Jedro

Sodišče ugotavlja, da je upravni organ trditev, da je poškodovanca ugriznil tožničin pes, utemeljil na podlagi izjave poškodovanca in na podlagi zdravniškega izvida z dne 26. 5. 2019. Glede na to, da se upravni organ opira predvsem na izpoved poškodovanca in večkrat poudari, da je ta verodostojna, sodišče vendarle opozarja, da izjave, ki jih je podal tekom postopka, niso povsem konsistentne. Poškodovanec je tako v svoji prvi pisni izjavi navedel, da je padel po tleh in izgubil zavest, ko je ležal pa naj bi ga tožničin pes pogrizel, medtem ko je 30. 10. 2019 ob zaslišanju povedal drugače, in sicer, da je najprej čutil udarec v bok, da je svojega psa dvignil v zrak, nakar da so sledili ugrizi tožničinega psa, šele nato pa da je padel po tleh in izgubil zavest. Sodišče pojasnjuje, da iz izvida urgentne kirurške ambulante Splošne bolnišnice Novo mesto (v nadaljevanju zdravniški izvid z dne 26. 5. 2019) izhaja, da je zdravnica, dr. med. C. C. ugotovila, da so rane na poškodovančevih dlaneh posledica ugriza psa. Sodišče nima razloga, da bi dvomilo v pravilnost in strokovnost zdravniškega izvida zdravnice, vendar pa pritrjuje tožnici v delu tožbe, v katerem zatrjuje, da na podlagi tega dokaza ni mogoče trditi, da je poškodbe poškodovancu z ugrizom povzročil prav njen pes.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Uprave Republike Slovenije za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin, Inšpekcije za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin, Območnega urada Novo mesto, št. U06172-911/2019/36 z dne 13. 7. 2020, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 285,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

**Povzetek izpodbijane odločbe**

1. Uprava Republike Slovenije za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin, Inšpekcija za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin, Območni urad Novo mesto (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z odločbo, št. UO6172-911/2019/36 z dne 13. 7. 2020 (v nadaljevanju izpodbijana odločba), odločila, da se psu po imenu A., last A. A., označenim s čipom, št. ..., dodeli status nevarnega psa z dne (dnem, opomba sodišča) 13. 7. 2020 (1. točka izreka), da stroški, ki nastanejo v zvezi z izvajanjem odrejenih ukrepov, bremenijo skrbnika psa (2. točka izreka) in da pritožba zoper to odločbo ne odloži izvršitve odrejenih ukrepov (3. točka izreka).

2. V obrazložitvi je prvostopenjski organ navedel, da je 28. 5. 2019 od Nacionalnega inštituta za javno zdravje (v nadaljevanju NIJZ) Novo mesto prejel pisno obvestilo, št. 1812-3/19-78/539, informacijo o ugrizu psa - izpis iz Centralnega registra psov (v nadaljevanju CRPsi), v kateri je navedeno, da je tožničin pes ugriznil človeka B. B. (v nadaljevanju poškodovanec). Poškodovanec je 27. 5. 2019 obiskal antirabično ambulanto NIJZ Novo mesto, ki je v CRPsi za zgoraj omenjenega psa pod rubriko - Opombe/opis dogodka navedla: "ugriz spuščenega psa na lokalni cesti v vasi." Po dogodku je bil tožničin pes pregledan na steklino po ugrizu človeka v pristojni veterinarski organizaciji A., d.o.o., ... Prvi pregled je bil opravljen 26. 5. 2019, drugi pregled 31. 5 .2019 in tretji pregled 5. 6. 2019. Izvid na steklino je bil negativen. Zaradi razjasnitve dejanskega stanja je uradni veterinar z vabilom pozval lastnico psa (tožnico) in poškodovanca, da se v zvezi z dogodkom izjavita.

3. Poškodovanec je navedel, da je do ugriza prišlo 26. 5. 2019 okoli 12. 00 ure na javni poti, 150 m od tožničine hiše na naslovu ... Ko se je s svojim psom, ki ga je imel na povodcu, vračal s sprehoda proti svojemu domu, se je z dvorišča tožničine hiše v njegovega kužka zapodil tožničin pes A. Ko je videl, da bo tožničin pes napadel njegovega psa, ga je z obema rokama prijel in ga dvignil v naročje, nakar se je tožničin pes zapodil v njega in ga podrl na tla tako, da je zgubil zavest. Ko je ležal na tleh, ga je tožničin pes pogrizel po obeh rokah. Ker so rane močno krvavele, je njegova žena poklicala reševalce in policijo. Reševalno vozilo ga je odpeljalo na urgenco SB Novo mesto, kjer ga je sprejela dežurna zdravnica C. C., dr. med. Ugrizne rane po obeh dlaneh je opredelila kot ugriz psa.

4. Tožnica pa je v svoji izjavi navedla, da je sosedov pes mešanec (8 do 10 kg, višine 25 - 30 cm), pritekel na njihovo dvorišče in napadel njenega psa (30 do 40 kg, višine 65 - 70 cm) in ga lažje poškodoval tako, da je bila potrebna veterinarska oskrba. Dežurna veterinarka A., d.o.o. D. D. je podala strokovno mnenje, da manjše rane ne potrebujejo veterinarske oskrbe. Na strokovnem mnenju je bilo tudi napisano, da je poročilo izdano na željo tožnice.

5. V nadaljevanju prvostopenjski organ obrazloži, da je dne 16. 7. 2019 tožnici izdal odločbo, št. UO6172-911/2019/10 (v nadaljevanju odločba z dne 16. 7. 2019), s katero je bil njenemu psu dodeljen status nevarnega psa. Tožnica je zoper to odločitev vložila pritožbo, ki ji je Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (v nadaljevanju drugostopenjski organ) ugodilo, odločbo z dne 16. 7. 2020 odpravilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. V ponovljenem postopku je prvostopenjski organ izdal odločbo, št. UO6172-911/2019-30 z dne 24. 1. 2020 (v nadaljevanju odločba z dne 24. 1. 2020), s katero je sprejel enako odločitev kot ob prvem odločanju v zadevi. Tudi zoper to odločbo se je tožnica (po svojem pooblaščencu) pritožila, drugostopenjski organ pa je njeni pritožbi ugodil s pojasnilom, da mora prvostopenjski organ odpraviti nepravilnosti, ki se nanašajo na vročanje.

6. Prvostopenjski organ navaja, da je dejansko stanje v zadevi ugotovil na podlagi listin v spisu, zlasti pa na podlagi ugotovitvenega postopka na kraju dogodka, kjer so bili zaslišani poškodovanec, tožnica in priče. Tožnica, ki je odklonila soočenje s sosedi zaradi slabih sosedskih odnosov, je povedala, da se je s psom A., ki ni bil na povodcu, vračala iz treninga. Bila je na stopnicah ob svoji hiši na svojem dvorišču. Je lovka, njen pes pa se vedno odziva na njene ukaze ter se ne oddaljuje od parcele in domačih. Pes se je s sosedovim psom srečal štiri metre od vhodnih vrat v njeno hišo, kjer se je med njima začel tepež, ki je trajal cca. 30 sekund. Sama je bila takrat na vrhu stopnic ob hiši in je odpoklicala svojega psa A. Ta na prvi ukaz sicer ni reagiral, se je pa ustavil, na drugi ukaz pa je prišel do nje. Njen pes ni zapustil dvorišča in ni prišel v stik s poškodovancem, poškodb in padca poškodovanca pa tudi ni videla, pač pa je po tem, ko je psa dala v hišo in se obrnila proti cesti, videla poškodovanca na tleh na trebuhu. Ko se je dvignil, je imel praske na podlahteh obeh rok. Ocenila je, da se je spotaknil in da so rane na desni roki posledica padca na grobem asfaltu, ne pa ugriza njenega psa. Kot dokaz, da je njen pes A. šolan, je predložila fotokopijo rodovnika psa z dne 11. 4. 2015, iz katerega pa, kot ugotavlja prvostopenjski organ, izhaja le telesna ocena psa, oziroma da pes ustreza po standardu tipičnemu predstavniku pasme. Tožnica je v dokazne namene predložila tudi fotografije poškodb njenega psa A., ki niso datirane in iz njih tudi niso razvidne kakršnekoli ugrizne rane ali sledi krvavitve. Prvostopenjski organ je v zvezi s pripombami tožnice, da je bila pri njenem zaslišanju prisotna odvetnica E. E., da pa njej, kljub izraženi želji, da bi bila prisotna pri zaslišanju E. E., to ni bilo omogočeno, s pojasnilom, da se priče zaslišuje ločeno, pojasnil, da je tožnica po svojem zaslišanju in zaslišanju njenih staršev izrecno navedla, da zaradi slabih medsosedskih odnosov ne želi biti prisotna ob zaslišanju sosedov.

