Jedro

Ustavno sodišče RS je z odločbo opr. št. U-I-201/99 z dne 30.1.2003 odločilo, da je določba 2. alinee 1. odst. 2. člena Pravilnika o štipendiranju, ki kot pogoj za pridobitev pravice do republiške štipendije določa, da mora biti kandidat državljan RS ali Slovenec brez slovenskega državljanstva, v neskladju z ustavo, zato je omenjeno določbo razveljavilo. Ker sta tako prvostopno sodišče kot pred njim tudi toženec svojo odločitev oprla na neustavno določilo, je bila njuna odločitev nepravilna, zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je dokončno odločbo toženca razveljavilo in mu skladno s 3. odst. 35. člena ZDSS zadevo vrnilo v ponovno odločanje.

Izrek

Pritožbi se ugodi. Sodba sodišča prve stopnje se spremeni tako, da izrek glasi: Razveljavita se odločbi opr.št. 0502982500392/03/98/Z z dne 7.9.1998 in opr.št. II-0330/98-020-44-128/99 z dne 18.1.1999 in se zadeva vrne tožencu v ponovno odločanje. O pravici in višini izplačila bo toženec odločil v novem postopku.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da mu je toženec dolžan priznati pravico do pridobitve republiške štipendije in izplačati vse do sedaj dospele štipendije, vključno od 1.9.1998 dalje. Obenem je ugotovilo, da je dokončna odločba toženca pravilna in zakonita in odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik in sicer smiselno zaradi nepravilne uporabe materialnega prava. Pri tem navaja, da mu ureditev, ki v Sloveniji rojenim in tu stalno bivajočim otrokom ne omogoča uveljaviti pravice do republiške štipendije samo zato, ker niso državljani Republike Slovenije, dejansko odreka možnost šolanja. Glede na težko socialno stanje, se namreč brez štipendije ne more šolati. Tožnik meni, da je Pravilnik o štipendiranju v neskladju z Ustavo in z zakoni Republike Slovenije ter s splošno veljavnimi načeli mednarodnega prava. Kljub temu, da nima slovenskega državljanstva, pa ima v Sloveniji stalno prebivališče, kar mu omogoča opravljanje vseh pridobitnih in drugih dejavnosti in je v teh pogledih tudi izenačen s slovenskimi državljani.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na določbo 2. alinee 1. odst. 2. člena Pravilnika o štipendiranju (Ur.l. RS št. 29/93 - 81/97, v nadaljevanju pravilnik), kjer je določeno, da mora prosilec za republiško štipendijo poleg ostalih pogojev izpolnjevati tudi pogoj, da je državljan Republike Slovenije ali Slovenec brez državljanstva. Glede na to, da je prvostopno sodišče ugotovilo, da tožnik ne izpolnjuje pogoja državljanstva oziroma pogoja, da je Slovenec brez državljanstva, je z izpodbijano sodbo zavrnilo njegov tožbeni zahtevek za priznanje pravice do republiške štipendije.

Ustavno sodišče Republike Slovenije je z odločbo opr.št. U-I-201/99 z dne 30.1.2003 odločilo, da je določba 2. alinee 1. odst. 2. člena pravilnika v neskladju z ustavo. Ugotovitev ima učinek razveljavitve, kar pa pomeni, da se razveljavljene določbe ne smejo uporabiti v še nepravnomočno končanih postopkih in postopkih, začetih z izrednimi pravnimi sredstvi.

Glede na navedeno, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče svojo odločitev oprlo na neustavno določbo pravilnika o štipendiranju, enako pa pred tem tudi že toženec. Pritožbeno sodišče je zato skladno s prej citirano ustavno odločbo in pa na podlagi 4. točke 1. odst. 358. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99 in 96/2002, v nadaljevanju ZPP) sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je razveljavilo odločbo prvostopnega organa opr.št. 0502982500392/03/98/Z z dne 7.9.1998 in odločbo drugostopnega organa št. II-0330/98-020-44-128/99 z dne 18.1.1999 in zadevo skladno s 3. odst. 35. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur.l. RS št. 19/94 - ZDSS) vrnilo tožencu v ponovno odločanje. Toženec namreč v predsodnem postopku ni ugotavljal dejanskega stanja, temveč se je pri svoji odločitvi oprl le na že citirano neustavno določbo. Toženec bo moral v novem postopku skladno z določbami Zakona o splošnem upravnem postopku in v rokih, ki jih določa omenjeni predpis ponovno odločiti o pravici do republiške štipendije in o višini izplačila pri čemer pa pri odločanju ne sme uporabiti razveljavljene določbe pravilnika o štipendiranju.

Tožnik je s tožbo uveljavljal tudi povrnitev stroškov postopka, vendar pa stroškov po višini ni opredelil. ZPP v 2. odst. 163. člena določa, da mora stranka v zahtevi opredeljeno navesti stroške, za katere zahteva povračilo. Ker omenjeno ni bilo podano, pritožbeno sodišče o stroških postopka ni odločalo.