Jedro

Višina osnove za izračun nadomestila za čas odsotnosti z dela zaradi bolezni od 31. dne dalje je določena v 1. odstavku 31. člena ZZVZZ kot delavčeva povprečna plača v preteklem koledarskem letu. Ker tožnik v spornem obdobju odsotnosti z dela zaradi bolezni prejemal glede na navedeno ni bil prikrajšan, je njegov tožbeni zahtevek za plačilo razlike v nadomestilu plače neutemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati 13.209,41 EUR (prej 3.165.502,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.2.1998 dalje, v 8 dneh pod izvršbo. Sodišče je tudi odločilo, da je tožnik dolžan povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku 2.533,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodne odločbe dalje, do plačila.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka, uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku stroškovno ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Navaja, da je tožnik že v teku postopka ugovarjal izvedenskemu mnenju izvedenke M.Z., saj je izvedenka glede vsega, kar je ugotovila in napisala, pridobila informacije pri toženi stranki in se na tožnika sploh ni obrnila. Ista zadeva se je zgodila tudi pri dopolnitvi izvedenskega mnenja na podlagi sklepa Vrhovnega sodišča. Izvedenka je tako v dopolnilnem izvedenskem mnenju in pri zaslišanju na glavni obravnavi prikazovala podatke o plači tožnika, ki niso obstajale in ki jih nikoli ni dobil izplačane. Glede tega je mnenja, da bi morala izvedenka upoštevati bruto plačo pravnika v gospodarstvu RS, ne pa plače v bivši delovni organizaciji, ki sploh ni imela sistemiziranega delovnega mesta pravnika. To delovno mesto je bilo ustanovljeno naknadno zaradi degradacije tožnika kot bivšega direktorja. Zaradi tega dopolnilno izvedensko mnenje ne more biti pravna podlaga za presojo odločitve. Sicer pa glede višine nadomestila tožnikove plače opozarja na napotilo Višjega delovnega in socialnega sodišča, ki ga je dalo sodišču prve stopnje v svojem sklepu z dne 8.11.2001. Tam je instančno sodišče opozorilo, da je glede nadomestila med začasno zadržanostjo z dela potrebno upoštevati, da je osnova za plačilo med začasno zadržanostjo z dela povprečna plača v preteklem koledarskem letu. Tudi če bi bila premestitev tožnika zakonita, bi zato kljub temu bil tožnikov denarni zahtevek utemeljen. V kolikor je namreč tožnik prejemal v prvih petih mesecih nadomestilo za odsotnost zaradi bolniškega staleža v višini direktorske plače, bi to moral prejeti tudi v drugi polovici leta v breme ZZZS. Sicer pa poudarja, da v celotnem postopku sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali je bila razporeditev na delovno mesto pravnika zakonita ali ne. Sodišče se vseskozi sklicuje na 3. točko Sporazuma, kjer je zabeleženo, da so pravice, obveznosti in odgovornosti strank opredeljene v sklepu o razporeditvi tožnika na drugo delovno mesto z dne 2.12.1996. Vendar tega sklepa tožnik sploh ni prejel. Ne glede na navedeno je mnenja, da je tožena stranka z na novo sistemiziranim delovnim mestom pravnika hotela namensko izigrati tožnika, saj je bilo to delovno mesto ukinjeno že leta 1994. Po slabih dveh letih pa isti ljudje na novo sistemizirajo delovno mesto pravnika, iz česar izhaja, da gre za namensko ustanovitev tega mesta, da se izigra bivšega direktorja.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in na absolutne bistvene kršitve določb postopka, kot mu to nalaga 2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 – 52/2007). Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče v postopku ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti in da je glede na ugotovljeno dejansko stanje odločilo o pravilni uporabi materialnega prava. Pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da pritožbene navedbe tožeče stranke niso bistvene, saj se ne nanašajo na pravno odločilna dejstva, zato ne morejo vplivati na drugačno pravno presojo odločitve sodišča. Pritožbeno sodišče se zato strinja s pravnimi zaključki sodišča prve stopnje in ustrezno razlago odločitve, ki je ne ponavlja.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in izvedenih dokazov izhaja, da je bilo v predmetni sporni zadevi s sodbo sodišča prve stopnje opr. št. Pd 514/2001 z dne 6.5.2004, v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 1383/2004 z dne 31.3.2005, že pravnomočno ugotovljeno, da je bila razporeditev tožnika na delovno mesto pravnika z dne 2.12.1996 zakonita (potem ko je bil tožnik razrešen s funkcije predsednika uprave družbe), in da je tožnik bil v času od 1.5.1997 do 14.1.1998, ko mu je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo, pri plači in nadomestilu plače v času bolniškega staleža ni bil prikrajšan. V posledici tega je bil tožnikov denarni zahtevek za plačilo 3.165.502,00 SIT pravnomočno zavrnjen. Vendar je zoper sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča tožnik vložil revizijo, in sicer zoper tisti del izpodbijane sodbe, v katerem je bilo odločeno o tožbenem zahtevku za plačilo razlike v plači oziroma nadomestilu plače za čas bolniškega staleža. V revizijskem postopku je revizijsko sodišče ugotovilo, da je v zvezi s tožnikovim denarnim zahtevkom sporno le izplačevanje nadomestila plače za obdobje od 19.5.1997 do 7.11.1997, ko je bil tožnik v bolniškem staležu. Ugotovilo je, da iz mnenja sodne izvedenke očitno izhaja, da je bilo nadomestilo za čas od 19.5.1997 do 7.11.1997 obračunano od plače, ki jo je tožnik prejel za delovno mesto pravnika, kar je napačno, saj bi morala biti kot osnova za izračun tega nadomestila v skladu z 1. odstavkom 31. člena Zakona o zdravstvenem varstvu i zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ – uradno prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 100/2005) zaradi odsotnosti z dela zaradi bolezni, od 31. dne dalje upoštevana tožnikova povprečna plača iz leta 1996 in ne plača za delovno mesto pravnika. Ob ugotovitvi, da je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je revizijsko sodišče s sklepom opr. št. VIII Ips 207/2005 z dne 17.1.2006 reviziji ugodilo in v izpodbijanem delu razveljavilo sodbi sodišč druge in prve stopnje in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje z napotkom, da se v dopolnjenem dokaznem postopku za obdobje od 19.5.1997 do 7.11.1997 jasno ugotovi, kakšno plačo bi tožnik prejel, če bi delal na delovnem mestu pravnika na eni strani, in na drugi strani, nadomestilo plače v breme Zavoda z upoštevanjem osnove po 1. odstavku 31. člena ZZVZZ.

Sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku na podlagi izvedenih dokazov pravilno presodilo, da tožnik v spornem času od 19.5.1997 do 7.11.1997, ni bil prikrajšan pri izplačilu nadomestila plače za čas bolniškega staleža. Iz izvedenskega mnenja sodne izvedenke za področje ekonomije M.Z. iz januarja 2007 izhaja, da je tožnik v spornem obdobju prejel višji znesek nadomestila plače, in sicer je v celotnem spornem obračunskem obdobju tožnik prejel za 576,67 SIT več nadomestil, kot bi prejel plače, če bi delal na delovnem mestu pravnika. Izvedenka je sicer ugotovila, da je v posameznih mesecih v letu 1997 pri izplačilu nadomestila nastopilo minimalno prikrajšanje oziroma nižje izplačilo nadomestila plače, vendar pa je izvedenka poudarila, da je tožnik v celotnem spornem obdobju prejel višji znesek nadomestila plače. Izvedensko mnenje je izvedenka dopolnila tudi ustno na obravnavi, kjer je podrobno pojasnila, kako je prišla do izračunane osnove za izplačilo nadomestila plače tožniku in poudarila, da se je pri tem izračunu striktno držala sklepa delovnega sodišča in napotkov vrhovnega sodišča. Ob ugotovitvi, da je pisno in ustno dopolnjeno izvedensko mnenje izvedenke M.Z. podano prepričljivo in razumljivo in da je izvedenka pri izdelavi izvedenskega mnenja izhajala iz pravilnih izhodišč in pravilne višine tožnikove plače v času bolniške odsotnosti, s čimer se v celoti strinja tudi pritožbeno sodišče, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnik pri izplačilu nadomestila plače za čas bolniškega staleža v času od 19.5.1997 do 7.11.1997 ni bil prikrajšan oziroma oškodovan, kot tudi, da mu je bilo izplačano pravilno nadomestila plače glede na njegovo plačo oziroma nadomestilo plače v letu 1996 ob upoštevanju določb 31. člena ZZVZZ. Iz navedenih razlogov je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je tožbeni zahtevek, ki se nanaša na izplačilo nadomestila plače, v celoti zavrnilo.

Zaradi vsega navedenega in ker pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).