7. Prvostopenjski organ nato v nadaljevanju povzema izpovedi zaslišanih prič F. F. (tožničinega očeta) in G. G. (tožničine mame), ki sta povedala, da sta bila v času ravsa med psi v kuhinji. F. F. je izpovedal, da je slišal lajež in videl, kako je B. B. tekel po hribu navzdol, lovil svojega psa in padel po tleh z dlanmi naprej. Hotel mu je ponuditi pomoč, a jo je odklonil ter dejal, da bo likvidiral njega in njegovega psa. Pes B. B. ni bil privezan. G. G. pa je pojasnila, da je slišala hčerko, kako je zaklicala "A.", odprla vhodna vrata in pes A. je prišel k njej v kuhinjo. Takrat na njem ni opazila nobenih poškodb, kasneje, ko je psa božala, pa je videla rane, ki so krvavele.

8. Poškodovanec B. B. je povedal, da se je vračal proti svojemu domu. Zaradi varnosti je kakšnih 150 m od svoje hiše pogledal na sosedovo dvorišče, kjer ni videl psa A. Ko je pogledal drugič, pa je bil ta pes na dvorišču. Ko je sosedov pes stekel proti njemu, je svojega psa, ki je bil na povodcu, prijel z desno roko, ga dvignil v naročje nad svojo glavo in se začel zaradi obrambe obračati (hrbet proti psu A). Začutil je udarec v desni bok, ki so mu sledili ugrizi psa A. Občutil jih je kot pekočo bolečino, nakar je padel in zgubil zavest. Ko se je zbudil, se je sam pobral, saj ni bilo nikogar, ki bi mu pomagal. V bolnišnici so mu rane temeljito izpirali z jodom in vodo. Psa A. se boji že več kot dve leti, saj je agresiven do njega in njegovega psa. Zaradi svoje varnosti zato ne hodi domov mimo hiše sosedovih, ampak po travniku. Pes A. je zmeraj spuščen, občasno sliši piščalko, ko ga gospodar kliče nazaj. Njegovo dvorišče je ograjeno in njegov pes je vedno v ograjenem dvorišču. Zanikal je, da bi ga ugriznil njegov lastni pes, saj ga je držal nad glavo, in sicer tako, da ni mogel doseči hrbtne strani njegovih rok, do katerih pa je lahko prišel sosedov pes A., ko je hotel ugrizniti njegovega psa. Rane na notranji strani dlani so bile lahko posledica padca, rane na hrbtni strani rok pa so bile posledica ugriza psa.

9. Priča H. H., žena poškodovanca, je povedala, da je slišala vpitje moža in lajež psov, dogodka pa ni videla. Moža je videla, ko je že stal s krvavimi rokami, bil je tudi okrvavljen po hlačah, čevljih in srajci. Poklicala je reševalce in policijo.

10. Prvostopenjski organ pojasnjuje, da je, preden je izdal odločbo v upravni zadevi, tožnico z dopisom z dne 4. 12. 2019 pozval, da poda morebitne pripombe na zapisnik. Tožnica se je na poziv odzvala in podala obširne pripombe, v katerih je v pretežni meri komentirala in dopolnjevala izjave, ki jih je podala sama. Njen predlog za soočenje E. E. zato ni utemeljen, saj ne bi pripomogel k drugačni presoji izvedenih dokazov, ker vsak vztraja pri svojem videnju dogodka. Prvostopenjski organ nadalje pojasnjuje, da je odredil ločeno zaslišanje strank in prič dogodka, saj poškodovanec ni želel soočenja, posledično pa je soočenje odklonila tudi tožnica, kar vse izhaja iz zapisnika o rekonstrukciji dogodka oziroma ogledu. Tožnica ni izrazila želje, da bi prisostvovala pri zaslišanju E. E., kar je potrdila tudi v svojih pripombah z dne 30. 12. 2019. Ne drži, da naj bi bila tožnici kršena pravica do pooblaščenca, saj je bila seznanjena, da se bo opravil ogled oziroma rekonstrukcija dogajanja in je bila očitno seznanjena tudi s pravico, da ima v postopku lahko pooblaščenca.

11. V zvezi z dodatnimi dokaznimi predlogi tožnice (postavitev sodnega izvedenca medicinske stroke, zaslišanje dodatnih prič, ponovni ogled kraja in soočenje z E. E.), prvostopenjski organ pojasnjuje, da so neutemeljeni. Soočenje, glede na diametralno nasprotujoča stališča o spornem dogajanju, ne bi pripomoglo k razjasnitvi zadeve, saj ni pričakovati, da bi stranke spremenile svojo zgodbo. Postavitev sodnega izvedenca medicinske stroke, ki bi presojal intenzivnost ugriza psa ni bistvena za predmetno zadevo, saj je z medicinsko dokumentacijo izkazano, da je do ugriza psa prišlo, priče, ki jih tožnica naknadno predlaga za zaslišanje, pa ob dogodku niso bile prisotne in o samem dogajanju ne vedno ničesar. Tudi sicer pa je prvostopenjski organ mnenja, da ima dovolj dokazov za odločitev v konkretni zadevi. Pojasnjuje še, da je pripomba G. G., da je njena hči (tožnica) vstopila v hišo objokana in v šoku, dodatna potrditev, da je bil tožničin pes tisti, ki je napadel in ugriznil poškodovanca, kar je očitno tožnico spravilo v jok in šok.

12. Prvostopenjski organ navaja, da si v ugotovitvenem postopku pridobljene izjave nasprotujejo zlasti glede ugriza psa, mesta ugriza in ali je do ugriza sploh prišlo. Pojasnjuje, da ni sporno, da je pes A. ugriznil poškodovanca, saj to izhaja iz izvida urgentne kirurške ambulante Splošne bolnišnice Novo mesto z dne 26. 5. 2019. Glede na podatek, kje so se ugrizne rane nahajale (hrbtišče desne roke), prvostopenjski organ verjame poškodovancu, da ga ni ugriznil njegov lastni pes, ker ni v naravi psa, da bi ugriznil svojega gospodarja. Glede na položaj, v katerem se je pes B. nahajal, ko ga je poškodovanec dvignil nad svojo glavo, ta tudi sicer ni mogel povzročiti ran na zunanji strani dlani poškodovanca.

13. Prvostopenjski organ zaključuje, da je poškodovanca ugriznil pes A., saj drugih psov ob dogodku ni bilo. Ne verjame trditvam tožnice, da je bil sosedov pes B. na njihovem dvorišču, kjer se je začel pasji ravs, da A. ni zapustil domačega dvorišča in da ni prišel v stik s poškodovancem. Pes A. je bil ob dogodku spuščen (izjava A. A. in poškodovanca) in brez nadzora lastnika, tako da ni dvoma, da je, ko je na javni cesti zagledal psa B., stekel proti njemu, saj ga ne prenese (kar izhaja iz izjav, pridobljenih v postopku). Ker dvorišče I. I. ni ograjeno, za A. ni bilo nobenih ovir. Da bi se pes A. ustavil na meji domačega dvorišča, ni verjetno.

