje za strokovnega delavca po 69. členu ZSV in pogoje za napredovanje v naziv višje svetovalke po Pravilniku. Sodišče teh razlogov tožbe ne more preizkusiti, saj se tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe glede tega ne izreka.

16. V skladu z določbami prvega odstavka 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) mora obrazložitev odločbe obsegati: (1) razložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih; (2) ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto; (3) razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov; (4) navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba; (5) razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo, in (6) razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe pove, da je tožnica vložila predlog za napredovanje v naziv višja svetovalka, nato citira določbe 1. in 5. člena Pravilnika ter 10., 68.a, 68.c, 69. in 70. člene ZSV ter posplošeno zaključi, da zaposleni na SCSD ne opravljajo socialnovarstvenih storitev in iz tega posplošenega razloga zavrne tožničin predlog za napredovanje v naziv, ne da bilo predhodno ugotovila konkretno dejansko stanje, ki se nanaša na vprašanje zatrjevanega opravljanja nalog in storitev tožnice na delovnem mestu strokovne delavke SCSD ter brez opredelitev do dokazov, ki jih je v postopku predložila tožnica. Pri tem se namreč z ničemer ne opredeli do vseh konkretnih okoliščin na strani tožnice, niti se ne opredeli do dokazov, ki jih je tožnica priložila k predlogu za napredovanje in s katerimi dokazuje izpolnjevanje pogojev za napredovanje. S temi dokazili namreč tožnica dokazuje kakšno konkretno delo in kakšne naloge opravlja na SCSD, oziroma dokazuje kakšne socialno varstvenih storitev opravlja kot strokovna delavka na SCSD na področju socialnega varstva. To pa po presoji sodišča predstavlja absolutno bistveno pomanjkljivost izpodbijane odločbe, ki onemogoča preizkus njene zakonitosti (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP). Zaključka tožene stranke, da tožnica ne izpolnjuje pogojev za napredovanje po Pravilniku, iz razloga ker kot zaposlena na SCSD ne opravlja socialno varstvenih storitev, namreč ni mogoče preizkusiti, če organ ne navede razlogov, ki so odločilni za presojo posameznih dokazov (3. točka prvega odstavka 214. člena ZUP), niti razlogov, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo (5. točka prvega odstavka 214. člena ZUP).

17. Tožena stranka v odgovoru na tožbo poudarja, da predmet tega spora ni napredovanje zaposlenih na CSD, temveč napredovanje tožnice, ki je zaposlena na SCSD in ki po njenem mnenju pri svojem delu ne opravlja socialno varstvenih storitev, česar sodišče ne more preizkusiti saj iz obrazložitve izpodbijane odločbe ni razbrati na podlagi katerih dejstev je tožena stranka to ugotovila. Tožnica je k vlogi za napredovanje priložila določene dokumente, s katerimi je dokazovala izpolnjevanje pogojev za napredovanje, vendar se do teh dokazil tožena stranka v izpodbijani odločbi ni opredelila. Tudi v odgovoru na tožbo tožena stranka izrecno pove, da se do navedb o izpolnjevanju posameznih pogojev ni opredeljevala, ker je tožnica zaposlena na SCSD in ker zaposleni na SCSD dejansko ne opravljajo storitev. Ker se tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni opredelila do dokazil, ki jih je tožnica priložila k predlogu za napredovanje, sodišče ne more preizkusiti pravilnosti konkretne odločitve.

18. Poleg tega je sodišče v sodbi opr. št. I U 604/2020 z dne 30. 11. 2021 tudi že sprejelo razlago relevantnega materialnega prava in povedalo, da se ne strinja z razlago materialnega prava, kot ga poda tožena stranka, da gre pri napredovanju strokovnih delavce in strokovnih sodelavcev na področju socialnega varstva po Pravilniku in ZSV za napredovanje le tistih oseb, ki dejansko (neposredno) delajo z uporabniki in upravičenci, saj to ne izhaja iz citiranih določb ZSV in Pravilnika, ki se tožena nanje sklicuje (19. točka obrazložitve).

19. Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da so bile v postopku storjene bistvene kršitve določb postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP v povezavi z tretjim odstavkom 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), zato je sodišče tožbi ugodilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 in izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo, na podlagi petega in šestega odstavka 64. člena ZUS-1, vrnilo istemu organu v ponovni postopek, v katerem je vezan na stališča sodišča, ki se tičejo postopka. Ker je izpodbijano odločbo odpravilo že iz navedenih razlogov, se sodišče ni posebej ukvarjalo z drugimi tožbenimi razlogi.

20. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj je že iz tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, pa v upravnem sporu ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom.

**K II. točki izreka:**

21. Povrnitev stroškov postopka v upravnem sporu je urejena v določbi 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbi ugodi in v upravnem sporu izpodbijani upravni akt odpravi, se tožeči stranki glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve prisodi pavšalni znesek povračila stroškov, v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (tretji odstavek 25. člena ZUS-1). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnica pa v postopku ni imela pooblaščenca, ki je odvetnik, se ji priznajo stroški v višini 15 EUR (prvi odstavek 3. člena Pravilnika). Stroške je tožena stranka dolžna povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). Plačana sodna taksa za postopek bo tožnici vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah).

1 11. člen ZSV določa sledeče: Storitve, namenjene odpravljanju socialnih stisk in težav so: 1. prva socialna pomoč, 2. osebna pomoč, 3. podpora žrtvam kaznivih dejanj, 4. pomoč družini za dom, 4.a pomoč družini na domu, 4.b socialni servis, 5. institucionalno varstvo, 6. vodenje in varstvo ter zaposlitev pod posebnimi pogoji, 7. pomoč delavcem v podjetjih, zavodih ter pri drugih delodajalcih.Storitve iz 1. do 4. točke prejšnjega odstavka se izvajajo po normativih in standardih, ki jih predpiše minister, pristojen za socialno varstvo, storitve iz 4.a, 4.b, 5. in 6. točke prejšnjega odstavka pa se izvajajo po normativih in standardih, ki jih predpiše minister, pristojen za institucionalno varstvo, pomoč družini na domu, vodenje in varstvo ter zaposlitve pod posebnimi pogoji.