Jedro

Določitev solastninskih deležev zakoncev na posamezni stvari iz njunega skupnega premoženja ni dopustna prej, dokler ni jasen obseg celotnega skupnega premoženja in deležev zakoncev na tem premoženju.

Izrek

I. Toženkini pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v V. točki izreka spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki v 15 dneh od vročitve te sodbe še 1.181,33 EUR stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izpolnitvi roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

II. Sicer se toženkina pritožba in v celoti tožnikova pritožba zavrneta in se v nespremenjenem izpodbijanem delu (I., III., IV. in V. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku zavrnilo tožnikov zahtevek, da je tožnik lastnik posameznega dela št. 29 v stavbi št. 12 k. o. X do 1/2 in da se odredi vknjižba lastninske pravice na tožnikovo ime do 1/2. Nasprotni tožbeni zahtevek, naj se ugotovi, da navedeno stanovanje spada v skupno premoženje pravdnih strank, je zavrglo in nato razsodilo, da znaša delež toženke na skupnem premoženju 2/3, delež tožnika pa 1/3. V preostalem delu je nasprotni tožbeni zahtevek zavrnilo. Nazadnje je odločilo, da mora tožnik povrniti toženki 1.430,32 EUR njenih pravdnih stroškov z obrestmi za primer zamude s plačilom.

2. Zoper navedeno sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki. Tožnik brez navedbe zakonskih pritožbenih razlogov predlaga razveljavitev sodbe, medtem ko se toženka sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge in predlaga takšno spremembo izpodbijane sodbe, da bo toženkin delež na skupnem premoženju znašal 9/10, tožnikov pa 1/10, s stroškovno posledico.

3. Tožnik očita sodišču, da je odločalo v nasprotju z 12. členom ZNP. Tožnikovih dokazov ni upoštevalo. Zaradi številnih kršitev v postopku je bila potrebna dopolnitev zapisnika. Sodnica je zlorabljala svojo sodniško funkcijo. Sodišče bi mu moralo po uradni dolžnosti nuditi pravno pomoč, namesto tega pa ga je oškodovalo za 17.000,00 EUR in kršilo njegove ustavne pravice. Navaja še, da so ga birokratski špekulanti s pomočjo zdravnice poskušali umoriti.

4. Toženka meni, da je sodišče napačno zaključilo, v kakšnem obsegu sta pravdni stranki prispevali k ustvarjanju skupnega premoženja. Vztraja, da tožnik ni prispeval niti 10 %. Tožnik je bil zasvojen z alkoholom in igrami na srečo, zato bi sodišče moralo verjeti toženki, da svojih dohodkov ni prispeval v družinski proračun. Toženka je skorajda sama preživljala skupna otroka in še tožnika. Sicer pa so toženkine trditve potrdili izvedeni dokazi. Ker je tožnik s tožbo v celoti propadel, bi moral toženki povrniti vse njene pravdne stroške.

5. Tožnikova pritožba ni utemeljena, toženkina pritožba pa je delno utemeljena.

O tožnikovi pritožbi:

6. V prejšnjem postopku je že bilo pravnomočno ugotovljeno, da sta pravdni stranki v času trajanja zakonske zveze s skupnimi sredstvi in skupnim delom pridobila nepremično premoženje (posamezni del št. 29 v stavbi št. 12 k. o. X), ki v naravi predstavlja njuno stanovanje na U. Sodišče prve stopnje bi moralo v ponovljenem postopku odločiti še o višini solastnih deležev pravdnih strank na tem premoženju. Ker pa se je toženka, ki je v prejšnjem postopku tožniku priznavala delež v višini 1/10, po delni razveljavitvi prve sodbe izrecno uprla takšnemu načinu delitve skupnega premoženja v pravdi, je sodišče prve stopnje tožnikov zahtevek v preostalem delu moralo zavrniti. Določitev solastninskih deležev zakoncev na posamezni stvari iz njunega skupnega premoženja namreč ni dopustna prej, dokler ni jasen obseg celotnega skupnega premoženja in deležev zakoncev na tem premoženju.

7. Tožnikov ugovor glede pristojnosti sodišča in vrste postopka po navedenem ni utemeljen. Tudi če bi se postopek pričel pri krajevno pristojnem nepravdnem sodišču, ki ga določa 12. člen Zakona o nepravdnem postopku (ZNP), kot je pričakoval tožnik, bi nepravdno sodišče v skladu s tretjim odstavkom 118. člena ZNP pravdni stranki, zaradi spora o predmetu delitve in velikosti njunih deležev na skupnem premoženju, v vsakem primeru moralo napotiti na pravdo.

8. V postopku na prvi stopnji ni bilo procesnih kršitev, na katere meri tožnikova pritožba. Za pritožbeni očitek o domnevni zlorabi sodniške funkcije v spisu ni nikakršne podlage. Sodišče ni vezano na dokazne predloge pravdnih strank in jih lahko tudi zavrne. Strankina pravica do izvedbe dokaza namreč ni absolutna. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe pojasnilo, zakaj preostalih ponujenih dokazov ni izvedlo, zato tožnikova pravica do obravnavanja v postopku ni bila okrnjena.

9. Za pritožbeno stališče, po katerem bi moralo sodišče po uradni dolžnosti nuditi pravno pomoč stranki v postopku, v zakonu ni podlage. Pritožbena trditev o domnevni kršitvi tožnikovih ustavnih in človekovih pravic v postopku je ostala neobrazložena, medtem ko je trditev o tožnikovem domnevnem oškodovanju povsem nerazumljiva. Navedeni očitki zato ne omogočajo vsebinskega odgovora nanje.