14. Prvostopenjski organ ne dvomi, da se je dogodek zgodil tako, kot ga je opisal poškodovanec, ki je realno pojasnil vse okoliščine dogodka in glede ran na notranji strani dlani dopustil možnost, da so nastale ob padcu po asfaltu. Glede ran na hrbtni strani dlani prav tako verjame, da jih poškodovanec ni mogel dobiti zaradi padca po asfaltu kot to trdi tožnica. Po oceni izjav in na podlagi listin v spisu (npr. zdravniški izvid za poškodovanca z dne 26. 5. 2019 in poročilo A., d.o.o., ... o opravljenem trikratnem kliničnem pregledu psa A. na steklino) ni dvoma, da je poškodovanca ugriznil pes A. 15. Prvostopenjski organ navaja, da je bilo na podlagi izvedenega ugotovitvenega postopka (ogleda in priloženih fotografij) ugotovljeno, da je do napada in do ugriza psa prišlo na javni poti - cesti, zunaj dvorišča tožničine hiše, kjer so bili vidni sledovi krvi. Drugi odstavek 11. člena Zakona o zaščiti živali (v nadaljevanju ZZZiv) določa, da mora skrbnik psa na javnem kraju zagotoviti fizični nadzor psa, da ta ni nevaren okolici. Ker tožnica tega za psa A. ni zagotovila in je ta 26. 5. 2019 ugriznil človeka - poškodovanca, je prvostopenjski organ z izpodbijano odločbo odločil, da se tožničinemu psu določi status "nevarni pes", ki se po 9. točki 5. člena ZZZiv vpiše v CRPsi. V obrazložitvi odločbe je še pojasnil, kakšne so obveznosti lastnika psa v zvezi s tem.

**Povzetek drugostopenjske odločbe**

16. Tožnica je zoper izpodbijano odločbo vložila pritožbo, ki jo je drugostopenjski organ zavrnil. V obrazložitvi svoje odločitve je pritrdil vsem zaključkom prvostopenjskega organa. V zvezi s tožničinimi pritožbenimi navedbami navaja, da je prvostopenjski organ obrazložil, da je skladno s 165. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) uradna oseba, ki je vodila postopek na prvi stopnji, po izvedenem ogledu na kraju samem in na podlagi ocene izvedenih dokazov zaključila, da je dejansko stanje dovolj razjasnjeno in da izvedba ostalih dokazov ne bo vplivala na spremembo ugotovitve dejanskega stanja oziroma na odločitev v zadevi. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da bi moral prvostopenjski organ ugotoviti, ali je bil ugrizen človek ali žival in kateri pes je ta ugriz povzročil oziroma ali sploh gre za ugriz psa, navaja, da ni sporno, da je prišlo do srečanja poškodovančevega psa in poškodovanca s tožničinim psom A. Poškodovanec je bil v bolnišnici oskrbljen, iz zdravniškega izvida pa izhaja, da je bila rana posledica ugriza psa. Drugostopenjski organ nima razlogov, da bi dvomil v strokovnost postavljene diagnoze. Drugih okoliščin (prijaznost, socializiranost, šolanost, karakteristike glede na pasmo, ali je šlo za velikega ali majhnega psa, vsebina rodovnika, ipd.), ki jih je uveljavljala tožnica, prvostopenjski organ utemeljeno ni presojal, saj za odločitev niso upoštevne. Za presojo o nevarnosti psa prav tako ne morejo biti upoštevne navedbe, da je bil tožničin pes izzvan in da je prišlo zgolj do manjšega ravsa, saj pes v nobenem primeru ne sme ogrožati svoje okolice, torej tudi ne drugih živali in ljudi, kar je v javnem interesu (tako Upravno sodišče RS v sodbi II U 3/2009 z dne 7. 7. 2010). Glede tožničine pritožbene navedbe, da naj bi njenega psa A. v istem napadu ugriznil poškodovančev pes, drugostopenjski organ pojasnjuje, da se upravni postopek vodi glede ugotavljanja statusa nevarnega psa za tožničinega psa, takšne navedbe pa so pavšalne narave in ne morejo biti del istega postopka. Za dodelitev statusa nevarnega psa je odločilno le dejstvo, da je pes ugriznil človeka ali žival, zato ni pomembno vprašanje, ali bi poškodovanec lahko kakorkoli preprečil napad, kot tudi ali je bil pes poškodovanca ustrezno nadzorovan (tako tudi Upravno sodišče RS v sodbi II U 452/2010 z dne 19. 10. 2011). Dejstvo, da je tožničin pes, ki ni bil na povodcu, na javnem kraju povzročil napad oziroma protinapad na drugo žival, ki se je končal z ugrizom poškodovanca, tožničine navedbe ne morejo ovreči. Iz dokumentov zadeve je moč presoditi, da dodaten dokaz s postavitvijo izvedenca, kot je to predlagala tožnica, glede na pridobljene dokaze ni bil potreben in ne bi spremenil pravno relevantnih dejstev v zadevi.

**Povzetek tožbe**

17. Tožnica je zoper odločitev toženke vložila tožbo v upravnem sporu iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi, zahteva pa tudi, da ji toženka povrne stroške sestave pritožb, kot so bili priglašeni v priloženih pritožbah v upravnem postopku, in da ji povrne stroške tega upravnega spora, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

18. Tožnica uveljavlja bistvene kršitve pravil upravnega postopka po 3. in 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi s prvim in četrtim odstavkom 251. člena tega zakona. Uveljavlja tudi kršitev pravice do poštenega obravnavanja, določene v 1. točki 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in svoboščin (EKČP) ter kršitve 2., 3., 6., 7. in 8. odstavka 9. člena, 10., 164. in 165. člena ter prvega odstavka 214. člena, vse ZUP, in s tem kršitev pravil postopka po 1., 2., in 3. točki prvega odstavka 237. člena ZUP ter bistvene kršitve pravil upravnega postopka po 2. in 7. točki drugega odstavka 237. člena tega zakona. Izpodbijane odločbe se ne da preizkusiti, saj je podano nasprotje glede odločilnih dejstev, med izrekom in obrazložitvijo izpodbijane odločbe pa je nasprotje.

19. Prvostopenjski organ tudi v tretjem ponovljenem upravnem postopku ni sledil opozorilom in navodilom drugostopenjskega organa, pri čemer je tudi drugostopenjski organ svoje ugotovitve v predhodnih odločbah prezrl in odločil tako, da je s svojo odločitvijo tudi sam zagrešil kršitev 22. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). Odločbe se ne da preizkusiti, tožnici pa je bila kršena pravica do kontradiktornega postopka, saj ji toženka ni omogočila udeležbe pri zaslišanju poškodovanca. Prvostopenjski organ je to utemeljil s trditvijo, da se tožnica ni hotela soočiti s poškodovancem zato, ker tega ni hotel poškodovanec. Navedel pa je tudi, da se priče zaslišujejo ločeno in da tožnica kot obdolžena storitve kršitve, nima pravice, da bi bila navzoča pri zaslišanju poškodovanca. Takšna utemeljitev po mnenju tožnice nima podlage v določbah ZUP in tožnici krši pravico do kontradiktornosti. Pravica ali zavrnitev možnosti soočenja z nasprotno stranko ni identična s pravico do sodelovanja v vseh procesnih opravilih, tudi pri zaslišanju nasprotne stranke, in posledično tudi ni identična s pravico tožnice, da se do navedb nasprotne stranke izreče. S takim postopkom ji je toženka kršila pravico do enakega varstva pravic v upravnem postopku po določbi 22. člena Ustave, kršena pa ji je bila tudi pravica do varstva človekove osebnosti in dostojanstva iz 21. člena Ustave.

