Jedro

Po določbi 49. člena ZBPP je predvidenih več pogojev, ki morajo biti izpolnjeni, da lahko organ za BPP od upravičenca terja vrnitev sredstev, ki so bila izplačana na podlagi dodeljene brezplačne pravne pomoči. Prvi od pogojev je, da upravičenec ni uspel v postopku, za katerega mu je bila dodeljena brezplačna pravna pomoč. Navedeni pogoj v konkretnem primeru ni izpolnjen, saj je Višje sodišče v Mariboru s sodbo z dne 25. in 26. 8. 2014 odločilo, da se upravičenca oprosti obtožbe, stroške postopka pa je naložilo v breme proračuna. Omenjena odločitev je postala pravnomočna dne 29. 9. 2014, ne glede na vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti ter ugotovitev Vrhovnega sodišča, da sta bila v postopku pred višjim sodiščem kršena Kazenski zakonik ter Zakon o kazenskem postopku.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Okrožnega sodišča v Mariboru, Organa za brezplačno pravno pomoč, št. Bpp 857/2013 z dne 12. 7. 2016 se odpravi.

II. Zahteva tožeč stranke za izdajo začasne odredbe se zavrže. III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 285,00 EUR z DDV v roku 15 dni do vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka odločila, da mora tožnik Republiki Sloveniji povrniti 3.812,50 EUR izplačanih iz naslova brezplačne pravne pomoči in sicer v roku 15 dni od pravnomočnosti sklepa. V obrazložitvi navaja, da je bila tožniku z odločbo z dne 14. 5. 2013 dodeljena brezplačna pravna pomoč v kazenskem postopku pred Okrajnim sodiščem v Mariboru, opr. št. III K 62103/2012, za katero so bili tožnikovemu pooblaščencu plačani stroški v višini 3.812,50 EUR. Po določbi 49. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) v zvezi s 30. členom ZBPP-C je dolžan upravičenec, ki v postopku, za katerega mu je bila dodeljena BPP, ni uspel, ali če država ni uspela izterjati sredstev za BPP od nasprotne stranke, povrniti ta sredstva, če se je njegovo premoženjsko stanje po štirih letih od pravnomočnosti odločbe, s katero je bila dodeljena BPP, izboljšalo do te mere, da ne bi bil več upravičen do BPP. V obravnavanem primeru je prvostopno sodišče tožnika spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja ter mu izreklo zaporno kazen. Navedeno odločitev je Višje sodišče v Mariboru razveljavilo in tožnika oprostilo obtožbe. Sodba višjega sodišča je postala pravnomočna dne 29. 9. 2014. Zoper naveden sodbo je Vrhovni državni tožilec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, ki ji je Vrhovno sodišče RS ugodilo ter s sodbo I Ips 62103/2012 z dne 17. 12. 2015 ugotovilo, da so bila kršena določila KZ-1 in ZKP. Ker je upravičenec v postopku uspel, država pa ni uspela izterjati sredstev za BPP, kar je v danem primeru tudi nerazumno, je sodišče na podlagi 49. člena ZBPP preverilo, ali se je upravičenčevo premoženjsko stanje spremenilo. Tako je ugotovilo, da je od 1. 6. 2015 zaposlen pri delodajalcu A., zato ga je pozvalo, da predloži plačilne liste za obdobje od januarja do marca 2016. Na navedeni poziv pa upravičenec ni odgovoril, zato je tožena stranka pozvala delodajalca na predložitev zahtevanih listin, česar pa le-ta tudi ni storil. Na podlagi opravljenih poizvedb pri banki je nato tožena stranka ugotovila, da je tožnik v navedenem obdobju prejel neto plačo v skupnem znesku 1.838,46 EUR, to je 612,82 EUR povprečno na mesec, kar pa je več, kot znaša cenzus za dodelitev brezplačne pravne pomoči. 2. Tožnik v tožbi ugovarja, da je tožena stranka svojo odločitev oprla na odločbo 49. člena ZBPP, čeprav je tožnik v kazenskem postopku uspel. Po določbi 49. člena ZBPP pa je eden od pogojev za vrnitev BPP, da upravičenec v postopku ni uspel. Prav tako je sodišče v kazenski oprostilni sodbi tožnika oprostilo stroškov postopka ter odločilo, da obremenjujejo stroški kazenskega postopka proračun. Tako tudi druga predpostavka za vračilo sredstev ni podana. Tožena stranka tudi ni izkazala nobenih aktivnosti v smislu 46. člena ZBPP, da bi od nasprotne stranke, ki pa je tudi proračun RS, poskušala izterjati navedene stroške. Sicer pa, tudi če bi tožnik plačal naloženo obveznost, bi navedena terjatev na podlagi 46. člena ZBPP prešla nanj, kar pomeni, da bi prišlo v isti osebi do združitve upnika in dolžnika, kar pa po določbah OZ pomeni prenehanje terjatve. Po mnenju tožnika tudi ni izpolnjen pogoj poteka štirih let, ko bi se sploh lahko ugotavljalo spremenjeno premoženjsko stanje upravičenca do BPP. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka. Prav tako predlaga, da sodišče z začasno odredbo zadrži izvajanje izpodbijane odločbe do pravnomočne odločitve v upravnem sporu, saj njegovi dohodki le za 35,20 EUR presegajo znesek, pod katerim se šteje, da bi bilo preživljanje tožnika ogroženo.