O toženkini pritožbi:

10. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da je toženki uspelo izpodbiti zakonsko domnevo iz prvega odstavka 59. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) o enakih deležih zakoncev na skupnem premoženju; toženkin delež je pravilno ovrednotilo v višini 2/3, tožnikov pa v višini 1/3. Takšno svojo presojo je oprlo na pravilno in celovito ugotovljeno dejansko stanje. Nobenega odločilnega dejstva ni spregledalo, izvedene dokaze pa je dovolj skrbno in razumno ocenilo.

11. Toženkini pritožbeni pomisleki ne morejo omajati dejanskih in pravnih zaključkov izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je namreč ustrezno težo pripisalo ne le dohodkom pravdnih strank in ugotovljenemu razmerju med njimi, pač pa tudi dejstvu, da je tožnik zaradi svoje zasvojenosti po letu 1986 sčasoma začel prispevati za skupne potrebe bistveno manj od toženke. Pritožbena trditev, da tožnik, razen v prvih dveh letih skupnega življenja, ni prispeval sploh ničesar, je pretirana in nima opore v izvedenih dokazih. Enako velja za trditev, da naj bi toženka 23 let (torej ves čas trajanja njune zakonske zveze) preživljala tožnika. Res je dokazni postopek pokazal, da je tožnik tudi pretirano zapravljal, vendar ni mogoče spregledati, da je po upokojitvi, ko so se njegovi prejemki zmanjšali, začel delati „na črno“. Končno tudi iz poročila pristojnega Centra za socialno delo, ki ga je predložila toženka, ni razvidno, da bi bila družina v tako slabem gmotnem stanju, kot poskuša prikazati pritožba. Pravdni stranki sta namreč v času njune življenjske skupnosti poleg zdaj spornega stanovanja pridobili tudi štiri osebna vozila, kot izhaja iz sodbe; zadnje je bilo celo višjega cenovnega razreda. Pritožbena trditev, da je morala toženka, ker naj bi družina živela v pomanjkanju, prosjačiti za socialno pomoč, ni dokazana.(1) Če bi bile razmere res tako nevzdržne, kot navaja toženka, se po razhodu s tožnikom v letu 2001 gotovo ne bi vrnila k tožniku in vztrajala v zakonski zvezi z njim skupaj 23 let. 12. Nedokazana pa je ostala tudi trditev, ki jo toženka ponavlja v pritožbi, da so bila sredstva, ki jih je bilo treba plačati kot soudeležbo pri pridobitvi spornega stanovanja, skupna in ne tožnikova, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje. Končno je tožnik v letu 2001, ko se je toženka odselila, devet mesecev sam skrbel za družino in plačeval stanovanjske stroške. Za gospodinjstvo ni skrbela izključno toženka, saj je tožnik po izpovedi hčere pravdnih strank občasno tudi kuhal. Toženka se zato neupravičeno zavzema za svoj višji delež na skupnem premoženju. Tega ne more spremeniti niti dejstvo, da je morala sama poravnati stroške, ki so v zvezi z uporabo skupnega stanovanja nastali po letu 2006. Zakonska zveza pravdnih strank je bila tedaj že razvezana, medtem ko je njuna ekonomska skupnost razpadla že v letu 2005. Na višino deležev na skupnem premoženju namreč lahko vplivajo le prispevki zakoncev k pridobivanju skupnega premoženja v času njune ekonomske skupnosti; morebitni poznejši izdatki so stvar medsebojnih povračilnih (denarnih) zahtevkov.

13. Toženka pa utemeljeno oporeka odločitvi o stroških postopka. Stališče izpodbijane sodbe, da je bil uspeh pravdnih strank v pravdi enak, ni prepričljivo. Večina pravdnih stroškov je nastala v zvezi z ugotavljanjem spornih deležev na skupnem premoženju in ne z ugotavljanjem njegovega obstoja in obsega. Glede na okoliščine primera bi v skladu z drugim odstavkom 154. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) moralo enako razmerje kot za deleža pravdnih strank na skupnem premoženju veljati tudi za delitev njunih pravdnih stroškov. To pomeni, da mora tožnik povrniti toženki ⅔ pravdnih stroškov, toženka pa tožniku ⅓ njegovih stroškov. Pravilnosti odmere stroškov, ki jo je sodišče prve stopnje opravilo v skladu v veljavno Odvetniško tarifo, nobena od strank ni nasprotovala. Tako po neizpodbijani ugotovitvi prve sodbe znašajo celotni tožnikovi stroški 2.113,65 EUR in toženkini 4.974,29 EUR. Po navedenem ključu delitve stroškov bi moral tožnik plačati toženki 3.316,20 EUR, toženka pa tožniku 704,55 EUR. Razlika znaša 2.611,65 EUR. Glede na že prisojeni znesek torej tožnik dolguje toženki še 1.181,33 EUR pravdnih stroškov z obrestmi.

Sklepno:

14. Pritožbeni razlogi, s katerimi sta pravdni stranki izpodbijali odločitev o glavni stvari, po navedenem niso podani, prav tako ne tisti, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti. Za utemeljeno se je izkazala le toženkina pritožba zoper stroškovno odločitev. To je sodišče druge stopnje ustrezno spremenilo (peta alineja 358. člena ZPP); v preostalem delu je obe pritožbi zavrnilo in potrdilo prvo sodbo (353. člen ZPP).

15. Tožnik pritožbenih stroškov ni priglasil, toženkin pritožbeni uspeh pa je bil neznaten. Toženka zato ni upravičena do povračila svojih pritožbenih stroškov, ampak jih mora kriti sama (prvi odstavek 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Nasprotno, iz poročila CSD z dne 27. 3. 2012 izhaja, da do te pomoči zaradi izkazanih dohodkov ni bila upravičena.