20. Navaja, da je prvostopenjski organ v ponovljenem postopku po razveljavitvi prvostopenjske odločbe z dne 16. 7. 2019 opravil ogled na kraju samem, vendar pa na ogled ni bil vabljen pooblaščenec tožnice, niti ni prvostopenjski organ navedel razlogov, zakaj pooblaščenca ni vabil. V izpodbijani odločbi je prvostopenjski organ navedel določbe 55. do 58. člena ZUP ter pojasnilo, da upravni organ ni dolžan ugotavljati okoliščin, ki se nanašajo na pooblaščenca in ki lahko vplivajo na zastopanje v upravnem postopku ter da je ta dolžnost na stranki. Temu je zmotno pritrdil drugostopenjski organ.

21. V ponovljenem postopku prvostopenjski organ ni ponovil ogleda na kraju samem, niti ni ponovno zaslišal tožnice, poškodovanca ter prič, in se tudi ni izrekel o navedbah in dokaznih predlogih tožnice. Toženka se o dejstvih, na katera je opozarjala tožnica, ni prepričala (npr. o tem, da je poškodovanec padel in da ga je ugriznil lasten pes, ter tudi, da je bil na javni poti na asfaltu pesek), temveč je preprosto sledila navedbam poškodovanca. Toženka se tudi ni opredelila do predlaganih odločilnih dokazov, zlasti do dokaznega predloga tožnice za postavitev sodnega izvedenca medicinske stroke, kar je bistvena kršitev pravil upravnega postopka. Izvedenec sodno medicinske stroke bi podal mnenje o tem, ali je sploh šlo za ugriz psa in katerega psa in ali so poškodovancu nastale odrgnine od padca ali gre za ugriznino od konkretnega psa. Prvostopenjski in drugostopenjski organ sta zavrnitev predlaganega dokaza utemeljila s tem, da je za dokaz o ugrizu psa zadostna anamneza v izvidu, ki jo je zapisal zdravnik SB Novo mesto na podlagi navedb poškodovanca. Iz izvida zdravnika pa ni razvidno, kako velik je bil ugriz, kakšen pes ga je povzročil, nadalje pa tudi ni navedeno, da je poškodovanec padel in da je prav zaradi padca in peska na javni poti lahko prišlo do poškodb, ki so podobne ugrizu.

22. Glede dokaznih predlogov tožnice za ponovni ogled, soočenje tožnice z E. E. in za zaslišanje dodatnih prič je prvostopenjski organ zgolj navedel, da so ti neutemeljeni, z obrazložitvijo, da soočenje glede na diametralno nasprotna stališča o dogajanju tistega dne ne bi pripomoglo k razjasnitvi zadeve, saj ni pričakovati, da bi stranke spremenile svojo zgodbo, medtem ko priče, ki jih je tožnica naknadno predlagala za zaslišanje, ob dogodku niso bile prisotne in o samem dogajanju ne morejo vedeti ničesar.

23. V odločbi z dne 24. 1. 2020 in v izpodbijani odločbi prvostopenjski organ nekritično povzema dokazno nepodprte navedbe poškodovanca, ki jih je navajal pri zdravniku in na zaslišanju pred prvostopenjskim organom brez prisotnosti tožnice. Po drugi strani pa prvostopenjski organ netočno ali napačno navaja navedbe tožnice, saj tožnica ni navedla, da je sosed padel na njenem dvorišču, temveč da je padel na grobem asfaltu, navedla pa je tudi, da je poškodovančev pes pritekel na njeno dvorišče in da je tu prišlo do pasjega ravsa.

24. Tožnica zatrjuje, da iz izpodbijane odločbe ne izhaja, na podlagi katerega dokaza toženka zaključuje, da je pes tožnice ugriznil poškodovanca. V medicinski dokumentaciji to ni izkazano, temveč to navaja le poškodovanec. Prav tako to ne izhaja iz izvida zdravnika. Tožnica nadalje zatrjuje, da sta tako ona kot tudi priča videli, da je poškodovanec padel, ko je lovil svojega odvezanega psa, ki je bežal iz dvorišča njene hiše. Zatrjuje, da si je poškodovanec dlan poškodoval pri padcu na kamne na poti in pri ugrizu svojega psa. Ugrizi njenega psa, pasme Weimaranec, kateri ima bistveno močnejši in širši ter večji ugriz od poškodovančevega manjšega psa, bi povzročili večje in obsežnejše ter globlje rane na obeh straneh rok (primerno njegovemu zobovju), poškodovancu bi zdrobili kosti in pretrgali kite na dlani. Ker so na fotografiji prikazane bolj opraskanine in bistveno manjše rane, kot bi jih povzročil tako velik pes, kot je Weimaranec je, upoštevajoč, da je dogodek tudi sama videla, po njenem mnenju odločilen dokazni predlog za postavitev sodnega izvedenca medicinske stroke, ki bi ugotovil čigav pes je povzročil rano na poškodovančevem hrbtišču roke.

25. Zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja tudi ni bil pravilno uporabljen materialni predpis, in sicer določba 9. točke prvega odstavka 5. člena ZZZiv in določba tretjega odstavka 11. člena ZZZiv. Ni namreč dokazano, da je prav tožničin pes ugriznil poškodovanca. Prav tako ni dokazano, da je bil njen pes na javnem mestu brez fizičnega varstva in da ni bil na povodcu. Prvostopenjski in drugostopenjski organ se tudi nista izrekla o tem, da je imel poškodovanec s seboj svojega psa, ki je bil na javnem mestu brez fizičnega varstva in ni bil na povodcu ter da je pritekel na zasebno dvorišče tožničine hiše in se tam spopadel z njenim psom, ki pa svojega dvorišča ni zapustil. Pes poškodovanca je nato pobegnil v smeri hoje poškodovanca, ki ga je lovil, pri tem pa je poškodovanec od svojega psa utrpel ugriz in posledično padel po tleh.

26. Dodaja še, da v maju 2019, ko naj bi se zatrjevani dogodek zgodil, za psa tožnice ki je lovski pes, niso veljale določbe 11. in 12. člena ZZZiv. Tudi če bi bil njen pes na javnem mestu, pa ni bil, se zanj, ker je lovski pes, določba drugega odstavka 11. člena ZZZiv ne uporablja. Prvostopenjski organ je v izpodbijani odločbi navajal le 9. točko 5. člena ZZZiv, ne da bi upošteval ugotovitve na ogledu in dejstvo, da je njen pes lovsko preizkušen pes po posebni komisiji s CIC opravljenim preizkusom uporabnosti in poslušnosti psa. To pomeni, da je njen pes certificirano uporaben pes za dejavnost lova in mora poleg osnovnih obveznih znanj izkazati obvladljivost s strani vodnika in dokazano nenapadalnost do ljudi. Primer obvladljivosti njenega psa je tudi ta, da je ob dejanju, ko je poškodovančev pes napadalno z laježem pritekel na njeno dvorišče le odganjal poškodovančevega psa, čeprav ga je ta obgrizel. Zatrjuje tudi, da je njen pes na njen ukaz takoj prekinil ravs in se umaknil v hišo. **Povzetek odgovora na tožbo**

27. Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločitvi in pri razlogih iz izpodbijane in drugostopenjske odločbe. Pojasnjuje, da ni sporno, da je, glede na ugotovitve prvostopenjskega organa, prišlo do srečanja poškodovančevega psa in poškodovanca s tožničinim psom A., ki se je končalo s poškodbo poškodovanca, četudi bi moral biti pes tožnice na javnem mestu na povodcu oziroma pod nadzorom oziroma fizičnim varstvom skrbnika, pa temu ni bilo tako.