3. Tožena stranka je sodišču dostavila upravni spis, posebnega odgovora na tožbo pa ni podala.

K točki I. izreka:

4. Tožba je utemeljena.

5. Po določbi prvega odstavka 49. člena ZBPP, kot se uporablja v obravnavanem primeru na podlagi določbe 30. člena ZBPP-C, je dolžan upravičenec, ki v postopku, za katerega mu je bila dodeljena brezplačna pravna pomoč, ni uspel, ali če država ni uspela izterjati sredstev za brezplačno pravno pomoč od nasprotne stranke po 48. členu ZBPP, povrniti sredstva, ki so bila izplačana iz naslova brezplačne pravne pomoči, če se je njegovo finančno stanje v štirih letih po pravnomočnosti odločbe, s katero mu je bila dodeljena brezplačna pravna pomoč, izboljšalo do te mere, da ne bi bil več upravičen do brezplačne pravne pomoči. S citirano določbo je torej predvidenih več pogojev, ki morajo biti izpolnjeni, da lahko organ za BPP od upravičenca terja vrnitev sredstev, ki so bila izplačana na podlagi odobrene brezplačne pravne pomoči. Prvi od pogojev je, da upravičenec ni uspel v postopku, za katerega mu je bila dodeljena brezplačna pravna pomoč. Navedeni pogoj pa tudi po presoji sodišča v konkretnem primeru ni izpolnjen, saj je Višje sodišče v Mariboru s sodbo IV Kp 62103/2012 z dne 25. in 26. 8. 2014 odločilo, da se upravičenca oprosti obtožbe, stroške postopka pa je naložilo v breme proračuna. Omenjena odločitev je postala pravnomočna dne 29. 9. 2014, ne glede na vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti ter ugotovitev Vrhovnega sodišča, da je bil v postopku pred višjim sodiščem kršen Kazenski zakonik ter Zakon o kazenskem postopku. Ker je bila namreč zahteva za varstvo zakonitosti vložena v škodo obdolženca, odločitve ni bilo mogoče spremeniti, kar pomeni, da je bila odločitev prvostopnega sodišča pravilna. Ne glede na navedene ugotovitve Vrhovnega sodišča za obdolženca torej velja, da je bil pravnomočno oproščen obtožbe.

6. Posledično to pomeni, da ni izpolnjen pogoj iz 49. člena ZBPP, ki predvideva obveznost vrnitve prejete brezplačne pravne pomoči v primeru neuspeha v postopku. Prav tako že po naravi stvari v obravnavanem primeru, ko je bilo z oprostilno sodbo v kazenskem postopku plačilo stroškov tožnika (torej stroškov plačanih na podlagi odobrene brezplačne pravne pomoči) naloženo v breme proračuna, niti ni razumno, kot to ugotavlja že tožena stranka sama, da bi lahko prišlo do situacije, ko država ne uspe izterjati sredstev od nasprotne stranke (ki jo tudi predstavlja proračun) po določbi 48. člena ZBPP, kar pa je eden od pogojev določenih v 49. členu ZBPP. Ker že navedena pogoja nista izpolnjena, niti ni več relevanten tretji pogoj, ki se nanaša na izboljšanje premoženjskega stanja upravičenca po odobritvi brezplačne pravne pomoči. 7. Po navedenem je sodišče zaključilo, da je tožena stranka nepravilno uporabila materialno pravo, zato je tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani sklep na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).

K II. točki izreka:

8. Tožeča stranka je hkrati s tožbo zahtevala tudi izdajo začasne odredbe, s katero bi naj sodišče odložilo izvršitev izpodbijanega sklepa do odločitve v tem upravnem sporu na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1. V skladu z navedeno določbo sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. To pomeni, da se lahko začasna odredba izda le do pravnomočne sodne odločbe. V obravnavanem primeru pa je sodišče s tožbo že odločilo o tožnikovi tožbi ter je sodba v skladu z določbo 73. člena ZUS-1 postala tudi pravnomočna. S tem pa niso več izpolnjeni pogoji za odločanje o začasni odredbi, zato je sodišče tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe zavrglo ob smiselni uporabi 8. točke 36. člena ZUS-1. K III. točki izreka:

9. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je tožnik upravičen do povrnitev stroškov postopka, ki se odmerijo v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 ter 3. členom Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. V skladu z navedenimi predpisi pa je tožnik upravičen do stroškov v pavšalnem znesku 285,00 EUR, ker je sodišče v zadevi odločilo na seji, tožnika pa je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik.