Jedro

Po odločitvi Ustavnega sodišča je kriterij za priznanje pravice do delne pokojnine (delovni čas) tak, da ga je mogoče uporabiti samo pri osebah v delovnem razmerju. Taka ureditev je v neskladju z Ustavo, ker samozaposlenim zavarovancem ne daje pravice do delne pokojnine, čeprav za tako različno ureditev ni stvarnega, iz narave stvari izvirajočega razloga. Rok, ki ga je Ustavno sodišče določilo zakonodajalcu, da ustrezno spremeni oziroma dopolni zakon, je že potekel. Sodišče mora pri sojenju upoštevati odločitev Ustavnega sodišča, s katero je ugotovljena neustavnost zakonske ureditve, četudi ta iz razlogov po 48. členu ZUstS ni bila razveljavljena. Sodišče ne sme odkloniti sodnega varstva. V primeru zakonskih praznin je naloga sodnika, da ugotovljeno vrzel v zakonu zapolni. Pri opravljanju odvetniške dejavnosti je možna vzporednica v tem, da se opravljanje odvetniške dejavnosti šteje kot zaposlitev. V takem primeru je logična in sprejemljiva rešitev, da ima pravico do delne pokojnine tisti odvetnik, ki svojo odvetniško dejavnost opravlja z največ polovico delovnega časa.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se spremeni tako, da se ugodi pritožbi tožnika in sodba sodišča prve stopnje tako spremeni, da se glasi: "1. Odpravi se odločba tožena stranke št. 14-4041766 z dne 5.4.2001. 2. Odpravita se odločbi tožene stranke št. P-14-4041766 z dne 10.7.2001 in št. P-4041766 z dne 30.7.2001. 3. Odpravi se odločba tožene stranke št. 4041766 z dne 22.6.2001 in št. P-4041766 z dne 14.8.2001. 4. Tožena stranka je dolžna izplačevati tožniku za čas od 1.1.2000 dalje polovico starostne pokojnine, odmerjene z odločbo tožene stranke št. 14 4041766 z dne 22.12.2000 v znesku 100.815,34 SIT mesečno z vsemi naknadnimi uskladitvami, in sicer neizplačane mesečne zneske z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega zneska dalje, v 15 dneh."

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbene zahtevke tožnika za razveljavitev dokončnih odločb tožene stranke: dveh, s katerima je bila zavrnjena njegova zahteva za priznanje in izplačevanje delne starostne pokojnine in odločbe o ugotovitvi lastnosti zavarovanca, ki opravlja dejavnost za polni delovni čas.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je drugostopno sodišče zmotno uporabilo tudi določbe Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 12/92 - ZPIZ). Tožnik se je namreč šele 27.1.2000 prijavil v pokojninsko in invalidsko zavarovanje za polovico delovnega časa od 1.1.2000 dalje in šele s tem se je lahko začel postopek po drugem odstavku 178. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 106/99 - ZPIZ-1). Uporaba določb ZPIZ je zmotna tudi zato, ker je tožnik 9.5.2001 ponovno predlagal izplačevanje polovice starostne pokojnine. ZPIZ-1 nima več določbe kot je bila v 41. členu ZPIZ, po kateri se je zahtevalo soglasje organizacije oziroma delodajalca. Vendar bi tudi ob uporabi 41. člena ZPIZ tako soglasje predstavljala odločba Odvetniške zbornice z dne 23.12.1999, s katero je bilo tožniku dovoljeno opravljati odvetniško dejavnost le s polovico delovnega časa. Drugostopno sodišče je zmotno uporabilo tudi določbe 184. člena in drugega odstavka 195. člena v zvezi z drugim odstavkom 11. člena ZPIZ, ki se nanašajo na opravljanje dejavnosti s polnim delovnim časom, ne pa s polovico polnega delovnega časa. Tožnik uveljavlja pravico do izplačevanja polovice pokojnine na podlagi prvega in drugega odstavka 178. člena ZPIZ-1. Drugostopno sodišče se zmotno sklicuje na določbo prvega odstavka 58. člena ZPIZ-1, ki velja le za osebe, ki so v delovnem razmerju. Določba 178. člena je lex specialis v razmerju do 58. člena. V prvem odstavku 178. člena ZPIZ-1 so zajete le osebe, ki ponovno sklenejo delovno razmerje v tujini in vse ostale navedene osebe, ki niso v delovnem razmerju, med katere spadajo tudi odvetniki. Za odločitev tožene stranke, da ima tožnik lastnost zavarovanca za polni delovni čas, ni podlage ne v 15. ne v 17. členu ZPIZ-1. Tožena stranka bi bila dolžna upoštevati odločbo Odvetniške zbornice z dne 23.12.1999. Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 36/2004 - ZPP) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je utemeljena.

Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določba 371. člena ZPP). Ker tožnik revizijskega razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ne uveljavlja, revizijsko sodišče v tem delu izpodbijane sodbe ni presojalo.