**K točki I izreka:**

28. Tožba je utemeljena.

**O izpodbijanem aktu**

29. Z izpodbijano odločbo je toženka odločila, da se tožničinemu psu po imenu A., čip št. ..., dodeli status nevarnega psa z dnem 13. 7. 2020 (1. točka izreka); da stroški, ki nastanejo v zvezi z izvajanjem odrejenih ukrepov bremenijo njegovega skrbnika (2. točka izreka); in da pritožba zoper to odločbo ne odloži izvršitve odrejenih ukrepov (3. točka izreka). Med strankama ni sporno, da je pes A., označen s čipom št. ..., tožničin. Med strankama pa je sporno, ali je tožničin pes 26. 5. 2019 ugriznil in s tem poškodoval poškodovanca B. B. in ali so izpolnjeni pogoji, da se v CRPsi označi kot nevaren pes.

**Tožbeni ugovori**

30. Tožnica v tožbi zatrjuje, da v maju 2019 (ko naj bi prišlo do spornega dogodka), za njenega psa, ki je lovski pes, niso veljale določbe 11. in 12. člena ZZZiv. Nadalje ugovarja zakonitosti izvedbe upravnega postopka v tej zadevi in trdi, da ji je bila kršena pravica do sodelovanja v postopku (navaja, da je prvostopenjski organ v ponovljenem postopku opravil ogled na kraju samem, vendar pa na ogled ni vabil njenega pooblaščenca, niti ni navedel razlogov zakaj ga ni vabil; in da ji je bila kršena pravica do kontradiktornega postopka, saj ji toženka ni omogočila udeležbe pri zaslišanju poškodovanca) ter da niso bili izvedeni dokazi, ki jih je predlagala.

31. Ugovarja dejanskemu stanju, kot ga je ugotovila toženka in zatrjuje, da njen pes ni ugriznil B. B., temveč da si je ta dlan poškodoval pri padcu na kamnih, ugriznil pa da ga je njegov pes B. Tak zaključek tudi ne izhaja iz zdravniškega izvida z dne 26. 5. 2019, pač pa to navaja le poškodovanec. Toženki očita, da se glede dejstev, na katera je opozarjala, ni prepričala (npr. o tem, da je poškodovanec padel in da ga je ugriznil lasten pes), temveč je preprosto sledila navedbam poškodovanca. Dejansko stanje zato po njenem prepričanju ni bilo pravilno ugotovljeno, tudi zato, ker je toženka neutemeljeno zavrnila njene dokazne predloge za imenovanje izvedenca sodnomedicinske stroke, za soočenje z B. B. in za zaslišanje prič, ki jih je predlagala. Tožnica trdi, da zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja tudi ni bil pravilno uporabljen materialni predpis, in sicer določba 9. točke prvega odstavka 5. člena ZZZiv in določba tretjega odstavka 11. člena ZZZiv.

**Pravna podlaga za presojo obravnavane zadeve**

32. ZZZiv, veljaven v času izdaje izpodbijane odločbe, je v 9. točki prvega odstavka 5. člena določal, da je nevaren pes, poleg psa, ki izpolnjuje pogoje za nevarno žival, tudi pes, ki je ugriznil človeka oziroma žival.1 Ugriz je po 26. točki 5. člena ZZZiv opredeljen kot poškodba živali ali človeka, ki jo povzroči pes z zobmi, pri čemer pride do prekinitve kontinuitete kože ali sluznice. Ugriz psa je pogoj za izdajo odločbe o vpisu psa kot nevarnega v CRPsi.

Določba tretjega odstavka 11. člena ZZZiv določa, da mora skrbnik psa na javnem mestu zagotoviti fizično varstvo psa tako, da je pes na povodcu. Ta določba se v času izdaje izpodbijane odločbe ni uporabljala za pse na javnih mestih, ki so s predpisom lokalne skupnosti ali s privolitvijo lastnika javnega mesta namenjena sprehajanju in druženju psov ter so ustrezno označena in ograjena tako, da je psom onemogočen pobeg; in za lovske pse v času lova v skladu z zakonom, ki ureja lovstvo (četrti odstavek 11. člena ZZZiv).

**O uporabi 11. člena ZZZiv pri odločitvi v predmetni zadevi**

33. Sodišče glede tožničinega ugovora, da za njenega psa ni mogoče uporabiti 11. člena ZZZiv, saj je lovski pes, pojasnjuje, da je tretji odstavek 11. člena ZZZiv, ki je določal, da mora skrbnik psa na javnem mestu zagotoviti fizično varstvo psa tako, da je pes na povodcu, veljal tako v času, ko naj bi se zatrjevani dogodek zgodil, kot tudi v času izdaje izpodbijane odločbe. Izjema za lovske pse je bila določena v četrtem odstavku istega člena, in sicer da se tretji odstavek 11. člena ZZZiv ne uporablja za lovske pse v času lova skladu z zakonom, ki ureja lovstvo. Po določbi 5. člena Zakona o divjadi in lovstvu (ZDLov-1) je lov iskanje, opazovanje, zasledovanje, vabljenje in čakanje divjadi s ciljem upleniti divjad ali odloviti divjad živo ter pobiranje divjadi ali njenih delov; lov na klic pa način lova, pri katerem lovec z različnimi pripomočki oponaša glas divjadi ali njenega plena, da bi jo privabil v svojo bližino. Glede na navedeno zakonsko podlago in glede na dejstvo, da tožničin pes v času, ko naj bi se zatrjevani dogodek zgodil, nesporno ni bil na lovu (tega tožnica ne zatrjuje, pač pa navaja, da je bil pes na domačem dvorišču), opisana izjema za lovske pse v obravnavanem primeru ni relevantna in zato sodišče tak tožničin tožbeni ugovor zavrača kot neutemeljen.

**O udeležbi pooblaščenca v postopku**

34. Sodišče pojasnjuje, da je tožbeni očitek o postopkovni kršitvi v zvezi z (ne)vabljenjem pooblaščenca na ogled, utemeljen. Toženka je dejstvo, da pooblaščenca tožnice ni vabila na ogled, utemeljila s pojasnilom, da upravni organ ni dolžan ugotavljati okoliščin, ki se nanašajo na pooblaščenca v upravnem postopku ter da je ta dolžnost na stranki sami. Iz spisovnih podatkov izhaja, da tožnico, vse od vložitve pritožbe zoper odločbo z dne 16. 7. 2019 (to je od 5. 8. 2019), zastopa odvetnik. To pomeni, da bi moral prvostopenjski organ to pooblastilno razmerje upoštevati vse od tega trenutka dalje pri vseh dejanjih v postopku. Iz spisovnih podatkov izhaja, da je bila tožnica na obravnavo in na terenski ogled za dne 30. 10. 2019 vabljena kot stranka na podlagi 154. člena ZUP, vabilo pa ni bilo vročeno njenemu odvetniku, čeprav bi mu moralo biti vročeno v skladu z določbami prvega in četrtega odstavka 88. člena tega zakona. Prvi odstavek 88. člena ZUP določa, da se, kadar ima stranka pooblaščenca, vabilo vroča slednjemu. Kadar upravni organ stranki vroča vabilo na obravnavo z namenom, da se stranka osebno izjavi glede dejstev in dokazov, je treba vabilo na zaslišanje poslati tako stranki kot njenemu pooblaščencu, saj v nasprotnem primeru pooblaščenec ne more učinkovito varovati interesov stranke.2 V skladu z ustaljeno sodno prakso se šteje vročitev stranki, ki ima pooblaščenca, kot pravno veljavna le, če je bila na predpisan način vročena pooblaščencu (četrti odstavek 88. člena ZUP). V tem pogledu ima tožnica prav, ko trdi, da je toženka kršila pravila postopka o udeležbi in pooblastilih pooblaščenca stranke v postopku.