Sodišče je skupaj odločilo o treh tožbenih zahtevkih, ki jih je tožnik uveljavljal v treh samostojnih tožbah. S prvo tožbo je tožnik izpodbijal dokončno odločbo tožene stranke z dne 5.4.2001, s katero je bilo odločeno o zahtevku tožnika za izplačevanje delne starostne pokojnine, vloženem dne 27.12.1999. V skladu s prvim odstavkom 391. člena ZPIZ-1 je sodišče za odločitev o tem zahtevku pravilno uporabilo predpis, ki je veljal ob začetku postopka - torej ZPIZ. Tudi tožnik sam je z vlogo z dne 24.12.1999 uveljavljal pravico na podlagi 41. člena ZPIZ.

Tožnik je uveljavljal pravico do delne pokojnine: z že navedenim zahtevkom z dne 24.12.1999 na podlagi 41. člena ZPIZ, z zahtevkom z dne 9.5.2001 pa na podlagi 178. člena ZPIZ-1. Zakonska ureditev te pravice je bila podobna (41. in 184. člen ZPIZ oziroma 58. in 178. člen ZPIZ-1), pri čemer deloma različen zakonski tekst v ZPIZ-1 bistva ureditve ne spreminja. To velja tudi za zatrjevano drugačno ureditev glede soglasja organizacije oziroma delodajalca. Tudi pri delni pokojnini po 58. členu ZPIZ-1 je vsaj posredno potrebno tudi soglasje delodajalca. Zavarovanec namreč pridobi pravico do delne pokojnine, če je v delovnem razmerju z največ polovico polnega delovnega časa, to pa je glede na pogodbenost delovnega razmerja, lahko le s soglasjem delodajalca (šesta alineja prvega odstavka 29. člena v zvezi z drugim odstavkom 47. člena ZDR).

V ostalem pa je ureditev, bistvena za odločitev o tožbenih zahtevkih iz točke 1. in 2. izreka prvostopne sodbe, enaka. Pravico do delne pokojnine (po 41. členu ZPIZ oziroma 58. členu ZPIZ-1) oziroma do izplačevanja polovice pokojnine po 178. členu ZPIZ-1, daje le tistim, ki so v delovnem razmerju ali zaposleni z največ polovico polnega delovnega časa.

Iz odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-358/04 z dne 19.10.2006 (točka 11 obrazložitve) izhaja, da je kriterij za priznanje pravice do delne pokojnine (delovni čas) tak, da ga je mogoče uporabiti samo pri osebah v delovnem razmerju. Z navedeno odločbo pa je Ustavno sodišče ugotovilo, da tak kriterij ne more biti razumen, iz narave stvari izhajajoč razlog za različno ureditev položaja zaposlenih in samozaposlenih, ki samozaposlenim (v smislu 15. člena ZPIZ-1) ne daje pravice do delne pokojnine. Vendar Ustavno sodišče zakonskih določb ni razveljavilo ali jih razlagalo tako, da velja zakonska ureditev tudi za samozaposlene. Štelo je, da gre za primer iz 48. člena Zakona o Ustavnem sodišču in naložilo zakonodajalcu, da neustavnost odpravi v določenem roku (do 3.8.2007). Gre torej za primer, ko zakon ne ureja pravice samozaposlenih do delne pokojnine. Šele ko bo zakonodajalec ustrezno dopolnil zakon, bo dana pravna podlaga za priznanje te pravice tudi samozaposlenim, konkretno tudi odvetnikom.

Toda rok, ki ga je Ustavno sodišče določilo zakonodajalcu, da ustrezno spremeni oziroma dopolni zakon, je že potekel. Za odločitev o reviziji bi Vrhovno sodišče tako moralo uporabiti določbe zakona, ki sicer niso bile razveljavljene, vendar je Ustavno sodišče zanje ugotovilo, da so v neskladju z Ustavo. In to zato, ker samozaposlenim zavarovancem ne dajejo pravice do delne pokojnine, čeprav za tako razlikovanje oziroma tako različno ureditev ni stvarnega, iz narave stvari izvirajočega razloga.

Sodišče je pri odločanju vezano na Ustavo in zakon, kar glede na hierarhijo pravnih aktov pomeni tudi, da je vezano na zakon, če je ta v skladu z Ustavo. Kolikor je neustavnost že ugotovljena, neustavnih določb zakona sodišče ne bi smelo uporabiti (upoštevati). V obravnavani zadevi pa Ustavno sodišče ni ugotovilo neustavnosti izpodbijanih zakonskih določb, ampak je neustavnost v tem, da zakon nečesa ne ureja: konkretno pravice do delne pokojnine za samozaposlene zavarovance. Sodniki so pri sojenju vezani na ustavo in zakone (125. člen Ustave in 3. člen Zakona o sodiščih, Uradni list RS, št. 19/94 do 56/2002 - ZS). Zato morajo pri sojenju upoštevati odločitev ustavnega sodišča, s katero je ugotovljena neustavnost zakonske ureditve, četudi ta zaradi razlogov po 48. členu Zakona o ustavnem sodišču ni razveljavljena.

Sodišče ne sme odkloniti sodnega varstva (2. člen ZPP). V primeru zakonskih praznin je naloga sodnika, da ugotovljeno vrzel v zakonu zapolni in pri tem upošteva določena pravila. Pravno podlago za tako ravnanje mu izrecno omogoča in narekuje drugi odstavek 3. člena ZS: Če se civilnopravna zadeva ne da rešiti na temelju veljavnih predpisov, upošteva sodnik predpise, ki urejajo podobne primere. Če je rešitev zadeve kljub temu pravno dvomljiva, odloči v skladu s splošnimi načeli pravnega reda v državi. Pri tem ravna v skladu s pravnim izročilom in z utrjenimi spoznanji pravne vede.

Po določbah prvega in tretjega odstavka 41. člena ZPIZ ter prvega odstavka 58. člena ZPIZ-1 ima pravico do delne pokojnine zavarovanec, ki je izpolnil pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine in je v delovnem razmerju za največ polovico delovnega časa. Pogoj izpolnjevana pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine ni sporen in tudi problematičen ne - tako glede ustavnosti kot glede upoštevanja tudi za samozaposlene zavarovance. Po določbi 178. člena ZPIZ-1 pa je do izplačevanja polovice pokojnine upravičen uživalec pokojnine - torej tisti, ki je že izpolnil pogoje za upokojitev - ki ponovno začne opravljati dejavnost, na podlagi katere je zavarovan, ob nadaljnjem pogoju, da je zaposlen z največ polovico polnega delovnega časa.

Vprašanje je torej, kako upoštevati pogoj delovnega razmerja oziroma zaposlitve z največ polovico delovnega časa. ZPIZ in ZPIZ-1 namreč ne dajeta pravice do delne pokojnine vsem zavarovancem, ki so izpolnili pravico do starostne pokojnine, temveč le tistim, ki so (ali bodo ponovno) zaposleni s (največ) polovico delovnega časa. Kriterij je torej zaposlitev (delovno razmerje) za delovni čas, krajši od polnega delovnega časa.

V obravnavani zadevi gre za odvetniško dejavnost, kjer je možna vzporednica lahko v tem, da se opravljanje odvetniške dejavnosti šteje kot zaposlitev. Po Zakonu o odvetništvu se odvetništvo opravlja kot svoboden poklic (drugi odstavek 1. člena), ki ga mora odvetnik opravljati dejansko in stalno (prvi odstavek 22. člena). Z zakonom ni predpisan delovni čas ne za odvetnika (odvetniško pisarno) ne za opravljanje odvetniške dejavnosti. Odvetnik se svobodno odloča, kako bo opravljal svoj poklic, tudi glede tega, v kakšnem obsegu oziroma v kakšnem času. V takem primeru je logična in sprejemljiva rešitev, da ima pravico do delne pokojnine tisti odvetnik, ki svojo odvetniško dejavnost opravlja z največ polovico delovnega časa. Ni sporno, da je Odvetniška zbornica izdala odločbo, s katero je ugotovila, da bo tožnik od 1.1.2000 odvetniško dejavnost opravljal le s polovico polnega delovnega časa. Nenazadnje pa so tudi razlogi za delno upokojitev v primeru odvetnika podobni oziroma primerljivi kot v primeru zavarovancev, ki so v delovnem razmerju: postopen prehod iz polne zaposlitve (kot delavec v delovnem razmerju ali kot odvetnik) v polno upokojitev.

Glede na navedeno je revizijsko sodišče reviziji ugodilo in na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP odločilo kot izhaja iz izreka sodbe. Tožniku je bila delna pokojnina na podlagi 41. člena ZPIZ92 že odmerjena z odločbo tožene stranke z dne 22.12.2000 in v tem delu ni bila sporna, saj je tudi tožnik ni izpodbijal. Tožniku gre tako odmerjena delna pokojnina, ob upoštevanju vseh uskladitev na podlagi zakona in z zahtevanimi zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakokratnega mesečnega zneska do plačila.

V zvezi z dokončno odločbo tožene stranke o ugotovitvi lastnosti zavarovanca obveznega pokojninskega zavarovanja niti ni sporno, da je bil tožnik obvezno zavarovan kot samozaposleni z opravljanjem odvetniške dejavnosti (peta alineja prvega odstavka 15. člena ZPIZ-1). Za tožnika je sporna le odločitev, da gre za opravljanje odvetniške dejavnosti "za polni delovni čas". Tožnik ima status samozaposlenega zavarovanca obveznega pokojninskega zavarovanja po 15. členu ZPIZ-1 na podlagi vpisa v imenik odvetnikov (tretja alineja 47. člena Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Uradni list RS, št. 81/2000 - ZMEPIZ). Glede na priznano pravico do delne pokojnine, je temu ustrezno upravičen tudi do temu ustreznega zavarovanja. Zato je revizijsko sodišče odpravilo tudi navedeno dokončno odločbo tožene stranke.