**O kontradiktornosti v postopku**

35. Po presoji sodišča je utemeljen tudi tožbeni očitek, da je bila tožnici kršena pravica do kontradiktornosti v postopku, saj ji toženka ni omogočila udeležbe pri zaslišanju poškodovanca in njegove žene. To, da tožnica pri njunem zaslišanju ni bila navzoča, med strankama ni sporno. Toženka navedeno utemeljuje s tem, da se priče zaslišujejo ločeno in da je tožnica po svojem zaslišanju in zaslišanju njenih staršev izrecno navedla, da zaradi slabih medsosedskih odnosov ne želi biti prisotna pri zaslišanju sosedov ter da zato, ker poškodovanec ni želel soočenja, to odklanja tudi sama, kar vse naj bi po pojasnilu toženke izhajalo iz zapisnika o rekonstrukciji dogodka oziroma ogleda. Tožnica naj to, da ni želela biti prisotna pri zaslišanju E. E., potrdila tudi v svojih pripombah z dne 20. 12. 2019. 36. Sodišče pojasnjuje, da ima stranka upravnega postopka pravico aktivno sodelovati v postopku, s čimer se uresničuje načelo zaslišanja stranke (9. člen ZUP). ZUP v prvem odstavku 146. člena določa, da ima stranka pravico udeleževati se ugotovitvenega postopka in za dosego namena, ki ga ima ta postopek, dajati potrebne podatke ter braniti svoje pravice in z zakonom varovane koristi. Drugi odstavek 146. člena ZUP določa, da sme stranka navajati dejstva, ki utegnejo vplivati na rešitev zadeve, in izpodbijati pravilnost navedb, ki se ne ujemajo z njenimi navedbami. Vse do izdaje odločbe ima pravico dopolnjevati in pojasnjevati svoje trditve. Tretji odstavek 146. člena ZUP med drugim določa, da mora uradna oseba, ki vodi postopek, stranki na ustni obravnavi pisno oziroma ustno na zapisnik omogočiti, da se izreče o predlogih in ponujenih dokazih (2. točka tretjega odstavka 146. člena ZUP), da sodeluje pri izvedbi dokazov (3. točka tretjega odstavka 146. člena ZUP), in tudi to, da postavlja vprašanja drugim strankam, pričam in izvedencem (4. točka tretjega odstavka 146. člena ZUP). Sodišče v zvezi z navedbo toženke, da se priče zaslišujejo ločeno, pojasnjuje, da je tožnica stranka postopka in ne priča, kot stranka pa ima vedno pravico, da pri izvedbi dokazov sodeluje in da postavlja vprašanja drugim strankam in pričam ter da izpodbija izjave, dejstva in dokaze, ki so ji v breme.3

37. Sodišče ugotavlja, da tožnica v predmetnem upravnem postopku te možnosti ni imela, saj ob zaslišanju poškodovanca in H. H. ni bila navzoča, niti ji to ni bilo omogočeno. V zvezi z navedbo toženke, da naj bi iz zapisnika o ogledu z dne 30. 10. 2019 izhajalo, da je po svojem zaslišanju in zaslišanju njenih staršev izrecno navedla, da zaradi slabih medsosedskih odnosov ne želi biti prisotna pri zaslišanju E. E., sodišče pojasnjuje, da je na sedmi strani zapisnika o ogledu z dne 30. 10. 2019 zapisano, da je tožnica izjavila, da ne želi soočenja z njima (in torej ne, da ne želi biti prisotna ob njunem zaslišanju), vendar pa pod to izjavo ni njenega podpisa, tako kot so podpisi pod vsemi drugimi izjavami v zapisniku, tožnica pa že ves čas postopka zatrjuje, da taka izjava ni resnična.

38. Četudi bi šteli, da je tožnica odklonila soočenje, pa bi ji moral upravni organ kljub temu dati možnost, da sodeluje pri izvedbi dokazov, tudi pri zaslišanju prič (jo k zaslišanju povabiti in jo seznaniti z njenimi pravicami ob zaslišanju prič ter posledicami, če se zaslišanja prič ne bi udeležila), na tožnici, kot stranki v postopku, pa bi bila nato odločitev, ali bo to možnost izkoristila. Upravni organ je, namesto tega, na podlagi navedbe v zapisniku, da tožnica odklanja soočenje z E. E., izpeljal sklep, da ne želi biti navzoča niti ob njunem zaslišanju, kar pa ne gre enačiti. Ko upravni organ zaslišuje priče, jim postavlja vprašanja o zadevi in od njih zahteva, da povedo, kar jim je o tem znano; pričam pa lahko vprašanja zastavlja tudi stranka postopka (4. točka tretjega odstavka 146. člena in 185. člen ZUP). Soočenje pa je le ena od tehnik izvedbe zaslišanja prič in strank v postopku s ciljem, da se v primeru nasprotujočih si izjav skuša ugotoviti resnično dejansko stanje. S tem, ko naj bi tožnica odklonila soočenje z E. E. (kot je to navedeno v zapisniku in kolikor to drži, glede na to, da te izjave tožnica ni podpisala), ni obenem odklonila udeležbe ob njunem zaslišanju. Ker pa ji toženka ni dala možnosti, da bi se njunega zaslišanja udeležila, je s tem posegla v njeno pravico do izjave, kar je bistvena kršitev določb upravnega postopka (3. točka drugega odstavka 237. člena ZUP).

**O odločanju upravnega organa o dokaznih predlogih**

39. Sodišče pritrjuje toženki, da o tem, ali je treba kakšno dejstvo dokazovati ali ne, odloča uradna oseba, ki vodi postopek, glede na to, ali utegne to dejstvo vplivati na odločitev o zadevi, pri čemer se dokazi praviloma izvedejo po tem, ko se ugotovi, kaj je v dejanskem pogledu sporno ali kaj je treba dokazati (prvi odstavek 165. člena ZUP).

40. Vendar pa navedena določba ne določa, da lahko upravni organ dokazne predloge za dokazovanje dejstva, ki je za odločitev pomembno, zavrne, ne da bi za to navedel argumentirane razloge. Če se upravni organ odloči, da kakšnega dokaza za zatrjevanje dejstva, ki je za odločitev v zadevi pomembno, ne bo izvedel, mora za to navesti utemeljene razloge. Ena od temeljnih pravic stranke v upravnem postopku je namreč pravica do izjave (9. člen ZUP). V okvir strankine pravice do izjave spada tudi dolžnost organa, da izvede vse pravno relevantne dokaze, ki jih je predlagala stranka ali pa takšen predlog obrazloženo zavrne. Izvedbo posameznega dokaza lahko organ zavrne le, če za to obstajajo utemeljeni formalni (npr. dokaz je nesubstanciran) ali vsebinski razlogi, to je: a) da je dokaz nepotreben, ker je dejstvo že dokazano (za tak primer pa gre le, ko je obstoj dejstva, ki se z zavrnjenim dokaznim predlogom dokazuje, že dokazan, nikakor pa ne takrat, ko naj bi iz nasprotnih dokazov izhajal neobstoj tega dejstva), b) da je dokaz nerelevanten, ker dejstvo, ki naj bi se dokazovalo ni pravno odločilno; oziroma c) da je dokaz neprimeren za ugotovitev zatrjevanega dejstva. Namreč, tudi v upravnem postopku, mora biti zavrnitev dokaznega predloga (ustavno) upravičena.

41. Sodišče ugotavlja, da je tožnica v upravnem postopku predlagala naslednje dokaze: postavitev sodnega izvedenca medicinske stroke, zaslišanje dodatnih prič, ponovni ogled kraja in soočenje z E. E. Upravni organ je dokazni predlog tožnice za postavitev sodnega izvedenca medicinske stroke, ki naj bi ugotovil, čigav pes je ugriznil poškodovanca, v obrazložitvi odločbe zavrnil z utemeljitvijo, da postavitev sodnega izvedenca medicinske stroke, ki bi presojal intenzivnost ugriza psa, ni bistvena za predmetno zadevo, saj da je z medicinsko dokumentacijo izkazano, da je do ugriza psa prišlo ter da dodaten dokaz s postavitvijo izvedenca glede na pridobljene dokaze ni potreben in ne bi spremenil pravno relevantnih dejstev v zadevi. Dokazni predlog za soočenje med tožnico (in tožničinim očetom) s poškodovancem je zavrnil z utemeljitvijo, da soočenje glede na diametralno nasprotujoča stališča o spornem dogajanju ne bi pripomoglo k razjasnitvi zadeve, saj ni pričakovati, da bi stranke spremenile svojo zgodbo. Glede zavrnitve dokaznega predloga za zaslišanje dodatnih prič pa je upravni organ navedel, da priče, ki jih tožnica naknadno predlaga za zaslišanje, ob dogodku niso bile prisotne in o dogajanju ne vedo ničesar.

42. Sodišče meni, da toženka zavrnitve dokaznih predlogov z opisanimi navedbami ni utemeljila tako, kot je to pojasnjeno v predhodnih točkah te obrazložitve in zato njene odločitve ni mogoče preizkusiti, kar je bistvena kršitev določb postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP), kar bo podrobneje pojasnjeno v nadaljevanju te obrazložitve. To je obenem imelo za posledico, da dejansko stanje v zadevi ni v celoti razjasnjeno.

**O dokaznem predlogu za imenovanje izvedenca**

43. Sodišče ugotavlja, da je upravni organ trditev, da je poškodovanca ugriznil tožničin pes, utemeljil na podlagi izjave poškodovanca in na podlagi zdravniškega izvida z dne 26. 5. 2019. Glede na to, da se upravni organ opira predvsem na izpoved poškodovanca in večkrat poudari, da je ta verodostojna (zato, ker je povedal, da si je notranjo stran dlani poškodoval ob padcu in da ni v naravi psa, da bi poškodoval svojega gospodarja), sodišče vendarle opozarja, da izjave, ki jih je podal tekom postopka, niso povsem konsistentne. Poškodovanec je tako v svoji prvi pisni izjavi navedel, da je padel po tleh in izgubil zavest, ko je ležal pa naj bi ga tožničin pes pogrizel, medtem ko je 30. 10. 2019 ob zaslišanju povedal drugače, in sicer, da je najprej čutil udarec v bok, da je svojega psa dvignil v zrak, nakar da so sledili ugrizi tožničinega psa, šele nato pa da je padel po tleh in izgubil zavest. 44. Sodišče pojasnjuje, da iz izvida urgentne kirurške ambulante Splošne bolnišnice Novo mesto (v nadaljevanju zdravniški izvid z dne 26. 5. 2019) izhaja, da je zdravnica, dr. med. C. C. ugotovila, da so rane na poškodovančevih dlaneh posledica ugriza psa. Sodišče nima razloga, da bi dvomilo v pravilnost in strokovnost zdravniškega izvida zdravnice, vendar pa pritrjuje tožnici v delu tožbe, v katerem zatrjuje, da na podlagi tega dokaza ni mogoče trditi, da je poškodbe poškodovancu z ugrizom povzročil prav njen pes. V obravnavani zadevi ni sporno, da sta bila v dogajanju udeležena dva psa (tožničin in poškodovančev pes), da si je poškodovanec dlani poškodoval tudi pri padcu in da sta psa med seboj bistveno različna, saj je bil tožničin pes večji, pasme Weimaranec (tožnica trdi, da je njen pes visok 65 do 70 cm, teže 30 do 40 kg in bi ob ugrizu poškodovancu povzročil večje, obsežnejše in globlje rane), poškodovančev pes mešanec pa manjši (višine 25 do 30 cm, teže 8 do 10 kg).

45. Sodišče pritrjuje toženki, da je za vpis psa v CRPsi kot nevarnega psa ključno, da je ta ugriznil človeka in da intenziteta ugriza ni bistvena, vendar pa je toženka zaključek, da je poškodovanca ugriznil tožničin pes in da so zato izpolnjeni pogoji za tak vpis v CRPsi, sprejela (kot že povedano) izključno na podlagi izjave poškodovanca. Sodišče nima razloga, da bi dvomilo, da je poškodovanec utrpel ugriz psa, vendar pa je dejstvo, da si izjavi poškodovanca in tožnice, ki sta bila edina na kraju dogodka, povsem razlikujeta, in to tako glede lokacije, kjer naj bi prišlo do ugriza, kot tudi glede tega, kateri pes je ugriznil poškodovanca. Sodišče sicer ne dvomi, da je poškodovanec padel po tleh na javni cesti, saj to dokazujejo sledovi krvi, kar pa samo po sebi ne pomeni, da je tu tudi prišlo do ugriza, ker je poškodbe utrpel tudi zaradi padca. Ali je poškodovanca na tem mestu ugriznil tožničin pes in ali je do ugriza prišlo na dvorišču tožničine stanovanjske hiše, pa po mnenju sodišča ostaja še vedno odprto vprašanje in dejansko stanje o tem ni v celoti razjasnjeno. Strinja se sicer, da ni v naravi psa, da bi ugriznil svojega gospodarja, vendar pa niti ni mogoče izključiti možnosti, da do ugriza pride "po nesreči" ob obrambi pred drugim psom. Prav to pa zatrjuje tudi tožnica, torej, da je tožnikov pes ob "pasjem ravsu" s tožničinim psom ugriznil poškodovanca, ko ga je ta dvignil s tal. 46. Sodišče meni, da je v luči opisanih dilem, ki jih odpira doslej izvedeni dokazni postopek, treba ocenjevati tudi dokazni predlog tožnice za postavitev sodnega izvedenca medicinske stroke, ki naj bi ugotovil, ali je sploh šlo za ugriz psa in katerega psa in ali so poškodovancu nastale odrgnine od padca. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razbrati, da je upravni organ dokazni predlog tožnice za postavitev sodnega izvedenca medicinske stroke zavrnil, ker naj njegova izvedba ne bi vplivala na že ugotovljeno dejstvo ugriza tožničinega psa, kar pa je po presoji sodišča in ob upoštevanju vsega doslej povedanega, vnaprejšnja dokazna ocena, ki ni dovoljena. Zavrnitev dokaznega predloga, ki bi lahko ovrgel rezultate dosedanjega dokaznega postopka, zgolj z argumentom, da so že izvedeni dokazi relevantno dejstvo izkazali s potrebno gotovostjo, da jih tudi drugi dokaz ne bi mogel ovreči, ni dopustna. Povedano drugače, toženka bi dokazni predlog s postavitvijo sodnega izvedenca medicinske stroke lahko zavrnila le, če bi že na podlagi drugih izvedenih dokazov nesporno ugotovila, da so dejstva, ki jih tožnica želi dokazovati s tem dokaznim predlogom, dokazana. Zavrnitev njenega dokaznega predloga z argumentom, da ta ne bi spremenil ugotovitve o pravno relevantnih dejstvih, zato pomeni nedovoljeno vnaprejšnjo dokazno oceno, zlasti zato, ker zaključki toženke, da je poškodovanca ugriznil njen pes, temeljijo (izključno) na njegovi izpovedi (ki pa ni povsem konsistentna).

47. Sodišče ne trdi, da mora toženka izvesti vse dokaze, ki jih predlagajo stranke, pač pa zgolj poudarja, da mora biti vsaka zavrnitev dokaznega predloga argumentirana tako, kot je to pojasnjeno v predhodnih odstavkih te obrazložitve. Ker tega toženka ni storila, sodišče njene odločitve o zavrnitvi dokaznega predloga za postavitev izvedenca sodnomedicinske stroke ne more preizkusiti, kar je bistvena kršitev določb postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP). Po presoji sodišča namreč ni zanemarljiva možnost, da bi izvedenec sodnomedicinske stroke (ali druge za to primerne stroke) ugotovil, kateri pes je ugriznil poškodovanca, saj gre navsezadnje za povsem različna psa, ki sta bila vpletena v dogajanje, sodišče pa ne dvomi, da je njuna čeljust in razporeditev ter velikost zobovja povsem različna in zato različni tudi "odtisi" zob ob ugrizu, vendar pa so vse to vprašanja, ki jih bo morala toženka ustrezno raziskati in pojasniti, šele nato pa odločiti, ali dokazni predlog tožnice za postavitev izvedenca sodnomedicinske (ali druge primerne) stroke zavrne ali mu ugodi.

**O dokaznem predlogu za soočenje tožnice (in tožničinega očeta) s poškodovancem**

48. Sodišče pojasnjuje, da je zmotno stališče toženke, da soočenje, ki ga je predlagala tožnica, glede na diametralno nasprotujoča si stališča tožnice in poškodovanca o spornem dogajanju, ne bi pripomogla k razjasnitvi zadeve. Soočenje je namreč ena izmed tehnik izvedbe zaslišanja strank ali prič, ki se lahko uporabi takrat, ko se izpovedbe strank ali prič ne ujemajo glede pomembnih dejstev (184. člen ZUP). Uradna oseba obema pričama postavi isto vprašanje in ju sooči, da sta nanj odgovorila različno.4 Cilj soočenja med zaslišanimi v postopku je, da zaslišani svojo izpovedbo v določenem delu poda v prisotnosti drugega zaslišanega, kateri lahko zaslišanemu neposredno postavlja vprašanja in mu predoči svoje izpovedbe in tudi izpovedbe drugih. Toženka je torej z zavrnitvijo dokaznega predloga za soočenje tožnice in njenega očeta s poškodovancem iz prej navedenih razlogov zmotno uporabila določbe ZUP, ki se nanašajo na zaslišanje oziroma soočenje strank. Taka utemeljitev zavrnitve dokaznega predloga za soočenje zato posega v tožničino pravico do izjave in je absolutna bistvena kršitev določb postopka (3. točka drugega odstavka 237. člena ZUP).

**O predlogu za zaslišanje dodatnih prič**

49. Dokazni predlog za zaslišanje dodatnih prič je toženka zavrnila z utemeljitvijo, da priče ob dogodku niso bile prisotne in o samem dogajanju ne vedo ničesar. Sodišče pojasnjuje, da določba 181. člena ZUP določa, da je lahko priča vsak, kdor je bil zmožen opaziti dejstvo, o katerem naj priča, in more to svoje opažanje izkazati. Gre za t.i. neposredne priče, torej tiste priče, ki so neko dejstvo dejansko same neposredno zaznale. V primeru, ko sodišče razpolaga z neposrednimi dokazi, načelno ni dolžno izvajati posrednih dokazov.5

50. Sodišče v zvezi s tem pojasnjuje, da sta bila ob zatrjevanem dogodku prisotna le tožnica in poškodovanec. Dodatne priče, ki jih je tožnica predlagala za zaslišanje (in navedla, kaj naj bi izpovedovale) in tudi priče, ki jih je upravni organ zaslišal v upravnem postopku (glede katerih je sodišče upoštevalo tudi, da so v sorodstvenem razmerju s tožnico oziroma s poškodovancem in so zato njihove izpovedbe, glede na okoliščino, da tožnica in poškodovanec opisujeta dogodek vsak na svoj način, potencialno manj objektivne in imajo tudi manjšo dokazno vrednost), so le posredne priče, torej priče, ki ob dogodku niso bile neposredne udeležene oziroma ga niso videle. Po mnenju sodišča njihovo zaslišanje glede na naravo obravnavane zadeve ne bi pripomoglo k razjasnitvi dejanskega stanja, saj so o tem, kaj naj bi se dogajalo, kje je prišlo do dogodka in kateri pes je ugriznil poškodovanca (kar je v zadevi ključnega pomena) slišale od drugih, dogajanja pa niso videle. Sodišče se zato v tem delu strinja s toženko, ki je dokazni predlog za zaslišanje dodatnih prič, zavrnila.

**Sklepno**

51. Na podlagi vsega navedenega je sodišče zaradi bistvenih kršitev določb postopka in zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu upravnemu organu v ponovni postopek (3. in 2. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1). V ponovnem postopku bo moral upravni organ ugotovljene kršitve in pomanjkljivosti, kot so opisane v tej obrazložitvi, odpraviti, pri tem pa je vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

52. Sodišče je odločitev v zadevi sprejelo, ne da bi opravilo glavno obravnavo, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe in upravnega spisa očitno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec, ki bi imel nasprotni interes (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

**K točki II izreka:**

53. Po tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 se v primeru, ko sodišče tožbi ugodi in izpodbijani upravni akt odpravi, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju: Pravilnik). Na tej podlagi je sodišče ob upoštevanju, da v zadevi ni bila opravljena glavna obravnava in da je tožnico v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, tožnici priznalo pavšalni znesek povračila stroškov po drugem odstavku 3. člena Pravilnika v višini 285,00 EUR. Po Pravilniku določeni pavšalni znesek zajema vse stroške postopka v upravnem sporu na prvi stopnji, tudi materialne, razen sodnih taks. Toženka mora tako tožnici povrniti 285,00 EUR stroškov tega sodnega postopka, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tako določenega paricijskega roka do plačila tečejo tudi zakonske zamudne obresti (313. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, ter prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, OZ). Sodišče v zvezi zahtevo tožnice, da ji toženka povrne stroške sestave pritožb priglašenih v upravnem postopku, še dodaja, da bo o navedenih stroških presojal upravni organ v ponovljenem postopku.

54. Za tožbo plačano sodno takso pa bo tožnici vrnilo sodišče po uradni dolžnosti (36. in 37. člen Zakona o sodnih taksah, ZST-1, ter opomba 6.1.c taksne tarife tega zakona).

1 V 9. točki prvega odstavka 5. člena ZZZiv so bile določene izjeme od tega pravila, in sicer, da se za nevarne pse ne štejejo: službeni policijski ali vojaški psi, katerih ugriz je posledica izvajanja službene dolžnosti; psi, katerih ugriz je posledica nedovoljenega vstopa osebe v objekt ali na ograjeno zemljišče, ki je na vhodu označeno z opozorilnim znakom; psi, katerih ugriz je posledica ravnanja z njimi med veterinarskimi posegi; psi, ki še niso dopolnili devet mesecev starosti in so v tem obdobju ugriznili enkrat, datum skotitve psa pa je bil vnesen v CRPsi že pred ugrizom. 2 Prim.: Jerovšek et al., 2004, Komentar zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), Ljubljana, Inštitut za javno upravo, str. 312. 3 Čebulj et al., 2020, Komentar zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), Ljubljana: Javno podjetje Uradni list Republike Slovenije, d.o.o. in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, str. 131. 4 Čebulj et al., 2020, Komentar zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), Ljubljana: Javno podjetje Uradni list Republike Slovenije, d.o.o. in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, str. 314. 5 https://e-kurs.si/komentar/jamstva-v-dokaznem-postopku/